Družinskega zakonika se ni treba bati

“Prepričani smo, da za Družinski zakonik, kot za Rimsko katoliško cerkev na Slovenskem velja, da se ga ni treba bati,” je sklenil Vito Rožej, poslanec Zares, ki je danes v Državnem zboru predstavil stališče poslanske skupine Zares.

(nelektoriran magnetogram)

Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Gospa ministrica, gospoda ministra, kolegice in kolegi, spoštovana zainteresirana javnost.

Že prvi dve predstavitvi mnenj poslanskih skupin sta me potrdili v prepričanju, da smo Slovenci ena velika družina in da se seveda tudi med seboj obnašamo precej družinsko, da so naše največje travme, naši največji boji medsebojni, bratski. Upam, da bomo zmogli moč, da bomo družina tudi takrat, ko bo treba biti enoten in vključujoč, da se ne bomo prištevali na bele in črne ovce, ker je edino ta enotnost bila tista, ki nas je skozi zgodovino sploh pripeljala do sem, da danes tukaj lahko razpravljamo o tem ali kateremkoli drugem zakonu, ki ureja življenje naših državljank in državljanov.

V treh desetletjih od sprejetja veljavnega zakona o družinski zvezi in družinskih razmerij se je družina in samo družinsko življenje spreminjalo, tako kot se je spreminjala tudi že prej skozi zgodovino. Strokovne raziskave in mnogi statistični podatki kažejo na pluralizacijo družin, na mnoge raznolike družinske oblike oziroma skupnosti. Zmanjšuje se delež klasičnih, nuklearnih dvostarševskih družin, ker v drugačnih družinskih skupnostih danes živi že več kot polovica vseh slovenskih otrok. Živijo v reorganiziranih družinah, enostarševskih družinah, ki jih je pri nas približno petina, v rejniških družinah, v razširjenih družinah in da, tudi v istospolnih družinah. Več kot polovica otrok se danes rodi neporočenim staršem. Zato, da zajamemo vso raznolikost in kompleksnost družinskega življenja, moramo upoštevati vključevalno definicijo družine. Definicijo, s katero nikogar ne diskriminiramo, nikomur ničesar ne jemljemo, z njo nikogar ne ogrožamo in ki ničesar ne razvrednoti. Takšna je sprejeta univerzalna definicija družine, ki jo je v okviru mednarodnega leta družin pri Organizaciji združenih narodov leta 1994 oblikovala skupina strokovnjakov za področje družin, ki jo je vodil prof. Vilfred Demon s katoliške univerze v Levnu, oziroma po francosko Levenu v Belgiji. To je torej definicija, ki jo sprejema večina človeštva – priznam, ne vse človeštvo. So določene države, ki, recimo, niso članice Organizacije združenih narodov. Recimo država Vatikan je taka, ampak jaz verjamem, da pri primeru slovenskih državljanov ni lojalnost tej državi oziroma lojalnost katerikoli drugi državi nikoli vprašanje, pa če imajo dvojno državljanstvo, ali če ga nimajo, če opravljajo kakšno funkcijo, ali če je pač ne. To je torej sprejeta univerzalna definicija družine. In za družino se tako označuje oseba ali skupina oseb, ki skrbijo za otroka oziroma otroke.

Osnovno v tej družini, vsaki družini torej, je starševsko razmerje med otrokom in odraslo osebo, ki zanj skrbi. Temelj, bistvo družine ni njena oblika, ne spol, ali spolna usmerjenost staršev, ampak njena vsebina. Odnos zaupanja, skrbi, ki zagotavlja otroku varno in ljubeče okolje za razvoj. Bistvo je kakovost opravljanja starševske vloge. Bistvo je kakovost opravljanja starševske vloge. Bistveno je načelo otrokovih koristi. Ne več roditeljska pravica, kot doslej, ker otrok ni lastnina, ni nikogaršnja lastnina, imamo pa nekateri do svojih otrok seveda večje dolžnosti in obveznosti kot drugi. Rešitve v predlaganem Družinskem zakoniku sledijo tej družbeni realnosti. V prvi vrsti in predvsem zaradi otrok in njihovih koristi. Ne na račun ali ob zmanjševanju pravic tradicionalne družine, ampak v priznavanju pravic tudi vsem ostalim, v potrditvi realnosti in soobstoja različnosti v družbi. Ustavno sodišče je v svojem stališču opredelilo, da je spolna usmeritev osebna okoliščina, in da, kot izhaja iz ustave, razlikovanje na podlagi te osebne okoliščine ni dopustno. Samo s tako predlagano pravno ureditvijo lahko v celoti sledimo stališču Ustavnega sodišča, da gre pri življenjski skupnosti dveh oseb istega spola za enake pravne in dejanske podlage skupnosti, kot to velja za zakonsko zvezo urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in Družinskih razmerjih. Ker razlikovanje upravni ureditvi obeh skupnosti, vključno s pravnimi posledicami teh skupnosti, ne temelji na neki stvari, ne osebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti, kar ugotavlja Ustavno sodišče, zakonik istospolno skupnost v vseh elementih izenačuje zakonsko zvezo in Ustavno sodišče je seveda tudi že reklo, da je podobna razmerja dobro urejati z enako zakonodajo. Tudi vse države, ki so v zadnjih letih urejale to področje, so se odločile za tako pot, ker posebna segregacijska zakonodaja zaradi kompleksnosti in medsebojne povezanosti zakonodaje ne omogoča enake in učinkovite ustavno zagotovljene pravne varnosti.

S takšno pravno ureditvijo bo omogočeno tudi pravno priznanje posvojitev, s tem pa seveda pravico otrok, ki so že danes izvedene v tujini s strani istospolnih partnerjev, predvsem pa bo omogočila posvojitve umetno spočetih otrok, seveda v tujini, ker pri nas zakonodaja tega ne omogoča, s strani istospolnih partnerk in drugih, približno stotih otrok, ki danes pretežno v lezbičnih družinah v Sloveniji že živijo. Te istospolne družine so torej naravne. So usmerjene v življenje, dvigujejo rodnost. Življenje si pač vedno najde pot in naša naloga ni, da ga pri tem oviramo, ampak da mu pomagamo, da se ne odločimo proti življenju, ampak za življenje in za to gre. Čeprav predlog zakona tudi istospolnim parom omogoča, da se prijavijo kot možni posvojitelji v primeru tako imenovanih čistih posvojitev, se v Poslanski skupini Zares zavedamo, da bodo glede na družbeno realnost, predvsem pa na globoko ukoreninjene predsodke, ki se kažejo tudi v zagovarjanju domnevno strokovnih, znanstvenih raziskav, katerih navajalci redko povedo za kakšno metodo, za kakšno število raziskovancev je šlo, skratka malokje je pravi znanstveni atribut. S tem se seveda nekako želi ponovno, kar je zgodovina že zdavnaj zavrgla, ustvarjati mnenje, da je homoseksualnost, da je istospolnost bolezen, ki se jo da zdraviti, čeprav velja, da raznospolni nismo nič bolj normalni od istospolnih, samo več nas je pač, to pa še ne pomeni, da te različnosti in drugačnosti ne moremo dopuščati.

Skratka, zaradi vsega navedenega se v naši poslanski skupini zavedamo, da bodo najbrž minila leta, če ne desetletja, preden bo katero od novoustanovljenih specializiranih družinskih sodišč v konkretnem primeru presodilo, da je za uresničevanje otrokovih koristi najprimernejše okolje istospolna družina. Takšnih posvojitev, ki se jih večina tudi tu prisotne zainteresirane javnosti boji, skratka, ne bo prav kmalu, če sploh kdaj.

Kljub temu, da vse relevantne študije kažejo, da razvoj otrok v takšnih družinah v ničemer ni bistveno drugačen kot v tradicionalnih družinah, ameriška znanstvenika, Timothy Stacy in Judy Biblarsa /?/, sta letošnjega februarja, pravzaprav prejšnji mesec, objavila študijo 80 raziskav, ki raziskujejo to področje, in nobena relevantna raziskava med temi 80 pravzaprav ne kaže, da je razvoj otrok v istospolnih družinah bistveno drugačen od razvoja otrok v raznospolnih, čeprav se bodo vedno našli tendenciozni kvazi znanstveniki, ki bodo tem dejstvom želeli oporekati.

Slovenija je del Evrope. To smo si želeli, to smo si zadali ob svoji osamosvojitvi, ob ustanovitvi države. Na marsikaterem področju, gospodarskem, ekološkem, socialnem, se radi zgledujemo po najbolj razvitih, najuspešnejših državah Evrope in sveta in sam ne vidim nikakršnega razloga, da se tudi na tem področju, področju Družinskega zakonika, ne bi postavili ob bok najrazvitejšim evropskim državam, ki so v svoji zakonodaji to družbeno realnost že potrdile.

Osnovni cilj zakonika je izboljšanje položaja otrok v družinskih razmerjih, denimo, pred postopkom pri sodišču, med samim postopkom in tudi po končanem postopku. Le tako bomo lahko učinkoviteje zagotovili izvajanje načela varovanja koristi otroka, ki je temeljno načelo našega družbenega prava, pa naj si kdorkoli misli, kar že hoče. Zato se uvaja institut otrokovega zagovornika in tudi družinska mediacija. Napredek je tudi delitev pristojnosti med centri za socialno delo, ki jim ostaja strokovno delo, ter sodišči. Tudi centralna evidenca in vodenje postopkov posvojitve sta urejena ustrezneje kot doslej.

V Poslanski skupini Zares se zavedamo, da je družina polje zasebnosti, v katerega sme država poseči le v izjemnih in seveda dobro utemeljenih primerih, z razlogom. Zato smo zadovoljni, da je ministrstvo upoštevalo tudi nekatere naše predloge. 7. člen zakonika, ki določa načela otrokove koristi je na primer v prvi različici starše, druge osebe in državne organe navajal v istem stavku. Zdaj pa dikcija jasno loči med starši in ostalimi, s ciljem, da se ohranijo primerne razmejitve. Tako imamo starši pri skrbi in odgovornosti za otroke prednost pred drugimi. Starši smo tisti, ki smo v prvi vrsti dolžni skrbeti za korist otroka.

Posebno vlogo smo namenili tudi pozitivnemu starševstvu. V ta namen se vzpostavljajo pogoji za delovanje civilne družbe, denimo pri vzgoji staršev za preprečevanje fizičnega nasilja nad otroki. To nasilje v družini sicer kazensko sankcionirata že Kazenski zakonik in Zakon o preprečevanju nasilja v družini, zato tudi Družinski zakonik določa, da starši, kot tudi druge osebe, državni organi in nosilci javnih služb, pri zagotavljanju koristi otroka, otroka ne smejo izpostavljati nobeni obliki telesnega kaznovanja ali drugi obliki ponižujočega ravnanja. S temi načeli postavljamo jasno etično normo. Predlog Družinskega zakonika poenostavlja pogoje za sklenitev zakonske zveze, regulira sklepanje predporočnih pogodb in uvaja nekatere novosti, ki bodo družini v 21. stoletju olajšale obstoj. Družinski zakonik je namenjen predvsem nam, ki smo se za družino odločili v tem stoletju in vsem, ki se za to še bodo. Družinski zakonik ne govori o vrednotah preteklosti iz začetka prejšnjega stoletja, 80-ih let prejšnjega stoletja, tudi 90-ih če hočete. Govori o vrednotah prihodnosti, v skladu z ustavo varuje starševstvo, očetovstvo, materinstvo in ustvarja pogoje za ustvarjanje družine.

Zaradi vsega povedanega bomo v Poslanski skupini Zares Predlog Družinskega zakonika podprli. Želimo pa si, da bi razprava o njem potekala argumentirano, racionalno in brez pritlehnih predsodkov ter nepotrebnega stresa. Prepričani smo, da za Družinski zakonik, kot za Rimsko katoliško cerkev na Slovenskem velja, da se ga ni treba bati.

Teden našega največjega bogastva

Teden, ki je za nami, je bil teden otroka. Tisti, ki smo starši, smo ga opazili tudi zaradi dogodkov, predstav, prireditev po vrtcih in šolah, v državnem zboru pa so poslanske klopi zasedle udeleženke in udeleženci konference o otrokovih pravicah, ki jo je Slovenija ob svojem predsedovanju Svetu Evrope organizirala v želji po uveljavljanju otrokovih pravic in preprečevanju nasilja nad otroki. Tako mladi iz vse Evrope, kot tudi strokovnjaki, na čelu s komisarjem Sveta Evrope Thomasom Hammarbergom, so pohvalili predlagane spremembe našega Družinskega zakonika, ki je pravkar v javni obravnavi. Ena glavnih novosti glede družinske zakonodaje, ki jo zaenkrat še vedno ureja več kot 30 let stara zakonodaja, je prepoved telesnega kaznovanja otrok. To bo v praksi sicer težko nadzirati povsod, je pa to vsekakor pomemben simboličen korak na področju vrednot naše družbe. Svet Evrope v svoji kampanji za ničelno stopnjo nasilja nad otroci slikovito karikira zastarelo stališče do fizičnega kaznovanja otrok, ko pravi, da je tepež odraslega fizični napad, tepež živali krutost, tepež otroka pa naj bi bil “v njegovo dobro”.

Tudi sicer nova slovenska zakonodaja postavlja otroka in njegovo dobrobit v središče oz. ospredje. Uvaja ponekod v tujini že uveljavljenega zagovornika otrokovih pravic. Poenostavlja postopke odvzema otrok v najbolj nujnih in kritičnih primerih. Za temeljne in daljnosežne odločitve o prihodnosti obravnavanega otroka bodo poslej odgovorna specializirana družinska sodišča. Centrom za socialno delo ostaja svetovalna funkcija, zadnja beseda pa tretji veji oblasti. Po novi definiciji družine brez otok ni. Družina je skupnost otroka in vsaj ene odrasle osebe. S tem se dokončno izenačuje status enostarševskih družin z ostalimi.

V skladu s sodobno evropsko prakso in vrednotami pa se širi tudi definicija zakonske zveze, ki bo po novem skupnost dveh oseb, ne glede na njun spol, kar bo izenačilo pravice istospolnih partnerjev z ostalimi v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča. Iz te določbe pa izhajajo tudi nekatere pravice, predvsem do posvojitve otrok, ki v javnosti vzbujajo precej nasprotovanja. Ob tem je potrebno povedati, da gre pri tovrstnih posvojitvah predvsem za posvojitve otrok, katerih biološki starš je eden od istospolnih partnerjev. Pravice nekaj sto takšnih otrok so danes v Sloveniji kršene. Socialni starš jih ne more zdravstveno zavarovati, jim zapustiti premoženja, jih obiskati v bolnišnici … Nasprotovanje takšnim povojitvam temelji predvsem na predsodkih, ki so jih mnoge sociološke študije ovrgle. Nemška, ki jo je letos objavilo njihovo pravosodno ministrstvo in je narejena na podlagi obravnavanih 800 družin, kaže, da se otroci, ki odraščajo v istospolnih družinah, razvijajo enako uspešno, kot vsi drugi, ameriške tovrstne raziskave pa potrjujejo, da je tudi izbira spolne vloge otrok iz istospolnih družin enaka kot pri ostalih otrocih. Zato ni razloga, da ne bi sprejema novega Družinskega zakonika z veseljem pričakovali vsi, saj bo z njim teden otroka naslednje leto vesel še za kakšno družino več …

Mešamo jabolka, hruške, slive, ne mara nas Ive …

… si bomo lahko poslanci prosto po balkanskem narodnem napevu mrmrali na današnjem parlamentarnem sejanju.

Na izredni seji bomo najprej znova odločali o zaključnem računu predlanskega proračuna, ki mora biti sprejet v takšni obliki, kot ga je v državni zbor poslala prejšnja vlada. Da bo prikazoval presežek prihodkov nad odhodki. Da je ista vlada v Bruselj poslala poročilo, ki za isti proračun priznava primanjkljaj, je nepomembna malenkost. Pomembno je, kdo je prvi petelin na domačem vaškem gnojišču. Tu so doma volilci, tu je treba zavarovati dobro ime, “lik in delo” tovariša … Takšna je zahteva največje opozicijske stranke, ki sicer ne bo podprla pristopa Hrvaške k zvezi Nato, za kar je potrebna dvotretjinska večina. Sedanja vlada se, za razliko od kakšne druge, s teroristi pogaja in zakonodajna veja oblasti, za razliko od sodne, lahko še enkrat odloča o isti stvari. Volk bo sit, napuh, sicer smrtni greh, bo potešen in koza cela, mednarodna verodostojnost naše države pa bolj ali manj neokrnjena.

Edina skupna beseda v ocenah tako koalicije kot opozicije o ravnanju “drugih” v primeru zaključnega računa oziroma ratifikacije pristopa Hrvaške k vojaški zvezi je “nezaslišano”. Možnosti sta dve: da so ravnanja res taka ali pa da smo nerazgledani in predvsem premalo poslušamo. Pa ne le v notranji politiki. Tudi širše. Telefonske številke najpomembnejših evropskih politikov zahvaljujoč izkušenim svetovalcem sicer imamo, a kaj ko na drugi strani nihče ne dvigne telefona. Morda telefonske številke niso prave ali pa si drugi tiho diplomacijo predstavljajo kot obojestranski molk. Predvsem neratificirani in slovensko-nizozemsko-dansko-grško blokirani Ivo iz naslovne pesmi. Pa tudi domači Ivan, ki je zraven še Janez, katerega telefonska številka je bila med atašeji in funkcionarji severnoatlantskega zavezništva minule dni pravi hit, a mu je baje žal crknil telefon. Že samo zaradi navedenega je njun morebitni pogovor zanimiv za razne čudne čuke in sove …

Že res, da je politika široka interdisciplinarna veščina, vendar “vse živo” ni enako kot “kar nekaj”. Doslednost in načelnost nista odveč. Vsaj na drugih področjih sta čislani. Poleg vztrajnosti in predanosti sta nujni za iskalce resnice in lepote. Najboljši med slednjimi, vsaj kar se Slovenije tiče, so v soboto zvečer prejeli Prešernove nagrade. Za talent, predanost, vztrajnost, načelnost in doslednost. Je pa slednja umanjkala pri ustvarjalcih prireditve. In tudi pri nekaterih novinarjih, ki so o vsem skupaj poročali. Mlajša dobitnika manjših nagrad, Marko in Goran, sta bila z najvišjo slovensko kulturno nagrado zares nagrajena zato, ker sta kulturna, in ne samo zato, ker sta Slovenca. In c na koncu njunih priimkov krasi polovična strešica. Mehki ć, ki je na prireditvi in v nekaterih medijih umanjkal. Škoda. Mehki ć raus?