Demokratična vrenja na poti k sekularizaciji in nadzoru nad vojsko
Stopnja notranjih konfliktov v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Bahrajnu, Jordaniji, Jemnu in še kje v širši evro-sredozemski regiji za nas pomeni novo izkušnjo. Gre za izkušnjo zaradi katere moramo v Sloveniji premisliti vrednote na katerih sloni naša zunanja politika ter kot aktivni delovalec v regionalnem kompleksu prevzeti nove politične obveze. Kaj bi z bolj konstruktivno in izgrajevalno vlogo sploh dosegli? Stabilno varnost, stabilnost v energetski oskrbi, povečanje blaginje in s tem zmanjševanje migracijskih pritiskov, sposobnost soočanja s humanitarnimi in okoljskimi krizami, razreševanje konfliktov, tudi bližnjevzhodnega. Obstoječe refleksije na demokratična vrenja poskušam preoblikovati v koherentno zunanjepolitično delovanje, namesto oživljanja neuvrščenih pa ponujam tri pobude.
Pomembna je podpora sekularizaciji. Pri tem imam v mislih oddaljeni cilj poglabljanja prepotrebnega zaupanja v zunanjih odnosih med državami na obeh straneh Sredozemskega morja. Hkrati s to zunanjo dimenzijo sekularizacije nastane prostor za opolnomočenje mladih facebook revolucionarjev in upam, da tudi prostor za razvoj pravnega in izobraževalnega podsistema.
Zaupanje bi poglobil nek regionalni red glede nadzora vojske v družbi. Strah pred tem, na katero stran se bo postavila vojska, in do katere stopnje jo lahko zlorabi avtokrat, paralizira vse, Arabce in Evropejce. V 21. stoletju že lahko postavimo nek mednarodni standard in univerzalno politično zahtevo za demokratičnim nadzorom nad vojsko. Stare parlamentarne demokracije si ga predstavljajo kot parlamentarni nadzor, čeprav sem nad razvojem nadzora v državah članicah NATA vedno bolj osupla.
Tretja pobuda, ki naj bi postala slovenska zunanjepolitično delovanje, je multilateralno uvajanje gospodarskih sankcij nasproti avtoritarnim režimom. Sredstva so na voljo v okviru Svetovne trgovinske organizacije in v povezovanju človekovih pravic s politiko sankcij v Varnostnem svetu ZN. Enostranska dejanja v primeru Slovenije so povsem brezupna, močna gospodarstva pa enostransko učinkovito zamrznejo premoženje diktatorjev. V resnici govorim o normi, ki uravnava trgovinsko politiko, in posega v strukturo partnerstev Evropske unije.
Sedaj je pravi trenutek, da država sprejme pogumne zunanjepolitične odločitve in jih zasleduje v mednarodnih odnosih. To pomeni v okviru Skupne zunanje in varnostne politike EU, v Svetovni trgovinski organizaciji, čez kakšno leto še nemara v Varnostnem svetu ZN ter v sodelovanju z ZDA kot z najmočnejšim posamičnim akterjem v regionalnem kompleksu. Uf, kako težko je priznati, ampak ZDA v največji meri vplivajo na to, da se dogodki, ki vodijo v demokratizacijo tudi zares zgodijo, ali pa tako delovanje onemogočijo. Slovenija lahko postane kot sredozemska članica EU in in članica Unije za Sredozemlje vir idej za več sodelovanja v regionalnem kompleksu.
Dobra pobuda. Soglašam predvsem z zadnjim delom, kjer ugotavljate, da so v svetovnem merilu ZDA tiste, ki na koncu odločajo v katero smer bo šel proces demokratizacije posamezne države. Kakorkoli to komu ni ali je všeč, je dejstvo. Moje mnenje je, da je potrebno v vseh teh procesih stati ob boku EU in ZDA ter tudi v NATU prevzemati odgovorne naloge za stabilizacijo in demokratizacijo nestabilnih območij.
Le tako bomo dosegli varnostne in ekonomske cilje. Med prve štejem predvsem zadržanje in omejitev nevarnosti islamskih skrajnežev na ozkih področjih daleč od nas. Med druge pa zagotovitev nemotene energetske oskrbe in gospodarskega sodelovanja z državami mediteranskega bazena.
Pa ne gre si delati utvar. Tu je povezava z ZDA, ostalo EU in NATOM neobhodna. Ne glede na to, da si posamezniki v trenutkih revolucionarnega navdiha mislijo, da gre lahko Slovenija dalje brez tega, je pač resnica drugačna. Svetu vlada moč ekonomije skupaj z vojaško močjo. To je sodobni svet. Si na tem vlaku ali pa te ni.
Izvolite ne vlak za ZDA, in adijo.
Jaz ostajam v EU.
Marsikater kaos je kolateralna škoda ameriške kuhinje.
K sreč je vikiliks potrdil to kuhinjo.
In kaki so vaši ZDA-jevci ibermenši?
Če ti veleposlanik piše v depeši, da je ukrajinska medicinska sestra, ki si služi v libiji ljubi kruh, ker ima doma hčerko in mamo, cipa, hotnica. Kot navajajo cajtngi. A jo je vidu med akcijo? Blatijo, ponižujejo.
In tako pri vsem.
Je pa to čist v vašem stilu posta o brizganju gnojnice iz možgan.
In kateri so ti varnostni in ekonomski cilji? Nepremičninski balon in finančna kriza? Globalizacija s suženjskim delom?
To kar pravite je resnica trenutno.
Ko jih bo kitajska peljala scat čez par desetletij, bo hec.
Za sodelovanje z Združenimi Državami ne rabimo skuriti 2% BDP.
Vojska v nobeni arabski državi ni odigrala pozitivne vloge. In tudi sami je sploh ne potrebujemo.
Slovenija je majhna država obdana s katoliškimi sosedami. Nihče od sosedov nas ne bo napadel. ZDA tudi ne. (Tudi če izstopimo iz NATO-a.
)
Energetsko varnost bi lažje kot z vojsko povečali tako, da bi delež od teh 2% BDP, ki jih mečemo za vojsko, porabili za povečanje energetske učinkovitosti. Skratka za ekologijo. Dolgoročna naložba.
Z zmanjšanjem militarizacije družbe se v družbi zmanjšajo vse napetosti. In tudi dobri odnosi z drugimi državami.
Pomislite. Tudi Izrael ni najboljši zaveznik ZDA zaradi svoje vojaške moči (pač pa prej zaradi razvite znanosti).
Ah. Jaz sem pa mislil da bo tekst govoril o sekularizaciji slovenske vojske. Pa bi bila potrebna.
@Igor Energetska varnost bo še velika tema. Zares si lahko prizadeva, da si prehranske, energetske varnosti ne bomo zagotavljali z vojsko. Za kaj takega je imamo pa res premalo
Adriana, menim, da se motiš.
Slovenci (in, da ne bom krivičen, tudi Slovenke) so zelo kvalitetni profesionalni vojaki.
In takšnih vojakov v kritičnih trenutkih ni treba ravno veliko. Le nekaj deset odločnih mož je spravilo Marburg v kraljevino SHS. (Zgodba s Celovcem je dokaj simetrična.)
Slovenski vojaki bi na misijah, ki jih koordinirajo Združene Države, bili sposobni odločilno posegati na kritičnih točkah energetskih križišč.
Tako da je skušnjava res velika.
Za vsako politično mejo na svetu lahko potrdimo, da je rezultat zadnje vojne. In to kljub temu, da je enačba “democracy = majority rule + minority rights” vse bolj sprejeta po svetu. Tako manjšine ujete v napačni državi imajo/imamo vse več samoumevnih pravic. Pa tudi, ko na referendumu pade kakšen zakon o obveznem oddajanju TV v maternjih jezikih vseh manjšin.
Zato se mi zdi, da je vse bolj neumno sploh imeti vojsko.
Priznam, da je zame, ki izhajam “iz slobodarske partizanske narodnooslobodilačke tradicije”, takšna izjava kar težka. Posebej še za bosanske Srbe velja, da s(m)o se z vojaško silo rešili še vsake države, ki jo nismo čutili kot svojo. In da s(m)o si izborili in prikrojili državne meje, tako da smo se počutili kar najbolj doma.
Tako priznam, da takšnega razmišljanja o demilitarizaciji nisem prišel s čustvenim pač pa z logičnim razmišljanjem.
Povzetek. Sekularizacija vojske in demokratičen nadzor nad vojsko sta nepotrebna. Treba je enostavno počasi a sistematično začeti s prenehanjem finansiranja vojske in ukinjanjem vojske in kompletne z vojsko povezane industrije.
Mi smo brali pravljice o zmajih, našim vnukom pa bodo pripovedovali “pred davnimi davnimi časi sta bili dve vojski…”.
Igor, se strinjam.
No, pisala sem o zunanji politiki nanašajoč se na arabske države. Parlamentarni nadzor nad vojsko v Sloveniji in sekularizacija slovenske vojske sta nekaj povsem drugega.