Franci Kek: Stric iz ozadja
(Nedeljski dnevnik, 18. september 2013)
Na Kraški šoli Škrbina poteka huda postkomunistična indoktrinacija. Zloraba otrok v ideološke namene. Demokracija, 24. julij 2013
Odpravili smo se po sledeh raziskovalnih člankov tednika Demokracija. In po večtedenskem iskanju, smo ga našli – protidržavni element, strica iz ozadja – v Gribljah, v tišini reke Kolpe. To je takoimenovani Toni Gašperič. Kdaj točno naj bi si Toni priimek Gašperić spremenil v Gašperič ni znano. Vendar že dejstvo, da je dekliški priimek njegove matere Janković, nam pove veliko.
Njegovo domovanje v Gribljah je obraščeno z gostim drevjem. Družbo mu delajo: nič hudega sluteča žena Jana in dve sestradani mački. Do hiše se spustimo po ozki makadamski cesti. Toni si je že v zgodnjih sedemdesetih letih dal z javnimi sredstvi do hiše položiti asfalt. Ker je hlinil preprostega humorista, je delavcem naročil, da čez asfalt takoj položijo makadam in zožijo dovoz. Za sprevrženo dejanje, ki je bilo desetletja zamolčano, je šele zdaj jasno, da je bilo del »cestne afere«, zaradi katere je moral leta 1972 odstopiti Stane Kavčič, osrednji predstavnik liberalnejšega dela slovenske oblasti. To, navidez neopazno prebivališče Tonija Gašperiča, je danes osrednja kovačnica protidržavnih načrtov. V navezi z emigrantko Ireno Tratnik Dosso ( v resnici verjetno Rosso ?) sta tu pripravljala načrte, ob spoznanju katerih se dvignejo lasje celo plešastemu človeku. Javnosti je zaenkrat znan le primer, ki ga je razkrila Demokracija – urjenje komunistične mladine na Kraški šoli Škrbina.
Sedli smo za mizo. V tišini. Ko je ura že dvakrat odbila četrt, je Toni tiho spregovoril: »Edija ni več.« In potem spet tišina. Tesnobni občutki, ki sem jih nazadnje občutil, ko je v srednji šoli učiteljica počasi listala redovalnico in se odločala, koga naj vpraša. Hladen piš je potegnil skozi sobo in rdeča zavesa je skozi odprto okno na kratko pomahala zahajajočemu soncu. Skozi do zdaj priprta vrata se je v sobo namreč privlekel ostareli mačkon. Zdelo se mi je, da poskuša s svojim sprenevedajočim se mijavkanjem posnemati Internacionalo. Zaprosil sem za požirek pijače. Vode, kave, kozarec belega, karkoli. »Belega si pojdi iskat drugam. Tega ne boš našel v naši hiši.« Žena Jana mi je poleg rdečega vina, na mizo postavila še rdečo rdečo peso, Toni pa se je počasi, s celim telesom, obrnil proti meni. Buljil je vame s svojimi rdečimi očmi. «Edija ni več«, je ponovno zavzdihnil. Na steni opazim rdeč šal z napisom »HK Jesenice«. Nisem si niti upal vprašati, kaj pomeni »HK«. Ko veter ponovno privzdigne rdečo zaveso, je na koncu dvorišča videti tobogan. Na njem napis »Veseli tobogan – 50 let«. Zberem pogum in vprašam, če gre na tej lokaciji tudi za fizično urjenje komunističnega podmladka. Zdi se, da bi se takoimenovani Toni Gašperič najraje pohvalil s svojo dejavnostjo, a se izgovori, da se tam igrajo vnučke Tea, Lea in Nea.
Toni Gašperič je pod krinko humorista navidezno rušil že prejšnji sistem. A to je bilo le skrbno prikrito načrtovanje za kasnejši napad na demokratično izvoljeno slovensko oblast. Lik neškodljivega, običajnega državljana je utrjeval z večkratnimi obiski Jajca s pohodi po poteh Avnoj. V Metliki je tudi v zrelejših letih večkrat neuspešno kandidiral za predsednika Zveze socialistične mladine.
Če pozorno preberete njegove tekste, boste v vseh našli notranjega sovražnika. Vedno je kdo ogrožal naš socialistični sistem. Enkrat so bili to otroci iz otroškega vrtca, spet drugič kmetje, ki so mleko, namesto da bi ga prodajali domačinom, vozili na Hrvaško, kjer so zanj iztržili znatno višjo ceno.
Kritična javnost je postala nanj še posebej pozorna letos, ko je v navezi z gostincem Badovincem in hrvaškim!!! karikaturistom Babićem osnoval Svobodno belokranjsko ozemlje – Unijo vinorodnih pokrajin. Uvedli so potne liste, vinojete in goldinar kot denarno enoto. Razmišljajo tudi o parlamentu Svobodnega belokranjskega ozemlja. Ob tem se upravičeno sprašujemo – kje je tu Sova, služba državne varnosti, kaj dela policija in služba za zbiranje podatkov pri eni izmed parlamentarnih strank.
O stricih iz ozadja se je začelo govoriti šele v zadnjih letih, a to je Tonijev življenjski projekt, ki ga namerava izpeljati z vsemi sredstvi. »Pravnimi in političnimi,« doda, da ne bi bilo slišati prehudo.
Ko ga vprašam, v kakšni vlogi je tu Milan Kučan, se le zaničljivo nasmehne. »On gre lahko le sedet v razred na OŠ Škrbina, kjer mu bomo nudili dodatno šolanje.« Nato se globoko zlekne v naslonjač in s priprtimi rdečimi očmi zavzdihne. »Edija ni več.«
Toni svojo dejavnost spretno in učinkovito prikriva z javnimi nastopi in navidezno prijaznostjo. V njegovih tekstih, ki jih nič hudega sluteč predvajajo radijske postaje, se skrivajo šifrirana sporočila njegovim zvestim pripadnikom. Na ta enostaven način vsak teden točno ob določeni uri ti prihajajo do navodil in usmeritev. Sledilcev ima veliko, a točnega števila ne želi izdati, saj namreč plačujejo članarino in se ne bi rad »zapletal z davkarijo«, kot pravi. »Če rušiš državo, je ne moreš obenem podpirati.« Morda se bo dalo kaj več o delovanju razbrati iz knjige, ki jo bo izdal jeseni z naslovom Oteto pozabi. V njej bodo tudi nominalni podatki o tajnem dogovarjanju za nakup skandinavskih orjaških priklopnikov. »Ne, ne gre za Volvo,« pojasni.
Toni se nenadoma zdrzne, rdečina v očeh izgine in rdeča pesa na mizi postane belokranjska pogača. Z nasmehom, a tokrat resno, pove:
»Nisem si mislil, da Irena, ki je pred leti pela pesem Malo miru, se nato za nekaj let potuhnila v Verono, zdaj z desetimi pionirčki pripravlja državni udar. Ko sem prebral članek v Demokraciji, sem se do solz nasmejal, Irena pa se je do solz zaradi napadov nanjo razjokala. Mark Twain, Ježek ali Šimek so nevredni imena humorist v primerjavi s pisuni, ki so iz šaljive učne ure, namenjene turistom, da bi spoznali preteklost Krasa na lahkoten, duhovit način, napravili takšen vihar v kozarcu vode. Bedno in še enkrat bedno.«
Na OŠ Radovica V Beli krajini, občina Metlika, so na pobudo Tonija pred tremi leti odprli OŠ Brihtna glava, kjer poteka učna ura, namenjena turistom. Učilnica je opremljena v stilu petdesetih let s poukom, kakršen je bil takrat. Prihajajo obiskovalci iz vse Slovenije, različnih starosti in postanejo učenci. Tudi 80, 90 letniki. Mladi spoznavajo kako je bilo, starejši pa se tega spominjajo. Učitelj je Jože Matekovič. Toni je napisal scenarij.
Podobno šolo sta letos odprla z Ireno Tratnik Dosso v Škrbini , občina Komen. Z učno uro bo Irena kot učiteljica predstavljala zgodovino in značilnosti Krasa: kulturo, rastlinstvo, kulinariko itd. »To potezo je del slovenskega tiska nalašč narobe razumel in zanimivo turistično novost izkoristil za svoje nizkotne namene, jo prikazal, kot da gre za šolo, kjer naj bi Irena vzgajala nove komuniste, nove zločince in morilce pod rdečo Titovo zvezdo. To je seveda navadna laž. Tudi za učno uro v Škrbini sem napisal scenarij, seveda brez pomoči Centralnega komiteja ZK iz Murgel. Na odprtju šole so nastopili tudi otroci s pionirskimi kapicami in rdečimi ruticami okrog vratu, in to s petminutnm programom. S tem niso rušili demokratično izvoljene slovenske oblasti, čeprav so imeli v rokah doma izdelane lesene puške in ne mitraljezov, kot jih je videl eden od novinarjev Demokracije. Po njegovem je zaradi tega obstajala celo velika in objektivna nevarnost, da Slovenija odleti iz Evrope zaradi obujanja komunizma in evroskepticizma. Zlobno, pritlehno.«
oleg turističnih šol, pisanja, nastopanja, carine na Jugorju in še kaj ima Toni Gašperič trenutno v igri še dva projekta. Modra polica je zamisel, ki temelji na brezplačni izmenjavi knjig.
Knjižne police v modri barvi postavijo tja, kjer se zadržujejo ljudje. Kdor ne rabi knjige, jo prinese na modro polico, z nje vzame drugo, ki mu je všeč, jo vrne ali pa tudi ne. V Metliki so tako postavili že štiri modre police, v Novem mestu tri, zanje pa se zanimajo tudi drugi kraji, saj je Tonijeva zamisel, da bi se razširile modre police po vsej Sloveniji. »Če ne gre gora k Mohamedu, naj gre Mohamed h gori .« Knjige naj gredo tja, kjer so ljudje. Najdražja je namreč tista knjiga, ki je nihče ne prebere,« je prepričan Gašperič Ob modrih polica pripravlja Toni v sodelovanju z Ljudsko knjižnico Metlika literarno-glasbene večere z naslovom S pesnikom na sladoled. Poleg velike porcije poezije in glasbe so obiskovalci deležni tudi velikih brezplačnih porcij sladoleda.
Naj večeri, projekt šestih večerov, ki jih bo letos pozimi pripravil Toni že tretjič, pa so večeri, ki potekajo v Mladinskem centru v Metliki. Vsakdanji ljudje, domačini, pripovedujejo na njih svoje »naj« zgodbe, fotograf pokaže svoje »naj« fotografije, glasbenik zaigra ali zapoje svoje najljubše pesmi, gostilničar predstavi svojo »naj« ponudbo, vinar svoje »naj«vino. likovni umetniki svoje »naj« slike. In to v istem večeru. Prireditve so zelo dobro obiskane, saj se zbere na posameznem večeru tudi sto in več ljudi.
Ni kaj: Gašperič, ki bo letos z ekipo Veselega tobogana praznoval petdesetletnico te priljubljene radijske oddaje, je še kako dejaven. Pravi, da črpa energijo iz čudovite narave ob Kolpi ter iz prepričanja, da je le delo tisto, ki pretvarja črne misli v zamisli, le te pa v dejanja.
P.s.: V metliškem koncu je najbolj znan Edi priljubljeni gostilničar Edi Macele, ki pa ga, tudi na Tonijevo žalost, že nekaj let ni več med živimi.