Ob svetovnem dnevu podnebnih sprememb

Ključne besede: ekologija, Okolje, Pavel Gantar, podnebne spremembe, Urad za podnebne spremembe

Podnebne spremembe spadajo med tri ali štiri najpomembnejše probleme, s katerimi se ubada sodobno človeštvo, in ga bodo že v bližnji prihodnosti prizadele bolj, kot si lahko danes mislimo. Čas za dvome o obstoju podnebnih sprememb, ki je podlaga za neukrepanje, je že minil – morali se bomo začeti prilagajati na spremenjene razmere, pa če to želimo ali ne. Morali bomo storiti tudi bistveno več za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, če želimo, da v prihodnosti spremembe ne bodo dosegle ekstremnih razsežnosti. 

Ob tem se je treba zavedati dejstva, da problematika podnebnih sprememb, ki vključuje tako njihovo omejevanje kot prilagajanje nanje ni klasičen okoljski problem, pa tudi rešitve za soočanje z njimi ne ležijo v klasični okoljski politiki.  Zato je prav, da opozorim na nekatere posebnosti podnebnih sprememb. Prvič: emisije TGP so »nedeljive«, kar pomeni, da  enota izpustov v ozračje nediskriminatorno povečuje učinek tople grede v vsej atmosferi. Za razliko od denimo SO2, kjer emisije sicer« potujejo« na velike razdalje, vendar so regionalno omejene. Drugič: vplivi segrevanja so diskriminatorni. Kot je pokazalo IV. poročilo Medvladnega panela za klimatske spremembe, so učinki tople grede precej različni v različnih podnebnih območjih na zemeljski obli. Tretjič: posamezne države različno prispevajo k emisijam TGP, hkrati pa njihov prispevek ni premosorazmeren z učinkom tople grede za posamezno državo v pomenu, da so tiste, ki prispevajo več, deležne tudi večje mere negativnih učinkov. Prav to povzroča nov vidik globalne okoljske nepravičnosti, saj bodo učinki tople grede prizadeli nekatera območja, ki sicer najmanj prispevajo k emisijam TGP. 

Prav zaradi teh lastnosti problematike podnebnih sprememb je učinkovito mednarodno ukrepanje, ki bi temeljilo na zavezujočih dogovorih držav zelo težko in danes smo še precej oddaljeni od novega sporazuma, ki bi v dogovore vključil tudi države, ki do sedaj še niso bile dejavno udeležene. 

Če sem že omenil, da problematika podnebnih sprememb ni predvsem okoljski problem je potrebno dodati, da gre predvsem za razvojni problem prehoda v nizko ogljično družbo, torej v družbo, ki bo svojo prihodnost gradila na nizki porabi ogljikovodikovih energentov, ki so tudi sicer neobnovljivi viri in s procesi globalizacije postajajo čedalje redkejši in dražji. Zelo ambiciozni programi nekaterih razvitih držav, ki sicer ne bodo ekstremno prizadeti s podnebnimi spremembami, kažejo na to, želijo spodbuditi predvsem tehnološki preboj k nizkoogljičnim tehnologijam in s tem tudi priložnosti za ugoden tržni položaj. 

Slovenija pri tem še okleva. Potonila je v sivo povprečje strinjanja s prevladujočimi usmeritvami in ukrepanja v Evropski uniji in zaenkrat še ni prepoznala možnosti in priložnosti za to, da bi se tudi sama vključila v tehnološko tekmo za neogljikove tehnologije, prav tako še ni oblikovala celovite politike obvladovanja podnebnih sprememb in zakonskih osnov zanje. 

Sicer pa bi celovit program za boj proti podnebnim spremembam, ki bi vključeval tako prizadevanja za zmanjševanje emisij TGP, kot tudi prilagajanje na spremembe moral, bi vključevati določeno zaporedje ukrepov. Najprej bi morali: 

• Sprejeti ukrepe s katerimi poleg podnebnih ciljev dosegamo še druge cilje. Značilen primer je politika energetske varčnosti, ki smo jo primorani izvajati že zaradi višjih cen energentov. 

• Temu bi morale slediti ukrepi prestrukturiranja, ki bi moral imeti za glavni cilj prehod na nizkoogljično družbo. Dejavnosti, ki ne bodo zmogle prevzeti zunanjih  stroškov TGP, po letu 2012, ko bo uveljavljen v EU nov način trgovanja z emisijami, ne bodo mogle preživeti.

• Z vidika prilagajanja podnebnim spremembam bi morali revidirati ali pa sploh na novo zasnovati programe upravljanja s pomembnimi naravnimi viri, predvsem z vodami, kmetijsko zemljo in gozdovi. Posebej opozarjam na dejstvo, da Slovenija sploh nima resnega programa upravljanja in gospodarjenja z vodami. 

• Eden od glavnih dolgoročnih problemov v Sloveniji je problem prostorske mobilnosti. Razpršena poselitev spodbuja rabo osebnega avtomobila in otežuje prehod na javni promet. Potrebno se bo posloviti od ideje o neomejeni prostorski mobilnosti že zaradi visokih cen goriv. Zato bo potrebno revidirati prostorske načrte predvsem z vidika zgoščevanja naselij. 

• Eden od temeljnih problemov za politiko seveda je, kako vplivati na spreminjanje obnašanja in navad ljudi. Potrebno je posvariti, da samo s srhljivimi opisi, kaj se utegne zgoditi, če se ne bomo spremenili, ni veliko možnosti za uspeh. Strah ni bil nikoli posebej dober dejavnik za motivacijo. Prej pasivizira. Prav tako ni za pričakovati hitrih radikalnih sprememb obnašanja ljudi, ne zato, ker tega ne bi želeli, pač pa ker se ne morejo tako prilagoditi na nove razmere (npr. opustiti uporabo osebnega avtomobila). Treba je spodbujati ukrepe, ki zahtevajo postopno spreminjanje navad in s katerimi ljudje niso na slabšem. Že omenjeni ukrepi energetske varčnosti so primer za to.

Pa vendarle se zdi, da se v zadnjem času premika. Dobili bomo urad za podnebne spremembe, ki bo pristojen za oblikovanje politike in ukrepov na tem področju, predvsem pa za koordinacijo med posameznimi resorji. Prepričan sem, da bo po strokovni plati urad sposoben opraviti svojo nalogo. Toda tisto, kar pričakujemo od njega, je nekaj več. Kot kažejo izkušnje iz drugih držav, je potrebno zagotoviti politično vodstvo za spremembe! Smo ga sposobni?

20 x komentirano

• 1.  Peter Hartman pravi :
  15. maj 2009 ob 11:06    

  Včasih obolelim za Rakom niso povedali diagnoze! Zakaj? In kaj se je med tistimi časi in danes vsebinsko spremenilo.

  Iz bližnje preteklosti poznam ljudi, ki niso vedeli da je vojna pa čeprav je dobesedno skozi okno priletela granata. A še zmeraj niso verjeli.
  To je bilo v Sarajevu- resnično!

  Hm

  In podnebne spremembe? Posledice?

  No ja. Bo kar bo.

  LP iz MB

• 2.  Blaž pravi :
  15. maj 2009 ob 14:47    

  Pavle na koncu pravi:

  “Kot kažejo izkušnje iz drugih držav, je potrebno zagotoviti politično vodstvo za spremembe! Smo ga sposobni?”

  Politik vedno izvrši, kar volivec odločno veleva. Volivcem je ta tema znana, vendar še ni (očitno) zlezla pod kožo.

  Od vizionarske politike pa pričakujem, da ustvari razmere (je to sploh mogoče gelede na pretekle izkušnje??) za družbeni dialog in nadalje konsenz glede uporabe energentov in surovin, torej glede prihodnosti okolja.

  Odločamo mi, državljani. In te odločitve še ni. Do takrat politika zaradi “ogljičnih” lobijev ne bo naredila nič bistvenega sama od sebe.
  To velja za vse politične strani… da ne bo pomote: prav vse.

  Kdo je (ZA)res pogumen?

• 3.  Peter Hartman pravi :
  15. maj 2009 ob 15:21    

  Drži Blaž!

  Ko se bomo najedli in bomo siti, se bomo lotili in pristopili k problemu!

  Ups!

  LP z MB

• 4.  Blaž pravi :
  15. maj 2009 ob 16:09    

  Ja Peter; Ups.
  Lačni smo sprememb in siti obljub.

  Nekdo bo potem porekel: Hja uvajanje nizko(ali nikakršne)ogljične tehnologije stane dosti…nismo še pripravljeni, mnogi bodo zaradi tega lahko izgubili službo (zaradi velikih stroškov…). Bla, bla,…

  Že celo življenje poslušam glede vseh možnih problemov (izobraževalnih, davčnih, gospodarskih, znanstvenih): Zakaj ne! Ne zakaj ja, ampak zakaj ne!

  Veste vse stane, ampak najdragocenejše je zdravje in sploh življenje človeka: na tem pa kaj malo delamo.
  Oz vse nasprotno delamo: lakota, revščina, bolezni, vojne, kurjenje nafte, sekanje gozdov, zastrupljanje voda in zraka, vzreja živali na nehuman način, in podobno…

  Od naše stranke pričakujem resne korake naprej pri ustvarjanju razmer za dialog in osveščanje. Spremembe bodo tedaj prišle same od sebe in večji del politike se bo potem opogumil. Blog na to temo je šele mini mini korakec naprej.

  S tem nočem zmanjševati teže zapisanega v Pavletovem blogu (ima prav!), vendar so problemi tako veliki, da zaradi nespodbudnega delovanja politike, gospodarstva in družbe raje pojem kaj z roštilja in se mam fino ter se ne ukvarjam še s temi problemi (že drugih je en kup). Žal, žal.
  Naj mi odpusti moja vest.

• 5.  stane pravi :
  15. maj 2009 ob 21:59    

  Resni politiki nikoli ne dajejo praznih obljub zares, ampak zato, ker se obljube pred volitvami lepo slišijo.
  Težko po ba dajati prazne obljube o rasti DD dividend, ker bodo to številke reda velikosti, ki jo vsak razume.
  To bo zares hec;)

• 6.  Felicita Medved pravi :
  15. maj 2009 ob 22:14    

  Med številnimi posledicami, ki jih povzročajo podnebne spremembe so tudi resne posledice na zdravje. Podnebne spremembe so povod za vedno večje število smrtnih žrtev in hudih bolezni, ki nastanejo pri naravnih nesrečah, kot so vročinski valovi, poplave in suše. Spremenjene temperature in povečana vlažnost spreminja mnoge bolezenske vzorce. Ocenjuje se, da je skoraj 40 nalezljivih bolezni podnebno odvisnih. Hkrati so posledice številčnejših in hudih naravnih nesreč podhranjenost in diareje. Ti vplivi so po svetu nepravično porazdeljeni. Posebej ranljiva so suha in gorska območja, male otoške države in gosto naseljene obale.

  Menim, da si moramo tako v Sloveniji kot v EU prizadevati za preprečevanje in boj proti vplivom podnebnim spremembam na zdravje. Evropska unija bi morala tudi predlagati ali dopolnjevati podnebne scenarije OZN z jasnimi posledicami na zdravje in spodbujati raziskovalne pobude s posebnim poudarkom na podnebnih spremembah in zdravju ljudi, ki bi pripomogle tudi k novim razvojnim sodelovanjem.

• 7.  Peter Hartman pravi :
  16. maj 2009 ob 8:58    

  Glede te tematike bi zgolj spomnil na rek : “Vem, da nič ne vem!”, ki sicer glasi v tem primeru; “Vem, da ne želim ali/in ne zmorem vedeti!”

  LP iz MB

• 8.  KlemenV pravi :
  16. maj 2009 ob 23:23    

  danes v dnevniku me je razočarala novica, da je sd zavrnila dr.Kajfež Bogatajevo za ministrico brez listnice za podnebne spremembe!! ostal sem brez besed…

• 9.  Nejc pravi :
  18. maj 2009 ob 13:37    

  Gospod Gantar pozdravljeni!
  Kaj menite o vašem lokalnem funkcionarčku Alešu Tomažinu (Ivančna Gorica), ki ga je podjetje Akrapovič odpustilo zaradi kraje izpušnih sistemov?
  Tudi podjetje Petrol ga je odpustilo, zaradi kraje.
  Zanimivo, tudi podjetje Dars, ne morete verjeti – zaradi kraje.
  Vaš ugled stranke v naših koncih, je popolnoma zbledel….malo se pozanimajte, kdo predstavlja vašo stranko na lokalnih volitvah….
  Lopovi!!!!!!
  Aleš Tomažin – Lopov!!!!!!!!!!!!!

• 10.  marjan pravi :
  23. maj 2009 ob 6:33    

  Tolk ste obljubljal o sloveniji kote del regije brez GSO….no sedaj pa niti niste uveljavljal začanega obdobja brez GSO

  Upam da so vas biokmeti pa ezoteriki (na katere tudi ciljate) vendarle spregledal in ja UMANOTERA nej se pa v krtovo deželo skrije!!!!

• 11.  marjan pravi :
  23. maj 2009 ob 6:39    

  Nejc pa KlemenV ne se čudit…. to je vendar nova politika in velja ABOLICIJA za preteklost in prekrške….jp človeške ribice…..

  ANTIGONA smrt KREONTU svoboda narodu!!

• 12.  Peter Hartman pravi :
  23. maj 2009 ob 11:41    

  Še enkrat bi zgolj poudaril, da gre za celoto. Ne gre le za neurja, klimatske spremembe ampak smo posegli z nepreudarno, nepremišljeno in brezvestno eksploatacijo in če uporabim izraz nenormalnim razmonoževanjem v celoto. Posledice našega delovanja so v teh trenutkih za vnaprej vsem v globali nepredvidljive, čeprav določene spremembe in vplive lahko simuliramo in predvidevamo. A še sedaj se politika in eksploatatorsko vedenje, da ne rečem samo interesi kapitala, ter tudi potrošniška miselnost ne zavedata realnosti in posledic. Nočeta! In zavestno lažemo bodočim generacijam. NE VEMO KAJ JIH ČAKA IN KAJ JIM ZAPUŠČAMO, A DEJSTVO JE DA NIČ DOBREGA!
  Posegli smo vseobsežno v NAŠ svet. Porušili ravnovesja in pospeševali nekatere sicer evolucijske procese v neslutenih razsežnostih. Pretrgali prehrambene verige. Spreminjali podnebje. Vplivali na osnovne elemente življenja. In posledice se bodo kazale v vseh sferah. (šE POSEBJE V GOSPODARSTVU, JAVNI PORABI IN NA SOCIALNEM PODROČJU)
  In soočeni smo tudi z gospodarsko krizo in socialimi nemiri, do katerih prihaja in bo še bolj. tUDI TEH VNAPREJ ŠE NIHČE NE MORE PREDVIDEVAT. VEMO LE, DA SE MORA MARSIKAJ CELOVITO SPREMENITI, OD SAMEGA KAPITALISTIČNEGA RAZMIŠLJANJA, DO NAŠEGA POTROŠNIŠTVA ITD.
  Škode bodo vseobsežne. Treba je združit tako socialne elemente, kot ekološke v neko novo sintezo iz katere lahko potegnemo korist, hkrati pa preprečujemo večje škode. Treba je vzpostavit celovito strategijo in pristopit k realizaciji nemudoma.
  Ni res da je prvi problem socialni in dejstvo, da smo ljudje lačni. čeprav je jasno, da je ta sedaj v ospredju in številni res NIMAMO KAJ JESTI GOSPODA GLEMBAJEVI! Pa bi radi z delom skrbeli zase!
  Z voljo, zavestjo in znanjem ter strokovnostjo se, da zadeve združit. Celovito in vseobsežno. Ne pa parcialno z Gašenejem.
  Moramo sicer blažit simptome, a treba je celovito odpravit vzroke ter pozdravit to bolezen imenovano ČLOVEK!

  LP iz MB

• 13.  stane pravi :
  23. maj 2009 ob 12:55    

  Fizično delati zna tudi žival, originalno človekovo delo pa je upravljanje s svojim kapitalom v glavi in v delnicah.
  Tudi in predvsem z delnico države, ki je temelj demokracije.

• 14.  Stavenskovrhski pravi :
  24. maj 2009 ob 5:40    

  Pozdravljeni!

  Razpravlja se o gradnji velike stolpnice ( globalne podnebne spremembe ), ko nismo v stanju zgraditi ene same navadne cimprače – GSO, onesnažena pitna voda, kanalizacija in čistilne naprave v večjih mestih in naseljih, pretirana in nekontrolirana uporaba kemije v kmetijstvu ter tudi v gospodinjstvih, dolgoročno skrajno nesmotrna in škodljiva raba prostora, ravnanje z gospodinjskimi in industrijskimi odpadki, črna odlagališča nevarnih odpadkov, nasilno obnašanje nekaterih gospodarskih družb do prostora in ljudi, ……………. pa naj bo dovolj naštevanja.
  Politika zavestno odpira “velike teme” za katere ve, da jih sami ne moremo razrešiti in pri tem zavestno v drugi plan postavlja teme, ki pa jih zaradi raznih razlogov ne želi ali ne zna reševati in ki so v resnici vse sestavni del te tako imenovane velike teme “globalnih vremenskih sprememb”. In ljudje to igro bebavo sprejemamo ter se pustimo voditi kot ovce v klavnico.
  Ko pa se lokalno ( slovensko ) politiko na kakšnem področju le stisne v kot, pa se ta izgovori na evropsko zakonodajo in kar naravnost pove, da “smo nemočni”, ker je Evropa tako ukazala. In tudi, če je “ukazala” kot v primeru GSO, se je potrebno temu upreti in zahtevati spremembo takšnega “ukaza”, ker menda EU ni nastala, da bi se zaradi ekonomističnih ter egoističnih apetitov nekih kapitalskih elit samo sebe uničila ali mogoče celo, da bi bila dekla ( poligon ) kemično genske industrije ZDA.

  Saj takšno nategovanje in zavajanje ljudi nekaj časa daje rezultate, vendar vse bolj prihaja čas, ko vedno več ljudi prepoznava to igro in politikom ter njenim glasnikom več ne verjame.

  Še posebej so nevarni lokalni ( slovenski )politični reševalci globalnega problema podnebnih sprememb, ko pa sami na svojem dvorišču niso vedeli ali želeli razrešiti niti enega samega naravovarstvenega problema.

  Ko režim deluje v škodo največjega dela svojih državljanov in državljank ter ne ustvarja razmer za njihovo varno ter zdravo življenjsko okolje, je z njim nekaj hudo narobe in kaže začeti resno razmišljati o njegovi hitri spremembi. Čas je že, da inflaciji velikih besed začne slediti čas vsaj malih dejanj in po tem naj se sodi politike in tiste, ki bi radi to šele postali.

• 15.  Peter Hartman pravi :
  25. maj 2009 ob 13:22    

  Brez skrbi!

  Narava nam nenehno govori, zmeraj glasneje. Prišel bo trenutek ko bodo slišali vsi!

  Lp iz MB

• 16.  Maja Simoneti pravi :
  26. maj 2009 ob 5:36    

  Res je škoda, da podnebnih sprememb tudi mi ne znamo razvojno izkoristiti vendar pa je, glede na izrazito dezintegracijo razvojnega razmišljanja pri nas, kaj drugega tudi skoraj nemogoče pričakovati. Vrtičkarstvo je zakoreninjeno res globoko in vera v znanje, sodelovanje in skupno dobro je praktično izkoreninjena.
  Strinjam se, da je zelo pomembno podnebne spremembe ločiti od okoljske politike in hkrati povezati z vsemi področji, ki so tako ali drugače povezana z njimi. Ker so to v ambicioznih okoljih že storili, ni nujno da izumljamo povsem nove formule, pač pa moramo ukrepe za dvig kakovosti zdravja, spremembe v mobilnosti in energetski preskrbi ter rabi prostora začeti obravnavati povezano in zato bolj dosledno zahtevati ustrezno celovitost obravnave posameznih politik in programov. Prizadevanje za integralne razvojne politike bi moralo v “sprivatizirani” in skrajno insturmentalizirani sferi javnega postati nova mantra, ker lahko samo tako presežemo nemoč posameznosti, sektorske ozkosti in siceršnje omejenosti, ki hromi trenutne razmere.

  Za začetek bi bilo odlično, če bi se uskladili glede vsaj petih specifičnih kazalcev trajnostnega razvoja, ki jih bo ta država spremljala in si prizadevala doseči pomemben napredek. Za ozaveščanje, motivacijo in izziv, bi veliko pomenila že zelo preprosta povezava podnebnih sprememb z utečenimi vzorci rabe prostora in živlenjskimi praksami posameznikov…

  Vsaj občasno bi morala biti sprožena medresorska razprava o učinkih javnih politik in razvojnih prioritetah, ki presegajo dnevnopolitične teme, da bi sploh dosegli stopnjo interesa v politični javnosti. Ker je v Sloveniji nevladni sektor sorazmerno nerazvit, beri finančno in sicer podhranejn, je nemogoče pričakovati, da bo preboj razvojno najbolj kočljivih vprašanj zagotovila kritična civilna družba. Priložnost za vodenje odgovorne politke je zato toliko večja!

• 17.  stane pravi :
  26. maj 2009 ob 8:14    

  Z delnico države bo civilna družba vseh državljanov dobila v roke najmočnejši adut za uveljavljanje svojih interesov.
  Politiki nikogaršnje države pa odgovorne politike v najširšem smislu sploh ne morejo voditi, ker niso neodvisni.

• 18.  elizabeta pravi :
  31. maj 2009 ob 6:51    

  Pridružujem se razpravi s svojim mnenjem. Strinjam se z vsem do sedaj povedanim predvsem glede bodoče kakovosti življenja in zdravja. Živimo v družbi tveganja in izziv sedaj in v bodoče na področju zagotavljanja varnosti je ravno PRAVOČASNO PREPOZNAVANJE TVEGANJ. Dejavnjike je treba čimbolje poznati, ustrezno oceniti stopnjo tveganja, ki jo predstavljajo in nato določiti ustrezne ukrepe. Ne pozabimo da določena tveganja so sprejemljiva, z njimi lahko zavestno živimo, določena so pa nesprejemljiva in jih moramo ali elimeinirati ali spraviti na sprejemljiv nivo.
  Vsekakor pa mislim da je znanega že veliko in se je potrebno samo dobro organizirati. Potrebujemo ljudi ki ne znajo samo ustreno razmišljati, analizirati in to povedati ampak tudi ljudi, ki znajo DOGOVORJENO URESNIČITI- IZVESTI V PRAKSI!
  Tudi sama delam v državni upravi in vem kako težko med seboj ministrstva usklajujejo svoje strategije, resolucije, programe, čeprav je določeno področje v sopristojnosti dveh, treh ali več ministstev (primer alkoholizem). Tudi s klimatskimi spremembami je tako: ga ni ministrstva da se ga ta problematika ne bi dotikala. Ali se ne bi naši ministri lahko zmenili zmenili tudi take bolj konkretne in operativne dogovore? Preprosto projektno vodenje tima zavzetih oseb z jasno določenimi nosilci aktivnosti in roki izvršitve je konkreten način da se da (z lastnih izkušenj to vem). Treba se je vprašati KAJ STORITI DA ZADEVO UREDIMO in NE ZAKAJ SE NEKAJ NE DA UREDITI!!
  Sama sem optimist in se držim načela da kjer je volja je pot!

• 19.  UrošJ pravi :
  31. maj 2009 ob 22:20    

  Ddan…

  Preden nas prehitijo sosedove kobile, bi predlagal, da naredimo barometer političnih obljub. Naših in drugih. In upam, da ko bodo ta pristop pograbile vse strani, bo manj obljub in več dejanj. Zakaj ne naredimo neko listo, kaj pa vem, 10 do 20 največjih obljub in nek barvni etalon izpolnitve. Rdeča – začetek, zelena – izpolnjena! Gre za reklamo in obenem tudi sporočilo, da k čemu smo se v predvolilnih obljubah nagibali, smo tudi izpolnili. Kaj pravte? A bo pretrd oreh, gledati samega sebe v ogledalo?

• 20.  stane pravi :
  31. maj 2009 ob 22:45    

  Se strinjam, tak barometer in gibanje DD dividende bi bila zelo dobra orientacija za volivce.