Poziv ministru Židanu
Poslanec in član parlamentarnega Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Tadej Slapnik je na ministra za kmetijstvo Dejana Židana naslovil pismo glede Uredbe o zelenem javnem naročanju. To uredbo, ki ji strokovna in zainteresirana javnost nasprotujeta, naj bi Vlada RS obravnavala in sprejela na jutrišnji seji.
Poslanec Slapnik ministra Židana poziva, naj umakne uredbo z dnevnega reda seje vlade in njeno besedilo ustrezno popravi – na način, da bi zagotovili doseganje minimalnega cilja, da se v okviru javnih naročil nabave živil za pripravo obrokov upoštevata vsaj 60 % lokalno pridelanih kmetijskih izdelkov in od tega vsaj 40 % lokalno pridelanih kmetijskih izdelkov iz ekološke pridelave. Ta cilj pa je treba doseči najkasneje v 3-4 letih po poteku prehodnega roka iz uredbe.
—————–
Spoštovani,
vlada RS je že leta 2009 sprejela Akcijski načrt za zeleno javno naročanje za obdobje 2009 – 2012, ki sledi smernicam in pričakovanjem Evropske komisije v zvezi z naročanjem okolju prijaznega blaga, storitev in gradenj – tj. da se do leta 2010 kar 50% javnih naročil odda z uporabo meril in pogojev za zelena javna naročila. Kot enega od ključnih ukrepov za dosego tega cilja je akcijski načrt predvidel sprejem Uredbe o zelenem javnem naročanju.
Uredba o zelenem javnem naročanju je torej ključna za implementacijo zelenega javnega naročanja pri nas. Glede na zahtevnost tematike, ki jo uredba obravnava, in raznolikost področij, na katere le-ta posega, se je priprava besedila uredbe časovno zavlekla. Namen zelenega javnega naročanja je, da se pri porabi javnih sredstev poleg ekonomskih vidikov upoštevajo tudi okoljski vidiki, s čimer se zasleduje cilje okoljske politike. Z zelenim javnim naročanjem se ne zagotavlja zgolj zmanjšanja negativnih vplivov na okolje, temveč se spodbuja tudi razvoj tega segmenta trga in inovacije na tem področju (okoljsko sprejemljivejši izdelki, nove zelene tehnologije). Pri tem se je treba zavedati, da je slovenski trg zaradi nerazvitosti z okoljsko sprejemljivejšimi izdelki in storitvami dokaj nerazvit in da bi lahko prehitra implementacija povzročila distorzije na tem trgu. Uredba namreč določa 11 skupin predmetov javnega naročanja, pri katerih bodo morali javni naročniki upoštevati minimalne okoljske zahteve, in sicer za:
- električno energijo;
- živila, pijače, kmetijske pridelke za prehrano in gostinske storitve;
- pisarniški papir in higienske papirnate proizvode;
- elektronsko pisarniško opremo;
- avdio in video opremo;
- hladilnike, zamrzovalnike in njihove kombinacije, pralne stroje, pomivalne stroje, klimatske naprave;
- stavbe;
- pohištvo;
- čistila, storitve čiščenja in storitve pranja perila;
- osebna in transportna vozila ter storitve avtobusnega prevoza;
- pnevmatike.
Zaradi slednjega zamudo nekako razumem. Ne razumem pa, zakaj se vladi zdaj, ko še ni doseženo soglasje o nekaterih za nas zelo pomembnih vprašanjih, tako mudi. Vsaj glede na to, da se z njo v naš pravni red prenašajo tudi evropske direktive in da je rok za prenos Direktive 2009/33/ES, 2006/32/ES in 2010/30/EU že potekel, in da nam zaenkrat še ne grozi tožba na evropskem sodišču.
Seznanjen sem, da je vlada opravila široko posvetovanje, saj je prejela več kot 70 pripomb, podanih s strani resorjev stroke, zainteresirane javnosti, potencialnih ponudnikov in njihove reprezentativnih organizacij. Opozoril pa bi Vas, da med bistvenimi vprašanji, vsaj kar zadeva Vas, ni bila dosežena ustrezna odločitev o višini obveznega deleža ekoloških živil in smotrnosti opredelitve obveznega deleža integriranih živil, prav tako pa iz priloge 2 uredbe, ki določa temeljne in dodatne okoljske zahteve za živila, pijače, kmetijske izdelke za prehrano in gostinske storitve, ni jasno, kako bo Slovenija dosegla ambiciozne cilje samooskrbe s kmetijskimi izdelki za prehrano, ki smo si jih zastavili.
Čeprav zadnja verzija uredbe, ki je pripravljena za obravnavo na vladi, predstavlja velik napredek glede na prve različice – te so bile bolj prepis priročnika Evropske komisije »GPP Training Toolkit« in niso upoštevale naše specifike ter zasledovale naših ciljev – menim, da bi veljalo uredbo preložiti na eno od naslednjih sej vlade.
Na nas se je namreč obrnila tudi strokovna javnost in nevladne organizacije, nekatere sicer z nasprotujočimi si cilji, a s po našem mnenju utemeljenimi in tehtnimi pripombami. Vsaj, kar se tiče minimalnih standardov, deležev vrednostno ali količinsko, pa tudi postopnostjo doseganja ciljev.
Sicer pa smo v stranki Zares mnenja, da uredba, če bo ustrezno dopolnjena, lahko pomembno vpliva na zvišanje deleža samooskrbe s kmetijskimi izdelki za prehrano, saj trg javnega sektorja ne pokriva zgolj zaposlenih v javnem sektorju (okoli 160.000), temveč tudi uporabnike storitev (starostniki v domovih, bolniki v bolnišnicah, otroci v šolah itd.)
Temeljni cilji naše prehranske politike so zagotavljanje varne hrane vzdolž celotne živilske verige, vzpostavljanje, ohranjanje in krepitev zdravih prehranjevalnih navad prebivalcev Slovenije ter zagotavljanje zadostne preskrbljenosti prebivalstva s kakovostno in zdravju koristno hrano na trajnostni način.
Naj opozorim, da je tržna organiziranost integriranih in ekoloških pridelovalcev slaba, tržni delež ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil je nizek, kar predstavlja ključna problema nadaljnjega razvoja ekološkega in integriranega kmetijstva v Sloveniji. Uredba lahko spodbudi povezovanje in organiziranje tržnih pridelovalcev v kontrolirani pridelavi kmetijskih pridelkov in živil. Ker dodatni ukrepi, ki se izvajajo v integrirani in ekološki pridelavi, podražijo pridelavo hrane, so bila do sedaj na takšen način pridelana živila (v smislu cene, stroškovne učinkovitosti, estetskih lastnosti) nekonkurenčna v primerjavi s konvencionalnimi živili oziroma v slabšem položaju. Prednost pri izboru živil mora biti tudi na sezonski pridelavi, saj gre za živila na lokalnih področjih, ki potrebujejo od »njive do krožnika« najkrajši čas, brez nepotrebnih dolgih prevozov in dolgotrajnega skladiščenja.
Spoštovani minister,
pozivam vas, da na jutrišnji seji vlade predlagate umik Uredbe o zelenih javnih naročilih z dnevnega reda. Uredbo pa do naslednje seje vlade uskladite s strokovno javnostjo in nevladnimi organizacijami ter popravite uredbo tako, da bo zagotavljala minimalen cilj, da se v okviru javnih naročil nabave živil za pripravo obrokov upoštevata vsaj 60 % lokalno pridelanih kmetijskih izdelkov in od tega vsaj 40 % lokalno pridelanih kmetijskih izdelkov iz ekološke pridelave. Ta cilj pa je treba doseči najkasneje v 3-4 letih po poteku prehodnega roka iz uredbe.
Tadej Slapnik,
član Odbora DZ RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano