Na podlagi 2. odstavka 11. člena Pravilnika o organiziranosti in načelih delovanja PO in OO Zares-nova politika sklicujem 5. zbor članic in članov Občinskega odbora Zares-nova politika Kočevje, ki bo

v petek, 26. marca 2010, ob 19. uri

v Motelu Jezero, v Kočevju.

Predlagam naslednji dnevni red:

1. izvolitev organov zbora;
2. poročilo volilne komisije  o izidu volitev za predsednika občinskega odbora;
3. spremembe  Pravil o delovanju občinskega odbora;
4. imenovanje sekretarja /  sekretarke  občinskega odbora;
5. razpis evidentiranja kandidatk in kandidatov  za volitve v ostale organe občinskega odbora;
6. določitev vodje štaba in imenovanje volilnega štaba za lokalne volitve;
7. razpis evidentiranja kandidatk in kandidatov za lokalne volitve;
8. določitev odgovorne osebe za pripravo volilnega programa;
9. razno.

Prosim za zanesljivo udeležbo. Vsa gradiva bodo posredovana naknadno ali na samem zboru.

Lep pozdrav,

Marija Ficko

Podpredsednica OO Zares – nova politika Kočevje

DajNaprej

Magnetogram vseh mnenj je dostopen tukaj, v nadaljevanju pa objavljamo uvodni in sklepni nagovor ministrice za kulturo, Majde Širce.

Javna predstavitev mnenj naj bi sicer podala odgovore predvsem na naslednja vprašanja:

1. Ali Osnutek Zakona o Radioteleviziji Slovenija ustrezno ureja upravne in nadzorne vloge javnega medija?
2. Ali je v Osnutku ustrezno rešeno vprašanje stabilnega, transparentnega in zanesljivega financiranja iz prispevka in tržne dejavnosti?
3. Ali Osnutek ustrezno rešuje vprašanje namembnosti in financiranja tretjega parlamentarnega programa?
4. Ali se s predlaganim preoblikovanjem Radiotelevizije Slovenija sledi namenu zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji?
5. Ali bodo predlagane rešitve v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija glede organiziranosti, pristojnosti generalnega direktorja uprave, sestave in pristojnosti organov ter financiranja Radiotelevizije Slovenija omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov?
6. Kakšni so razlogi za krčenje števila članov Sveta (prej Programskega sveta) in podaljšanje mandatne dobe članov iz sedanjih 4 let na 5 let in kakšni so razlogi za spreminjanje postopka imenovanja organov zavoda?
7. Kako bodo predvidene spremembe sestave in pristojnosti organov Radiotelevizije Slovenija vplivali na delo RTV Slovenija kot samostojne pravne osebe javnega prava?
8. Ali predlagani Zakon o Radioteleviziji Slovenija omogoča kar najširši civilni družbi kandidiranje v organe Radiotelevizije Slovenija ali pa je boljša sedanja ureditev?
9. Ali so predlagana merila za članstvo v organih Radiotelevizije Slovenija, pristojnih za programe, ustrezna, ali jih je potrebno spremeniti in kako?
10. Ali so določbe, ki se dotikajo novinarjev dovolj jasne, da ne bi prihajalo do politično motiviranih posegov v program in katere rešitve bi lahko še dodatno okrepile novinarsko neodvisnost?
11. Ali je predviden prenos parlamentarnega programa v okvir Državnega zbora ustrezen, saj gre za program izjemnega pomena, namenjen zlasti poročanju o delu Državnega zbora in njegovih delovnih teles, ki tudi omogoča bolj kvalitetno uresničevanje ustavnih pravic državljank in državljanov, zlasti pravice do informacij, ter kakšne so izkušnje tujih držav na tem področju?
12. Ali Zakon o Radioteleviziji Slovenija daje dovolj velik pomen uporabnikom programov – gledalkam in gledalcem ter poslušalkam in poslušalcem programov RTV Slovenija?
13. Zakaj je v osnutku Zakona o Radioteleviziji Slovenija v okviru določb plače in nagrade dopuščeno visoko dopustno višino dolgov (do 50%)?
14. Ali obstajajo drugačne možnosti za financiranje RTV Slovenija kot samostojne pravne osebe javnega prava, ki bi bile skladne z Ustavo RS, sodbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter bi izpolnjevale kriterije Evropske Unije, iz katerih sledi, da mora imeti javna radiotelevizija lasten finančni vir, ki je dovolj stabilen, da krepi njeno neodvisnost?
15. Zakaj se sedaj v predlaganem osnutku Zakona o Radioteleviziji Slovenija spreminja koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil z vsemi rešitvami potrjen tudi na referendumu leta 2005?

(nelektoriran magnetogram uvodnega govora ministrice za kulturo ob javni predstavitvi mnenj o predlogu novega zakona o RTV Slovenija)

MAJDA ŠIRCA:

Vsem lep pozdrav.

Na začetku naj poudarim, da bi želela v tem uvodnem nagovoru se osredotočit predvsem na vprašanja, ki so iztočnica danes javne predstavitve mnenj, o osnutku zakona Radio televizija Slovenija in ker predpostavljam, da ste zakon natančno prebrali in, da ni potrebno, da podčrtujemo izhodišča in okvire, zato naj povem že na samem začetku, da ključno vprašanje izmed teh petnajstih izpostavljenih tem, ki so se pokazala za potrebna nadaljnjega razmisleka je tisto, ki ste ga postavili in se glasi: Ali bodo predlagane rešitve omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov? Mislim, da je to ključno vprašanje samega zakona in samega življenja javne inštitucije. Kajti drži, program je na koncu tisti, ki velja.

Foto: Državni zbor Republike Slovenije
Zakon smo pisali in res je, medili, prav zaradi teh programov. Želeli smo ponuditi tako ureditev, ki bi omogočila kultiviran, kakovosten, odgovoren, avtonomen in predvsem od znanja in od vedenja odvisen program. Program, ki ga ne diktira politična ali katera koli druga demagogija, ki se ne spektakelsko prodaja izključno okusu trga ali kapitala, ki zmore dovolj samorefleksije in pluralizma, ki zna dvigovati standarde in ki zmora in zmore utrjevati avtoriteto novinarskega poklica.

Izhajali smo iz izhodišča seveda, da tega izhodiščni zakon ni omogočil, vsaj polnokrvno ne. Pa ne zato, ker se je rodil 1. aprila in ker je obljubljal boljši in cenejši program, ampak predvsem zato, ker ni bilo izpostavljenih dovolj pogojev, dovolj neodvisnosti in v tistih ključnih segmentih, ki pomenijo krepitev osveščene javnosti pa naj si gre za, če dam za primer, jazz v odnosu do na zdravje glasbe, naj si gre za neodvisno domačo produkcijo, ki ni zadostila % zahtevanih kvot, zahtevanih v Evropski uniji, naj si gre za mižanje pred tehnološkim razvojem ali pa za porabo sredstev, ki bi se morala vlagati predvsem v razvoj pa so se tako ali drugače v druge strastne in manj strastne programe.

Predstavniki, ki so odstopali in naj bi zastopali javnost v ključnem organu javnega zavoda so, kot pravim, v tem obdobju, po uveljavitvi tega zakona, v preveliki meri odstopali. Menda niso želeli participirati pri neuslišanosti izvoljenega, s plonk listki izvoljenega programskega debatnega sveta. Recimo varuhinja gledalčevih pravic je bila nemalokrat razumljena kot razmočen poštni nabiralnik. Uredniki so menda znali narekovati novinarjem prispevke in uglednejši novinarji so množično zapuščali hišo. Mogoče kakšna kadrovska lahkotnost je botrovala tudi sesutju kakšnega programa. Če omenjam zadnje čase sesutje MMC-ja, enega pomembnejših ali najbolj gledanih, da ne rečem branih, RTV storitev. Samostojni novinarji, ki večinsko participirajo pri programu v določenem delu, so dolgo ostajali brez varnosti v primerjavi z redno zaposlenimi. Slednji so seveda tik pred koncem prejšnjega mandata dobili osnovo za boljše plačilo, a na račun varljivih obljub, ki jih je takrat izrekel nekdanji minister, za plače, in nekdanji premier. Vlada je namreč obljubila denar, za katerega ni imela zakonske osnove za izplačilo iz proračunskih sredstev in na RTV je bilo po uveljavitvi zakona po letu 2005 zagotovo mnogo turbulenc, ne prvič in tudi ne brez ran. Mogoče ne najbolj transparentno prikazano bilanco je hiša sicer splavala. Vendarle je treba vzeti v obzir, da se je pred nedavnim šele lani odmrznil RTV prispevek in to je k tej splavitvi v velikem pomenu pomagalo, da ne govorim o poznani srebrnini. Ampak izhajali smo tudi iz teh analiz in naj poudarim, da ni nujno, da je le zakon porok za dobro javno radio televizijo. Seveda povsod kot drugje, tudi tukaj je ogromno odvisno od ljudi.

Marsikdo še danes misli, da bi bilo dovolj, če bi sedanji obstoječi zakon ohranili in z njim, z novimi imenovanji živeli dalje. V skupini, ki sem jo lani imenovala za razmislek nove medijske in tudi RTV zakonodaje smo oziroma so člani s tehtnimi, poglobljenimi in ambicioznimi razpravami menili, da so spremembe nujne in sama sem to trdno prepričana. Marsikdo se mogoče tudi danes sprašuje zakaj nismo zakona rodili čez noč, ali še več, cunamijevsko spremenili RTV. Ne. Pustili smo odprta vrata za razmislek, ki se je izkazal za nujno potreben. Po eni strani zaradi kvalitetnega soočanja mnenj, po drugi strani pa tudi zaradi strukturnih reform, ki jih menimo vpeljati tudi na drugih segmentih in na drugih zavodih. Pravzaprav pravni razmisleki o obliki, da ne rečem obleki, javnega servisa trenutno okupirajo celotno Vlado. Nujni so tako na področju zdravstva, sociale, da ne govorim o kulturi. Ob študiji sprememb zakona o RTV smo prehodili tisto pot, ki se, lahko rečem, tudi asfaltira tudi drugje in ki je v tujini že povsem udomačena. Možnost, da bi se zavod posluževal nekaterih določil zakona o gospodarskih družbah je bila pri večini članov ekspertne skupine prioritetno zaželena, predlagana že pred mnogimi leti. A, če bi se jo trdno oklepali še naprej, bi morali počakati na razmere, ki bi to statusno formulo bolj ozemljile. Po številnih posvetih s pravniki, ki so sledili delovno ekspertni skupini, smo se odločili za sui generis status, ki ima najmanj tri temeljne ključne in prvič uvedene korake, predvsem pa izhajajo iz statusne opredelitve, ki jo zaokrožujemo v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena.

Če se dotaknem nekaterih ključnih vprašanj, ki, verjamem, da jih boste dopolnjevali in odpirali in s tem seveda dobrodošlo prispevali mogoče k zaprtju še kakšne dileme okrog tega zakona, čas imamo še za popravke, naj se osredotočim samo na nekaj ključnih. Recimo na prvo, ki se sprašuje ali gre za ustrezno ureditev upravne in nadzorne vloge javnega medija. Seveda menimo, da gre za ustrezno ureditev. Tudi po mnenju široke, prej omenjene ekspertne skupine, ki je pripravljala ta osnutek. Zakaj menimo, da gre za ustrezno? Zaradi tega, ker so upravljavske in nadzorne naloge javnega medija urejene na tak način, da pomenijo velik korak naprej v smeri učinkovitega, odgovornega in seveda glede na posebni položaj javnega medija, uravnoteženega načina korporativnega upravljanja in naj poudarim te ključne tri točke. S to spremembo smo hoteli doseči zagotovo povečano avtonomijo javnega servisa, doseganje večje učinkovitosti poslovanja, ki bo usmerjena v večjo kakovost programa, pospešeno uvajanje novih tehnologij in storitev, seveda ne samo digitalizacije in seveda tudi dostopnost vsebin za posamezne ciljne skupine, skratka za splošno uresničevanje javnega interesa. Pomembno je tudi, da smo želeli dopolniti tiste zakona oziroma morali dopolniti tiste zakonske rešitve, ki niso bile usklajene s pravom Evropske unije in tudi prenos zahtev v notranji pravni red, seveda s poudarkom na preglednost delovanja javne radio televizije in preprečevanja podeljevanja nedovoljenih državnih pomoči. Verjemite, da prav slednje upravljanje podeljevanja nedovoljenih pravnih pomoči je bilo eno večjih, težjih vprašanj in verjamem, da bo tudi za vse tiste ostale ureditve, ki se ne tičejo samo javnega, tega, trenutno zavoda, ampak tudi drugih javnih storitev, kjer seveda nedovoljene državne oziroma državne pomoči ključno vplivajo na anomalijo in ponudbo na trgu. Mi sami v kulturi imamo kar nekaj takih inštitucij, ki se jim to dogaja in ki jih bo potrebno v prihodnje reformirati pa ne samo zardi tega.

Skratka. v tej luči bo novi zakon prinesel statusno preobrazbo javnega zavoda, še enkrat poudarjam, v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena. Samostojnost in s tem tudi bistveni korak naprej, se pokaže v tem, da ustanoviteljska upravičenja v imenu države izvaja svet RTV Slovenija v celoti, tudi način imenovanja sveta jasno kaže namen te depolitizacije, uslužbenci RTV niso oziroma naj ne bi bili več javni uslužbenci in RTV Slovenija bo tudi samostojno upravljala s premoženjem, seveda z omejitvami odsvojitve in dolgoročnih obremenitev premoženja, kar je samoumevno, ampak ta fleksibilnost bo pomembno vplivala na boljše poslovanje in vedno kot pravim na koncu, tudi na koncu verige na boljši produkt.

Naj se dotaknem drugega vprašanja. Ali gre za ustrezno rešitev financiranja? Financiranje je urejeno na način, ki seveda prav tako izključuje vpliv države, saj se višina prispevka usklajuje z rastjo življenjskih stroškov brez posredovanja Vlade. Seveda transparentnost delovanja na trgu se povečuje, saj se predlog zakona v celoti usklajuje z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti. To je tista varovalka, kjer naj ne bi prišlo do navzkrižnih ali prepletanj ali pa tudi anomalij. Ampak to financiranje, ki odmrzne možnost vsakokratnega prošnjačenja na Vladi, da se prispevek spremeni ali kakršnega koli drugega manipuliranja na njegov račun, kar smo poznali v preteklosti, naj bi se ukinilo.

Kar se tiče tretjega parlamentarnega programa bo prav v tej dvorani zagotovo še posebej pri sprejemanju zakona nedvomno ogromno še odprtih ponudb in vprašanj. Sedaj ga po analizi delovanja drugih javnih RTV zavodov ali pa hiš, po Evropi izključujemo iz RTV, kar pa pomeni in jaz bi nekako rada in ga seveda dajemo na ramena Državnega zbora, v luči dobesedno tistih prenosov kot naj bi se dogajale po logiki že sedaj zapisanega a ne spoštovanega pravila kaj je to tretji parlamentarni program. Skratka, prenos sej itn. Kakorkoli že, verjamem, da na to temo je še mnogo odprtega in pri tej temi vas mogoče vse usmerjam v razmislek, ki ga prinašajo nove storitve, ki so pred nami in o katerih že sedaj javni zavod RTV Slovenija razmišlja, se pravi o uvajanju novih specifičnih oziroma usmerjanih ali eno tematskih ali posebnih storitev kot jih imenujemo v zakonu, še posebej v Zakonu o medijih, ki ga tudi pripravljamo. O novih storitvah in pomenijo fokusirane kanale na eno področje. Pustili smo odprt v razmislek zato, ampak če bi mogoče razmišljali, zagotovo boste se posluževali tudi tega razmisleka o tej možnosti. Ker pač sedaj imamo neko prehodno ureditev, ki ga bo potrebno tako v Državnem zboru kot drugje še proučiti.

Naj poudarim še četrto vprašanje, ki se ukvarja z demokratično zagotavljanje pravic. Mislim, da smo dali dovolj jasno opredelitev javne službe. Mogoče ta ni bila do sedaj dovolj jasno opredeljena in tudi dovolj jasno uveljavljanje in pravice narodnih in etničnih skupnosti, ki so znotraj javne službe natančno opredeljene. Zagotovljeno jim je tudi soodločanje v zadevah, ki se tičejo njihovih programskih vsebin, pa tudi zastopanost v Svetu RTV Slovenija. Moram opozoriti, da predlog zakona uvaja tudi sankcije za upravo v primeru neizpolnjevanja javne službe in doseganja zahtevanih deležev programskih vsebin. Ta sankcija je ostra. Ne vem, če ste bili pozorni, ampak do sedaj ste se številni ukvarjali z vprašanjem ali javna RTV zagotavlja tisto kar jim nalaga Evropa oziroma v tem primeru medijski zakon, ko govori in RTV zakon, ko govori o kvotah neodvisnih, del neodvisnih producentov lastne produkcije in produkcije neodvisnih del evropskega izvora, po različnih meritvah, seveda. Zelo odstopajo, ampak vendarle, ključne meritve kažejo, da te kvote niso bile vedno dosežene. Če se bi s tem zakonom, če bo sprejet v tej alineji tako kot je predlagan, če se to ne bo spoštovalo, bodo kazni ali bodo sankcije take, da se lahko obglavi uprava. To je največ kar lahko dosežemo oziroma zagotovimo pri zagotavljanju javnega interesa, ker je specifična, RTV Slovenija, ker ni komercialna RTV Slovenija. Zaradi tega, ker ima posebne naloge. Tako kot povsod v Evropi. Bi rada še poudarila, da ne bom predolga, ampak vendarle, organiziranje in upravljanje. Predlagane rešitve glede organiziranja organov uporabljanja in nadzora ter njihovih pristojnosti, kot rečeno, omogoča večjo jasnost in s tem tudi odgovornost tako organov samih kot tudi posameznikov, ki jih sestavlja. Vprašanje pod številko 5. Predlog zakona za vsakega od teh organov, predvideva zelo natančno navedene pogoje, glede dosedanjega delovanja in zahtevanih izkušenj. Pri članih uprave in nadzornega sveta pa tudi na primer potrdilo o usposobljenosti za člane nadzornih svetov ali upravnih odborov družb. To se pravi, za člane uprave nadzornega sveta in tudi pri članih sveta kot ste videli, so zelo taksativno našteti pogoji.

Seveda, če bi se dotaknila še šestega vprašanja, ki se osredotoča na krčenje število članov sveta. Nekateri bi radi, to smo tudi brali, želeli imeti velik svet – tudi sedaj je velik – ampak številni, še posebej naši člani, eksperti komisije so opozarjali, da lahko gre za debatni krožek, da gre za zamegljevanje problemov ali pa celo z ne fokusiranju določenih problemov v tako sestavljenem številčnem svetu. Predlagali smo sicer nekoliko več članov kot v prvem predlogu osnutka, ampak menimo, da je fleksibilno, trdno in bolj odgovorno telo, ko se zmanjšuje obseg sveta. S tem se tudi odgovornost določi bolj jasno v predlaganem osnutku in je zelo skladno s prakso v primerljivih državah članicah Evropske unije, kjer se znižujejo, zelo. Seveda, so tudi države, kjer imajo 30 članov, ampak vendarle so strukture teh države, recimo Nemčije, povsem drugačne. Ampak važno je, da imajo organi upravljanja in nadzora določeno sestavo in velikost na tak način, ki omogoča zamegljevanje, onemogoča, seveda, zamegljevanje, odgovornost in redukcijo posameznih organov na reprezentativno in debatno raven. To nedvomno. Poleg finančne in institucionalne neodvisnosti od države, je pomembna tudi upravljavska neodvisnost, ki bo dosežena preko zastopanosti civilne družbe v glavnem organu, to je v Svetu RTV Slovenija. Tukaj smo sledili drugačni ureditvi, čeprav moram reči, da se trenutno tudi v Evropi recimo, gledala sem prav danes predlog hrvaškega zakona, zelo spreminjajo prakse in iščejo poti. In tudi tukaj smo imeli v ekspertni skupini in tudi drugje, mimogrede, pogovor smo opravili kasneje ne samo s sindikati, dolge in izčrpne, ampak tudi z ostalimi poslanskimi skupinami, političnimi in civilnimi organizacijami v velikem obsegu. In moram reči, da so se določena stališča spreminjala skoraj za 90 %.

Kar se tiče Sveta RTV Slovenija, ta zastopa kar najširši krog upravičencev do storitev javne službe. Tukaj smo v največji meri sledili neposredni zastopanosti reprezentativnih organizacij civilne družbe, določamo zgolj, sicer dokaj natančno pogoje, ki jih morajo posamezni člani sveta izpolnjevati. In kljub zmanjšanju števila članov smo zagotovili zastopanost predstavnikov delavcev sveta. Spomnite se, da v prvem osnutku smo imeli, smo videli predstavnike delavcev znotraj uprave, kjer naj bi imeli delavskega direktorja. V razgovorih se je izkazalo, vsaj na začetku, da ni te želje, ampak da je večja želja, da naj bi bili v svetu. Tako smo ta koncept seveda v dialogu potem spremenili. Predstavnike imamo narodnostnih skupnosti, predstavnika verskih skupnosti, zgolj v imenovanje predsednika, potrjevanje predsednika države, pa tudi neposredno zastopanosti SAZU, NSK – Nacionalnega sveta za kulturo, da ne bi bilo pomote, CNVOS-a, ZDOS-a in rektorske konference, ki predlaga predstavnike univerze. S tem smo nekako zajeli najpomembnejše področje, ki jih pokriva javna služba, ki je v skladu z zakonom, seveda mora izpolnjevati. Zgolj tretjina, to se pravi 5 članov sveta, se preko javnega razpisa, kamor kandidate lahko predlagajo kvalificirani predlagatelji, imenuje v Državnem zboru, kjer je sicer primerjalno-pravno gledano za imenovanje podobnih organov v celoti običajna evropska praksa. Ta postopek imenovanja v Državnem zboru bo mogoča izgledal nekomu dokaj kompliciran, res je, je transparenten, je zelo javen in je zelo zahteven tudi časovno, ampak mi se ga oklepamo, ker je velik porok za imenovanje pravih ljudi na pravo mesto.

Bom preskočila vsa ostala vprašanja. Mogoče bi samo še rekla nekaj o vprašanjih glede avtonomije. Določbe, ki opredeljujejo položaj novinarje se seveda v veliki meri prepuščajo sistemskemu zakonu, Zakon o medijih in tistih, ki bodo mogoče danes še posebej izpostavljali željo, da bi bil prej Zakon o medijih kot ta, naj zagotovim, da Medijski zakon ne bo na nobeden način krčil kakršnekoli avtonomije ravno obratno še utrjeval jo bo, ampak vendarle. Tudi ta zakon se opredeljuje do položaja uredniške oziroma novinarske avtonomije. Argumentov, da bi položaj novinarjev RTV Slovenija urejali kako drugače ni, saj mora biti odvisnost zagotovljena vsem novinarjem, vsem enako, to se pravi, da bi še posebej tukaj izpostavljali, ampak smo jih v tistih segmentih, kjer je gre za specifiko. Zagotovo bo izpostavljeno tudi vprašanja predlagane izstopa zaposlenih iz sistema javnih uslužbencev, kjer je, poudarjam, posebna v zakonu garancija glede njihovih doseženih pravic in kjer je omejeno tudi prehodno obdobje uveljavljanja nove kolektivne pogodbe. Menimo, da je to korak, ki boste videli, se bo zagotovo, ne na tak ali na drugačen način, odprl tudi pri drugih uslužbencih, javnih uslužbencih. Mi smo se s tem dolgo in temeljito ukvarjali še posebej takrat, ko smo se soočali s prejšnjim osnutkom zakona, ki mimogrede v javnosti je bil mogoče narobe razumljen kot zakon, ki spreminja javno RTV Slovenijo v gospodarsko družbo, ni bil tako napisan, nedvoumno. Napisan je kot zakon, ki v določenih primerih se naslanja, izhaja in uporablja zakonodajo, ki velja za gospodarske družbe ne pa v celoti. Skratka, naša finančna neodvisnost, sem govorila, lahko bi se odločili za dva koncepta, ki sta edino možna. To se pravi, ukinjanje RTV prispevka, recimo ter prenos teže financiranja RTV na državo, kjer bi nedvoumno se soočali z veliko politizacijo in odvisnostjo. Tudi in mogoče z ukinitvijo tistega pridobivanja sredstev na trgu še sploh skozi oglaševanje. Tukaj je vprašanje, mogoče se bo odprlo, ampak naj poudarim, da oglaševanje je sedaj v primerjavi z drugimi elektronskimi mediji na RTV omejeno. Ampak, razumem, da imate danes glavno besedo vi, bom preskočila vse ostale odgovore, mogoče se bomo z kolegom, direktorjem Direktorata za medije oglašali še vmes, pojasnili.

Naj povem, zadnje vprašanje, ki je bilo: “Ali je osnutek zakona spreminja koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil z vsemi rešitvami tudi potrjen na referendumu leta 2005?” To sem povedala na začetku, izhajali smo iz analize dosedanjih učinkov zakona zakona, zelo kratko sem jih opredelila. Kljub temu naj dodam samo še to, da predlog novega zakona, ki sledi večji avtonomiji, večji preglednosti in želji po kakovostnem programu je tudi posledica priporočil Komisije Evropske Unije, ki je obsežno opredeljeno tudi v obrazložitvi zakona. Samo imeli še debelejšo varianto obrazložitve, ampak verjamem, da je to gradivo dovolj in ki zahteva, da se v luči nove Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah in novih storitev, ki se pripravljajo v digitalni dobi zagotovi ureditev javne radiotelevizije, ki bo v skladu z določbami EU glede nedovoljenih državnih pomoči.

Spremembe v navedenem smislu so namreč nujne in se pripravljajo oziroma so bile sprejete že v večini, ne v večini, v nekaterih članicah EU kakor navajamo tudi v obrazložitvah zakona in kakor mogoče bomo navajali v nadaljnjih obrazložitvah, ko nas boste izvali s primernimi dodatki in razmisleki, ki kot pravim, so še vedno možnost diskusije preden zakon vložimo v redno proceduro na Vlado in kasneje v Državni zbor. Hvala lepa.

Magnetogram vseh predstavljenih mnenju.

Ob koncu predstavitve mnenj je ponovno spregovorila ministrica za kulturo, MAJDA ŠIRCA:

Hvala lepa.

Rada bi v nekaj stavkih naglasila, da smo z zanimanjem prisluhnili, nekaterim sicer že slišanim, večino pa ne slišanim pripombam, in bodo v nadaljevanju evalvirane, kot se temu reče in mogoče tudi v določenih, zagotovo v določenih nadaljnjih pogovorih tudi še raziskana, lahko tudi z možnostjo, da se osnutek dogradi.

Seveda gre pri zelo smiselnih pripombah, s katerimi se recimo na začetku že izrečenih, o temu kakšna je participacija neparlamentarnih strank znotraj volilnih programov RTV Slovenija, smiselne pripombe, seveda ko pridejo v življenje zelo zelo težavne, ali bi jih morebiti drugače uredili na enak, vsem dostopen način in prepustili upravljavcem radiotelevizije, da se sama sooča z načinom kako biti kos programskim sklopom, ki iz tega na drugačen način…, ampak to so gospodinjska vprašanja. Še najbolj se bom strinjala z izrečenim, čisto na koncu, da je vsak zakon konflikt, srečanje konfliktnih in tako kot je tudi v demokraciji vgrajen konflikt, tako je tudi vsak zakon zgrajen konflikt in je vprašanje tega koliko racionalnosti, koliko razumskega, odprtega in k pravim ciljem usmerjenega pogleda je pri pripravljavcih zakona in koliko manj je določenih kratkoročnih, ne bom rekla, logističnih(?), ampak zagotovo ne vedno nujno koristnih, ampak zelo lahko uresničljivih, ko gre za sprejem zakona, to se pravi za glasovanje in tako naprej, elementov v tem zakonu.

Danes se mi zdi, da so se detektirale ali osredotočile stvari, pripombe na tri, štiri probleme. Zagotovo jih je več, no tiste, ne bom rekla manjše, ampak mogoče bolj manj konceptualno sporna vprašanja ni težko rešiti. Vezana so na neke sporazume pri branju zakona, da ne govorim o teh slavnih nagradah, ki ste jih vsi napačno interpretirali, kot je intenca in tudi razumevanje predlagatelja, ampak če ste tako napačno, bomo šli še enkrat pogledati kje ste to napačnost razumeli, ker tudi po natančnem navajanju številk je bil spregled, da nadzorniki in uprava ne morejo priti do takšnih vsot, kot ste jih navedli, kajti prej – ne samo da mora iz tržne dejavnosti pokriti javno službo, ampak tudi vse stroške delovanja za RTV za preteklo leto, če je bila tako predhodno urejena.

Skratka, če je nesporazum, ker intence da bi se zdaj kar neka takšna sredstva delila, kot ste vi prebrali, niti od daleč ni bilo, ampak so bili drugačni in zelo racionalni obračuni, ki so služili za osnovo tega zapisa.

Kopica takšnih vprašanj je bila, ampak naj se osredotočim na nekaj, predvsem tista, ki so bila zelo huda. Gospod Battelli, pride in gre, ampak mu bomo povedali, kot smo že gospodu Gönczu povedali, da se ne krčijo pravice manjšine. Sploh ne, kje pa. Se pa drugače strukturira financiranje, drugače se strukturira, če govorimo o financiranju, pustimo potem še ostala določila, ki izhaja iz drugačnega razmisleka o temu, kako mora država tiste obveze, ki so njene ustavne obveze, poravnati dobesedno. Zato je ta 50-50% delež financiranja teh programov, ki gre polovico na javno službo oziroma na tisti tako imenovani RTV prispevek, 50% pa na proračun, dobesedno. In to ne gre za zmanjševanje, tudi sredstev, saj kot da ni več nobenega zaupanja v tej deželi. Če še napišeš noter, že to je preden izvedeš, že razumevanje da se tega ne boš držal, da kar tako ne bo. Zaupanje v tej deželi se je res zelo spodmaknilo, tudi razumem zakaj, ampak jaz apeliram nanj, zaradi tega ker tako živim. Tako, da vendarle imajo tukaj narodnosti programi nekaj, kar do zdaj niso imeli, brez njihovega soglasja statut ne more biti sprejet, to pa je zelo velika odgovornost in zaradi tega poudarjam, da je šlo za napačno interpretiranje preveč poudarjenega in nerazumljenega statusa znotraj tega zakona manjšinskim ustavnim pravicam.

Kar se drugega vprašanja tiče, tisto, kar je zelo okupiralo tako predstavnike vodstva danes, današnjega vodstva RTV, predvsem pa vseh sindikatov, vprašanje statusa javnih uslužbencev in njihovega izstopa je sledil intenci pripravljavcev zakona od prve sekunde dalje. Tudi zaradi nekih diskusij v preteklosti in tudi zaradi soočanja z, najbolj enostavno, ampak že spet bom rekla, reforme javnega sektorja, kjer se izkazujejo neki načini, tudi na področju zaposlovanja, kot neprimerni. Tukaj je “sui generis” primer in zato, če se na nek način tukaj razumeva to, kot avantgardni, to se pravi predhodni postopek, ki bo mogoče veljal tudi za kakšen drugi segment javnih storitev, potem ga velja razumeti tudi v luči specifike, kot pravim, in to je javni servis, ki zagotavlja pravico do informiranja javnosti, to se pravi za novinarski del, kjer naj bi bila avtonomnost toliko bolj zagotovljena.

Danes smo slišali da to nima, ali pa pripombe, predvsem sindikatov so bile, različnih, da to nima neke posebne veze z avtonomijo, češ saj tam je samo 40% novinarskega dela in vse ostalo, 60 % vendarle v RTV zavodu pripada drugim poklicem. 60:40 ste trdili. 80, no danes je nekaj drugače, ali pa imam res tako slab spomin. Ampak, cilj, narava je zagotavljanje čim bolj pluralnih, čim bolj verodostojnih, čim bolj objektivnih, čim bolj odgovornih in še vse to, kar sem že zjutraj ob 9. govorila, informacij, to se pravi informiranje. Informacij, ki jih nudijo novinarji, in katera vsa podporna dejavnost gre v to smer, ne glede na to ali je tisti, ki montira ali je tisti, ki snema zvok ali je tisti, ki planira. In v tej luči bomo seveda še opravili razmisleke, ampak slediti temu cilju se mi zdi, da je smiselno, da nimajo tega podstata(?), ki se je danes enkrat izrekel, aha, to delate zato, da bi bilo odpuščanje lažje. To je bilo izrečeno. To se dela zato, da se mogoče pravila definirajo drugače. Res je, ta pravila so bila že izrečena, in so bila v trenutku, ko se je zgodila uskladitev plač v javnem sektorju in je prinesla ureditev, tudi finančno bistveno bolj ugodno ureditev, je ta premislek, še posebej novinarskih sindikatov, ki so, v preteklosti govorim, 5, 4 leta nazaj trdili drugače, zdaj mogoče razumljiva, ampak to temo velja še enkrat prediskutirati in mogoče se nismo še o vsem razumeli.

Rada bi povedala, da organiziranost sledi, rečeno je bilo, da uprava ni dovolj definirana, da bi morali napisali, kdo je ta v upravi ali je poslovodnik ali je pravnik ali je direktor ali je tak ali drugačen profil in kje je direktor televizije, kje je direktor radia kje je direktor muzeja. Skratka, da bi morali vse definirati. Danes svet tega ne dela več tako, prepušča precej avtonomije in moderni pristopi gredo v to, da se to definira tudi znotraj neke vizije, ljudi, ki pridejo tja, neke ureditve, ki jo nudi statut, ki je dogovor različnih procesov in sodelovanja. Tako da v zakon, se strinjam, danes je bilo rečeno, da čim bolj definiran, čim bolj zapre, lahko tudi čim več pasti nudi. Res da bo marsikdo dejal, da najlepši, najboljši, najbolj trdni zakoni so bili tisti, ki so nastali v času Marije Terezije – bili so jasni, en stavek in iz tega vse. Ampak, naš čas je tako kompliciran, da določene regulative so problematične, vidim da za marsikoga tudi v detajlih in vejicah, kar je prav, ampak temu smo lahko v prihodnosti še kos.

Še enkrat se bom zahvalila. Mislim, da bomo vsi skupaj, z nekaterimi skupinami najbrž, ali posamezniki ali pobudami, sploh pa tudi v luči zapisanega še enkrat pogledali in povedali kaj je lahko še drugače. Zagotovo pa zakon, predlog, osnutek mora ostati drugačen od tistega, ki ga imamo danes. Vračanje tja, kjer bi se nekateri želeli še naprej videti, ni več za 21. stoletje.

DajNaprej

Nekdanji minister Virant je v oddaji gledalce pozval, naj nikakor ne pozabijo na afero Ultra. V bistvu je izrazil svojo gorečo željo, da volilno telo ne pozabi, kaj so nam Virant in somišljeniki z namenom, da si ljudstvo ustvari “ustrezno” mnenje o Gregorju Golobiču, podajali devet mesecev. Omenjeno število mesecev se ponavadi konča z rojstvom, tokrat se je izšlo tako, da si je Gregor Golobič končno uspel pridobiti status osumljenca za potrebe preiskovalne komisije Državnega zbora, da je lahko prisostvoval seji, poslušal, govoril in z dokumenti in dejstvi ovrgel vse očitke. Od tistega osnovnega začetnega očitka o slabo oziroma nezavarovanih kreditih Ultre (dokument NLB s podpisoma predsednika in člana uprave dokazuje, da so bili krediti ustrezno zavarovani in dani na način, kot so jih dobivala primerljiva podjetja), do tistega o kmečkih opravilih visokošolskega ministra.

Kljub temu Gregor Virant nima nobenih zadržkov, da ne bi ponovno manipuliral. V oddaji namreč pove, da bi politike lahko razdelili v dve kategoriji – na tiste, ki so kupili kmetijska zemljišča na obali, ki so čez nekaj časa postala stavbna in dobila stokratno vrednost, in na ostale, ki jih skušnjava ni premamila. Spoštovani Gregor Virant, res ne verjamem, da ne bi že večkrat slišali, da je Gregor Golobič kupil zemljišče zatem, ko ga je nepremičninska agencija pol leta neuspešno prodajala in bi to zemljišče lahko kupil kdorkoli. In da je to zemljišče v manjšem delu postalo stavbno, ker je bila odpravljena napaka, na katero je opozoril in vložil ustrezno vlogo že prejšnji lastnik.

Pa še nekaj. Ko govorite o obali – da ne bo pomote: v Golobičevem primeru ne gre za kmeta v kopalkah, ki stopi iz svojega poslopja, se malo povalja po mivki in se po nekaj metrih že namaka v morju. Njegovo zemljišče je od obale oddaljeno kar par kilometrov. Ko ga je kupil, je bilo to zaraščena gmajna, danes na njej goji oljke in druge pridelke, vse s svojimi lastnim delom. In poslopje ni na vrhu hribčka z razgledom na vso Istro.

No, pa kljub vsemu, še nekaj: Gregor Golobič je vse svoje imetje prijavil davkariji in Komisiji za preprečevanje korupcije in nima težav z objavo svojih dohodninskih napovedi. Bi bila pa zanimiva vaša dohodninska napoved iz leta, ko ste kot nekdanji minister še prejemali ministrsko plačo, ker si niste uspeli najti zaposlitve (!!!???). Nekako vam ni do pojasnjevanja, koliko ste v dodatnem letu lepe plače in čakanja na zaposlitev zaslužili s honorarnim delom, ali pa ste ta čas zgolj sprehajali psa in obiskovali tasta v Bruslju.

Franci Kek, Zares

DajNaprej

DajNaprej

“Razpravljamo tudi o projektu izgradnje šestega bloka TEŠ. Zame je to nadaljevanje razprave, ki se je odvijala tudi na zadnjih dveh sejah vlade. Dejstvo je, da potega tudi obsežna javna razprava, ki postavlja pod vprašaj nekatera osnovna vprašanja, pa tudi izpostavlja nezadostnost posameznih odgovorov, ki so bili podani glede te investicije. Po eni strani je destvo, da Slovenija mora zaradi okoljskih razlogov do leta 2015 zapreti praktično vse druge bloke v Šoštanju, da nimamo alternativnega vira za zagotovitev te elektrike, da je alternativa pravzaprav uvoz, kar je lahko problematično. Po drugi plati pa se postavlja tudi vprašanje odgovornosti za slabo vodenje tega projekta, kar sta ugotovila tako minister, kot tudi direktor Holdinga Slovenskih elektrarn na današnji seji vlade.

Vztrajali bomo pri tem, da se mora projekt voditi bistveno bolj transparentno, da so podatki, ki morajo biti javnosti na razpolago, bolj utemeljeni, dostopni, preverjeni; manjkajo namreč podatki o tem, ali je res na razpolago dovolj premoga, ali bo mogoče zagotoviti ceno tega premoga, manjkajo tudi podatko o tem, ali se ne bo v prihodnjih letih, kot je opozorila tudi služba za klimatske spremembe pri vladi, z ceno emisijskih kuponov za CO2 podrla ekonomika te investicije, tega projekta. Kaj je z možnostjo, da bi v ta projekt vstopili tudi zasebni investitorji, ki bi zagotovili tudi tisto, kar očitno država težko zagotovi – transparentnost in racionalnost investicije? Doslej tega na projektu ni bilo dovolj. Tudi z današnjimi odločitvami na seji vlade se ta tema ni zaprla. Tudi sam sem napovedal vztrajanje pri tem, da se pridobi odgovore na ta vprašanja in se premisli o smiselnosti obstoja dveh umetnih, državnih energetskih stebrov, ki si navidez konkurirata, v resnici pa zmanjšujeta investicijski potencial v slovenski energetiki, za katero je jasno, da ne bo zmogla istočasno financirati gradnje šestega bloka v Šoštanju in morebitnega novega bloka jedrske elektrarne ter dokončanja hidroelektrarn na spodnji Savi in gradnje hidroelektrarn na srednji Savi, in tako naprej.

Vse to so veliki zalogaji, ki jih je lahko podpirati – ko pa jih bo treba financirati, bomo naleteli na omejitve in bo treba premisliti to slovensko razdrobljenost in razumevanje energetike na nek preživel, lahko bi rekel socialistični način. Zdi se mi, da je ta mentaliteta v slovenski energetiki še izrazito prisotna in se je izkazala tudi v slabih potezah pri izvedbi tega projekta, ki – če se bo nadaljeval, zaenkrat se še nadaljuje in je zanj že bilo porabljenega veliko denarja – bi moral biti peljan na popolnoma drugačen način, s popolnoma drugačnim menedžerskim pristopom, bistveno bolj strokovno in bistveno bolj ekonomsko upravičeno.

Preučiti je treba tudi možnost, da se zmanjša obseg zadolževanja holdinga in tudi poroštvenega potenciala države, ter da se zagotovi racionalnost, ki doslej ni bila zagotovljena, v smislu odnosa med TEŠ, rudnikom, v smislu skrbnosti pri sklepanju pogodb. Očitno je bila sklenjena pogodba z dobaviteljem opreme s slovenske strani slabo vodena, možnosti za uveljavljanje posameznih modifikacij pa so precej majhne. Vlada je to sicer holdingu naročila, a videli bomo, koliko bo drugi partner na to pripravljen, glede na pogodbo, ki jo ima s strani slovenskih predstavnikov iz prejšnjega mandata podpisano v žepu.“

DajNaprej

DajNaprej

Svet Mestnega odbora Zares – nova politika Celje ( v nadaljevanju Svet MO Celje ) sklicuje 6. zbor Mestnega odbora Celje ( v nadaljevanju MO Celje ) v torek, 30. marca 2010 ob 19. uri na sedežu MO Celje, na Kidričevi ulici 3 v Celju na podlagi sprejetega sklepa na 1. seji sveta MO Celje v letu 2010 in 11.čl. 2.al. Pravilnika o organiziranosti in načelih delovanja pokrajinskih in občinskih odborov stranke.

Predlagamo naslednji dnevni red:

1. Otvoritev in določitev dnevnega reda.
2. Izvolitev delovnega predsedstva
3. Potrditev zapisnika 5. zbora članic in članov MO Celje
4. Predstavitev dela volilne komisije in razglasitev rezultata nadomestnih volitev za predsednico oz. predsednika Zares nova politika MO Celje ter nagovor predsednice oz. predsednika
5. Priprave na lokalne volitve;
6. Predlogi, pobude, pripombe.

Lep pozdrav,

Eva Knez-Mraz

predsednica Sveta MO Celje

DajNaprej

DajNaprej

(objavljamo nelektoriran izsek magnetograma, v celoti je objavljen tukaj)

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Spoštovani kolegi in kolegice – Državni zbor je 8. marca letos z oseminštiridesetimi glasovi poslank in poslancev, torej s spoštovanjem vseh demokratičnih pravil, sprejel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic v nekdanji SFRJ v Republiki Sloveniji. 11. marca pa je skupina poslank in poslancev iz poslanskih skupin SDS in NS, pričakovano vložila zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma na omenjeni zakon.

V Poslanski skupini Zares menimo, da bi vsako nadaljevanje zavlačevanja oziroma zavlačevanje pri uveljavitvi zakona pomenilo tudi zavlačevanje protiustavnega stanja, kajti Ustavno sodišče Republike Slovenije je že leta 2003 in še prej leta 1999 na tako protiustavno stanje opozorilo. Žal pa do odprave krivic še do danes ni prišlo. Dve ustavni odločbi sta najbrž še več kot samo opozorilo, bi jih morali upoštevati pa jih žal nismo. Zakaj jih nismo? Odgovor verjetno je večplasten, ampak del odgovora dobivamo tudi danes s strani največje opozicijske stranke. Naj omenim, da je odločba Ustavnega sodišča z dne 3. aprila 2003 druga najstarejša neizpolnjena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Tako lahko zagotovo trdimo, da gre v danem primeru za ponovni poskus razvrednotenja Ustavnega sodišča.

S pričo navedenega, v Poslanski skupini Zares menimo, da bi bil referendum, ki ga predlagata dve opozicijski stranki protiustaven. Ker smo samo poslanci, tako v koaliciji in opoziciji, menimo tudi, da za tako mnenje nismo kvalificirani. Obstaja pa ustavno določena ustanova, ki je za to kvalificirana in to je Ustavno sodišče. Samo spričo tega danes predlagamo sklep, s katerim naj ta ustanova, ki – upam – jo priznavamo vsi, tako koalicija, kot opozicija, presodi, ali bi tak referendum ustvaril neustavno stanje oziroma podaljševal neustavno stanje, ki je zdaj sanirano samo zato, ker smo končno sprejeli zakon, ki to ureja.

Pri zakonu, na katerega se nanaša zahteva za razpis zakonodajnega referenduma, gre za celovito urejanje pravic izbrisanih prebivalcev Republike Slovenije. Še posebej pa je treba poudariti, da zakon ne predvideva, ponavljam, ne predvideva izplačila odškodnin, kot to neprestano in zavajajoče ponavlja opozicija. Prav tako ne gre za pridobitev državljanstva, kot zavajajoče ponavlja opozicija. Pa še neke manipulacije oziroma netočnosti se tako rekoč sistematično poslužuje predlagatelj referenduma: da si izbrisani niso uredili statusa takrat, ko bi si ga lahko.
Ponavljam in naj ponovim tudi danes, kar je Ustavno sodišče že leta 1999 ugotovilo in zapisalo v svoji prvi odločbi. Te potrebe ni bilo. Nihče ni mogel siliti prebivalcev Republike Slovenije, ki so takrat živeli in imeli stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, k urejanju lastnega statusa. Če nekdo ni želel ali ni pravočasno zahteval in uredil dokumentacije za pridobitev državljanstva, je postal avtomatično, samodejno tujec. In to je vse. Nihče ga ni mogel prisiliti, da svoj status tujca uredi tudi po zakonu. Takratni Zakon o tujcih, na katerega se mnogi sklicujejo, na člena 13 in 16, po odločbi Ustavnega sodišča ne predvideva, da bi tista skupina prebivalca morala zahtevati in vložiti zahtevo za pridobitev takšnega statusa. Prav točka 14 odločbe Ustavnega sodišča iz leta 1999 jasno pravi, da teh dveh členov, na katera se večkrat sklicujejo tudi predlagatelji referenduma, za ljudi, ki so imeli na dan 25. junij 1991 stalno prebivališče v Sloveniji, ne bi smeli uporabiti. Prav zato je bil izbris brez zakonske podlage, torej nezakonit. To nezakonito stanje je treba urediti in smo ga uredili z zakonom, ki je bistveno bolj restriktiven od zahteve Ustavnega sodišča, kajti predvideva posamično obravnavo vsakega primera.

Torej, vsak izbrisani prebivalec Republike Slovenije ima ime, priimek, in ima priloženo dokumentacijo, ki dokazuje, da je takrat bil stalni prebivalec Republike Slovenije. Tukaj ni nobenega dvoma, ni nobene sence in ni nobene samodejne možnosti, da to pomeni takoj ali kakorkoli že pridobivanje nekih odškodnin. Odškodnine so vedno in samo rezultat dokazovanja nekaterih krivic in v kolikor tam v tisti primerih kjer so krivice dokazane in škoda, ki je nastala zaradi teh krivic dokazana, samo v tistih primerih je pravna država dolžna poskrbeti tudi za odškodnino. In kot veste je takšnih primerov in bo takšnih primerov relativno malo. Spominjamo se lahko na katastrofične napovedi pred tako imenovanim španskim kompromisom, ko je zgledalo, da bodo tujci pokupili Slovenijo zaradi predčasne liberalizacije za določeno skupino evropskih državljanov. Rezultati po teh napovedih pa so dokazali, da so bile vse tiste skrbi odveč. Ta zgodba se ponavlja tudi pri izbrisanih. V koalicijskih poslanskih skupinah smo prepričani in tudi v poslanski skupini Zares, da vi z odložitvijo uveljavitve zakona ali zaradi zavrnitve Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav članic naslednice nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, nastale protipravne posledice oziroma bi se stanje protiustavnosti in krčenja človekovih pravic na katero opozarja ne samo naša civilna družba in ne samo vse tiste ustanove, ki jih je že ministrica naštela, specifični odbori Združenih narodov, komisar za človekove pravice Sveta Evrope, komisija za boj proti rasizmu in rasni diskriminaciji Sveta Evrope, temu dodajmo še Amnesty International in če mislite, da Amnesty International ni resna organizacija, je seveda to vaša legitimna pravica. Jaz mislim in mi menimo, da je.

Veliko je organizacij, ki so ugotovile, da se ta anomalija slovenske demokratične tranzicije žal nadaljuje že nekaj let in tisti, ki mislijo, da z dodatnim zavlačevanjem bodo Sloveniji ponudili nekaj boljšega, se zmotijo. Prav zaradi tako dolgega protiustavnega stanja se znajdemo pred veliko zadrego, ko razmišljamo, tudi ko razmišljamo o možnih posledicah, te posledice so sorazmerno večje, sorazmerno s trajanjem protiustavnega stanja. Zato nima smisla, da gremo na referendum, ki bi bil ne samo protiustaven in nezakonit, po našem mnenju, bomo pa videli kaj bodo o tem rekli ustavni sodniki. Ampak bi bil predvsem nečloveški. Nečloveški in škodljiv za slovenske nacionalne interese.

Tako – mi bomo seveda ta sklep odločno in prepričano podprli, kajti menimo, da je ta sklep v interesu vseh. Mislim, da vsi, vse državljanke in državljani Slovenije in želel bi tudi, da vsi poslanci vemo ali je nekaj kar predlagamo, ustavno oziroma ni ustavno. Prav v tej presoji je implicitna tudi presoja ustavnosti samega zakona, ki smo ga sprejeli. In če opozicija ni prepričana o ustavnosti tistega zakona, ima vse pravne možnosti, da sproži ustavno presojo zakona. Ampak tega ne počne. Govori pa veliko o neustavnosti naših predlogov in teh rešitev. Zato imamo lepo priložnost, dajmo ustavnim sodnikom vse podatke, počakamo, pa vidimo kaj bodo rekli. Jaz Ustavnemu sodišču zaupam in seveda upam in upamo, da tej ustanovi zaupa tudi opozicija.

Poslanska skupina Zares bo sklep podprla.

DajNaprej

DajNaprej