Danes v Mariboru: Zaresov forum o socialnem podjetništvu

Ključne besede: Dogodki, nova politika, občinski odbor, Posvet in razprava, razvoj, socialno podjetništvo

ZARES – nova politika nadaljuje vrsto predpoletnih forumov, s katerimi odpira pomembne razvojne teme in se odpira širši javnosti. Forum z naslovom “Socialno podjetništvo in družbena odgovornost podjetij”, ki ga Zares organizira v sodelovanju s Sončnico, Ustvarjalnim gibanjem za razvojno odličnost, sledi uspešno izvedenemu “Gospodarskemu forumu”, ki je 19. maja 2008 potekal na Ptuju. (Dokument: Zakaj socialno podjetništvo in družbena odgovornost podjetij?( .pdf )  Forum “Socialno podjetništvo in družbena odgovornost podjetij” sledi izhodišču, da sektor socialnega podjetništva v “starih” državah članicah Evropske unije (15) zaposluje kar 9 milijonov ljudi, ki proizvedejo približno 10 odstotkov BDP, značilno pa je, da razvoj tega novega pojavav vseh novih članicah znatno zaostaja. Socialna podjetja svoj dobiček reinvestirajo v nadaljnji razvoj podjetja in njegovih zaposlenih ali v razvoj skupnosti, na območju katere delujejo.Razpravljalci bodo posebno pozornost namenili tudi družbeno odgovornemu podjetništvu, ki ga je tudi v Sloveniji mogoče zaznati v vse večji meri. Družbeno odgovorno podjetništvo temelji na konceptu, kjer podjetja v svoje poslovne dejavnosti prostovoljno vključujejo vprašanja s področja družbene in okoljske problematike. Z zavedanjem, da naslovljeni izzivi odpirajo mnogo vprašanj v odnosu do ustaljenega pojmovanja tržnega gospodarstva, bodo sodelujoči na forumu iskali odgovore zlasti na naslednja vprašanja:

• Ali socialno podjetništvo predstavlja neizkoriščeno razvojno priložnost na slovenski poti k razvojni odličnosti?
• Ali razvoj socialne ekonomije, zlasti socialnih podjetij, predstavlja priložnost, da pasivne socialne transferje postopno preusmerimo v socialne investicije in ljudem omogočimo strategije izhoda iz revščine in socialne izključenosti?
• Ali lahko s promocijo družbene odgovornosti podjetij v Sloveniji razvijemo inovativno, a socialno in okoljsko senzitivno podjetniško kulturo, ki bo omogočila trajnostni razvoj?

Tematski področji socialnega podjetništva in družbene odgovornosti podjetij bosta predstavili mag. Zdenka Kovač, nekdanja ministrica za regionalni razvoj, in Vanja Hazl, svetovalka na obravnavanem področju. Foruma se bodo udeležili tudi predsednik stranke Zares – nova politika Gregor Golobič, podpredsednica Nina Stankovič in podpredsednik Peter J. Česnik. Razpravo na forumu bo povezoval dr. József Györkös, predsednik Podravskega pokrajinskega odbora stranke Zares – nova politika.

Naslednji forum stranke Zares – nova politika bo v sredo, 11. junija 2008, ko bomo razpravljali o perečih težavah na področju šolstva.

66 x komentirano

• 1.  UrošJ pravi :
  28. maj 2008 ob 17:14    

  Nerad kvarim stvari, občudujem in cenim vso porabljeno energijo za take pristope osveščanja javnosti in poskusov izboljšanja stvari, vendar obenem menim, da so klientelizem, nepotizem in korupcija v Sloveniji že tako razširjeni pojavi, da mirno lahko govorimo o njih kot o normalnem delovanju družbe. In kar je najhujše, Slovence se loteva apatija.

  Trenutna vlada je s parolami iz teh vrst prišla na oblast in stanje samo še poslabšala. Se spomnim, kako so na začetku govorili, da bodo po javnih službah in raznih nadzornih odborih zamenjali največ 300 zaposlenih. Koliko ljudi je dejansko sploh bilo zamenjanih? Kar nekaj tisoč, zasledil sem tudi številko čez 5000. Da ne gremo v neke odpravnine; in tukaj ni treba kašljat samo po trenutni vladi, tudi pa LDSovi se lahko sprehodimo, spomnimo se samo nagrad in odpravnin v Triglavu…

  Preprosti ljudje tako dogajanje v državi s težavo gledajo (evfemizem). Koliko Slovencev si nas je pod nosom obrisalo vrnitev vsaj dela sredstev, katera smo pred leti vložili v izgradnjo telekomunikacij, pa še vzdrževalnino v obliki naročnine smo plačevali. Ob privatizaciji javnega omrežja si bomo lahko ponovno rekli, nekdo nas je spet okradel. Povrh vsega jih bo še večina zamahnila z roko. Po drugi strani pa so tisti na dnu vse pogosteje preobremenjeni s čisto osnovnim preživetjem, tako da se enemu povprečnemu Slovencu taki forumi lahko oz. verjetno zdijo kar neke vrste eksotika. Zato bomo še dolgo lahko samo razpravljali o socialni ekonomiji.

  Tako moje vprašanje tukaj, kako lahko združimo prosti trg in socialno ekonomijo? Nisem ekonomist, pa vendarle imam občutek, da sta ta dva pojma težko združljiva oz. sta celo nezdružljiva. Ob kuhanju juhe, se vanjo tudi ne dajeta obenem sol in sladkor. Kar se pa tiče tretje alineje, okoli družbene odgovornosti podjetij itd… bi res rad videl, kaj bo sproducirala hiperkapitalistična družba, na katere pot se Slovenija pomika…

  Poznam kar nekaj ljudi, ki so zaradi tega kolektivnega obnašanja (glej kontekst prvega odstavka) preprosto dvignili roke in pustili službo. En gospod, katarega ne morem imenovati, je imel podjetje z dvanajstimi zaposlenimi in se mu je vse skupaj toliko zagabilo – danes je kmetovalec in rad sam sebe vidi kot neodvisnega od pokvarjene družbe. Če bo takih ljudi več, kako dolgo bo nekaterim izmed njih država še nudila denarno socialno pomoč? Na čigav račun? Na Boškov ziher ne…

  saj vem, spet morim… grem se raje dalje družit tisočem v državi na poti do mesečne mizerije…

• 2.  stane pravi :
  29. maj 2008 ob 0:15    

  Uroš, obiskal sem danes ta forum iz čiste radovednosti in ti lahko povem, da vsi državljani Slovenije, razen mlajše generacije, socialno in družbeno odgovorno podjetništvo poznamo bolje od Evropejcev in drugih, ki ga danes v nekaj procentih prakticirajo, saj smo ga živeli.
  Razlika med običajnim in “socialnim” podjetjem je samo v tem, da si lastniki prvega praviloma del dobička podjetja delijo v obliki dividend, drugi pa ves dobiček puščajo v podjetu in ga namenjajo za razvoj.
  Taka socialna podjetja pa so bila vsa podjetja v prejšnjem sistemu, saj lastnik, država, dobička podjetjem ni pobirala v formalnem smislu v obliki dividende.
  Še davka na dobiček ni bilo.
  Zajetno ga je pa pobirala vsem s tiskanjem denarja brez pokritja, zato je tudi propadla, ne pa zato, ker je bila lastnik vseh podjetij.
  Tako, da zamisel v današnjih razmerah sploh ni slaba, niti rizična kot nekoč, saj nimamo več svoje tiskarne denarja in si politiki takega pobiranja dividend več ne morejo privoščiti.
  Torej, če bi država namesto delitve socialnih transferjev ustanavljala takšna podjetja s svojim denarjem, bi se lahko tehnološki in drugi viški zares tam zaposlovali.
  Seveda bi pa morala poleg ustanovitvenega kapitala zagotoviti tudi dober program in vodilnega menedžerja, sicer bi takšno podjetje propadlo v treh potezah.
  Vprašanje, ki se meni postavlja, pa je, zakaj bi bila država v teh novih podjetjih boljši gospodar, kot v teh, ki jih je imela, ali jih še ima?

• 3.  Irena pravi :
  29. maj 2008 ob 8:26    

  Socialno podjetništvo poznam od blizu.

  Način vodenje in uvajanja, financiranje posameznikov in
  delovno in produktivno izvajanje je na stopnji…slabi.

  Nihče več temu ne verjame, vsak zamahne z roko.

  Če je bil še kdaj navdušen,
  pa ga hitro mine,
  ko vidi
  da s tem kot uporabnik ne bo prišel nikamor,
  lahko ustvarjaš kot obseden,
  pa ne bo nič boljše.

  Aktivno sem soustvarjala časopis,
  v njem so bile aktualne teme s področja
  tako psihologije in vklopljanja,
  kot vsega drugega.

  Iz tega ni bilo v moj žep niti centa!
  Čemu bi človek še verjel in obiskoval kaj takega???!!!
  (še danes imajo uporabniki mojo št. in me vabijo)

  Lp

• 4.  Irena pravi :
  29. maj 2008 ob 8:43    

  P.S. Da ne bo pomote, to ni bilo preko Socia, ki drugače vem, da organizira masikaj.
  To je čisto na občinski ravni.

• 5.  UrošJ pravi :
  29. maj 2008 ob 11:58    

  Stane, bom jutri šefico vprašal kaj meni okoli tega, da bi delavci radi socialno in družbeno odgovorno firmo. Upam, da vsaj razume pomen tega pojma in zato ne bi rad prejudiciral njenega odgovora, sem bom dal presenetiti…

  @Torej, če bi država namesto delitve socialnih transferjev ustanavljala takšna podjetja s svojim denarjem, bi se lahko tehnološki in drugi viški zares tam zaposlovali.

  - ta možnost je že zdaj navoljo; sicer pa smo bili po Sloveniji večkrat priča, da je nek podjetnik vzel obubožano firmo, pokasiral od države lep kupček sredstev za ponovno oživitev in obdržal težko zaposljiv kader, zatem pa v roku leta dni pobegnil. Primer: Pletilstvo Prosenjakovci, vprašajte delavce in ne državne službe, kaj se je dogajalo!

  @Seveda bi pa morala poleg ustanovitvenega kapitala zagotoviti tudi dober program in vodilnega menedžerja, sicer bi takšno podjetje propadlo v treh potezah.

  - najdi mi takega menedžerja, ki bo podjetje izvrstno vodil in mu potem samemu in raznim odborčkom ne bo do velikih nagrad, ampak jih bodo razdelili med delavce. Predvidevam, da bi tak človek moral biti politično nevtralen, definitivno strokovjnak z visoko razvito moralo in socialnim čutom, lokalni patriot. Izbira se presneto hitro oža.

  @Razlika med običajnim in “socialnim” podjetjem je samo v tem, da si lastniki prvega praviloma del dobička podjetja delijo v obliki dividend, drugi pa ves dobiček puščajo v podjetu in ga namenjajo za razvoj.

  - še dobro da si omenil besedico “praviloma”. Poznam kar nekaj podjetij, ki DOBRO stojijo, ko pa pride do izplačevanja letnih dividend, pa mali delničarji pušijo saj veš kaj. Rečejo jim, veste letos pa si je direktor nabavil novega Audija A8, ni denarja, počakite na drugo leto. Sanjala svinja kukuruz o socialno in družbeno odgovorni firmi…

  Odgovor na tvoje vprašanje je za preprostega človeka sila enostaven. V duhu današnjega političnega klientelizma bi se zelo rad strinjal z Damjanom o totalni privatizaciji, vendar pa taka privatizacija in vzporeden poskus tvorbe socialno bolj čuteče družbe (države), kažejo naprimer v Veliki Britaniji še močnejše povečevanje razlik med sloji. Mogoče se boš nasmejal, ampak Anglija ni nič drugega kot moderna fevdalna družba; in pustimo zdaj ob strani njihov zdravstveni sistem itd. Če bi tam bilo tako luštno, potem ne bi bil tolikšen migracijski naval britancev v naše in podobne kraje. Samo še ekonomski migranti silijo tja, ko so pa enkrat tam, pa jih večina (navadni fizikalci) tam živi kot živali…

  Če se je že kdo prebijal skozi ta špeh, vam res priporočam ogled trilogije Adam Curtisa pod imenom Past:
  http://en.wikipedia.org/wiki/The_Trap_(television_documentary_series)

• 6.  stane pravi :
  29. maj 2008 ob 12:28    

  Vidim, da nisi ravno navdušen, jaz pa mislim drugače.
  Največje socialno podjetje je ravno država, saj njeni lastniki še nikoli niso videli niti centa dividende, izgubo pa morajo pokrivati z nižjim standardom avtomatsko.
  In ravno to je najbolj narobe.
  V državi se dogaja točno to, kar si povedal za ono firmo.
  Dobiček si delijo vsi drugi, samo lastniki države ne.
  Ko bomo to uredili, bodo šele socialna podjetja dobila svoj smisel, saj po njih ne bo nobene potrebe.

• 7.  UrošJ pravi :
  29. maj 2008 ob 13:27    

  Stane, čeprav podpiram idejo se bojim, da slovenska družba še zdaleč ni zrela za tako pot, vprašanje če to sploh hoče. V teh dvajsetih letih je preveč ljudem postala prva vrednota denar, z njim kupiš vse, tudi zdravje.

  In vselej, kako bo DZ prepričal gospodarstvo, da s tem, ko se odrečeju malemu, lahko naredi nekaj dobrega za širše? Še pri plačah se komaj pogajajo.

  @ iz teksta članka:
  Socialna podjetja svoj dobiček reinvestirajo v nadaljnji razvoj podjetja in njegovih zaposlenih ali v razvoj skupnosti, na območju katere delujejo.

  Saj SPAR ni soc. podjetje, pa me vendarle zanima, kaj investira SPAR v razvoj skupnosti, na lokalnih območjih, kjer imajo trgovine. Še sponzorskih reklam je ravno za odtenek; na spletni strani pa je pravi posmeh. Lahko bi začeli pri takih gigantih, kaj praviš?

• 8.  stane pravi :
  29. maj 2008 ob 14:02    

  Gospodarstvo se z uvedbo DD ničemur ne odreče, saj gre za delitev davka na dobiček, ki ga že sedaj plačuje državi, delavci konkretnega podjetja so pa pred plačilom državi deležni določenega dela tega istega davka.
  Ti dve skupini državljanov, podjetniki in delavci, pač ne morejo biti proti delnice države, zakaj le?
  Upokojenci še manj, mladina in otroci tudi…..

  ZA BODO GLASOVALI

  Otroci in matere z olajšanjem,
  dijaki in študenti, ki jim vsak tolar prav pride,
  delavci, ki jih stalna rast razponov plač spravlja v obup,
  direktorji in strokovnjaki, ki jim poslej ne bo nerodno prejemati zasluženo visokih plač,
  podjetniki, ki jim bo dobiček v ponos,
  kmetje, ki jih ne bo strah nelojalne konkurence,
  upokojenci, ki jim bo to dokaz, da njihov glas še vedno velja,
  uboge pare, ki ne bodo več na smrt odvisni samo od dobrote drugih,
  inteligenca, ki bo delnico sprejela kot visoko kulturno dejanje, kot začetek materializacije človekove pravice do življenja,
  politiki civilizacijskih nazorov.
  Proti objektivno ne more biti nihče.

• 9.  Peter Hartman pravi :
  29. maj 2008 ob 14:22    

  Se strinjam z marsičem povedanim in sem bil včeraj dokaj prijetno presenečen. Nad IDEJO, ki sicer še zdaleč ni nova. Delno mi je poznana a le delno, veliko pa sem zvedel novega in zanimivega, za kar bi se izvajalkama iskreno zahvalil.
  Vsekakor pa se delno strinjam tako Stane s teboj (upam, da se lahki na nek način tikamo, saj menim, da ta Vi sicer spoštovanja vreden, ljudi z podobnimi zamislimi vendarle nekako oddaljuje) kot tudi z UršemJ. Žal tudi z UrošemJ.
  Ja zelo podoben sistem smo preživeli Stane. Samoupravljanje. Zadeva je skorajda identična. Vendar pa saj samoupravljanje ni pogruntavščina socializma bivše domovine, a ne? Pogruntali so ga že zdavnaj v Gnilem kapitalizmu, če se ne motim. Nam sicer je to zelo znano. Je pa res ,da je zadeva zorela v kapitalističnih sistemih in ga zrele demokratične kapitalistične države, kamor se države tranzicije, kot je komaj polnoletna Slovenija, še ne uvršamo, danes razvijajo. Sicer se zadeva ne imenuje samoupravljanje. Mi imamo zgolj to prednost, da smo tak sistem že preživeli. Hkrati pa slabost, da enostavno apriori mečemo v koš vse preteklo kot slabo, kar je seveda nepopraviljiva napaka. Seveda je socailno podjetništvo vendarle na nek način nova kvaliteta pogojena z nivojem zrelosti kolektivne zavesti in seveda posameznikove zavesti. In prav to je naš, če lahko tako rečem hendikep. Zavest Uroš J. Se popolnoma strinjam.
  In glede na mladost naše demokracije, tranzicijo je takšna ideja zelo teško uresničljiva, in popolnoma pravilno je po moje poudaril naš predsenik, ko je rekel da je potrebno presečt obstoječe, se s tem ne zadovoljit in zbrat poguma za morda NEMOGOČE cilje. Seveda dolgoročno. Prihodnjost imajo le tisti z vizijo. Smelo in mogoče včasih celo na prvi pofgled glede na obstoječo danost UTOPIČNO. Pa vendar le tako se lahko vsaj del tega skozi daljše časovno obdobje uresniči. In tudi to je eden izmed razlogov zakar sem se stranki priključil.
  In v tem trenutku je po moje na nek način socialno podjetništvo in družbena odgovornost Podjetij, utopična glede na čas tranzicije, divjega liberalnega kapitalizma, borbe med delom in kapitalom, najrazličnejše načine lastninjenja ter koncentracije kapitala, večanja razlik med sloji, zniževanja standardov, predvsem pa razporejanja dobička, ki se žal ne vrača tja kjer bi njegovo oplajanje koristilo komu drugemu, kot le neposredno Lastniku. A čas pač takšen je. kdor bi pričakoval kaj drugega bi bil nerealen. je pa treba to nekako prerezat in nadaljevat pot naprej. In le ljudje z vizijo lahko postopoma to spreminjajo. Skozi konkretne programe, načrte in aktivnosti. Korak po koraku. Na vseh področjih družbenega življenja.
  Ravno zaradi naših slabosti je potrebno vzpostavit konkreten natančen pravnoformalni okvir za socialno podjetništvo.
  -Uredit in jasno definirat njegovo pravnoorganizacijsko obliko, vsebino itd.
  -Namenu ustrezno morda modificirat dogovorno tudi delovno pravno in socialno zakonodajo.
  -Ustrezno prilagodit fiskalni del, davke.
  -Poskrbet na vseh nivojih za odpravo ADMINISTRATIVNIH ovir.
  - In seveda zagotovit začetna sredstva s strani države, saj v tem trenutku od posameznikov ni mogoče pričakovati navdušenja. Posameznike s kapitalom je treba z davčnimi in drugimi mehanizmi, ki sredstva sicer po drugi poti vračajo le tej in hkrati znižujejo stroške na drugih koncih, predvsem socialnih transferjih, ustrezno motivirati. Saj iz zavesti posameznika ta kolektivna zavest o medsebojni soodvisnosti sama od sebe le redko izhaja. Seveda je pomemben del izobraževanje. Tudi izobraževanje, kaj pomenijo urejeni medsebojni odnosi, v delovnih kolektivih v resnici za lastnike in to na daljši rok. In kaj pomenijo apatični delavci ki žive iz dneva v dan brez perspektive.
  Izobraziti v ekološkem smislu, ter hkrati z državnimi mehanizmi motivirati ekološko obnašanje.
  No ja menim, kljub nekakšnim zamislim o samoomejevanju in podobno, da je prej navedeno v trenutnem času nujno, kot še marsikaj. Sicer se lahko dokaj hitro zgodi, kot nas tudi sicer učijo izkušnje (primer invalidskih podjetij, kar pa sicer ni primerljivo) da sredtva pričnejo služit za dosego drugačnih in drugih ciljev, kot pa smo to želeli in nameravali.
  No zaenkra dovolj!
  Vsekakor pa je Ideja odlična. S sitematičnim celovitim vseobsegajočim delom pa postopoma dolgoročno tudi izvedljiva, tako da dejansko doseže namen. Pravni oz nirmativni mehanizmi morajo pač nadomestit pomanjkanje zavesti, hkrati pa jo posredno izgrajevat in izpopolnjevat.

  LP

• 10.  Peter Hartman pravi :
  29. maj 2008 ob 14:27    

  Joj morda bi dodal samo še nekaj. Mislim, da je ga. Kovač rekla nekaj s čemer se ne morem strinjat in kar je bistvenega pomena. Namreč v smislu, da je treba oziroma da se oblikujejo NOVE VREDNOTE.
  Menim da ne.
  Vrednote so! So bile in so še danes enake. In tudi v bodoče ne bodo drugačne. Bistvo je le v tem, da so izpodrinjene z drugimi motivi in interesi. Misli urošJ, da jih dobro nakazuješ kot tudi njihove posledice. Menim, le da je potrebno stare vrednote spet postavit na svoje mesto in jih dejansko začet uresničevat v vsakdanjem življenju. Novih vrednot ne rabimo. Ker jih ni. Določeni subjekti morajo zgolj pričeti obstoječe spoštovat in v vsakdanji praxi uresničevat.

• 11.  stane pravi :
  29. maj 2008 ob 16:15    

  PODJETJE

  Če bi bili enaki lastniki podjetja vsi zaposleni, bi delili dobiček vsem enako.
  Če je lastnik podjetja država in se del dobička deli zaposlenim, ne more veljati drugačen princip.
  Če je lastnik podjetja moder podjetnik in more in hoče in mu dobiček dopušča deliti trinajsto plačo, bo uporabil enako načelo.
  Če pa je modra tudi država, bo ta princip uzakonila.
  V nobenem primeru pa dobiček ne sme biti proračunski vir, s katerim razpolaga politika.
  Politika mora biti v naprej znan strošek, ki se pokriva z DDV.
  Od dobička države pa prste vstran.
  Ta je od lastnikov.

• 12.  stane pravi :
  30. maj 2008 ob 11:06    

  DRŽAVA

  Država je podjetje, organizirano za izvajanje interesov vladajočega razreda.
  Delnica države vzpostavlja nov interes.
  Nov razred.
  Novo oblast.
  Interes, razred in oblast civilne družbe.
  Neenačbo virtualne demokracije: en človek en glas,
  transformira v enačbo realne demokracije: en človek, ena delnica, en glas.

• 13.  Peter Hartman pravi :
  30. maj 2008 ob 14:37    

  Stane priznam, da veliko razmišljam v tej smeri, a vseeno nekako ne odstopam, od tiste stare teorje Države in prava po kateri sta oba le sredstvi prisile. Instituciji, ki zagotavljata v končni fazi preživetje neenakih posameznikov v neki organizirani asociaciji z veljavnimi pravili. In ta neenakost je pogojena z vsemi obstoječimi naravnimi in socialnimi dejavniki. Seveda tudi z gospodarsko in politično močjo posameznikov ter posameznih skupin. Itd… Nbi nadaljeva. Verjamem , da razvoju ni konca (recimo ideala popolne enakopravnosti ali recimo komunizma), ampak so zgolj faze ali stopnje razvoja tako teh asociacij, države, prava, človeške zavesti in pravzaprav vsega. In tendenca je jasna. Naprej. Doseganje višjih nivojev. Korakov nazaj praviloma ni. Tudi skokov naprej ne. Ker so nemogoči. Sprememba oblike ne pomeni tudi spremembe vsebine.
  revolucije in nagle spremebe nikoli ne prinesejo željenih učinkov, saj se vsebine prilagajo počasi in postopmoma, ob postopnem spreminjanju pogojev. In tu se spet pojavlja problem leta 1991 kot se je med leti 1941-1945. Nagel skok in zavračanje preteklega ob častenju hotenega in navidez doseženega. A sčasoma se izkaže da pač to ni to. Oblika že ampak vsebina? Vse kar se je dogajalo in kar se dogaja je ob poznavanju širšega popolnoma logično in razumljivo. Morda bi uporabil preprost izraz ČLOVEŠKO.
  Nekoč je Dr. Ludvig Toplak rekel preprosto zame resnico, vsaj mislim da je bil on. Kmetijo uspešno ne ustvari ena generacija ampak uspeh pride šele čez nekaj generacij, ki res delajo. No vsaj nekaj podobnega imam v spominu.
  Ja. Ampak človeško je, da tisti ki so na pravem mestu ob pravem času to izkoristijo. Narava ljudi je tudi s čim manj truda doseči čim več. Itd. In lastninjenje ja. Takšno kot je bilo je.
  Razporejanje, koncentracija kapitala in njegovo vlaganje v ponovno oplajanje v korist vseh,pravilnejša (pravičnejša delitev novoustvarjenega med vse, neglede na morebitno višje lastno vrednotenje posameznih skupin, glede na status, poklic ali karkoli drugega, še nejmanj pa če je to vrednotenje pogojeno z primerjavami iz drugih okolij)_ za vse to je potrebno ustvarit Pravne mehanizme. Predpise.
  Ker vsebina- nivo človeške zavesti, ki bi omogočal resnično SAMOOMEJEVANJE, zavest o medsebojni soodvisnoti enostavno ni na dovolj visokem nivoju.
  In zato je nujna pravna regulacija. Šele skozi njo bomo dvigovali standard, ustvarjali (recimo) pravičnejše okolje za vse, izobraževali ter posredno dvigovali zavest posameznikov in skupin, kot tudi celotne družbe. potrebujemo istrumente prisile. In to v organizirani asociaciji prisile-Državi.
  In zato je pomoje sicer ta ideja o kateri je govora in se tudi izvaja ponekod, fantastična. Ampak mora biti jasno regulirana in definirana.
  In še enkrat poudarjam nekaj kar se mi je zdelo genialno in edino pravilno v danih trenutkih v naši državi. Pa ne le pri nas, ker je svet premajhen otoček. Misel izrečena s strani g. Golubiča. v smislu, da je potrebno segati po nemogočem, imeti vizije, na prvi pogled nemogoče, glede na konkretno stvarnost. Ja in če jo imamo, lahko postopoma počasi vztrajno korak za korakom dosegamo zastavljene cilje in prehajamo na višje nivoje, pa čeprav vse ne bo šlo in ostaja del zmeraj le vizija ali nemogoče.
  Boj med delom in kapitalom? Hm ja.
  In vrednote?
  Zavest! Samo dvig zavesti, a žal skozi prisilna sredstva. To je obstoječa realnost. Vsaj nekaj časa še.
  Moramo pa nekaj naredit. Ker stvarnost sploh ni rožnata. Ne naša, ne evropska in ne svetovna. In sicer na vseh področjih našega življenja od medčloveških odnosov ob ustvarjanju, zasebnem življenju oz povsod, do ekoloških itd.. Vrednote niso ravno obrezverdnotene, le zamegljene in podrjene nekaterim interesom. Ni pa katasrofa. Saj končno zmeraj je bilo, je in bo tako.
  Hm da bi država kar delovala po principu DD? Hm dvomim. A ostajam odprt za vse možnosti, saj končno vsega niti ne poznam.
  LP
  P

• 14.  Igor Đukanović pravi :
  30. maj 2008 ob 17:54    

  Ob osamosvojitvi smo bili zelo ponosni, da smo od vseh držav vzhodnega bloka (ki mu celo nismo nikoli pripadali) ravno v Sloveniji najbližje zahodu. Še danes smo zelo ponosni, da smo od vseh desetih (oz. 12-tih) novink ravno mi najbližje zahodu. (Nažalost so med EU10 tudi cene v naših trgovinah najbolj podobne zahodnim.)

  Zato se mi zdi samoumevno, da pričakujemo, da bodo tudi na teh dveh področjih najbližje starim članicam (EU15) in zahodu nasploh. Ne ne, nihče ne pričakuje, da bomo poslej imali samo socialna podjetja. Pričakujemo le, da se bo delež zaposlenih v socialnih pdjetjih tudi v Sloveniji počasi začel višati proti 10%. Nobenih revolucij. In podobno pri družbeni odgovornosti podjetij. Mislim, da nisem edini, ki pričakuje, da se bodo naša podjetja ob koncu tranzicije začela preorientirati tudi na družbeno odgovornost. Mnoga kot samo še en marketinški prijem, a nekatera tudi globoko vsebinsko. Sicer kapitalizma ne moremo imeti (če ne znamo prekopirati tudi dobrih nujnih praks).

• 15.  stane pravi :
  30. maj 2008 ob 18:39    

  Peter, kaj pa jaz ves čas govorim drugega, če ne o dinamičnem ravnotežju med kapitalom in delom, dobičkom in plačo, pridelkom in semenom.
  Če kmet ves pridelek poje, nima semena in bo naslednje leto od lakote umrl.
  Če bi pa ves pridelek namenil semenu, bi umrl že letos.
  To je cela filozofija famozne ekonomije in politike.
  Če ne želijo pustiti nikogar umreti od lakote, tudi za dva milijona kmetov velja popolnoma enako pravilo.
  Torej kaj, sistem mora biti tak, da semena ni nikoli niti preveč, niti premalo in ravno to zagotavlja makroekonomska delniška zanka, ki ji pravim delnica države.
  Znotraj tega pa seveda lahko eni kmetje sadijo krompir v socialnih kmetijah, drugi pa na svojih, pomembno je, da bo skupni pridelek čim večji in da bo tako razdeljen, da kljub različni delitvi od lakote ne bo nihče umrl.
  Vsaka druga filozofija je čvekanje v prazno.

• 16.  Irena pravi :
  30. maj 2008 ob 22:29    

  @Stane
  Dokler je človek živ je sposoben mislit in delat, kar zmore in zna, do česar ima voljo in znanje pa sploh v najboljši možni kvaliteti.

  Marsikaj bi lahko bilo boljše, mogoče celo dosti denarja več v skupno blagajno-proračun iz vseh skupin ljudi v naši državi.

  In ljudje smo ljudje, zaradi tega ja tudi rezultat takšen kot je. Tako v življenju, kot v finančnem vidiku.

  Marsikdo si je od nas predstavljal, da bo začetek kapitalizma od nas potegnil najboljše, dal nov boljši zalet in vse, kar so zdaj šinfajoči v komunizmu govorili, da ni prav.

  A sistem je enak, še večji tempo a enak sistem…

  Na žalost.
  Res, kot praviš: vsaka druga filozofija je čvekanje v prazno…

  Glede lakote, se ne gre direktno zaradi lakote, ampak pravica civiliziranega človeka je osebno dostojanstvo in ponos.

  Iz vsega navedenega res ne vem, kaj je skupnega glede na današnje stanje v državi, sploh kje je občutek za človeka, ravno od tistega, ko so ga drugi reševali…
  Lp

• 17.  stane pravi :
  30. maj 2008 ob 23:28    

  Irena, čisto nobenega namena nimam nasprotoviti pravici vsakega človeka do svobodnega mišljenja in izražanja.
  Me pa prime sveta jeza, če ljudje na oblasti o državi, ki jim je bila poverjena v vodenje, razmišljajo neprofesionalno in šlampasto, ali še slabše, da razmišljajo samo o svojih koristih.
  Stvari, ki so kristalno jasne vsakemu kmetu, zavijajo v celofan neke modrosti, visoke filozofije in znanosti, vse z namenom, da bi še kmet pozabil na to, kako se seje krompir in bi mu lahko pobrali še zadnji semenski gomolj.
  Seveda o lakoti in smrti od nje, ne mislim dobesedno, pač pa kot praviš, nekje je prag, pod katerega ne bi smel pasti nihče samo zato, da bi nekdo drugi lahko dobil več.
  To preprosto ni moralno za neko civilizirano družbo, bilo bi pa tudi nevarno za vse, če bi se pod tem pragom nabrala tako velika skupina ljudi, da bi iz obupa in želje po preživetju prijela za orožje.
  In, če se povrnem k UTD, oziroma dividendi na DD, bi tudi vsak kmet vedel, kako se naj loti delitve pridelka, da nihče ne bo od lakote umrl in da bo tudi semena zadosti.
  Najprej bi odvojil seme in za vsakega člana kmetije minimum za preživetje, kar bi pa pridelka ostalo, bi ga nekaj shranil še za rezervo za slučaj slabe letine, potem bi se pa lotil delitve po pridnosti, znanju in sposobnostih posameznega hlapca in dekle.
  To pravim, o teh aksiomih narave pa zares nima pravice drugače razmišljati nihče, ki ima vlogo delilca BDP, pa naj je sam papež, ali pa šef komunistične partije.
  Kdor pa tega ne razume, je bolje, da se v politiko sploh ne spušča, ker se mu lahko zgodi, da ga bodo volivci klub vsemu postavili za vladarja in bo iz neznanja lahko pahnil cel narod v krizo.
  Upam, da predsednik Zares o samoomejevanju politikov misli enako.

• 18.  UrošJ pravi :
  31. maj 2008 ob 9:05    

  mal za vmes…

  http://www.mladina.si/tednik/200821/tajkunizacija_in_nacionalni_interes

• 19.  stane pravi :
  31. maj 2008 ob 10:53    

  Dober članek, ki pa ne pove, da Sacksova certifikatska formula nosi domače lastništvo že v definiciji.
  Če nekomu pokloniš polovico premoženja, je popolnoma normalno in logično, da se bo potrudil preostanek odkupiti na kredit z zastavo tega istega premoženja.
  Upravičenci do certifikatskih daril, pa tudi denacionalizacij in Jazbinškovih stanovanj, so bili državljani RS, ne pa tudi tujci, z izjemo RKC, ki je, ekonomsko gledano, podjetje v lasti države Vatikan.
  To, da se bo razpršeno lastništvo najprej skoncentriralo v rokah najsposobnejših domačih igralcev certifikatskega monopolija, je pa tudi bilo pogojeno z državljanstvom, tako da je bil “nacionalni” interes položen že v zibeljko nove države in to dete pač ni moglo odrasti v kaj drugega, kot je.
  Se pa strinjam z Mencingerjem, da to ni popolnoma nič narobe.
  Druga možnost, ki je pa profesor sploh ne omenja, je pa bila, da se kapital države v družbeni lasti najprej preko neprenosljive delnice države razdeli vsem državljanom, premoženje države pa se šele po tej operaciji prične privatizirati na nek znan način.
  Lahko tudi popolnoma enak, kot se je dejansko uporabil.
  V tem primeru bi državljani cel čas dobivali mesečne dividende iz davka na dobiček pravnih oseb in bi od samega začetka aktivno sodelovali v upravljanju z državo in je veliko vprašanje, če bi si katera koli vlada upala prodati katerokoli podjetje, ki bi nosilo nadpovprečen dobiček, pod realno ceno.
  Mercator se ne bi zgodil zagotovo na takšen način, kot se je.
  Tako, da nekaj krivde profesor že ima v današnjem cirkusu zaradi dveh napačnih potez.
  Prva je bila izjava, da so certifikati brezvreden papir, druga pa, da je pred osmimi leti preprečil DSS nastop na volitvah z delnico države, čeprav je takrat v Mladini že bila najavljena s kratkim sporočilom in komentarjem.
  Za prvo napako se je že javno pokesal, morda bo sedaj sprevidel tudi drugo, kajti velika škoda bi bila, če človek tako poštenega značaja in s tako veliko avtoriteto, ne bi s svojim vplivom poskušal preprečiti razvoja dogodkov v napačno smer.
  Totalna razdvojenost naroda na gospodarje in hlapce gotovo ni prava smer.

• 20.  Irena pravi :
  31. maj 2008 ob 12:08    

  @Stane

  Ko bi bilo lahko tako enostavno.
  Nihče ne zakomplicira bolj kot človek…

  Življenje dobi vrednost in pravico do biti takoj ob rojstvu.
  Da bi za vrednost in upoštevanje še moral bilokdo bilokoga spraševat, pa je zelo, zelo čudno.

  Še to, da nekdo narodu deli po svojem čisto lastnem laičnem receptu je pa najslabša varianta za razvoj.

  Razvoj pa ni samo denar, je vključevanje ljudi, ne izolacija.
  Kaj pomaga vsem nam če imamo super dobro gospodarstvo, narod pa na cesti stavka.
  Kakšen smisel ima potem tak napredek?

  Lp

• 21.  stane pravi :
  31. maj 2008 ob 13:08    

  Tak napredek ima lahko smisel samo za nemoralno manjšino, ki se ne zaveda, da lahko tudi večina izgubi ves smisel za moralo, ko je meja prekoračena.

• 22.  Irena pravi :
  31. maj 2008 ob 21:14    

  Za socialna podjetja je v redu, da so.
  Je pa nekaj narobe, da do tega pojava pride…
  In če so še tudi ne pomeni da so rešitev.

• 23.  stane pravi :
  1. junij 2008 ob 0:24    

  Dobiček gospodarstva mora biti tako velik, da ga bo dovolj za razvoj in za pokrivanje stroškov socialnega minimuma vsakega državljana, brez da bi moral klečeplaziti zanj pri državnih uradnikih.
  Kje se bo ta dobiček ustvarjal, v tajkunskih ali socialnih podjetjih, je pa čisto vseeno.

• 24.  Irena pravi :
  1. junij 2008 ob 8:12    

  Iz t.i. tajkunskih podjetij ni pričakovat, da bo delo v namen izboljšanja socialno šibkih.
  Ker gre tu za ogromen kapital, bodo multibogataši šli samo in predvsem na še več premoženja.

  Socialna podjetja so sestavljena iz direktorja
  (ki ima glih tako višino plače kot drugi direktorji), pomočnike in ni rečeno da imajo res pravo šolo (to vem!) kot neke ljubljenčke ki seveda imajo prioritete.

  V zameno pa seveda delajo za šefa,
  ne samo delajo, skupaj kujejo načrte v katerih so prav najbolj šibki in ne glede če so tudi delavni pogosto zelo malo omenjeni ali skoraj nič.

  In tako je v slovenskih soc.podjetjih sistem kot pri vseh drugih.
  Šef se grebe za svoj položaj, mar mu je za občutek v imenu koga je šef…

  Poznam primere samomorov kjer so ravno tisti ki so hodili na takšna podjetja prišli do kraja, nikjer ni bilo pisano in vprašanje vseh drugih ki so jih poznali je bilo: kako pa mu je ratal? In takoj nato: No, pa se je le rešil.
  Ni jih rešilo soc.pod., pač pa so se kar sami. Niso bili vsi nešolani, ne opravilno nesposobni, niso pa imeli nikogar ki bi se potegnal za njih…

• 25.  JGy pravi :
  1. junij 2008 ob 8:29    

  Forum v Mariboru je imel pomembno vlogo – demistificiral je namreč pojem socialnega podjetništva in ga postavil na realna tla.

  Forum je ponudil kakovostne nastavke za nadaljnjo diskusijo, zato se vsem, ki ste udeležili foruma, kot moderator dogodka zahvaljujem in vas vabim k razpravi, ki bo ponudila kakovostne dodatne ideje in odgovore na dileme.

• 26.  stane pravi :
  1. junij 2008 ob 12:20    

  JGy, boš moral ta prispevek prenesti na štajerski forum, tam je bolj živahno, ali pa kar vašega sem, da bo bolj zanimivo.
  V trgovino, kamor kupci ne zahajo, še prodajalci nimajo kaj početi

• 27.  zara pravi :
  1. junij 2008 ob 14:01    

  Z zanimanjem spremljam razpravo na Forumu , saj odseva vso slovensko zmedo vrednot, ki jo je prinesla tranzicija, z zmedo vrednot pa tudi mnoge napol rešitve in velike luknje v zakonodaji, ki so ustvarile pogoje za stanje kakršno imamo danes… imamo samo eno možnost, ali se prepustimo nadaljnjemu enosmernemu cunamiju kapitala,… ali pa tudi s pomočjo nove politike zaradi katero se zavzema ZARES, pričnemo z ozaveščanjem o tem kaj pomeni resnična pluralna družba zahodnega tipa, ki pozna in priznava soobstoj različnh oblik podjetniškega delovanja… Seveda se v Sloveniji mnoge stvari razpravljane na Forumu dojemajo naivno še posebej ker potekajo ravno v času glavnih tajkunskih razprav… A pozivam vas, da preden frustrirani zapremo okna in se zadušimo v malodušju, pogledamo čez planke in začnemo slediti Evropi in svetu tudi na družbeno naprednih področjih…
  Strinjam se s tistimi, ki trdite, da se danes mnoga obtoječe socialnim podjetjem podobne oblike izkoriščajo, da so odnosi neurejeni…so pa tudi mnoge pozitivne iniciative, ki ob tajkunskem podjetništvu ostajajo daleč v senci…nekaj jih je bilo predstavljenih tudi na Forumu..

  Ali ni prav to razlog, da je potrebno to področje zakonsko urediti v skladu z Evropskimi Direktivami, ter mu dati razvojni pomen in omogočiti razvojni domet kot ga pozna v EU??
  Predlagam torej, da si preberete o teh tudi v EU mlajših, a uspešnih trendih preberete na spletnih straneh v pripetem dokumentu in da nato odpremo razmišljanje o tem kaj vse je potrebno v SLO spremeniti, da bi tranzicijske frustracije počasi spremenili v politike, ki bodo spodbudile razvojno odličnost, v razvoj družbe s humanim obrazom… Zgodil se nam je tranzicijski cunami, ki je s strahotno močjo človekove vrednoste “grabežljivost” in “obvladovanje”, izkoristil vso tranzicijsko naivnost in nenaivnost…. ustvarjalno podjetništvo je namesto na piedestal postavil na sramotilni steber…. A tudi po cunamijih razvoja ni konec, in težnje po večji družbeni harmoniji tudi ne, saj je lujdem primarna…. Še hvala bogu, da je ob tajkunih nastala tudi vrsta uspešnih podjetnikov, ki so iz nič ustvarili mnogo in zanimivo, ti v veliki večini tako kot na zahodu že ravnajo družbeno odgovorno…. Socialno podjetništvo je torej le ena od oblik podjetništva, ki temelji na drugačnih vrednotah, še vedno je pa tržno naravnana…. In velja ga podpreti, geslo “Zares nova politika” , pa naj tudi na tem področju pripelje v polnopravno članstvo evropskih odličnih družb….

  Zara..

• 28.  stane pravi :
  1. junij 2008 ob 15:11    

  Zara, vse je to v redu, kar je v priponki in kar je bilo na Forumu rečeno, ne sme si pa nihče pod tem predstavljati, da je lahko katero koli podjetje nedobičkonosno, kajti dobiček je seme reprodukcije vsakega podjetja.
  To, da se ves dobiček reinvestira in nič ne deli med lastnike, je stvar dogovora ustanoviteljev, nikakor pa to ne sme pomeniti, da se mora delu dobička, ki ga pobira z davkom, odpovedati tudi država.
  Davek na dobiček se mora pričeti deliti vsem državljanom, lastnikom države, kajti le na ta način bo vlada prisiljena, da bo ostale davke, ki jih bodo morala plačevati tudi socialna podjetja, pričela zniževati z namenom zniževanja stroškov in večanja dobička vsem podjetjem.
  Končno bodo lahko državljani te svoje dividende investirali tudi v ustanovitev socialnih podjetij, ne le v tekočo potrošnjo in si pričeli služiti svojo plačo v svojem podjetju.
  Posebej takrat, ko bo dividenda dosegla vsoto socialnega minimuma in bodo socialni transferji sploh odpadli, saj ne bo za njimi več nobene potrebe.
  Tako, da delnica države in socialno podjetje sta samo dva predpogoja za doseganje istega cilja, države blaginje za vse.

• 29.  Miroslav Prešern pravi :
  1. junij 2008 ob 16:04    

  @ zara

  zelo se strinjam z napisanim.

  Smo v nekem čudnem položaju, kjer dvomimo, v dokazano, dobre prakse, na področju socialnega podjetništva in družbene odgovornosti podjetij in se vračamo v preteklost in ne iščemo odgovorov v prihodnosti oziroma v dobrih, že uveljavljenih, praksah. Morda pa se nismo pripravljeni učiti, sam sem, omenjeni forum, doživel, kot dve uri, interaktivnega učenja in kot “priden” učenec sem najprej poslušal, kaj povprašal, poklepetal z učenkami in učenci in
  si vzel nekaj dni za premislek in ugotovil, da gre za koristno in zanimivo zadevo.

  Posebaj, pa me je navdušil termin “socialna inovacija” in potrditev, da inovacije niso samo izumi in podobno, temveč, da so to predvsem koristni predlogi, tako v delovnem procesu, kot v razvoju družbe, Če pa Slovenija postane tudi družba znanja in inovacij, nam bo vsem dobro.

  Predlagam, da dopolnimo Ustavo RS in v to členu, ki govori, da je Slovenija “pravna in socialna država”, da je zraven tega še “država znanja in inovacij”, tako bomo tudi znanje in inovacije povzdignili na ustavni raven.

  Zapisana ustavna določba, pa naj prepriča, tudi tiste, ki še dvomijo v potrebo po uvedbi socialnega podjetništva, družbene odgovornosti, znanja in inovacij, saj gre, pri prvih deh pojmih, samo za konkretizacijo že obstoječega ustavnega določila, o socialni državi.

  Lep pozdrav!
  Miro

• 30.  Igor Đukanović pravi :
  2. junij 2008 ob 9:37    

  Irena, jaz sem za to, da ločimo dvoje: idejo socialnega podjetništva in njeno konkretno izvedbo. S konceptom socialnega podjetništva se zelo strinjam. Tako zelo kot recimo z Rdečim križem. Verjamem pa, da so možne take anomalije pri izvedbi, kot jih opisuješ. In se strinjam s teboj, da je treba pred kakršnokoli državno podporo tem podjetjem preveriti, kako so tisti, ki jim je tovrsno pdjetništvo namenjeno z njim zadovoljni. Kot praviš, ne anketirati direktorjev, pač pa zaposlenih. In nato podprimo le tiste prakse, ki so se v Sloveniji prijele. Tiste, ki so se izrodile, pa preskočimo. Zgodba me močno asocira na mojo izkušnjo z Rdečim križem. To, da Jelenič ni neki biser kompetentnosti, sem (preko prijatelja, ki je delal na Rdečem križu) vedel že od začetka vojne v Bosni. Tako sam nisem nikoli nič prispeval RK. Nisem pa takrat povzdignil glas. Verjetno ga itak ne bi nihče slišal. Zato se strinjam s teboj, da ne damo bianco podpisa za socialno podjetništvo, pač pa preverjamo posamezne prakse.

  Naj ti še zaupam, kakšno predstavo imam sam o socialnem podjetništvu. V Sloveniji je samo tretina starejših od 55 let še vedno zaposlenih. Malo jih delodajalci izrinejo, malo sami izgubijo motivacijo in se ob prvi priliki upokojijo. Ti ljudje imajo še veliko energije. Ker ne morejo cele dneve samo čuvati vnukov, si morda omislijo še kakšen eko vrt na vikendu, ali neke hobije. Morda bi kdo od njih bil pripravljen delati v kakšnem neprofitnem društvu. Npr. društvu, ki bi izdajalo knjige slovenskim avtorjem, knjige z naklado manjšo od 200 izvodov. To po vsej verjetnosti ni neka tržno zanimiva dejavnost in ni dejavnost za katero ministrstvo za kulturo prispeva dovolj denarja, a se po mojem mnenju da z njo zaslužiti za neko žepnino k pokojnini. In ostane dober občutek, da nekaj koristnega za družbo delaš. Seveda pa če takšno podjetje s petimi zaposlenimi vodi profesionalni manager, lahko celotna ideja zvodeni. Smiselna bi bila kakšna inovativna samoorganizacija.

  No, opisal sem le, kako si zadevo predstavljam jaz. Seveda nima smisla odkrivati tople vode in se je treba pozanimati, kako to delajo po Evropi.

  Toliko o socialnem podjetništvu. Družbena odgovornost podjetij, ki se borijo na prostem trgu, pa je spet neka popolnoma druga zgodba. In tudi tu velja, da je razumevanje teorije šele predpogoj za kakršnokoli akcijo, ki edina šteje.

• 31.  Irena pravi :
  2. junij 2008 ob 9:47    

  Dolžna sem napisat zakaj socialna podjetja
  nimajo pravega smisla.

  Pravi se na veliko, da je zdaj vse boljše kot prej,
  prejšnji sistem je bil v smislu zaposlovanja usmerjen
  v vključevanje vsega aktivnega prebivalstva, v smislu
  dela.

  Raje je bilo zaposlenih sto ljudi, vsaj nekaj so
  naredili in imeli občutek za skupnost.

  Zaradi tega so ljudje dobili občutek potrebnosti in
  povezanosti v družbi.

  Zdajšnji “osvobodilni sistem” in govorim izključno o
  smeri zaposlovanja, bolezni in izolaciji in seveda,
  se razume socialnih podjetij, ki naj bi vključevale
  še vedno aktivne ljudi, četudi še trenutno nimajo
  urejenega stanja pri zaposlitvi.

  Zaradi občutka vrednosti in potrebnosti vsakega v družbi
  je prej bilo (lahko gre kdo preverjat statistiko)
  samomorov čisto malo, prav tako kriminala, drog.

  Ne govorim o politiki kot sami glede na sistem,
  tako da o tem ni potrebno pisat ker nisem načela!

  Smo, vsaj tako se na veliko oznanja med drugim še
  vedno socialna država, kar naj bi pomenilo da je vsak
  človek v družbi pomemben člen.
  In člene ki so v verigi
  ne puščaš na cedilu, ne?

  Socialna podjetja pa naj mi nekdo pove, koliko v resnici so
  jih zaposlili in so še tam (pa ne samo kako sestavljanje, lepljenje in slično, ali pa zgleda tako, dolgo časa izoliran brez posebnih znanstev in zato si že kar samoumevno invalid???).

  Ali pa je to mišljeno, da se vsake toliko časa vsedejo
  skupaj, govorijo na domači okrogli mizi, kako je hudo,
  ko je konec pa vsak na svoj kraj.

  Napredka ni.
  Razen šefove in pomočnikove plače.

  Temu bi mirne duše lahko rekli vsi, podjetništvo v socialnem smislu kjer spet direktorji dobivajo vse najboljše, tisti izolirani pa spet NIČ.

  Berem da ni fer da nekdo dobiva od države socialno podporo
  in istočasno še od kakšnih socialnih podjetij.

  100% se bo strinjal čisto vsak razumen, čemu so potem
  socialna podjetja,
  če pa niso zmožna zagotoviti obstoja!

  V tem se popolnoma strinjam, da na vsakem uradu ne more
  nihče dobivat vire dohodka.

  Istočasno se sprašujem kakšen je smisel takšnih podjetij,
  če pa niso sposobna zagotoviti normalnega dela in posledično s tem kvalitetnega življenja in finančno
  neodvisnost od države oz. socialnih ustanov direktno.
  In smo spet v problemu, kdo zmore in kdo bo dal in še…
  Lp

• 32.  Igor Đukanović pravi :
  2. junij 2008 ob 9:53    

  P.S. Preden me kdo obtoži izkoriščanja upokojencev Moja zgornja ideja je seveda bila mišljena kot kakšna dopolnilna zaposlitev. In nikakor 8 ur na dan. To slednje pride bolj v poštev za socialna podjetja, ki nastanejo, da pomagajo delavcev pri prestrukturiranju celih panog. (To so tista podjetja, v katerih se vsi veselijo, ko komu uspe najti novo službo drugje. Moj predlog pa zajema le neke vrste plačani hobi.)

• 33.  Peter Hartman pravi :
  2. junij 2008 ob 15:08    

  Marsikaj bi bilo izvedljivo, če zakonodaja nebi bila tako nedorečena in toga, obstajalo kupe in kupe administrativnih ovir in postopkov, ki so zgolj sami sebi namen. Omejitev.
  Davčne togosti. In celo raznoraznih kanalov za (preveritve t.j.možnosti kraje poslovnih idej) itd itd.
  ZAKONODAJA!!!
  Kot sem rekel, vse je mogoče:
  1) Jasna nedvomna pravnorganizacijska defivcija in opredelitev v Zakonu.
  2) Odprave vseh predpisov, ki pomenijo administrativne ovire
  3) korekcije vse zakondaje, ki neposredno ali posredno omejuje takšno delovanje
  4) Oblike motivacije s spremembo davčne oz. finančne zakonodaje
  5) Financiranje a) državno
  b) Posameznikov z ustrezno motivacijo
  preko olajšav in bonitet.

  A vse s točno in jasno opredeljenim ciljem in namenom v krovnem zakonu.

  Preprosto a ne?

• 34.  Peter Hartman pravi :
  2. junij 2008 ob 15:12    

  Prejle sem zadevo napisal dokaj preprosto, ker tako preprosta dejansko tudi je. Seveda pa zahteva celovit pristop in dejansko pomeni ogromno dela, kot tudi nenehno dopolnjevanje prilagajanje in fleksibilnost.

• 35.  stane pravi :
  2. junij 2008 ob 16:50    

  Peter, podjetniška zakonodaja je že takšna, kot ti praviš, da bi morala biti.
  Odpreti podjetje ni nikakršen problem, problem je začetni kapital, ne pa olajšave in bonitete.
  Namesto, da se država odpove denarju, ki bi ga z olajšavami in bonitetami ne dobila, je pametneje, da ga investira v nova partnerska podjetja.
  Sicer pa, tudi podjetniški sklad že imamo, tako da infrastruktura je že tu.
  Toda, kaj ko ne vemo, čigava je država, katere lastniki bi silili vlado, naj aktivira vse resurse in človeške potenciale, da bo dobiček gospodarstva čim višji, s tem pa tudi lastniška dividenda.
  Samo to nam manjka, ne pa tajkunske vojne in prepiri čigava so podjetja.

• 36.  UrošJ pravi :
  2. junij 2008 ob 17:18    

  A ste prebrali Penkov prispevek v Sobotni prilogi?

  Še enkrat isto vprašanje: kako prepričati vodilne, da niso sami na svetu?

• 37.  stane pravi :
  2. junij 2008 ob 19:31    

  Misliš na vodilne politike, ali na vodilne ljudi v podjetjih?

• 38.  Irena pravi :
  2. junij 2008 ob 20:15    

  Da močni ali vodilni spozna da ni Bog ne gre
  drugače kot da enkrat vidi bolečino, pa še to
  ne pomaga.
  Večina ve šele ko jo čuti.

  Mnogo je super dobrih, pa na žalost so tudi tisti
  velik minus ki bi sami mogli urejati normalen
  obstoj družbenega življenja in preživetja.

  Zaradi tega bo veliko zdravnikov imelo polne roke
  dela, prebivalstvo se stara in čedalje več starejših je,
  saj se dalj živi.

  Denar bo treba, saj uradno zaradi
  obstoja nikogar niti po zakonu ne smeš spravljat “bek”.

  Centrov na državni ravni, ki bi se resnično lotili tega,
  da bi za normalen obstoj glede financ aktivno delovno
  vključeval starejšo populacijo, tisto z nižjo in višjo
  stopnjo izobrazbe.

  Tisti ki so invalidi in tisti, ki bi
  zaradi izolacije lahko tudi postali.

  Lahko da to še ne bo rešeno.
  A problema ne bo nič manj.
  In ko bo že tako pozno, da bodo že vsi vrabci na strehi
  čivkali da je narobe, potem bo tisti starejši del populacije
  ki bi še vedno lahko bil aktiven in pripomogel že zdavnaj
  v letih.

  In kdo je invalid?
  Nešolan, šolan, fizično bolan, mentalno zaostal, tisti ki nikogar nima, tisti ki nikogar ne pozna,
  da bi mu pomagal, itd..

  Rešimo že to kdo to sploh je, pa bo mogoče lažja pot
  do rešitve!
  Lp

• 39.  Peter Hartman pravi :
  3. junij 2008 ob 15:39    

  Stane se strinjam! Imamo zakonodajo. Vendar pa je treba jasno razmejiti gospodarske družbe in druge oblike organizacij, ki zgolj delujejo po principu tržnih zakonitosti ter ustvarjanja kapitala, katerega usoda je jasna ( gre lastnikom-čimveč) od recimo socialnih podjetij katerih vsebina, pravnoorganizacijska oblika mora biti jasno definirana v skladu z njihovim namenom oz. ciljem. Tudi notranja organizacija, upravljanje ter delitev dobička. Lahko so poljubne oblike v skladu z veljavno zakonodajo, vendar glede na njihov namen oz. cilj in organiziranost morajo biti vendarle precizno definirane in jasno opredeljene v skladu z njihovo specifiko. Kot sem že nekje rekel, nas dosedanja praksa uči, da brez jasne pravne podlage velikokrat ciljev vsled nedorečene in nejasne toge zakonodaje povezane z posameznikovimi interesi, ne dosežemo. Veliko reči je lahko rešenih v nekakšnem Krovnem zakonu o socialnih podjetjih ali kakorkoli ga že imenujemo v povezavi z obstoječo zakonodajo, vendar z poudarkom in izjemami glede na njegovo specifiko. (npr. upravljanje, razporejanje dobička itd)
  Ravno tako je treba temu ustrezno podrediti fiskalni del, davke in obveznosti do države, v skladu z načelom recimo kompenzacije siceršnjih obremenitev iz socialnih transferjev ter podobno z bonitetami takšnim podjetjem, saj v skrajni instanci razbremenjujejo državo.
  Morebiti bi bilo potrebno ustrezno dograditi tudi delovnopravo v smislu zakonodaje, ki ureja razmerja med delodajalci in delavci v takšnem podjetju kot tudi neke vrste samoupravljanja (saj upravljajo z podjetjem delavci) ali recimo soupravljajo. Torej jasne razmejitve med mengmentom-upravo ter kompetencami delavcev pri upravljaju takega podjetja še posebej pri delitvi dobička, ki mora nujno nazaj v podjetje oz. v družbeno dobro ter z mehanizmi onemogočanje manipulacij v tem razporejanju. Podobno kot je bilo v samoupravne sistemu. Zelo podobno.
  Seveda je mogoče generalno to urediti in specificirati v tem krovnem zakonu, siceršnja razmerja pa urediti v dogovornem pravu – Kolektivne pogodbe. Vsekakor pa je potrebno to jasno precizirati. Od ustanovtve takšne pravne osebe preko njenega celotnega delovanja upravljanja statusnih sprememb, obveznosti odgovornosti ter pravic do prenehanja takšnega subjekta itd.
  Vsekakor je treba na nivoju države kot tudi na nižjih lokalnih nivojih ustvariti tako pravno kot tudi dejansko podlago za ustanavljanje, delovanje takšnih subijektov s čim manj administrativnih ovir na vseh nivojih oz. segmentih, v skladu z okoljskimi in vsemi veljavnimi predpisi.
  Stane ni nujno in sploh ne mogoče, da je takšna oblika zgolj podjetje. Pravnoorganizacijska oblika gospodarske družbe ali kaj podobnega. Ne spekter delovanja takšnih subijektov je preveč pester in lahko zajema vsa področja družbenega življenja. Od varstva otrok, varovanja kulturne in naravne dediščine,kmetovanja,turizma, kulture in umetnosti, zdravstva, trgovine, bančništva, zavarovalništva, proizvodnje, posredništva itd v neskončnost. zato ZGD ali katerikoli drugi predpisi ne zadoščajo. Potrebna je specifikacija v skladu z naravo in namenom.
  Financiranje mora biti tudi zagotovljeno na specifičen način, končno so tukaj tudi evropska sredstva za marsikateri zanimiv projekt.
  Stane ob odpiranju podjetja se zmeraj naleti na številne administrativne ovire. Ni problem le začetni kapital.
  zadeva je če se želi celovito obdelat zelo zahteven i dolgoročen projekt. Se pa strinjam da se začenja iz obstoječega pravnega in dejanskega okvirja v katerem smo.

  Seveda je treba poleg vsega ustvarjat suport za takšna podjetja, prdvsem v izobraževanju ter osveščanju.
  No na tem mestu se nebi spuščal v podrobnosti, in skušam ostat čimpreprostejši, a potreben je nujni nov normativni okvir, ki to področje celovito zajame.In sicer tako na podlagi državne inicijative, kot tudi inicijative posameznikov z IDEJO – realno Poslovno vizijo pa četudi brez kapitala kot tudi tistih ki kapital imajo in morda ideje nimajo ai pa.
  Kakorkoli vzamemo, naša zavest je še zmeraj na preniskem nivoju, da bi se lahko lotevali česa takšnega brez jasnega normativnega okvirja.
  Vsaka čast in pohvala tistim, ki pa to zavest že imajo in prosimo ter hkrati ustvarimo možnosti, da lahko tisti redki posamezniki svoje poslobne vizije in ideje udejanjijo brez nepotrebnih administrativnih ovir in raznoraznih bremen, ki so namenjena samo sama sebi ali pa….!
  LP

• 40.  Peter Hartman pravi :
  3. junij 2008 ob 15:49    

  Sicer pa glede na idejo o socialnem pojetništvu bi še mordas podal nekaj v razmislek. Bolj ali manj sposobnih ljudi ni. le različni smo. Vsak izmed nas je unikat s svojo specifično pogojenostjo, osebnostjo, ter karakteristikami, lastnostmi in sposobnostmi, kar nas med seboj razlikuje. Za vsakega je prostor, ki ga lahko najde. Če ne zmore sam ga lahko najdemo skupaj v dobrobit vseh. Potem nam ni potrebno gojiti usmiljenja do nakaterih.

• 41.  zara pravi :
  3. junij 2008 ob 18:20    

  No sedaj je razprava šla v pravo smer in se popolnoma strinjam s Petrom, da je potrebno najprej narediti pregled potrebnih sprememeb v obstoječi zakonodaji, predvsem pa sprejeti krovni zakon, ki bo jasno definiral kaj so socialna podjetja, ali bolje rečeno “podjetja z družbenimi cilji”, in seveda vzpostaviti sistem podpor, pa tudi zelo jasen sistem nadzora , to poznajo vse tiste države, ki so na tem področju uspešne… Tudi na tem področju tako kt na področju “profitno usmerjenega gospodarstva”, potrebujemo učinkovit socialni dialog, tako na državni kot na lokalnih ravneh, kot že rečeno vse poteka kot pri klasičnem gospodarstvu, le cilji so drugi,in prav zaradi teh ciljev ima pri podpornem okolju še bolj ključno vlogo država…. v tem je celotna inovacija
  Tu bi se navezala tudi na Irenine slabe izkušnje s sedanjimi “socialnimi podjetji”, prav gotovo jih ne gre zanikati, saj kadar sistem ni jasno dorečen v njem ponavadi ribarijo najbolj tisti, ki jim etika ni najbolj razumljiva stvar…. samo poglejmo v profitni sektor in zadnja dogajanja…. so predvsem pojav nedorečenega pravnega okolja in nedelovanja nadzora… in tako je tudi s socialnim podjetništvom…. Nadzorna funkcija nam tudi sicer gre bolj slabo od rok v naši državi zato toliko odklonov….
  Če pogledate predlog korakov, v pripetem dokumentu, boste zato videli na prvem mestu prav pripravo strategije ( če ne vemo jasno kaj hočemo, zakaj hočemo in kako hočemo, bomo zelo težko kaj dosegli), strategiji pa mora slediti predvsem ureditev zakonodaje in usposobitev institucij, da bodo zakonodajo učinkovito implementirale..
  Slednje ne velja le za socialno podjetništvo, prav vsake razvojne politike bi se morali lotiti na ta način, pred tem pa dobro analizirati obstoječe staqnje “na terenu”…
  Tako se vsaj zadev lotevajo vse resne stranke v EU…

  Če poznate konkretene primere iz terena, ne bi bilo slabo da jih predstavite drugim…
  Zara

• 42.  UrošJ pravi :
  3. junij 2008 ob 22:35    

  By 1960, Steinbeck had grown fairly disenchanted with his country; he thought that consumerism and selfishness had begun to run rampant, destroying values he regarded as vital to the nation’s moral health.

  In a letter to Adlai Stevenson, he complained about the “cynical immorality” of the United States. “Having too many things”, he says, ”(Americans) spend their hours and money on the couch searching for a soul. A strange species we are. We can stand anything God and Nature throw at us save only plenty. If I wanted to destroy a nation, I would give it too much and I would have it on its knees, miserable, greedy and sick”.

  ravnokar prebral v Steinbeckovih potovanjih s Čarlijem…

• 43.  Alenka pravi :
  5. junij 2008 ob 14:19    

  Zares zanimivo. Pohvalno, da je slovenska gospodarska družba (v dokumentu že kot druga po vrsti) navedena v predstavitvi dobrih praks s področja družbene odgovornosti podjetij. Iz odgovorov tam obravnavanih družb jasno razberemo, da te ob vse večji osveščenosti potrošnikov iz odgovornega odnosa do svojega okolja kujejo pomemben kapital, namreč ugled.

  Zanima me kaj več o tem:
  “Hitrejše uvajanje standardov družbeno odgovornega podjetništva bomo zagotovili… z upoštevanjem prednostnega kriterija za družbeno odgovorna podjetja pri dodeljevanju državnih pomoči in javnih naročil na vseh nivojih.”
  Kakšni bi bili v tem primeru objektivni kriteriji za uvrstitev družbe med družbeno odgovorne?

  Koncepta socialnega podjetništva prej nisem poznala. Gre za nekaj povsem drugega kot družbeno odgovorno podjetništvo, morda nekaj v smislu mecenstva (prva asociacija so razni rotarijanci)? Sliši se zanimivo in upam, da boste pripravili dodatne informacije ter še kakšen posvet na to temo.

• 44.  Irena pravi :
  6. junij 2008 ob 7:36    

  Nova zakonodaja in novi zakoni še ne dajejo kvalitetnih vodij in direktorjev.
  V sklopu družbe in povezanih dejavnosti bi morali imeti predvsem občutek in znanje na tistem področju na katerem delajo.
  Ni enako biti direktor v zdravstvu in šef vojske itd.
  Sploh pa s takšnimi organizacijami nimam sama čisto nič.
  Če ne zmoreš sebe držat pokonc te bojo takšni še manj.
  Razen če kdo ne misli bit redno zaposlen.
  Kot povsod.
  Lp

• 45.  Peter Hartman pravi :
  6. junij 2008 ob 14:23    

  Hm Irena morda bi malce pokomentiral.
  Zakonodaja res ne daje kvalitetnih vodij. A glede na stopnjo zavesti na eni strani ter glede na dejansko dosežen nivo recimo temu materijalne podlage je iluzurno pričakovati kakršnokoli samoomejevanje, zavest o medsebojni soodvisnoti od posameznikov razen redkih izjem, kot tudi od države ne. Zato je po mojem mnenju precizna in jasna Pravna ureditev področja nujna. Imamo veliko predpisov, ki so lahko uporabni. Vsekakor pa gre za nek določen konkreten cilj in namen v socialnem podjetništvu, katerega je treba jasno opredeliti in definirat. In to celovito. Zato je nek kroven zakon nujen. Da opredeli in definira predmet v skladu z njegovimi cilji in onemogoči odstopanja. Hkrati pa se ustvari nujen suport in podlaga na vseh ravneh in sferah družbenega življenja. Zara ima popolnoma prav vsem kar navaja. No takšno je vsaj moje mnenje. Pa čeprav so nekatere resnici ki jih navaj krute, odgovarjajo pač stanju kot je.
  Nujno je tudi izobraževanje na tem področju in sicer celovito.
  Mengmenta se ne da ustvariti zgolj s šolo. Nekako sem prepričan, da so organizacijske sposobnosti vodenja in organiziranja delovnih procesov, gospodarnost v najširšem pomenu neke vrste talent, ki pa se ga seveda nujno nadgradi z vsemi potrebnimi znanji z nenehno izobrazbo. V širšem smislu so v vseh organiziranih sistemih te aktivnosti popolnoma identične. Vsak meneger ali vodja mora biti po malem tudi pogumen vizionar z dolgoročnimi cilji včasih celo na videz nedosegljivimi, ki jih predvideva v nekakšni smeli dolgoročni viziji poslovanja oz. življenja zaupane mu organizacije katero vodi. Hkrati pa mora pri svojem načrtovanju-planiranju tako kratkoročnem kot tudi dolgoročnem izhajati iz danih razmer in konkretnih okoliščin ter pri tem zajeti vsaj čimširši spekter vseh dejavnikov, če že ne vseh, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na uresničitev teh načrtov. In to ni lahka naloga kjerkoli že.
  Seveda imajo potem posamezne panoge svoje specifike. A za specifiko posamezne panoge so na voljo strokovnjaki s tega področja. Recimo Zdravstvo. Direktor mora biti Meneger in ne zdravnik. Ampak ta meneger ne more delovati brez strokovnega suporta s strani zdravnika, kot strokovnjaka tega področja za konkretno stroko. A poslovno politiko lahko načrtuje in vodi le dober meneger. Enako velja za šolstvo in vse ostalo. In tega marsikdaj ne razumemo. Res pa je, da nam dobrih menegerjev manjka.
  Kvalitetni vodstveni kader ima talent in je hkrati izobražen razgledan in mora imeti resnično posebne pozitivne osebnostne lastnosti.
  Morda bi opozoril pri tem na še eno značilnost pri nas Slovencih. Največkrat se kaže v prenosu kompetenc iz enega na drugega izmikanju itd na vseh področjih družbenega življenja. Namreč ko je že govora o družbeni odgovornosti oziroma odgovornosti na sploh za lastna dejanja katera imajo posledice za druge se pojavlja pri nas značilna pomanjkljivost. STRAH pred prevzemanjem odgovornosti. Prenašanje le te iz enega na drugega. Tudi o tem se je treba zamislit. Ali gre za pomanjkanje samozavesti, ali za premalo znanja ali pa zgolj za negativno človeško lastnost.Verjetno vsega pomalem.
  A dejstvo je da nam manjka na vseh nivojih in vseh sferah družbenega življenja.
  Ko govorimo o socialnem podjetništvu ali še posebej družbeni odgovornosti podjetij, se ne moremo izogniti dejstvu, da nam tako globalizacija, kot tudi pri nas konkretno čas tranzicije odtujujejo Že uveljavljene vrednote in že pridobljene pravice, kot tudi znižujejo že dosežen povprečni standard. Vse vrednote, pravice se zamegljujeo in zmeraj bolj podrejajo drugim interesom, kot so konkurenčnost na globalnem trgu, koncentraciji kapitala in zmeraj bolj poostrenem boju med delom in kapitalom. To so neizpodbitna dejstva današnjega časa. In živimo v času ki je drugačen od preteklosti.
  Ne morem se strinjat z navedbo da nekako ustvarjama nove vrednote. To ne. Vrednote so. So deklarirane ter normativno definirane v številnih mednarodnih ter državnih oz.lokalnih pravnih virih. Le v vsakdanjem življenju se ne udejanjajo in se pač podrejajo drugim inetresom ter konkretnim zmožnostim. Pri tem ne morem zaobiti tudi neke vrste hipokrizije same Evrope. Vrednote okoloje, zdravje , človek, delavske pravice, otrokove pravice itd…
  Evropa in razvite države deklarirajo le te, hkrati pa v isti sapi le te negirajo z dejanji, z prenosom proizvodnje ter zamazanih tehnologij v dežele z niskimi stroški proizvonje. Seveda pa so ti niski stroški prav posledica nižje stopnje razvoja teh držav in kratenja prav teh vrednot in pravic, na katere prisegajo razvite demokracije. Otroci brez pravic za pol žemljice šivajo 12 ali več ur dnevno majčko, ki jo poceni kupite in podobno. Kje so potem vrednote?
  In zato številni delavci v evropi izgubljajo zaposlitev, zapirajo se obrati, nižajo se jim pravice in prisiljeni so kupovat to MAJČKO, ker za druge pač ni denarja. In začaran krog se nadaljuje. Države nastale situacije nekako kompenzirajo s socialnimi transferji, kar pa je lahko le kretkoročna rešitev. Bolje je dolgoročno ta sredsta vlagati v ponovno, pa magari nižje in dolgoročnejše oplajanje.

  Kdo bo zmagal? Vrednote civilizirane razvite Evrope ali poceni delovna sila, katero omogoča kratenje pravic, človeškega dostojanstva in temeljnih vrednot?
  Zadeva je veliko kompleksnejša kot izgleda na prvi pogled.
  Antiglobalizem je sicer dokaj agresivna alternativa, nikakor pa ne rešitev. Rešitev je kulturni dialog,najprej spoštovanje in udejanjanje vseh vrednot in pravic doma hkrati pa prizadevanje za udejanjanje vrednot ter spoštovanje pravic vseh ljudi in to povsod. Predvsem tam, kjer konkretne kulturnozgodovinske in etnološke razmere še niso pivedle posameznikov in skupin na raven evropskih.
  In Slovenija je del tega sveta. Zgolj z vsemi problemi, ki jih logično prinese poleg vsega še tranzicijija.
  Zato nenako zavračamo ideje kot so samoupravljanje, nek odpor je do nekega racimo enoumja preteklega obdobja, ki pa se vseeno lahko pohvali, da vrednote je imelo, kljub diktaturi in recimo enoumju. Pa čeprav je pač bilo kot je bilo in je nujno vodilo v nove oblike.
  Ni vse slabo kar je bilo. Nasprotno. Nekatere ideje so po moji oceni ne nek način genialne. Morda zgolj ne v pravem času in prostoru in tudi brez realne ekonomske podlage. A vseno. Samoupravljanje še zdaleč ni pogruntavščina nekega socialitičnega obdobja ali g. Kardelja in teh mislecev.
  Tendence po soupravljanju delavcev, po udelžbi v dobičku, po oblikah samouprave, socialnih podjetjih so starejše in plod, kot smo takrat pavšalno rekli Izkoriščevalskih družbenih sistemov-kapitalizma. In te demokratične kapitalistične oblike so se evolutivno razvijale neprekinjeno in se danes pravtako soočajo z problemi globalizacije in enakimi problemi kot mi.
  Le da mi tega obdobja nismo dali skozi. Skočili smo enkrat in 1991 ponovno. Iz preteklih izkušenj, ki niso le TEMA je treba potegniti koristno, analizirati uporabno v današnjem času, saj je končno naša prednost, da oblike upravljanja pravnih subjektov po zaposlenih, razmejitve med upravo in (so) ali amoupravo po delavcih, delitve dobička, njegovo vlaganje nazaj in v dobrobit vseh že poznamo. Enako tudi družbeno odgovornost podjetij, pa čeprav je le ta bila tudi velikokrat zelo vprašljiva.
  Velikokrat se nam dogaja, da sicer zelo dobro organizirane sisteme, (naprimer Zdravstvo), ki sicer res potrebujejo nadgradnjo in usklajevanje z konkretno dano realnostju namesto dograjujemo, v resnici pod vplivi dvomljivih interesov kvalitetno znižujemo. In celo oddaljujemo od tistih katerim so namenjeni.
  Kako se k taki stvari pristopi?
  Potreben je posnetek stanja in analiza obstoječega ob jasni viziji ter konkretnimi cilji dolgoročnimi in kratkoročnimi.
  Ugotovit kaj je v danem že mogoče in kaj še potrebujemo.
  In zadevo konkretizirat ter nenehno razvijat ter dopolnjevat.
  Vrednote nebodo ponovno prišle same od sebe. Moramo zato ustvarit vse potrebne pogoje (objektivne in subjektivne) ki so glede na zgodovinski in prostorski trenutek potrebne.

• 46.  Irena pravi :
  6. junij 2008 ob 15:28    

  Prebrala sem skoraj vse. Zaradi večje vsebine, ki veliko govori o vsem v zvezi bi še kasneje.
  Kot prvo bi še samo enkrat omenila, da hvala bogu ne rabim še nikogar na način socialnih podjetij. In v tem prepričanju bom ostala, da je najbolj zdravo dokler moreš sam skrbeti zase.
  Absolutno se strinjam z Vami in Zaro da nekoč bo potrebno še marsikaj zakonsko bolj podrobno določit, postavit meje in pravila. Zaradi tega, ker drugače ne bo dobro.Če ni suporta ni povezave in brez pride do marsičesa. Med drugim se prikrade tudi strah. Ta zablokira tako učenje, ustvarjalnost,itn. Ne dam vam pa prav glede menedžerjev.
  Poglejte, kako naj bo ravnatelj menedžer, ne pa profesor?
  Kako naj direktor bolnice sprejema velike učenjake na področju zdravstva če pa pojma nima o tem fahu? Oni mu lahko govorijo ure in ure in kažejo slike, čemu bi bil menedžer potem na takšnem mestu, če bi pa za tisto, kar bi nekdo v fahu bil sposoben zmogel sam sproti se odločat?
  Kakšen smisel to sploh ima? Čisto odkrito, edini smisel ki ga vidim v tem je, da imajo menedžerji zagarantirano najbolj plačano službo v kakšni firmi. Da pa tisti, ki mu morajo razlagati, ker oni “glavni” razen številk pojma nima o tem, zaslužijo še manj in porabijo več energije da sploh vse razumejo.
  Nimam proti menedžerjem nobene zamere, a to je za podjetja kjer gre za področja kjer ni treba toliko strokovnega znanja. Zdravnik spec. se uči 12 let in še sproti, menedžer pa koliko?
  Upam, da je bilo brez zamere.
  Lp

• 47.  Peter Hartman pravi :
  6. junij 2008 ob 16:00    

  Ni zamere! Gre le zato, da so številke številke, pravo pravo, ekonomija ekonomija, medicina medicina, vzgoja vzgoja
  in vsi poslujejo in nujno rabijo strokovnega vodjo iz stroke, na vsak način pa sposobnega poslovodjo.Torej na vsak način vsaj dve osebi! Vodenje poslovanja in vodenje stroke.
  LP

• 48.  stane pravi :
  6. junij 2008 ob 17:47    

  Imaš prav, četudi posameznik obladuje obe funkciji, ga omejuje čas, da bi lahko obe opravljal perfektno.
  V italiji imam mnogo prijateljev, ki imajo družinska podjetja in veliko je takšnih, da en brat opravlja eno funkcijo, drugi pa drugo.

• 49.  Irena pravi :
  6. junij 2008 ob 19:05    

  Kako bi pa zgledalo da bi menedžer bil ravnatelj glasbene šole? Brez posluha recimo za glasbo.
  Kaj bi se sploh lahko pogovarjam s tistimi ki vedo vse note in opere?
  Tisto, kar večina ne mara je to, da takoj vejo da ko pride vmes menedžer ni nič boljše, razlika pa je v tem, da so stroški večji, ker razliko v višanju cene dobi sam.
  Tako kot recimo pri hrani.
  Kmet dobi čisto malo, menedžer veliko.
  Cene pa so visoke.
  Zakaj pa privatniki ki obvladajo svojega dela nimajo menedžerja? Ker ga ne rabijo.
  V tem smislu bi potem bila posebna univerza ali fakulteta ki bi “rojevala” direktorje v smislu menedžerstva.
  Pri tem potem bi bil vsak menedžer kot totalni laik glede strokovnosti (razen matematike) kot siamski dvojček s tistim ki bi bil pravi profesionalec po znanju.
  Zaradi hitrih odločitev kadar je kdo prvi je nemogoče kar
  naprej iskat drugega dvojčka.
  Lp

• 50.  stane pravi :
  6. junij 2008 ob 19:28    

  Irena, ne mistificiraj tega menedžerja, saj ga ima tudi vsaka družina, po navadi je to ravno žena.
  Majhna, specializirana podjetja, kot so glasbene šole in podobno, pa seveda naj vodi glasbenik, ne pa nekdo, ki je gluh.

• 51.  Irena pravi :
  6. junij 2008 ob 20:10    

  Stane reklama je po TV za knjigo.

• 52.  stane pravi :
  6. junij 2008 ob 20:30    

  Kako se ti zdi?

• 53.  Irena pravi :
  6. junij 2008 ob 23:11    

  Fajn. Res.

• 54.  Peter Hartman pravi :
  9. junij 2008 ob 10:32    

  Hm samo zamislite si! nek direktor neke Biolnišnice reče, ko ga pobiksa za par takrat še tolarčkov, joj podpisal sem pogodbo, seveda, ampak saj nisem pravnik. Recite kaj podbnega Davkariji.
  Ja spoštovana Irena meneger se rodi in izšola!
  Zakaj v zavodih ali recimo primeroma v šolstvu, zdravstvu, domovi-bolnice, gledališčih, kulturnih hramih, vrcih ne znajo racionalizirati poslovanja???
  Zakaj povsod le pravijo kaj rabimo, ne pa kako bi z obstoječim naredili čim več?
  Zakaj ne načrtujejo in planirajo vsaj krtkoročno, če že ne srednje ali dolgoročno racinalno iz dejansko obstoječega?
  Organizacija poslovanja nekega sistema je specifična in temelji na enakih zakonitostih povsod.
  Tudi doma za štedilnikom.
  In ni ga tsitega, ki bi me prepričal, da lahko vodi Zdravnik, katerega poslanstvo in stroka je zdravljenje, tudi vodi poslovne procese organizma kot je bolnica ali zdravstveni dom. Lahko je suport v obliki strokovnega vodje, zelo zelo teško pa uspešen meneger. Enako v šolstvu.
  Enako v predšolski vzgoji. Enako v kulturi.
  Povsod.
  Biti dober gospodar, z vizijo poslovanja, sposobnostjo racionalnega načrtovanja in planiranja, vodenja in organiziranja delovnih proscesov je naraven dar, in specifična strokovnost.
  Ja dobrih menegerjev nam manjka. Zelo.
  Ravnatalej glasbene šole mora imeti posluh za čimracionalnejše poslovanje, s čim nižjimi stroški doseči čimvečje rezultate preko ustreznega načrtovanja, organizacije poslovanja ter delovnih procesov.
  Aamo ta posluh in to dober potrebuje, pa bo nas ta šola stala manj oziroma ob istih stroških dala večje rezultate.

• 55.  stane pravi :
  9. junij 2008 ob 11:28    

  Peter, ne lomi ga še ti. Dober gospodar mora biti tudi vsaka gospodinja, ker ve, da ji mora na koncu meseca vsaj en evro ostati, ker z minusom pač ne more nič plačati.
  Temu evru se reče dobiček in ko bodo vsi direktorji postavljeni v vlogo gospodinje, bodo morali biti dobri gospodarji, ali jih bo pa lastnik nagnal preden mu podjetje zbankrotizirajo, pa ne glede na to, ali so zdravniki, glasbeniki ali pa doktorji ekonomije.
  To, da je lastnik bolnišnic in vrtcev in ne vem česa še vse, država, stvari čisto nič ne spremeni. Vsako podjetje mora poslovati z dobičkom, sicer propade ono ali pa lastnik podjetja, če more kar naprej zanič direktorja podpirati z dokapitalizacijo ali kreditiranjem iz svojega žepa.
  Marija, Marija, o kakšnih, vsakemu kmetu jasnih stvareh moramo razpravljati samo zato, ker država nima lastnika.

• 56.  Peter Hartman pravi :
  9. junij 2008 ob 13:56    

  ja Stane se povsem strinjam, vendar pa saj veš. Kam bi pa prišli, če bi vsaka gospodinja namesto, da varčuje in razpolaga do konca meseca s tistim kolikor pač ima preživela, raje skočila kar na cesto in zahtevala od drugih več? Če ne dajo pa bo!!! Joj joj.
  Poglej vsi želijo le denar, da pa bi vsaj malo pomislili na lstno organizacijo, na racionalizacijo pa hm se zalomi. In zmeraj vsi razmišljajo da je racionalizacija samo v plačah.
  Ko rabimo denar pa dajte.
  Saj zadeva je bistveno bolj kompleksna in res morda skuraj absurdno posplošujem, pa vendar a se ne srečujemo v vsakdanjem življenju žće nenehno z absurdi?
  Imaš prav vsaka gospodinja, dober kmet je dober gospodar.
  Moral bi biti vsak. To drži. In tu je tudi odgovornost z zaupanimi mu sredstvi (predvsem materialna), samoomejevanje, itd. A vendar poslovanje sistemov zahteva več kot le talent in sposobnost biti dober gospodar ali zgolj poznavalec posamezne stroke.
  In država nima lastnika? Hm??? nečesa drugega nimajo tisti.

• 57.  stane pravi :
  9. junij 2008 ob 15:16    

  Veš, kako je, samoomejevanje, če nisi v to prisiljen, je bolj pravljica za lahko noč.
  Že Kristus je imel takšne pridige, pa so ga križali.
  Najbrž mu niso verjeli, da bi pa kateremu politiku volivci to verjeli kar na besedo, je pa sploh iluzija.
  Bi mu pa verjeli, če bi jim predlagal rešitev, ki bi oblast zakonsko samoomejila.
  Ampak, tudi tega bi ne verjeli vsakemu, si mislim.
  Najprej bi mu morala zares verjeti njegova stranka.

• 58.  Peter Hartman pravi :
  9. junij 2008 ob 15:31    

  Seveda stane. Zato pa so potrebni normativni okvirji. Za omejevanje itd. Me drugim tudi za udejanjanje materialne in siceršnje odgovornosti. Potem ne bo nobeden meneger, vodja ali kdorkoli ki mu je karkoli zaupano v upravljanje, razpolagnje in posest več rekel: “Joj tega pa nisem vedel. Ups. Oprostite!”

• 59.  stane pravi :
  9. junij 2008 ob 15:40    

  Jasno, komat na vrat oblasti, vajeti pa suverenu v roke , pa bo vse, kot mora biti.

• 60.  Peter Hartman pravi :
  9. junij 2008 ob 15:43    

  Točno in čeprav po čudoviti melodiji Voza – Slik iz rastave velikega Smetane. Počasi počasi a vsaj zmeraj naprej.

• 61.  stane pravi :
  10. junij 2008 ob 0:16    

  http://www.finance.si/forumi/?m=261874#261874

• 62.  Irena pravi :
  14. junij 2008 ob 21:48    

  @54

  Veste, imate prav. Vsaj jaz sem se rodila še v časih, ki jih vsi sovražijo. Prav tako tudi je kmalu prišla nova oblast. Nisem se zanimala o politiki. Pa tudi potrebe ni bilo. Potem se je že nekaj časa in še bo menda začelo govorit o menedžerjih. Najprej pri zvezdništvu in sličnih poslih, potem so razširili svoj poslovni rajon na vse kar zadeva tudi stroške običnega življenja oz. civilizacije.
  Kako naj napišem o njih kar super dobrega, če pa kar berem in čujem izpade na način: menedžer bogatel, delal za svoj žep v imenu vseh. Vsi drugi pa potegnali ta kratko, če je pa na nuli še pa kar dobro…
  Kje pa so tisti finančno posredniško dobro usposobljeni?
  Lp

• 63.  Andrej pravi :
  18. junij 2008 ob 21:01    

  Podjetja, ki imajo za cilj samo ustvarjanje dobička za delničarje ali lastnike niso edina oblika podjetnosti. V širokem obsegu dejavnosti in samo-pobud so se razvile posebne strukture in oblike podjetništva na podlagi članstva in solidarnosti v interesu članov ali širših družbenih interesov.

  Potencial socialne ekonomije pri ustvarjanju delovnih mest so prepoznali v mnogih evropskih državah, posebej znotraj področij kjer tradicionalno zagnani profitni sektor ni pripravljen vlagati svoj denar. Podjetja socialne ekonomije ponujajo priložnost za službo zapostavljenim skupinam, ki so daleč od trga dela. Ona ponujajo redno službo ali začasen prostor za pridobitev spretnosti, da bi prikrajšane skupine dobile službo na trgu dela.

  Vloga družbene ekonomije na področju aktivnega socialnega vključevanja, čeprav se ne more omejiti samo na ta cilj, ne sme biti zanemarjena. Zato, za soočanje z sodobnimi izzivi, politični akterji ne smejo delati zakonodaje, ki ovira ta sektor pri razvoju ter pri tem morajo biti pozorni na njegovo posebnost.

  Nedavne številke kažejo, da je čez 10 milijonov služb v sektorju evropske socialne ekonomije. Socialna podjetja so prisotna v skoraj vseh dejavnostih gospodarstva.

  Ali je to teorija? Seveda ne. Vabljeni k ogledu nekaj uspešnih praks.

  Velo
  Minderbroedersstraat 12 blok U bus 4004 – 3000 Leuven
  http://www.kuleuven.be/velo/

  Leren Ondernemen
  Valkerijgang 26 – 3000 Leuven
  http://www.leuven.be/showpage.asp?iPageID=1496

  Wonen en werken
  Vaartkom 12 – 3000 Leuven
  http://www.wonen-en-werken.be

  Debuut
  St-Jorissite – rue des Alexiens 16 – Door 14 – 1000 Bruxelles
  http://www.debut-brussels.com

  Cf2m
  Rue des Palais, 153 – 1030 Bruxelles
  http://www.cf2m.be

  Casablanco
  Quai de l’Industrie 121C – 1080 Bruxelles
  http://www.casablanco.be

  Sunworks SCRL FS (groupe Ekowatt)
  rue des sandrinettes, 5 à 7033 Cuesmes (zoning)
  http://www.ekowatt.be

  Esthétic Car SCRL FS
  rue des sandrinettes, 5 à 7033 Cuesmes (zoning)
  http://esthetic-car.be
  Repass Drive In SCRL FS
  Rue du travail, 63 – 7000 Mons
  http://www.drivin.be/

  Age d’Or Services
  Rue du travail, 63 – 7000 Mons
  http://www.agedorservices.info

• 64.  Jadranka pravi :
  3. marec 2010 ob 15:41    

  Kar dobro se mi zdi, da je nekdo (Andrej) zapisal nekaj o socialni – družbeni ekonomiji. Le ta je dokaj jasno opredeljena v okviru EU, čeprav konceptualne razlike obstajajo. Nesmisel pa je, če mislimo, da je socialno ekonomijo pojmovati kot podjetje z enim prevladujočim lastnikom, tudi delovanje v “javnem” interesu ni dovolj. Gotovo socialni ekonomiji zagotavljajo identiteto predvsem združeni posamezniki, ki imajo tudi formalno zagotovljene možnosti soupravljanja in soodločanja. Zato menim, da socialno podjetništvo predstavlja tisti “liberalni” diskurz znotraj socialne ekonomije, ki le to izenačuje z kapitalsko ekonomijo in operira samo kot prisilno neprofitni dopolnilni in s tem “gasilski” del tej veliki in pomembni dobičkonosni sestri klasični ekonomiji.
  Če se resnično hočemo lotiti razvoja socialne ekonomije, se moramo lotiti razvoja solastniških oblik organiziranosti dejavnosti, ki bo sposobna pridelati na trgu vse kar potrebuje za svoj razvoj in če zapišem še to več kot za enostavno reprodukcijo!
  Odgovornost podjetij klasičnega lastniškega tipa (s kontrolnim deležem kapitala pri enem lastniku) je le floskula, ki jo lahko sicer ponavljamo, če pa nima jasnih z zakonom opredeljenih mehanizmov, ki bodo ali nagrajevali ali kaznovali do skupnosti in okolja neodgovorno ravnanje, potem si lahko odgovornost teh firm za uh zapišemo.
  Še tako zelo liberalno označena skupnost kot je EU je znala vsaj deloma pripoznati socialno ekonomijo kot svoj esencialni del in ji skuša zagotavljati pogoje za delovanje, nvkljub vsem pritiskom kapitalske ekonomije.
  Slovenija pa do predloga zakona o socialnem podjetništvu ni “potrebovala” kakšne socialne ekonomije (ki jo povečini razumejo kot reševalca socialnih zagat in gasilca požara naraščajoče brezposelnosti) in še ta zakon nas skuša prepričati, da so dejavnosti profitne in neprofitne, da so lahko organizacije profitne ali ne. Vse to kaže jasen odnos do socialne – družbene ekonomije. Bit le te pa se ne skriva v delovanju v “javnem interesu” temveč in predvsem v odločanju o načinih in pogojih delovanja take organizacije, o odnosu do človeka. Skratka bistvo tega sektorja (če mu tako rečemo) je v soodločanju o usodi, v vzajemnosti in povezanosti akterjev socialne ekonomije in predvsem v posameznikih, ki se združujejo zato, da bi drugače kot je to običajno v kapitalskih firmah,delovali. To je način življenja, to ni miloščinski princip ali socialno trnsferska zadeva.
  Sicer pa vam zna kaj o tem povedati Mohammad Yunus (nobelov nagrajenec skupaj z Grameen banko) pa čeprav o svojem delu in delu Grameen banke ne govori kot o socialni ekonomiji.

• 65.  Forum o socialnem podjetništvu in družbeni odgovornosti podjetij | Zares - Maribor pravi :
  19. april 2010 ob 22:15    

  [...] Novica o forumu je objavljena na glavni strani stranke Zares – nova politika. [...]

• 66.  Forum o socialnem podjetništvu in družbeni odgovornosti podjetij | Zares - Podravje pravi :
  3. maj 2010 ob 0:50    

  [...] Novica o forumu je objavljena na glavni strani stranke Zares – nova politika. Segnala presso: [...]