Dvom o smiselnosti ustanovitve vojaškega ordinariata

Ključne besede: Franco Juri, poslanska skupina Zares, RKC, vojaški ordinariat

Konec leta 2009 smo v medijih lahko zasledili, da Ministrstvo Republike Slovenije za obrambo preučuje uresničevanje pravic s področja religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski in drugih obrambno-varnostnih sektorjih, in da so del študije tudi normativne podlage za ustanovitev ordinariata. Študija o celovitem pregledu ureditve religiozne duhovne oskrbe v drugih evropskih državah pa naj bi obsegala zlasti pregled ureditve religiozne duhovne oskrbe na obrambnem področju v drugih evropskih državah oziroma članicah Nata, sestavo vojaške duhovne oskrbe po verah in zvrsteh, službah vojaške duhovne oskrbe ter pristojnostih teh služb, preučene naj bi bile tudi njihove naloge.

Iz odgovorov Ministrstva Republike Slovenije za obrambo na poslanski vprašanji Franca Jurija glede študije lahko sklepamo, da so izkušnje pri izvajanju religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski dobre in pri njenem zagotavljanju ne ugotavljajo težav in problemov. Pripadniki vojaškega vikariata svoje delo opravljajo profesionalno in zagotavljajo ne le versko ampak tudi duhovno oskrbo.

Na vsa ostala vprašanja ministrstvo ni podalo konkretnih odgovorov. Tako nismo dobili odgovora na vprašanje ali je ob zakonsko zagotovljeni religiozni duhovni oskrbi v vojski ponovno iskanje normativnih podlag za ustanovitev ordinariata sploh smiselno.

Čeprav kljub pozivom ministrstvu nismo bili uradno nikoli seznanjeni z omenjeno študijo, smo lahko v teh dneh na spletnih straneh ministrstva končno zasledili dolgo pričakovano študijo dr. Draga Čeparja z naslovom Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov.

V zaključku študije dr. Čepar ugotavlja, da je na osnovi spoznanj, ki jih daje študija, treba zavrniti generalno ničelno hipotezo, da bi bilo smotrno prekiniti priprave in prizadevanja za podpis sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, s katerim bi se Sveti sedež zavezal za duhovno oskrbo v teh ustanovah ustanoviti ordinariat.

Izsledki dr. Čeparja za nas niso nikakršno presenečenje, saj je bil dr. Čepar, preden je zasedel mesto v kabinetu ministrice za obrambo, direktor Urada za verske skupnosti, pa tudi član pogajalske skupine vlade iz prejšnjega mandata, ki je imela nalogo besedila omenjenega sporazuma uskladiti s Svetim sedežem. Postavlja se nam le vprašanje, zakaj je dr. Čepar potreboval toliko časa, da nas je seznanil z izsledki študije oz. zakaj je bila izdelava študije, glede na znana stališča dr. Čeparja, sploh potrebna? In zakaj avtor v izsledkih, če je bil namen študije zgolj duhovna oskrba vojakov, predlaga sklenitev sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij? Še posebej v luči zadnje odločbe Ustavnega sodišča, ki je pri presoji predpisov o verski svobodi odločilo, da je ustavno nedopusten način zagotavljanja podpore, če država zaposli duhovnike za opravljanje verske službe v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah.

Prejšnja Vlada RS je namreč jeseni 2007 pripravila pobudo za sklenitev sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o verski duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter v zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, s katerim bi se ustanovil obrambno varnostni ordinariat s sedežem v Ljubljani, njegove naloge pa bi bile zagotavljanje individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe, izvajanje bogoslužja in drugih nalog v skladu z njegovim poslanstvom. Ordinariat naj bi vodil škof ordinarij, ki bi ga imenoval Sveti sedež, med osebjem ordinariata pa naj bi bili vojaški vikar, ki je praviloma generalni vikar, policijski vikar in vikar v zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij. Osebje ordinariata bi se na delovna mesta v državnih organih zaposlilo na ordinarijev predlog. Za gmotne in prostorske pogoje ordinariata bi skrbela država, samo delovanje pa bi uredila ordinariat. Določila v osnutku sporazuma so temeljila tako na pravnem redu Republike Slovenije kot tudi na kanonskem pravu. Vlada pobude zaradi odziva takratne opozicije in širše strokovne javnosti ni nikoli obravnavala niti sprejela.

Ob zadnjem srečanju sta predsednik Vlade Republike Slovenije g. Borut Pahor in državni tajnik Svetega sedeža, kardinal Tarcisio Bertone, 12. junija 2010, govorila tudi o možnosti ustanovitve ordinariata. V poslanski skupini ZARES smo zato v pobudi, ki smo jo naslovili na Vlado Republike Slovenije, naglasili, da ni smiselno sprejemati tako pomembne odločitve brez širokega soglasja. V Sloveniji potrebujemo predvsem usklajeno strategijo reševanja odprtih vprašanj v odnosu med RKC in državo.

Ustava Republike Slovenije zagotavlja celovito spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katerimi zavzemata svoboda vesti in veroizpovedi ter njeno neposredno uresničevanje na podlagi ustave posebno mesto. Organizirana duhovna oskrba znotraj vojaškega sistema je pomembna za uresničevanje omenjene svoboščine, saj je uresničevanje verske svobode takim kategorijam oseb pogosto oteženo. Glede na podatke Ministrstva za obrambo o dobrih izkušnjah pri izvajanju religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski, ki je skladna z Ustavo Republike Slovenije, v poslanski skupini ZARES vztrajamo pri uveljavljenem načinu uresničevanja pravic s področja religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski.
Sprejemanje področnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem pomeni še eno mednarodno pogodbo, možnost prepletanja kanonskega prava s pravnim redom Republike Slovenije in ob vsem tem ne zagotavlja nujno večje kakovosti religiozne oskrbe v Slovenski vojski.

Ker smo mnenja, da je primerno urejanje in zagotavljanje pravic s področja religiozne duhovne oskrbe vojske vprašanje, ki zaradi prepletanja kanonskega in slovenskega prava ter pristojnosti svetega sedeža, da imenuje predstojnika ordinariata, zahteva široko razpravo o ustavnosti tovrstne ureditve, bi bilo smiselno, da o omenjenih vprašanjih ne razpravlja zgolj vlada, ki je omenjeno študijo pred dokončno odločitvijo o smiselnosti ustanovitve ordinariata poslala v preučitev Uradu za verske skupnosti, temveč tudi Državni zbor oziroma pristojni delovni telesi, ob angažmaju strokovnjakov s področja prava, religiologije, sociologije itd.

Za poslansko skupino Zares

Franco Juri

9 x komentirano

• 1.  Igor Đukanović pravi :
  31. julij 2010 ob 11:22    

  Meni se vprašanje sploh ne zdi zanimivo. Demilitarizacija ga zelo eleganstno “odgovori”.

• 2.  jin pravi :
  31. julij 2010 ob 14:16    

  Zdaj ko imamo ladjo, demilitarizacija ne pride več v poštev. Zdaj smo pomorska sila

• 3.  Simon Ručigaj pravi :
  31. julij 2010 ob 15:26    

  Večnamenska flota – v primeru vojne opremimo ribiške ladje s puškami, v mirnem času pa bi lahko vojaška za seboj vlekla ribolovno mrežo…

• 4.  Ivan Z pravi :
  1. avgust 2010 ob 17:21    

  Nekdaj so naši vrli obramboslovni strokovnjaki verjeli in učili o moralni in duhovni moči naroda, ki je nihče ne more premgati in je močnejša od vsakega okupatorja. Na različnih simpozijih, kongresih in posvetih marksističnega centra pri CK ZKS sdo dokazovali uspešnost teorije splošnega ljudskega odpora in samozaščite. Morda danes verjamejo, da bodo z božjo pomočjo, duhovno oskrbo in Vatikanskim žegnom iz Slovenske vojske napravili globalno silo. Vzor je v vatikanski vojski. Majhna, poklicna, vrhunsko uspobljena vzdržuje papeževo globalno avtoriteto. Iskreno rečeno ne vem kaj dela Čepar na Ministrstvu za obrambo, še manj pa mi je jasno kaj svetuje Darko Lubi predsedniku vlade kot njegov svetovalec za nacionalno varnost. To drugo zlasti glede na kakovost resolucije o strategiji nacionalne varnosti in kadrovsko menjavo v SOVI.

• 5.  s.d. pravi :
  3. avgust 2010 ob 9:18    

  ”Zvest bogu in domovini!”, Mladina (http://www.mladina.si/dnevnik/02-08-2010-zvest_bogu_in_domovini_/)

  “…Argument, da ima večina evropskih držav vojaško škofijo, zato bi jo morali imeti tudi mi, je nesmiseln. Precej evropskih držav ima tudi več revežev kot Slovenija, pa jih v tem verjetno ne bomo posnemali. …“

• 6.  darja pravi :
  5. avgust 2010 ob 10:38    

  s.d. podpišem. Mene pa zanima ali je Zares sploh premišljeval, da bi vložil predlog za uvedbo plačila cerkvenega davka. Ker se tolikokrat sklicujemo na evropske države in se z njimi primerjamo, je čas, da to storimo (glej Nemčijo!) in to čim prej. Tako bi “nekaj pricurljalo v državno blagajno”. Vlada bi morala tudi na tem področju nekaj storiti, pri cerkvenem davku “cinca”, ni ji pa problem uvesti višje trošarine, obdavčiti “malega človeka”, tajkuni pa uživajo v svojem nakradenem premoženju. Se opravičujem, če sem “mimo usekala”. Čas je za Zares, da se malo zamisli na dane obljube – nova politika očitno ne funkcionira!

• 7.  Silvester pravi :
  5. avgust 2010 ob 14:45    

  V ustavi imamo zapisano, da profesionalni pripadniki vojske in policije ne smejo biti člani političnih strank.

  Rimska cerkev se šteje za civilno družbo, tak status želi tudi imeti v pravnem redu države. Pravi, da je verska organizacija, ki jo skrbi in skrbi za duhovne potrebe vernikov. Nikoli ne prizna, da je še kaj več od vsega tega. Predvsem je velika svetovna kapitalska korporacija in velika politična organizacija. Da je to slednje dokazuje vsak dan, ko se opredeljuje do političnih vprašanj v družbi, diktira, kako urejati odnose, zavrače spremembe v družbi. S pravilno razlago ustave je odgovor jasen, da oridinariat v vojski nima kaj iskati. Moj profesor temeljev prava, bil je še iz stare dunajske šole, je pred več kot 40 leti za tak primer navedel: Kmet pelje kravo po parku in ga ustavi paznik pa mu pravi, da je voditi krave po parku prepovedano. Kmet pa mu odgovori, da to nikjer ne piše in, da piše samo, da je prepovedano voditi koze. Seveda ga je paznik upravičeno oglobil in tudi pritožba ni zalegla, ker je razlagal pravno normo tako kot pravna stroka veleva, iz malega na veliko, kot velja že od časov starih Latincev.
  Da obišče duhovnik svoje vernike, jim da duhovno tolažbo in oskrbo ni nič narobe,seveda ne more biti v uniformi in v službi v vojski. On je vendar v božji službi.
  Če je cerkvena institucija del vojaške organizacije države je tudi določba ločitve cerkev in države izigrana in je samo korak, da vsa cerkvena struktura postane del države in financirana od vseh davkoplačevalcev. Kristus, bi tem, ki se štejejo za njegove duhovne naslednike, pa o seveda niso. rekel: oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. To pa delajo vse odkar je cerkev šla v službo cesarju Konstantinu in se je odrekla Kristusovemu nauku..

• 8.  stane pravi :
  5. avgust 2010 ob 23:20    

  Silvester, tvoje razmišljanje bi se dalo prevesti v jezik ekonomije tako, da nobena država, ki ima konkordat z državo Vatikan, ni samostojna in neodvisna, saj je tihi solastnik določenega dela njenega kapitala država Vatikan, ki preko vpliva na vernike tako državo tudi soupravlja.
  DD bi razčistila tudi to dilemo ločitve države in Cerkve na čisto racionalen način.
  Različna verska združenja bi lahko dobila status političnih strank, kar so celo zgodovino človeka tudi dejansko vedno bila.

• 9.  Janez Turk pravi :
  6. avgust 2010 ob 22:16    

  Kako bi bila videti uvedba t.i. vojaške škofije oziroma ordinariata v slovenski vojski, lahko izvemo iz članka »prepir ob smrtni postelji« – recimo pozno jeseni letos v Afganistanu, kamor bo na prave “bojne akcije”, kakor poroča današnja Mladina, odšel nov kontingent slovenskih vojakov. Ne še s proslulimi Patrijami, ampak verjetno kar z ameriškimi Hammerji. In če bodo naleteli na kakšno talibansko mino, nič hudega. Morda bo eden umrl, ostali pa bodo samo ranjeni, ampak imeli so srečo, kajti lahko bi padli v talibansko zasedo in posledice bi bile (še) hujše: recimo trije mrtvi in šest ranjenih. Citiram uvodno šalo iz današnje številke Mladine o (ne)potrebnosti ordinariata:

  Kaplan: »Molimo. Gospod, sprejmi dušo našega…«
  Vojak: »Oprostite, gospod kaplan, ni treba…«
  Kaplan: »Treba je. To je moja dolžnost! Za to sem plačan.«
  Vojak: »Razumem, ampak rad bi se izpovedal svojemu soborcu, ateistu,
  heideggerjancu, ki se ravno tako razume na moralo in življenje. Je filozof, razgledan človek.«
  Kaplan: »To pa ne bo šlo. Glede moralnih, duhovnih ali verskih vprašanj svetujem jaz.«
  Vojak: »Že, že, ampak ne potrebujem verskega nasveta. Nietzsche…«
  Kaplan: »Ne, ne. Ko ste šli v vojsko, ste se strinjali z določenimi pravili. In tudi celostna oskrba je v moji pristojnosti. Nietzsche? Jaz sem tisti, ki moram po pravilih vojske spremljati bolne, ranjene, umirajoče, ne Nietzsche.«
  Vojak: »Ne Nietzsche, prijatelj…«
  Kaplan: »No, če vztrajate pri Nietzscheju, se lahko, kot mi velevajo pravila, pozanimam, kako opraviti vaš obred in kako želite, da vam podelim zakramente…«

  Že tradicionalno ekskluzivno provokativna in lucidna Mladina torej ugotavlja, da bi uvedba ordinariata temeljila na »večni« mednarodni pogodbi z Vatikanom, po kateri bi katoliški škof dobil monopol nad drugimi verskimi skupnostmi ali agnostiki glede moralnih ali verskih vprašanj oziroma »celostne oskrbe« človeka v vojski, policiji ali zaporih.« To pa seveda ne gre, zato Aleš Gulič pripravlja nov zakon o verski svobodi, iz katerega bo izhajalo, da bo država tista, ki bo organizirala religiozno oskrbo v vojski, policiji in zaporih in ne RKC, ter da bi takšen urad oziroma ordinariat moral voditi »sekularen človek«, recimo kak heideggerjanec.
  Ali pa kak nietzschejevec (»cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti« je nekoč rekel.
  Molimo torej za nov zakon o verski svobodi… In seveda za to, da bo DZ z dvotretjinsko večino preprečil že napovedan odhod jesenskega kontingenta slovenskih vojakov na samomorilsko misijo v Afganistan in posledično tudi odhod helikopterske enote. Kjer naj bi urili afganistanske domorodce vojskovanja? Oziroma ubijanja. Svojih ideoloških oziroma političnih nasprotnikov? Četudi bodo to njihovi očetje, bratje ali sestre? V imenu česa?
  Pa menda ja ne v imenu očeta, sina, svetega boga in Nata?