“Open space” zbližuje

Pred kratkim sem imela priložnost sodelovati na tri dnevnem seminarju o stavbni politiki, s poudarkom na vprašanju, kako naj mladi čim prej pridejo do lastnega stanovanja, kako naj se osamosvojijo in zapustijo »Hotel Mama«, saj v Sloveniji kar 75 odstotkom mladih do 30. leta, še vedno biva pri starših! Tema je bila vsekakor zanimiva, a to ni bistvo tega zapisa.

Tri dni smo se družili mladi politični aktivisti s Slovenije in Hrvaške! To je bistveno. Člani političnih podmladkov z obeh strani schengna, levi in desni, en drugemu tako podobni, a hkrati tako daleč! Skratka skrajno heterogena skupina mladih ljudi, željna novega znanja, izkušenj in polna entuziazma. Na prvi poglej se je zdelo, da bo delo v taki skupini nemogoče ali vsaj nekonstruktivno, a se je prvotna teza izkazala za napačno. Med nami so bile jezikovne prepreke, saj so nas sosedje le stežka razumeli, različna strokovna in politična ozadje nam niso bila v pomoč, v zraku je bilo čutiti nezaupanje, v stilu »idličnih« medsosedskih odnosov, kot jih slikajo mediji in »prefinjena« zunanja politika na obeh straneh. In vendar, seminar je bil zelo uspešen. Uspelo nam je premagati vse razlike in to na način, da je vsak lahko razvijal vprašanje, ki ga je najbolj zanimalo. Metoda »open space« je rešila projekt. Šele, ko smo imeli proste roke, ko smo lahko sami razporejali čas in teme, ko je vladala navidezna anarhija, popolna svoboda misli in dela, smo postali prava skupina. Prav zaradi metode, ki deluje na dejstvu, da je najbolj produktiven čas na seminarjih in konferencah prav odmor za kavo, smo imeli priložnost spoznati en drugega, odpirati teme, ki so se nam zdele najbolj relevantne, se spoznavati in učiti en od drugega. In zaključek. Pravi »team building«, odlični rezultati, samoiniciativni terminski plani bodočega sodelovanje, novi kontakti, novi prijatelji. Ideja za naše starejše kolege?

Presenetljivo se mi je zdelo dejstvo, da naši mladi sosedje o nas tako malo vedo in seveda obratno. To, da niso člani evropske družine je bilo opazno, že mladinska politika, pa čeprav je naša daleč od svetlega vzgleda, je tam izredno slabo razvita. Ker je Sloveniji vstop Hrvaške v EU v velikem interesu, menim da jim s svojimi izkušnjami zagotovo lahko pomagamo. In tu se je v meni ponovno zbudila ideja, ki sva jo s kolegom preigravala že pred dobrim letom dni. Ideja, ki so jo že takrat povzeli določeni novinarji, ideja, ki je konec koncev naletela na odobravanje celo na Ministrstvu za zunanje zadeve, a na koncu zaradi »sproščene« klime, ni ugledala luči sveta. Morda je pravi čas prav zdaj. Gre za ustanovitev Sklada za sodelovanje mladih Slovenije in Hrvaške. Sklad bi bil namenjen spodbujanju in financiranju bilateralnih seminarjev, konferenc, izobraževanj, delavnic v smislu kako priti do evropskih sredstev namenjenih mladinskim projektom. In spet smo pri bistvu! Nam je to sploh potrebno in zakaj nam je potrebno? Odgovorov je več, a naj jih nanizam le nekaj: sožitje, toleranca, skupna zgodovina, skupna bodočnost.

Mediji in nespretna zunanja politika ustvarjajo mnenje, da nismo prijateljski državi, kopičijo se neki navidezni konflikti, ljudje pa ostajamo isti. Dobri in slabi in to na obeh straneh. Skupne izkušnje, podobno nrav, evropska zgodovinska zavest…tako podobni v razmišljanju in načinu življenja, a ločeni. Eni v Evropi, drugi šele na poti.

Mladi o prihodnosti demokracije

Pod koordinacijo SALTO EUROMED RESOURCE CENTER iz Francije ter italijanske nacionalne agencije programa Mladi v akciji je med 20. in 27. aprilom v Benetkah potekalo zelo intenzivno usposabljanje z imenom »Democracy within the Euromed context: illusion or reality?«. Delovni seminar je bil namenjen mladinskim delavcem in mladinskim voditeljem iz Evropskih in Mediteranskih držav. Otoček San Servolo pri Benetkah je za teden dni postal demokratična EuroMedi republika z lastno vlado, parlamentom ter ustavnim sodiščem. Novi državljani, žejni tudi praktičnega znanja iz demokracije, pa smo se za ta namen priselili iz Alžirije, Avstrije, Egipta, Izraela, Italije, Jordanije, Francije, Nemčije, Palestine, Poljske, Sirije, Slovenije, Švice, Španije, Tunizije, Turčije in Velike Britanije. Na delovni seminar, sem bila sprejeta kot edina Slovenka, zato sem se morala še toliko bolj potruditi, da sem dostojno predstavljala barve Slovenije ter seveda tudi stranke ZARES – nova politika.

O demokraciji nismo le govorili, temveč smo jo tudi živeli in se postopoma učili, da znajo biti demokratični procesi težki in zamudni, a tudi najbolj pravični. Že v startu smo izdelali predloge o »naši« državni ureditvi in izbrali model še najbolj podoben slovenski politični ureditvi, le da je bilo ustavno sodišče, ki je izdelalo tudi približek ustave, tudi v praksi dejansko najvišji organ. Tukaj se lahko pohvalim, saj me je »parlament« izvolil na čelo ustavnega sodišča. Še posebno poučna je bila medkulturna izkušnja, saj smo udeleženci prihajali iz zelo različnih, kulturnih, verskih in političnih okolij, zato so bile naše percepcije družbe, medijev, države in demokracije zelo različne, a smo večino razlik, tekom programa, uspeli premagati. Posneli smo tudi kratek film, ki kot kolaž predstavlja naše videnje demokracije in bo služil promociji v Tuniziji, ki kljub demokratični ustavi, še vedno velja za policijsko državo. Konec koncev že dejstvo, da so v zadnjih 35 letih zamenjali le 2 predsednika priča o »sproščenem« stanju v državi, ki jo Slovenci poznamo le turistično.

Najbolj mi bo ostalo v spominu soočenje palestinskih in izraelskih mnenj glede njihovega dolgoletnega spora, ki je potekalo umirjeno, preudarno in razumno. Celo akterji iz Izraela in Palestine so bili presenečeni, saj so imeli prvič priložnost s ti. »nasprotno stranjo« spregovoriti na miren, demokratičen način. Palestini se letos morda obeta lastna država, a le če bo mirovni proces tekel brez kršitev. Na obeh straneh bo potrebno še veliko postoriti, saj Izrael še vedno gradi naselja na Zahodnem bregu ter zapira določene ceste, Palestinci pa imajo še vedno problem znotraj lastnih organizacij, saj Hamas in Fatah ne sodelujeta, prav tako imajo še vedno velik problem s terorističnimi napadi, ki se kar ne nehajo, Izrael pa na vsak napad odgovori s še večjo silo. Še večji problem je v Gazi, ki je hermetično zaprta, saj vanjo lahko vstopajo le ljudje z diplomatskimi potnimi listi ter novinarji. Ogromno ljudi živi v šotorskih taboriščih, ljudje bivajo v nečloveških razmerah in niti ni čudno, da se mlad človek, iz obupa, ko ve da ničesar več ne more izgubiti, spremeni v terorista. Žalostno, a žal resnično. Pogovor o rešitvi palestinsko-izraelskega problema je razkril, nezaupanje obeh narodov in strah pred še večjim nasiljem. V primeru, da Izrael vrne okupirana ozemlja Palestini, se bojijo da bodo le-ti zahtevali še več. V skupno državo nihče ne verjame, ker se Judje bojijo, da bi v lastni državi postali manjšina, kar bi lahko vodilo v nove nemire in ponovitev holokavsta. Palestinci na drugi strani pa ne verjamejo, da bi jim Izrael pustil ozemlja, saj so jih okupacija in nenehni vojaški vpadi, veliko naučili. Potem je tu še vprašanje beguncev. Kaj storiti z Izraelci, ko se 7 milijonov Palestincev vrne na zemljo, ki jim je bila pred leti nasilno odvzeta. Spoznala sem fanta iz Jordanije, katerega družina izvira iz Palestine. Živi solidno, umirjeno življenje v državi, ki velja za vzorno, zaključuje fakulteto ter se dodatno izobražuje. Njegovo življenje je lepo, a njegova največja želja je, da se nekoč vrne v Palestino, da zaživi na posestvu, ki so ga pred petdesetimi leti odvzeli njegovemu staremu očetu. Zame popolnoma zgrešeno mišljenje, zanj pa zaenkrat še nedosegljive sanje! Ni mu mar kaj se bo zgodilo z družino, ki zdaj živi v nekoč njihovi hiši, pravi naj gredo tja, od koder so prišli, obenem pa razlaga o »pravem islamu«, ki je dober in pravičen za vse. O Islamu, za povprečno Evropejko, vem precej, saj sem leto dni med drugim namenila tudi študiju islama, judovstva in krščanstva. Prebrala sem Koran, Toro in Sveto pismo in ugotovila, da vse »sovraštvo« izvira iz pretirane podobnosti vseh treh verstev. Kljub poznavanju njihove kulture, jih še vedno težko razumem, a vsaj poskušam.

Zanimivo je bilo tudi spoznavanje političnih sistemov in stanja demokracije znotraj sodelujočih držav ter lekcija »Serenissima«, učenje, igra ter analiza demokratične ureditve nekdanje Beneške republike. Skozi igro, ki je v treh delih, več ur potekala v Doževi palači, smo na inovativen, a hkrati zapleten način pogajanj, kompromisov, dogovarjanj in političnih spletk, spoznavali temeljne principe demokracije. Vsak udeleženec je dan pred »predstavo« dobil navodila in vlogo, ki jo je moral naslednji dan čim bolje odigrati. Vloge so bile razdeljene na 26 akterjev, od doža, nadškofa, pa tja do beneških družin ter judovske skupnosti. Moja vloga beneškega nadškofa se je po dveh urah kruto končala, saj je eno od beneških družin naročila moj umor. Dan po igranju različnih vlog, smo celotno dopoldne posvetili temeljiti analizi, ki nam je dala nove veščine, znanja in usmeritve v našem nadaljnjem delu z mladimi.

Program je bil v največji možni meri voden s strani udeležencev, trenerji, ki so prihajali iz Egipta, Italije, Izraela in Palestine, so naše delo le pravilno usmerjali, kar je bilo precej zahtevno, saj smo bili zelo heterogena skupina, ki bi brez pravilnega vodenja prav hitro lahko razpadla na več manjših republik. Na usposabljanju so bili prisotni tudi Bernard Abrignani, vodja SALTO EuroMed Resource Centra ter Giuseppe Gualtieri in Luca Pignocco z italijanske nacionalne agencije, ki so vztrajno odgovarjali na naša programska vprašanja. Bernard Abrignani je vodil tudi nekaj delavnic, kjer je delil izkušnje z načrtovanj in izvajanj različnih projektov, vsem skupaj pa je predstavil »politiko EU do sosednjih držav« ter program Euro-Med Youth III. Predstavljena nam je bila spletna igra, ki jo pripravlja Salto EuroMed, ki bo luč sveta najverjetneje ugledala prihodnje leto in bo pomenila novo pomembno orodje za medkulturno učenje.

Skupina se je že pred seminarjem spoznala na spletu, saj smo na Salto EuroMed E-learnig Community skupaj pripravljali materiale za usposabljanje, vsa zbrana gradiva pa so nam dala potrebno predhodno znanje, saj smo udeleženci že opisali politične sisteme in stanje demokracije v državah iz katerih prihajamo ter demokratične procese znotraj naših organizacij. Po seminarju smo samoiniciativno odprli Google skupino, ki nas bo še naprej povezovala, saj so se spletna mnoga nova prijateljstva, ki so pogoj za dobro bodoče partnerstvo. Izdelali smo ducat novih projektnih idej in vsaj nekaj jih bo zagotovo tudi uresničenih. Ena boljših idej, kjer bomo sodelovali tudi Zares aktivni je Mladinski EuroMed Kongres – tema: pitna voda, lokacija: Izrael. Sodelujoče države: Slovenija, Izrael, Palestina, Poljska, Švica, Jordanija in Turčija. Kongres naj bi bil dolgotrajen projekt, ki bi se z različnimi temami odvijal enkrat letno v sodelujočih državah. Naslednje leto naj bi omenjeni kongres potekal v Sloveniji, pod organizacijo Zares aktivnih. Prvo leto bomo projekt zastavili z manjšim številom držav, nato pa ga želimo vsako leto še razširiti.

Zares aktivni bomo sodelovali tudi v projektu »I am You are«, ki že desetletje poteka v Izraelu. Gre za produkcijo kratkih filmov o identiteti, ki jih soustvarja judovska in arabska mladina. Projekt, ki ga vodi izraelska organizacija se zaenkrat financira s strani Jeruzalemskih kinematografov ter zasebnih donatorjev. Ogledali smo si kratek film o dveh palestinskih plavalcih, ki sta kljub poraznim pogojem za trening dosegla odlične rezultate celo na olimpijskih igrah … in solze v očeh palestinskih udeležencev so povedale več kot tisoč besed. Projekt želimo prenesti v EuroMed kontekst. Zaenkrat sodelujoče države: Slovenija, Francija, Italija, Izrael in Palestina.