Izjava ob 1. maju – prazniku dela

1. maj, mednarodni praznik dela, tudi pri nas že dolgo ni več namenjen delavskim slavospevom in slikanju svetle prihodnosti, ampak je povod za premislek o vse manjši udeleženosti zaposlenih pri rezultatih napredka oz. gospodarske rasti. Opravka imamo s trdovratnim trendom poslabševanja relativnega položaja delavstva v Evropi in tudi v Sloveniji. Nedvoumni podatki o tem vse bolj postajajo del javnega soočanja mnenj in so zaznamovali tudi nedavno protestno zborovanje evropskih sindikalnih organizacij v Ljubljani. Zaskrbljenost in pozivi k razmisleku o ukrepih, ki naj ta trend zaustavijo, so utemeljeni.

Soglasje ekonomske stroke in politike o potrebi po zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti se je v preteklih letih prelilo tudi v socialno sporazumevanje, kar je gotovo pomemben prispevek k zagotavljanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. To dejstvo pa izgublja svoj pozitivni naboj ob spoznanju, da samoumevnega prispevka delavcev k tej konkurenčnosti ne spremlja enako samoumeven prispevek druge strani. Po podatkih UMAR se je namreč delež plač v BDP med leti 2000 in 2007 zmanjšal za 1,3 odstotka, delež dobičkov v BDP pa v istem obdobju povečal za 1,2 odstotka. V Sloveniji je slika še bolj problematična kot v Evropi, saj ima poslabšanje relativnega položaja hujše neposredne posledice. Ni namreč isto, če se poslabšuje položaj delavca v okolju, kjer je strošek dela na uro dobrih 22 evrov (kar je evropsko povprečje), ali pri nas, kjer je polovico nižji.

Če se danes praktično ne uporablja več krilatice o brezsrčnem kapitalizmu, pa trend izplačevanja izjemnih plač, enormnih nagrad, absurdnih odpravnin ipd. – celo v podjetjih, ki jim gre slabo, tako da celo odpuščajo ali ne izplačujejo dogovorjenih minimalnih plač – kar kliče k oceni, da akterji takšnega nerazsodnega kapitalizma izgubljajo glavo.

Menim, da zaradi tega postaja trend izplačevanja visokih kapitalskih dobičkov in visokih nagrad menedžerjev vse manj sprejemljiv v očeh vse večjega dela javnosti. Če se bo to nadaljevalo, se bo začel rušiti eden ključnih stebrov družbenega zaupanje, ki je temeljna predpostavka vsakega, ne le gospodarskega razvoja. Ne le država in politika, ampak v tem kontekstu predvsem lastniki kapitala in menedžerji morajo zato razmisliti o samoomejevanju, o neke vrste kodeksu, ki ga bodo sprejeli bodisi sami bodisi – in še bolje – v dogovoru s sindikati. S tem bodo dali pomembno sporočilo, da so namreč pripravljeni biti skupaj z drugimi zaposlenimi tako v dobrem kot v slabem. Prav tako bomo ob drugih ukrepih usmerjenih k povečanju družbene odgovornosti vseh akterjev, ki vplivajo na blagostanje ljudi, predlagali v ponoven razmislek rešitev, da se položaj delavcev izboljša tudi z dopolnitvijo zakona o udeležbi zaposlenih na dobičku z uvedbo francoskega modela, po katerem je tovrstna delitev dobička obvezna in davčno spodbujena.

Gregor Golobič
predsednik Zares – nova politika

70 x komentirano

• 1.  MATJAŽ JAZBEC+ pravi :
  30. april 2008 ob 17:10    

  SPOŠTOVANI!
  Prosim ,če mi pomagate ker bi rad vedel?

  Kdo so slovenski akterji nerazsodnega kapitalizma?

• 2.  Bogdan B pravi :
  30. april 2008 ob 17:31    

  Matjaž, menda ne pričakuješ imen? Če bi začeli s poimenovanji, bi se hitro oddaljili od bistva zadeve. Če pa slediš medijem in njihovim opisom posameznih primerov “čudnega” izplačevanja nagrad, ti ne bo težko samemu sestaviti liste. Ponavljam pa še enkrat – za kritiko pojava, o katerem govori Gregorjeva izjava in za predlog možnih rešitev, imena niso bistvena.

• 3.  stane pravi :
  30. april 2008 ob 17:49    

  Res je, ne le v Sloveniji in v Evropi, povsod na globalnem trgu v bilancah podjetij delež plač pada, dobiček pa narašča.
  Je pa to logična posledica razvoja tehnologij, ki z robotizacijo in avtomatizacijo procesov zmanjšujejo potrebo po sodelovanju človeka, delavca v teh procesih. In to ne samo v proizvodnem sektorju, tudi ostali se organizirajo na enak način. Veleblagovnice z avtomati za plačevanje, samopostrežne restavracije, samopostrežni hlevi za živali, samopostrežna koruzna in druga polja, bankomati, internetni nakupi itd itd.
  Ta proces je neustavljiv in ugotovitev dr. Mencingerja, da penzije sploh ne bodo problem, pač pa bo največji problem bodočnosti v izmišljanju novih delovnim mest, zelo slikovito ilustrira te neizogibne trende.
  Človeštvo stoji pred dilemo, ki pa ni stvarne, pač pa ideološke narave, kako deliti denar, da bo blago imelo kupca in proces ne bo obstal.
  Praktična rešitev je zelo enostavna z delnico države, ki zahteva delitev davka na dobiček vsem državljanom, tudi delavcem v konkretnih podjetjih.
  Toda, so ideologi obeh taborov že sposobni prenesti takšno enakost med vsemi državljani konkretne države?
  1. maj je zares pravi čas za tak razmislek.

• 4.  zara pravi :
  30. april 2008 ob 20:32    

  Najprej v svojem komentarju povzemam del zapisov v knjigi Social entrepreneurship”, ki jo je lani izdala Oxford University, in se dotika razmišljanj predsednika Zares,a opozarja na problem globalne narave:
  “Globalna ekonomija piše svojo vrhunsko ekonomsko in tehnološko zgodbo o uspehu, ki ga navdihuje profit. Ključni tok ekonomsko-tehnološkega razvoja diktirajo multinacionalke, ki s svojim globalnim prometom že nekajkrat presegajo BDP-je razvijajočih se držav ( npr. Kapital Wal-Mart –a resega BDP Turčije ali Danske), 300 največjih multinacionalk poseduje več kot četrtino svetovnega kapitala. (Bornstein, 2004).
  Po oceni Svetovne Banke (2004), od približno 6,3 miljarde ljudi na zemeljski obli približno polovica živi z manj kot 2$ na dan, približno miljarda jih je podhranjena, 2,5 miljarde nimajo osnovnih higienskih pogojev.
  Na drugi strani se razlike med bogatimi in revnimi stalno povečujejo, tako znotraj razvitih držav kot med razvitimi in nerazvitimi. Polovica prebivalstva ima dostop do le 5% svetovnega dohodka in da je razvojni absurd še večji, ekonomski uspeh ne prinaša nujno boljše kvalitete življenja, prevelika telesna teža, nevroze, bolezni mnogoterih novih odvisnosti zapadnega razvitega sveta, so najbolj žalosten dokaz za to. Zgodbo o tehnološko-ekonomskem uspehu spremlja temna senca vse večje ekološke katastrofe.
  Vse te naraščajoče razvojne krize prisiljujejo tako vlade kot različne razvojne agencije ( javnega in zasebnega značaja), da pospešeno iščejo nova učinkovita orodja za zaobrnitev negativnih razvojnih trendov. ”
  Ob tem se želim navezati na Mencingerjevo misel, da si bo delovna mesta treba izmišljati, ne bo,če želimo da bomo ponovno vzpostavili človeka vredno in narave vredno življenjsko in delovno okolje, je v svetu še toliko za postoriti, da dela zagotovo ne bo zmanjkalo…le nove pravno-fiskalne okvirje potrebuje in podporo razvoju podjetniških kapacitet tretjega (civilnega) sektorja, ki že po svoji naravi deluje za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev različnih ciljnih skupin prebivalstva, za izboljšanje upravljanja z naravo itd…
  In tukaj je srž novega razvojnega trenda, ki prinaša socialno-ekonomske inovacije, predvsem pa podrazumeva družbeno odgovorno podjetništvo…
  A ker bo stranka tema področjema v prihodnjih tednih posvečala še veliko pozornosti, naj bo za danes dovolj…
  Rešitve torej so, le enoumja neoliberalizna in njegovih paradigem se moramo otresti, tako kot smo se morali otresti enoumja komunizma…
  Kajti res je kar je danes dejal predsednik zveze svobodnih sindikatov, slovenski delavec si za pošteno osemurno delo zasluži takšno plačo,da bo lahko brez večjega strahu preživljal svojo družino…..kako do tega priti, pa bo ključ uspešnosti bodoče politike na oblasti ( sedanja je čitno potisnila voz še malo po klancu navzdol)…

• 5.  stane pravi :
  30. april 2008 ob 21:03    

  Zara, ravno v tem je napaka, da naj bo klasična plača edini avtonomni vir preživljanja cele družine, saj je na ta način inflacija vgrajena že v sistem.
  Potrebno je pristopiti k delitvi dobička in to tistega dela, ki ga država pobira podjetjem z davkom na dobiček, državo samo pa poceniti za ipad tega proračunskega vira.

• 6.  Nikolovski pravi :
  1. maj 2008 ob 0:17    

  kapo dol! jst se podpišem!

• 7.  ¨Sinani pravi :
  1. maj 2008 ob 8:40    

  Spoštovani Golobič,

  > Ne le država in politika, ampak v tem kontekstu predvsem lastniki kapitala in menedžerji morajo zato razmisliti o samoomejevanju, o neke vrste kodeksu, ki ga bodo sprejeli bodisi sami bodisi – in še bolje – v dogovoru s sindikati. S tem bodo dali pomembno sporočilo, da so namreč pripravljeni biti skupaj z drugimi zaposlenimi tako v dobrem kot v slabem.

• 8.  ¨Sinani pravi :
  1. maj 2008 ob 8:43    

  Popravek zaradi rač. škrata.

  Spoštovani Golobič,

  > Ne le država in politika, ampak v tem kontekstu predvsem lastniki kapitala in menedžerji morajo zato razmisliti o samoomejevanju, o neke vrste kodeksu, ki ga bodo sprejeli bodisi sami bodisi – in še bolje – v dogovoru s sindikati. S tem bodo dali pomembno sporočilo, da so namreč pripravljeni biti skupaj z drugimi zaposlenimi tako v dobrem kot v slabem.

• 9.  ¨Sinani pravi :
  1. maj 2008 ob 8:52    

  Dodatek na zgornji komentar:

  V tem stavku tiči problem.

  Država, politika, lastniki kapitala in menedžerji so tesno madsebojno povezani in pričakovati od njih, da se samoomejujejo je iluzorno.

  To izgleda nekako slikovito povedano takole, kot da bi se lačni levi samovoljno odrekli obilnemu obroku.

  Lepe praznike

• 10.  Miroslav Prešern pravi :
  1. maj 2008 ob 9:53    

  @Sinani

  Levi so prenajedeni in ne vidijo, da je obrok preobilen…

  Samoomejevanje, morda v izgleda iluzorno, kot pa si sam ugotovil, je vzrok v tesni medsebojni povezanosti subjektov plenilskega pohoda, tako da tvoja analiza, pravzaprav že vsebuje odgovor, kaj je potrebno storiti.

  Lep pozdrav in prijetno praznovanje!
  Miro

• 11.  stane pravi :
  1. maj 2008 ob 10:28    

  Samo omejiti, nič drugega.

• 12.  Bojan Žnidaršič pravi :
  1. maj 2008 ob 10:52    

  Dve misli naj uokvirita moje razmišljanje. Hudič je vedno v podrobnostih, druga pa je bolj vprašanje: “Kaj smo se iz tega naučili, da bomo znali uporabiti v prihodnosti?” Ker pridejo podrobnosti na koncu (v našem primeru v zakonodajo), začnimo z vprašanjem.

  Opisana dejstva so dobro razložena, tempirana (1. maj je pravi tranutek) in dovolj všečna, saj sindikati ponovno opozarjajo na nepravično delitev rezultatov dela (zelo poučen in zastrašujoč komentar Zare).

  Vprašanje je zelo enostavno. Kako bomo poznavanje dejstev nepravične delitve v svetu in doma prenesli v predvolilni program, z njim prepričali volilce in ga potem v Vladi (opoziciji) tudi izvajali. To pa so tiste hudičeve podrobnosti iz začetka.

  V obilici vseh zavezujočih in odvezujočih referendumov bi bilo zanimivo povprašati prebivalce, kam sploh želimo z našim razvojem (in definirati, kaj razvoj sploh je). Je naša prihodnost v družbi, kot jo danes prakticirajo skandinavske države (visoka stopnja socialne države) ali Kitajska oblika suženjskega kapitalizma (in izjemne gospodarske rasti). Je naša prihodnost v Ameriškem tipu, kjer vse stavijo na četrtletne rezultate, kjer je tretji (nevladni) sektor močan in samostojen ali Japonskem, kjer je “poroka” med firmo in zaposlenim obojestranska obveza in “večna zvestoba”. Je naša prihodnost v tipu Švicarskega “dogočasja” ali Ruske “demokracije”.

  Ali pa je naša prihodnost v trajnostnem razvoju in umni uporabi naših virov in položaja “male” države. Dr. Žiga Turk (minister brez listnice) je pred časom dejal, da sta samo dva vira na svetu neomejena. To je sonce (vir energije in sploh gibalo življenja na zemlji) in naša pamet. Izkoristimo oba.

• 13.  stane pravi :
  1. maj 2008 ob 11:06    

  Srce mi pravi, da so želje volivcev takšne, pamet pa, da lahko stalna gospodarska rast zatemni tudi sonce.
  Kaj pa zdaj?

  Cilj programa je ustvariti takšno gospodarsko in družbeno okolje, da bodo vsi družbeni akterji, vsi državljani, vsi delavci in vsi podjetniki, motivirani za čim hitrejšo gospodarsko rast s čim višjo dodano vrednostjo.
  V ta namen se bo iz proračunskih prihodkov države izločil davek na dobiček v celoti, proračunski odhodki pa se bodo z racionalizacijo stroškov in transferjev za to vsoto zmanjšali.
  Davek na dobiček se bo v določenem odstotku in do določene letne višine delil vsem zaposlenim v enakem znesku v konkretni družbi kot nagrada za participacijo v upravljanju družbe pred plačilom davka na dobiček, ves ostali del pa se bo v enakem mesečnem znesku delil vsem državljanom kot nagrada za upravljanje z državo.

• 14.  Bojan Žnidaršič pravi :
  1. maj 2008 ob 11:31    

  Stane. Vaša misel prvega odstavka “Cilj programa…” seveda drži, če gledamo na družbo enodimenzionalno (to recimo sedaj delajo Kitajci) in stremimo samo za ekonomijo. Naslednja dva odstavka se tičeta sociale in pravične delitve. To je dobro izhodišče, ker pa je hudič (še vedno) v podrobnostih ta predlog razumem kot uravnilovko, pri kateri je po definiciji izključena motivacija. Ta pa je danes glavno gonilo razvoja. Sam države ne razumem, kot delilca nagrad in dobičkov. Razumem jo kot organizacijo, ki preko mehanizmov (politika, parlament) omogoči (zahteva in nadzira) pravično delitev.

  Okolje – kot izjemno pomemben element – vsakega razvoja pa je iz predlaganega modela izpadlo. Žal – ali hvala bogu – enačba ima in bo vedno imela tri neznanke (ekonomija, sociala, okolje), družbe pa jim dajejo različne ponderje. Že omenjena Kitajska predvsem ekonomiji, skandinavci predvsem sociali, okolje pa ima različno težo. Pri Kitajski 0, pri skandinavcih visoko, pri ostalih različno. Še največ so za okolje naredile klimatske spremembe (v smislu zavedanja, da je okolje veja, na kateri sedimo). Velika porast cen hrane in energije nas mora prizemljiti. Pa tudi to tečno aprilsko vreme je primerno za kakšno bolj kislo misel.

• 15.  stane pravi :
  1. maj 2008 ob 11:57    

  Bojan, delitev dobička postaja ekonomska nuja, ravno delitev nečesa na neenak načim, kar ni povezano s konkretnimi sposobnostmi posameznika, ampak je to skupen rezultat vseh, bi delovalo demotivacijsko. Uravnilovka je pa politična floskula iz 70. let prejšnjega stoletja, ki je naredila več škode, kot koristi, mimogrede.
  Okolje pa nima z delitvijo nobene zveze, saj lahko deliš denar, pridobljen s čistimi tehnologijami, na popolnoma enak način, kot onega iz umazanih.
  Okolje je stvar pritiska volivcev na politike, da nečistih tehnologij v okolje sploh ne spuščajo.
  Da, državljani morajo politike samo omejiti, sami se ne bodo nikoli.

• 16.  ¨Sinani pravi :
  1. maj 2008 ob 12:33    

  @Bojan,

  >Dr. Žiga Turk (minister brez listnice) je pred časom dejal, da sta samo dva vira na svetu neomejena. To je sonce (vir energije in sploh gibalo življenja na zemlji) in naša pamet. Izkoristimo oba.

• 17.  ¨Sinani pravi :
  1. maj 2008 ob 12:42    

  Dodatek na zgornji komentar:

  Tukaj ga je minister Turk pošteno usekal mimo.
  Naša pamet je močno omejena (uporabljamo 10% možganov,nekateri dosti manj):D

  LPP

• 18.  rosomah pravi :
  1. maj 2008 ob 12:54    

  Ponavljam pa še enkrat – za kritiko pojava, o katerem govori Gregorjeva izjava in za predlog možnih rešitev, imena niso bistvena.
  ——————————–
  Kako lep primer pokvarjene politike.Malo bi kritizirali svoje konkurente,vpili na ves glas,ko je treba omeniti njihova imena.Ko pa je nevarno,da bi z imenom zadeli kakega finančnega ali medijskega sponzorja,takrat pa imena niso bistvena.Seveda ne,ko gre za oranžarje naj se stvari zameglijo do konca.Ogabno!!!

• 19.  UrošJ pravi :
  1. maj 2008 ob 18:46    

  Zadnje čase se počutim, kot da živim v fevdalizmu!?

• 20.  Irena pravi :
  1. maj 2008 ob 19:58    

  Saj smo v fevdalizmu, reče se mu civiliziran, moderni, digitalni fevdalizem.
  Korenine segajo daleč, daleč nazaj.
  To tradicijo pa čuvamo.

  Ena ruska 5letka najmanj še, da bomo vsaj v prilično razvijajoči družbi. Ne samo po reklamah…

• 21.  ¨Sinani pravi :
  1. maj 2008 ob 20:21    

  Ni velike razlike med fevdalizmom in socialliberalkapitalizmom, ali po domače povedano turbokapitalizmom.

• 22.  Zvone G pravi :
  1. maj 2008 ob 20:31    

  Država mora spremeniti višino minimalnega osebnega dohodka ! To je edina možnost, da se plače povečajo tistim, ki so na minimalcu ! Treba jim je dopovedati, da lahko dobijo socialno pomoč in dodatke , če odbijejo stroške za pot na delo, v istem znesku ! Torej če hočejo kapitalisti in lastniki še naprej služiti, jih je treba prisiliti, da za svoje zaslužke dajo delavcem večji delež ! Sami si tega ne bodo domislili še nekaj petletk ! Živel ena pika maj !

• 23.  crt pravi :
  1. maj 2008 ob 22:33    

  ne vem, mogoče sem preveč črnogled, a cela zadeva mi pošteno smrdi. Če se ozremo nazaj v zgodovino, samo 100 let nazaj in nareimo primerjavo trendov in obnašanja kapitalistov včasih in danes, se bojim, da denarni idioti in militantni brezumneži vso zadevo vodijo direktno v smeri nove svetovne vojne. Kje bo le-ta in v kakem obsegu se pa ne upam niti pomisliti.
  Po drugi strani pa, v preteklosti smo kar precej dobro nasedli agitpropu in množično odhajali iz sindikatov, sedaj se pa kaže problem v premajhnem in preveč razdrobljenem članstvu ter seveda v moči precej enotnih delodajalcev ob subverzivni pomoči države preko raznih zbornic versus delojemalci.

• 24.  stane pravi :
  1. maj 2008 ob 23:11    

  Vsaka stranka, ki misli zares, mora zastopati interes državljanov, ne pa podjetnikov ali sindikatov, saj kandidira za direktorja države, skupnega podjetja vseh državljanov, ne le ene izmed teh družbenih skupin.
  Skupni interes vseh državljanov pa je gotovo pocenitev stroškov vodenja in pravilna in pravična delitev dobička tega podjetja.
  Če se razmerje med dobički in plačami v BDP nagiba preveč v eno ali drugo smer, mora to regulirati centralna banka s prilagajanjem stopnje davka na dobiček, ne pa sindikati s štrajki ali pa podjetniki z grožnjami stečajev ali selitev proizvodenj drugam.
  Jasno, davek na dobiček ne sme biti proračunski vir, ampak vir in mera delitve dividend vsem državljanom.

• 25.  Prvi maj – praznik našega dela « Neodvisni politični dnevnik pravi :
  3. maj 2008 ob 9:01    

  [...] se čudi, da so se od političnih strank praznika dela spletno spomnili le v Novi Sloveniji in Zaresu. V NSi so objavili poslanico (svoje) ministrice za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko je [...]

• 26.  stane pravi :
  3. maj 2008 ob 12:43    

  Ervinator, tvoje mnenje o samoomejevanju visokih plač, odpravnin in drugih ugodnosti direktorjev, lahko velja le za direktorje državnih podjetij, kajti v privatnih lastniki točno vedo, koliko je vreden direktor.
  Torej, visoke plače niso problem tistih, ki jih dobivajo, pač pa tistih, ki jih dajejo in za državna podjetja je ta dajalec vlada.
  Poziv predsednika države in predsednika stranke je tako bolj pravilno razumeti kot sporočilo vladi, naj plače omeji, direktorjem pa, da naj to po volitvah tudi pričakujejo, če bo prišlo do spremembe.
  Seveda pa to sporočilo velja v prvi vrsti volivcem.

• 27.  Alec pravi :
  4. maj 2008 ob 9:23    

  Spoštovani,
  toda položaj delavstva in državljanov se ne slabša samo direktno preko razslojevanja, preko premoženjskih razlik in preko plač; dejstvo je, da ta vlada: (i)dodatno razsuva in draži celoten javni zdravstveni sistem, preko katerega delavstvo in državljani lahko vse manj zadovoljujejo svoje potrebe; za doplačilo pač; storitve pa so iz dneva v dan dražje in slabše; (ii) dodatno razsuva in draži javni šolski sistem, ne plačuje učiteljev spodobno in uvaja pogoje za “kao privatne” cerkvene šole, kar pomeni, da bodo otroci delavcev in državljanov vse težje – zaradi socialnih razlik dostopali do primerne izobrazbe, ki danes zagotavlja zaposljivost. S tem so omajani temelji socialne države; zgled pa nam pri tem niso skandinavske države, temveč liberalni kapitalizem v ZDA.Zdi se, kot da sta oblast in politika izgubili kompas pri temeljnih razvojnih opredelitvah Slovenije, čeprav je v ustavi lepo zapisano, kakšna država je Slovenija. Lahko bi celo dejali, da se država zaradi nepotrebnega članstva n NATO oborožuje in militarizira preko vsake smiselne mere, namesto da bi poskrbela za socialno državo in revščino, ki je na vidiku in ki prihaja skozi stranska vrata.

• 28.  ervinator pravi :
  4. maj 2008 ob 10:37    

  Stane, še enkrat preberi besedilo Golobičeve izjave. Napisana je precej jasno, njen poudarek ni tak, kot ga želiš videti ti.
  Citiram: “Ne le država in politika, ampak v tem kontekstu predvsem lastniki kapitala in menedžerji morajo zato razmisliti o samoomejevanju (…)”

• 29.  stane pravi :
  4. maj 2008 ob 11:00    

  No, če gledaš globalno in filozofsko, ta njegov poziv že drži, saj se razslojevanje veča preko mej povsod, vzgledi pa vlečejo.
  Kdo pa ne bi rad imel Amerike doma, Kitajci, Rusi, vsi pač, se že gibljejo v tej smeri, okolje pa ječi.
  Ampak, za domačo rabo, je že prav, da poziv razumeš tudi tako, kot sem ga opisal.
  Menda ja ne misliš, da politik, ki je dal diagnozo problema, ne bo ukrepal v tej smeri, ko pride na oblast?
  Če se ne bodo samoomejili, v kar tudi sam dvomim, jih morajo državljani v to prisiliti, prva naloga zakonodajne oblasti pa je, da sprejme tak zakon.
  Po mojem globokem prepričanju pa je pravi zakon samoomejevanja zakon o delnici države.

• 30.  Neža pravi :
  4. maj 2008 ob 11:16    

  Stane, dobro bi bilo, da bi se samoomejil tudi ti in bi vsakič, ko te zasrbijo prsti, da bi nam kaj sporočil, premislil, ali smo zares vredni, tvojih globokih misli. Poglej zadnje poste – Irena in ti, ti in Irena …

• 31.  stane pravi :
  4. maj 2008 ob 11:35    

  Neža, če tebe kdo omejuje, da bi se oglašal, se obrni nanj, ne name, forumi pa molku niso namenjeni.
  Samoomejevanje je pa namenjeno dejanjem, ne besedam.

• 32.  Irena pravi :
  4. maj 2008 ob 14:38    

  @Neža
  Vas kaj moti to pisanje?
  Ali pa je problem samo v imenih?

• 33.  UrošJ pravi :
  4. maj 2008 ob 20:19    

  @Stane
  …jih morajo državljani v to prisiliti…

  tole pa diši po “R-besedi”

• 34.  stane pravi :
  4. maj 2008 ob 22:36    

  Lahko, toda med mejami praznih prostorov ni, sicer bi ne bile meje.
  Središčni krog v krogu je lahko velik ali majhen, nikoli pa večji od zunanjega.
  Če gremo na delitev dohodkov, je to popolnoma enako, čim večji so eni, tem manjši so drugi.
  Razpone pa lahko nekonfliktno večaš ali manjšaš samo z odvzemanjem ali dodajanjem vsem enake vsote.
  Jeziček na tehtnici je torej ta velikost enake vsote, ki drži meje v dinamičnem ravnotežju.
  Za sistem bi bilo mnogo premalo, če bi se direktorji samoomejili tudi na minimalno plačo, vse ostalo bi pa ostalo enako.
  To bi bilo podobno Janševi ponudbi, da bo penzionistom iz žepa pokrival njihove položnice, stroškov države pa ne racionaliziral.
  Da, sem za prisilno samoomejevanje v obliki zakona, vsak zakon pa je prisila in če se zakoni sprejemajo v interesu vladajočega razreda, vladajoči razred demokratične države pa ne more biti nihče drugi, kot civilna družba, torej vsi državljani, ostrina besede prisila otopi.

• 35.  GregorGolobič pravi :
  4. maj 2008 ob 23:05    

  @Stane, 29
  Izjava je natančna tudi dobesedno: “ne le” in “predvsem” v odstavku, ki je sicer citiran pod 28, ti pritrjujeta tudi v tem smislu.

• 36.  Irena pravi :
  6. maj 2008 ob 9:00    

  @28
  Lastniki kapitala in menedžerji so težki bogataši, vsi vemo.

  Živeli bi lahko neverjetno dobro že s tistim kapitalom, ki ga zdaj imajo, vlaganje pa omogoča še več in več.

  Samoomejevanje pa je beseda, ki je nikakor ne bojo hotli upoštevat, niti čut.
  Kdo je pa že rekel, da je tako pameten, da mu je dovolj manj kapitala kot več?

• 37.  Peter Hartman pravi :
  6. maj 2008 ob 12:10    

  Hm prvi maj. Praznik dela!
  Spominja me na 8 urni delavnik. Na vrednote: Človek, Zdravje, Družina, človekov osebnostna integriteta, Človekove in še posebej otrokove pravice,zdravi konstruktivi medčloceški odnosi, Plačilo po opravljenem delu, ki bi naj vse deklarirano tudi v realnosti zagotavljalo. Pa ne le že dosežen povprečni standard v nekem danem času in porostoru, ampak tudi perspektivnost, motivacijo v prid nadaljnjemu doseganju nivih kvalitet.
  Hm nekoč nekje v dalnji filadelfiji se je nekdo dogovoril da bi naj človeško delo ne postalo nikoli blago na trgu? Le kdo je to bil?
  A nazaj v realnost, ki glasi:
  Prvi maj nekaj let po 1991. (Samostojnost! Demokracija!)
  Pridobiva morda 1,maj spet na pomenu?
  Samoomejavnje je v danih razmerah nekaj kar bi moralo prihajati iz zavesti posameznikov? Se ti posamezniki zavedajo medsebojne soodvisnoti? Razmišljajo dolgoročno ali kratkoročno? Žal velika večina kratkoročno, kar je videti iz vsakdanje praxe. In kak kodeks (moralni), bi bil res zelo primeren, a dvomim, da je mogoč. Ne za kaj takega bi morali obstajat mehanizmi, ki smo jih ljudje ustvarili prav v ta namen – prisilno sobivati v nujni medsebojni soodvisnosti in biti čimbolj enakopravni. Žal povprečna zavest ni zrela za realizacijo takšnega kodeksa.
  Seveda so posamezniki, ki se tega zavedajo, pa vendar je v konkretnih okoliščinah po mojem mnenju iluzija pričakovati od tistih, ki so na lahkek način BOGATELI pričakovati da bodo tudi razumeli!
  Zato je nujno iskati zakonske mehanizme-ki so utemljeni s kompromisom.

• 38.  Miroslav Prešren pravi :
  6. maj 2008 ob 12:40    

  Samoomejevanje, razumem, kot neko aktivnost zakonodajalca, oblikovanja kodeksov, (direktorjrv, zasebnih lastnikov, državnih lastnikov) in kolektivnega dogovarjanja, v tej smeri, temu bi lahko rekli samoomejavanje v širšem pomenu.

  V ožjem pomenu, pa gre za vodenje ali lastninske aktivnosti, z osebnim zgledom, v
  smeri samoomejavanja.

  Cilje v širšem smislu je moč doseči z ustezno normativno dejavnostjo zakonodajlca in ostalih interesnih skupin.
  Cilje v ožjem pomenu pa bi dosegli s postavljanjem takšnih direktorjev in nadzornih svetov, ki bi upoštevali pri svojem delu, tudi samoomejitveno komponento. Tam kjer je država večinski lastnik, to seveda ne bi smel, biti problem. Prepričan sem, da bi se potem dobrem zgledu ravnali tudi zasebni subjekti, ker bi tudi na tem področju prevladala višja stopnja družbene odgovornosti.

  Lep pozdrav!
  Miro

• 39.  Silvester pravi :
  6. maj 2008 ob 13:50    

  Filozofi in politiki so nam ponujali dve tezi o delu in kapitalu. Prva je, da je kapital prvi in edini, ki ima pravico odločati o novi vrednosti. Druga je nasprotna. Nobena nima odgovora za urejanje odnosov v družbi v prihodnje.
  Pa sta delo in kapital res v konfliktu?. mislim, da ne. Žito, ki je v kašči se lahko množi le v potu dela na polju. delo na polju pa je brez haska, če vanj ni posejano žito. Delo in kapital sta v naravnem sožitju. Nasprotja med njimi tudi ni tam, kjer sta lastnik dela in kapitala eden in isti. Ste videli zasebnika, ki bi se kregal sam s sabo kako naj razdeli novo vrsdnost?
  Problem nastane tisti trenutek, ko si lastnik kapitala ali nosilec dela želi odrezati svoj del novo ustvarjene vrednosti.
  NOVA POLITIKA bo uspešna le. če bo znala v procese družbenega odločanja o delitvi DBP ustvariti RAVNOVESJE med lastniki kapitala in nosilci dela.
  To pa pomeni enakopravno odločanje ( odvisno od deleža enega in drugega v neki proizvodnji ) pri upravljanju podjetij. Možnost, da se kapital odloči, da del dobička dodeli tudi delu ni zadosten in ne rešuje osnovnega konflikta.
  Enako velja za odločanje na nivoju države. Ta mora pri odločanju izkati ravnovesje med kapitalom in delom.
  Narava nas uči, zgodovina pa potrjuje, da so uspešni le sistemi v katerih je ustvarjeno RAVNOVESJE.
  Ravnovesja pa ne more ustvarjati politika. Ta mora zgotoviti tako organizacijsko strukturo družbe, da bodo družbeni procesi vodili k ustvarjanju ravnovesja.
  Misel za ustvarjanje NOVE POLITIKE.

• 40.  Bojan Žnidaršič pravi :
  6. maj 2008 ob 14:08    

  Silvester. Zelo ilustrativna razlaga, podpišem vse, še posebaj stavek iz zaključka (Ta mora zgotoviti tako organizacijsko strukturo družbe, da bodo družbeni procesi vodili k ustvarjanju ravnovesja). To, samo to in nič več ja naloga politike.

• 41.  stane pravi :
  6. maj 2008 ob 14:32    

  Tako je, sistem pa mora biti enostaven in razumljiv vsem.
  In kaj je bolj enostavnega in razumljivega od predpisa, da se, recimo, 20% davka na dobiček deli vsem zaposlenim v konkretnem podjetju v enakem znesku vsak mesec, vsake tri, vsakih šest ali pa enkrat letno.
  Delodajalci in sindikati bodo gotovo za.

• 42.  TomažJ pravi :
  6. maj 2008 ob 15:18    

  @Silvester
  Zelo zanimiv post. Misli, ki si jih podal in vprašanja, ki se porajajo so temeljna v našem času. Pa ne mislim samo na Slovenijo. Temelj liberalizma kot takega je porušen. Kapital (Trg) je nadvladal nad človekovimi pravicami, temeljnim postulatom demokracije. Več razlogov je zato, zato se iz težav išče rešitev. Ali bo rešitev v prišla v obliki RAVNOVESJA brez prelivanja krvi ali ne pa temelji na vsakemu od nas. Pri vsakem takem vprašanju se spomnim na pokojnega predsednika in njegove Misli o življenju in zavedanju… Nekako mi ne gre iz glave, kako majhni smo bili, da ga za časa njegovega predsednikovanja nismo bolj podprli (mislim na odnose z aktualno vlado).
  Za namig k debati bi prilepil samo en zanimiv citat, ki je sicer v hrvaškem jeziku (upam, da ne bo zamere), ki pa je po mojem mnenju ključen za spoznanje dejanskega stanja:

  >>kako je vrijeme prolazilo,tako su zapadne zemlje sve vise i vise napredovale po standardu.
  jugoslavija je dosta uspjesno uspijevala drzati korak sa njima.
  pri tome treba uzeti u obzir da je jugoslavija direktno iz opanaka usla u jedno od najmodernijih drustvenih uredjenja,kojeg nitko nikad prije nije imao.
  ispocetka je to drustvo moralo biti jako tvrdo zbog ogromnih razarajucih posljedica iz drugog svjetskog rata,no poslije se naravno sve vise i vise otvaralo.
  nazalost,vrijeme njenog postojanja je bilo previse kratko jer za potpuni prelazak iz opanaka u moderno drustvo ipak treba vise vremena.
  bitno je da je ovo je jednostavno bio moguci kljuc za promjenu cjelokupnog svjetskog sistema gospodara i robova,koji je bio toliko opasan,pa je morao biti izbrisan.

  onda se ispostavilo da je situacija ovakva:
  zapadne su zemlje svoj uspjeh temeljile na ogromnom zaduzivanju,prema kojem je dug jugoslavije otprilike licio kao na razliku izmedju mrava i slona.u cijeloj je situaciji jako veliku ulogu igrala cinjenica sto je u jugoslaviji
  ukupna imovina bila u drustvenom vlasnistvu,odnosno u posjedu naroda.
  situacija izgleda ovako :
  jugoslavija je prije raspada dugovala oko 12 milijardi dolara.
  amerika danas ukupno duguje preko 90.000 milijardi dolara
  od velikih evropskih zemalja,svaka pojedinacno duguje debelo iznad 1000 milijardi dolara samo javnog duga.
  hrvatski javni dug danas iznosi 30 milijardi eura,s time da prakticki vise nema nista u svom vlasnistvu.
  sve je opljackano u vrijeme privatizacije i zavrsilo u stranim rukama za jako nisku cijenu.
  ona je danas na papiru neovisna,no u praksi,apsolutno nista ne ovisi o njoj i njenoj volji,sva je nasa sudbina u rukama onih od gore.o tome kakva nam je sudbina namijenjena,bolje da niti ne razbijamo glave razmisljajuci:
  to je vidljivo na svakom koraku golim okom :
  bez robova nema ni gospodara

• 43.  TomažJ pravi :
  6. maj 2008 ob 15:21    

  nadaljevanje

  Slovenski zunanji dolg – 20 miljard €

  Zakaj ta citat na tvoj post? Ključen problem sodobne družbe je zadolževanje in v misli da brez sužnjev ni gospodarjev…
  Ali je mogoče dolg globalno odpisati brez posledic? Mislim, da brez POLITIČNE volje ne. Vendar je dejstvo, da je demokracija nastavljena tako, da se v volilnih obdobjih potrebuje denar (organizacija prireditev, medijski zakup, promocijske aktivnosti,….), del politike sprejema kompromis ~ pogodbe s hudičem. Predvsem je v velikih državah popolnoma nemogoče priti na dan s programi, ki bi radikalno posegli v odnos življenja in kapitala. Da so podatki lažje dostopni slehernem izmed nas je po mojem mnenju na žalost (na kratek rok) le zabavno dejstvo, ki ga lahko spreminjamo le z lastno mislijo in zavedanjem, strpnostjo in teženju k RAVNOVESJU (predvsem v duhovnem smislu). Na vprašanja, ki se nam v političnem smislu dnevno pojavljajo, pa itak ne dobimo poštenega odgovora…ni v interesu korporacij!!!

• 44.  ¨Sinani pravi :
  6. maj 2008 ob 15:23    

  Stane,

  Sindikati bodo sigurno za, za delodajalce pa nisem siguran.

• 45.  Igor Đukanović pravi :
  6. maj 2008 ob 16:22    

  > jugoslavija je prije raspada dugovala oko 12 milijardi dolara.
  > amerika danas ukupno duguje preko 90.000 milijardi dolara
  > od velikih evropskih zemalja,svaka pojedinacno duguje
  > debelo iznad 1000 milijardi dolara samo javnog duga.

  Tomaž, te številke so le del resnice. Pri dolgu je najpomembnejši podatek obrestna mera. Če je obrestna mera (do izplačila dolga) nižja od gospodarske rasti v dolžnici, je vse OK. Sicer eksponentno napredujoča katastrofa.

  Tako si je SFRJ izposodila te milijarde ob predpostavki, da bo gospodarska rast večno enaka kitajski gospodarski rasti. In celo ZDA so ob divjem zadolževanju precenile zdravje svojega gospodarstva. S tem da imajo ZDA eno strateško prednost. Dolgujejo svojo valuto. (Dolg lahko FED enostavno dotiska… in plača iz primarne emisije.) Z velikimi evropskimi državami je tudi skoraj tako, saj lahko npr. Nemčija ob svojih stiskah ob poplavah izsiljuje ostanek EU. Mi pa se tako ne moremo hecati. Hrvaška še manj. Za obe državi to pomeni, da ob tako velikem zunanjem dolgu nujno morajo imeti odgovorno vlado, ki bo delala v srednjeročnem javnem interesu. Ne zadošča gledati le do naslednjih volitev, saj bomo dolgove odplačevali že nekaj štiriletij…

• 46.  TomažJ pravi :
  6. maj 2008 ob 17:10    

  @Igor

  >Tomaž, te številke so le del resnice. Pri dolgu je >najpomembnejši podatek obrestna mera. Če je obrestna mera >do izplačila dolga) nižja od gospodarske rasti v dolžnici, >je vse OK. Sicer eksponentno napredujoča katastrofa.

  Ključna je misel: da brez sužnjev ni gospodarja

  Gospodarska rast posamezne države ni odvisna od nje same, temveč je odvisna od stanja na trgu. Stanje na trgu pa uravnava obrestna mera. Obrestno mero držijo v rokah tisti ki denar posodijo in ne tisti, ki ga vložijo.
  Upam, da se s tem strinjava! Saj veš kako globoko gre to:)

• 47.  Igor Đukanović pravi :
  6. maj 2008 ob 17:19    

  > Upam, da se s tem strinjava! Saj veš kako globoko gre to:)

  Ne vem. Na srečo. Tako bolje spim.

• 48.  TomažJ pravi :
  6. maj 2008 ob 17:23    

  @Igor

  >Ne vem. Na srečo. Tako bolje spim.

  Si ziher????;-)

• 49.  Miroslav Prešern pravi :
  6. maj 2008 ob 17:35    

  Ravnovesje imamo tudi pod sedanjo oblastjo, na eni strani peščica lastnikov z njimi povezanih direktorjev ali pa kar lastniki in direktorji v eni osebi, ter razni ministri in njihovi sodelavci, ki obvladujejo podjetja, ustanove in zavode v državni lasti, nasproti ostalim, od katerih
  pa jih 20%, kjub temu, da imajo delo, tolče revščino. Vlada idilično ravnovesje, na eni strani kapital z majhnim številom subjektov, na drugi strani pa ostali subjekti, ki jih je veliko in tako je vse v “RAVNOVESJU”.

  Sedaj smo v Zares-nova politika, v fazi oblikovanja programa stranke in so seveda misli, analize in aktivnosti predednika
  članic in članov usmerjeni v prihodnost in k iskanju novih rešitev, ki morda, na prvi pogled, izgledajo neralno ali pa so težko uresničljive.

  Ker gre za novosti v našem prostoru, je to samo trenutni občutek, da bodo pa ti projekti, težko uresničljivi pa nam je vsem, bolj ali manj, jasno. Zato se mi zdi, da je samoomejavnje pravi izziv za prihodnost in zato tudi, tako različeni odzivi.

  Inovacije je težko razložiti z zgodovinskimi dejstvi in klasičnimi primeri, podobno se dogaja, ko skušamo v podjetjih spremeniti kulturo, če to izvajamo samo z razlago in poučevanjem in brez uvedbe inovacij ali novih aktivnosti in pozitivnega zgleda, je rezultat, v vsakem primeru, slab.

  Lep pozdrav!
  Miro

• 50.  stane pravi :
  6. maj 2008 ob 18:01    

  Sinani, zakaj pa delodajalci ne bi bili za to, da se del davka na dobiček, ki ga podjetja plačujejo državi, ne bi delil njihovim delavcem?

• 51.  ¨Sinani pravi :
  6. maj 2008 ob 18:42    

  Zato, ker so delodajalci ponavadi povezani z državo na en ali drug način.

• 52.  stane pravi :
  6. maj 2008 ob 19:20    

  Seveda, preko davka na dobiček so prav vsa podjetja, ozirma njeni lastniki, partnersko povezana z državo, saj je davek na dobiček praktično enako, kot če bi država imela v vsakem podjetju svoj kapital v % davka na dobiček.
  In ravno v tem je sploh podlaga za soodločanje delavcev pri upravljanju podjetja in sprejemanju nagrade za to delo.
  Delavci bodo pač upravljalci anonimnega kapitala države v podjetju, če jih bo država z zakonom za to pooblastila.
  Torej, delodajalci, lastniki podjetij in njihovi direktorji, pač ne morejo imeti nobenega, ne ekonomskega, ne političnega razloga proti temu, komu bo država dajala sredstva, ki jih zbere z davkom na dobiček.
  Olajšav iz davka na dobiček pa tako več ni.

• 53.  Irena pravi :
  7. maj 2008 ob 8:09    

  Nižji razred noče jaht, noče safarija, noče pridit v tisti hotel v Dubaju.
  Tega niti nočejo, ker v tem niso rojeni, v tem se še dobro ne bi počutli. To ni njihov svet.

  Enkrat letno na morje v bližini, če ne pri nas pa obmejno, cene so enake.
  Osnovo, da je preživetje omogočeno.
  Za zdaj še gre, dokler so stavke še gre. Pomeni, da še živijo v imenu moralnih vrednot in naivno verjamejo v čudeže in različna uslišanja…(pa ne verjamem, da bo to kdaj)

  Ko bo beda kot je, obeta se še hujše, kupovali bodo samo hrano in to pomeni enkrat na teden po nujno v trgovino, pa nič več. Po “fasngo”. Dolgoročn pa bojo posledice, kdo bo potem umirjal in delal red?
  Kaj je več vredno po osnovnih normah za preživetje sebe in družine: zakon in kaj smeš in kaj ne, ali samo borba za preživet?
  In kdo ima pravico da potem sodi?
  Je potem sojenje pravično, etično, moralno?

  Od česa živijo lastniki kapitala in menedžerji?
  Na račun ljudi, populacije, Ena glava, ena vsota denarja.

• 54.  stane pravi :
  7. maj 2008 ob 8:46    

  Tomaž, takoj, ko se zaveš, da je tudi država v ekonomskem smislu podjetje, izginejo vse dileme in strahovi okoli bilance stanja, uspeha in denarnih tokov.
  Vsako podjetje ima premoženje in obveznosti, razlika med njima je pa dobiček ali izguba.
  Dobiček kapital lastnika veča, izguba ga pa zmanjšuje.
  Temeljno vprašanje pri demokratični državi je samo to, kdo je lastnik kapitala, ki s podjetjem državo upravlja.
  Cesarjev in kraljev, lastnikov cesarstev in kraljevin, več ni.
  Samo pravilen odgovor na vprašanje, čigava je država, lahko da tudi pravilne odgovore.

• 55.  TomažJ pravi :
  7. maj 2008 ob 9:40    

  @Stane
  >Samo pravilen odgovor na vprašanje, čigava je država, lahko da tudi pravilne odgovore.

  Stane….lastnik je tisti ki je denar posodil in ne tisti, ki ga je vložil! Temeljni cilj liberalne ekonomije je rast. Za rast potrebuješ denar, potrebuješ ga stalno, ker moraš rast financirati. In ta denar ti posodi …. kreditodajalec pod ustreznimi pogoji… ti moraš dovoljšne zrasti, da vrneš ta denar in ker te sla po rasti goni naprej se vedno in znova zadolžuješ. Na poti narediš nekaj napak, nekaj se ne poklopi in odvisnost je tu. Za to odvisnost pa ne obstaja Metadonsko zdravljenje ali Don Pierinove komune… Zdravljenja ni. Si vpet in delaš samo za x% + glavnico. S tem ko si lastnik ene same delnice si zadolžen… Ne ne bom lastnik te delnice, ti jo šenkam takoj. Al pa jo raje dam Cerkvi naj ona plačuje pufe za orožje, prislušne naprave in podobno kramo, ki se zaradi mednarodnih pogodbenih obveznosti kupujejo mimo mojih želja. Ko bi bili v tvoji sistemski ureditvi, bi svoboda bila še bolj kršena. Saj veš zakaj! Na vprašanje Čigava je država? Pa je samo en odgovor… država je od tistih, ki posojajo denar! Tako je bilo z ranjko Jugo. Do 1975 je imela 7.5% letno gospodarsko rast in slabih 6 miljard US$ pufov. Bila je najhitreje rastoče gospodarstvo v Evropi. Po smrti Tita so se razpredle lovke svetovnega bančništva (katerim so Tile&Co. oponirali) po vseh bančnih in finančnih institucijah. MMS je pričel igrati igro inflacija yes&no….za to obstaja dovolj dokazov. Samo iz naslova razpada t.i. komunističnih režimov je MMS objavil da se je v kratkem zaslužilo skoraj 160 biljonov US&, kar je x kratnik zneska vsega zaslužka koloniatoskih dežel v bistveno daljšem času. Stane who the f… je potem lastnik?

• 56.  stane pravi :
  7. maj 2008 ob 10:06    

  Seveda so v pasivi bilance stanja podjetja poleg kapitala tudi krediti, če jih je podjetje najelo, v bilanci uspeha pa so obresti strošek, glavnica pa se pokriva iz dobička.
  Če je dobička več od tekočih anuitet, se lahko ta del razdeli tudi lastnikom v obliki dividend, če ga je manj, je potrebno zopet najeti likvidnostni kredit.
  In, ravno dividende so ta točka kontrole uspešnosti ali neuspešnosti poslovanja podjetja in ne vem, zakaj misliš, da je pri državi kaj drugače.
  Nič ni drugače in lastnik države, predvsem pa vlada, se mora tega zelo zavedati.
  Praviš, da nočeš biti lastnik države. Toda, če si državljan, si to že po ustavi in se nič ne moreš izogniti pokrivanju izgube, saj te vlada obremenjuje z višjim davki, dokler to gre.
  Jugoslavija je pa bankrotirala predvsem zato, ker je vlada pobirala davke kar z tiskanjem denarja brez pokritja, brez neodvisne emisijske banke pa so bankrotirale v zgodovini že mnoge države.
  Nikar se ne tolaži, da lahko tiščiš glavo v pesek, tvojo državo bo pa ekonomsko smotrno že vlada vodila.
  Kaj pa, če je ne bo?

• 57.  TomažJ pravi :
  7. maj 2008 ob 10:31    

  @Stane
  >Nikar se ne tolaži, da lahko tiščiš glavo v pesek,
  >tvojo državo bo pa ekonomsko smotrno že vlada vodila.
  >Kaj pa, če je ne bo?

  Saj vem, da jo ne bo! In ne tolažim se in tudi glave ne tiščim v pesek…od kje ti to?

  >Praviš, da nočeš biti lastnik države.

  Nočem biti lastnik delnice, kot državljan lahko mirno izberem drugo državo in moje obveznosti odpadejo! Kot lastnik delnice sem lastnim lost&profit

  >Toda, če si državljan, si to že po ustavi in se
  >nič ne moreš izogniti pokrivanju izgube, saj te vlada >obremenjuje z višjim davki, dokler to gre.
  In prijatelj dragi….ker se je zakreditirala, mar ne?

  >Jugoslavija je pa bankrotirala predvsem zato,
  >ker je vlada pobirala davke kar z tiskanjem denarja
  >brez pokritja, brez neodvisne emisijske banke pa so >bankrotirale v zgodovini že mnoge države.

  In delnica bi bila rešitelj pred bankrotom? Nice Joke! Bilo bi še več ENRONOV in gospodarskih kriz. Kaj res ne uvidiš, da se je potrebno zoperstaviti pohlepu!

• 58.  stane pravi :
  7. maj 2008 ob 10:42    

  In kako bi se ti rad zoperstavil pohlepu, če ne z delnico države, ki vse pohlepe po dobičku uravnoteža?
  Upam, da ne s kakšno proletarsko revolucijo.

• 59.  TomažJ pravi :
  7. maj 2008 ob 11:07    

  @Stane
  Gotovo je ena izmed najbolj uravnoteženih poti razprava, tudi ta, ki jo vodiva midva na ZARESovi strani, javna, odprta, spoštljiva in tolerantna… Ta način terja svoj čas, svojo odzivnost,…. in potem misli ni mogoče več ustaviti, takšna so dejstva…
  Druga pot je revolucija, ta postane neizbežna takrat, ko se za to ustvarijo razmere. Zaradi teh “ustvarjanj” razmer sam nisem pristaš naglih prevratov in šok terapij.

• 60.  4000 pravi :
  7. maj 2008 ob 11:42    

  1. maj se tako, kot so se že mnoge stvari, vključno s politiko, začenja transformirati. Osmišljanje kapitalističnega gona po ŠE, brzdanje neoliberalne paradigme, občutljivost na naravne bivalne pogoje itd. Danes (še) ni težava, da so ljudje v Sloveniji vsepovprek lačni. Vendar vse skupaj kaže na to, da ti časi prihajajo nazaj. Danes je lakota že prisotna v naši percepciji sveta in vrednot. In tudi danes se lastniki velekapitala premalo zavedajo, da je njihov “užitek” še kako odvisen od “užitka” delavcev. Tisto kar postaja za “novodobne ekonomiste” »Unheimlich«, je spoznanje da so resursi omejeni. In še huje, da usihajo hitreje kot smo mislili!

• 61.  stane pravi :
  7. maj 2008 ob 13:10    

  4000 krat je res, kar praviš, ne pričakuj pa od drugih tega, kar tudi sam ne bi storil, da bi nekaj plačal več, kot je dogovorjeno.
  Zakaj bi direktor kat tako vsem dvigoval plače, ko je pa to urejeno v pogodbah o delu, urna postavka, individualna ali kolektivna norma, inovacije itd.
  Inflacije se pa ne sme naprtiti v stroške podjetij, ker je to generator inflacije.
  To samoomejitev je potrebno urediti z zakonom o delitvi davka na dobiček, ni druge.

• 62.  stane pravi :
  7. maj 2008 ob 13:35    

  Tomaž, tudi jaz sem vedno za demokratično pot.
  S sprejemanjem zakonov, ki pa morajo “sedeti” v interesu velike večine državljanov, v primeru podjetij in plač pa v interesu obeh skupin, tako lastnikov kot delavcev.

• 63.  Peter Hartman pravi :
  7. maj 2008 ob 14:24    

  Na momente se mi dozdeva, da nekateri malce bežijo od teme, ki je eksistencionalističnega pomena za prihodnjost Slovenije, pa čeprav, nikakor niso napak konstruktivne debate o širši problematki vezani nanjo. Gre predvsem za kompromis med recimo Kapitalom in delom. Samoomejvanje je nova kvaliteta, ki so lahko pojavlja, kot po moje g. Miroslav Prešeren navaja v dveh vidikih. Širšem in ožjem.
  Vsekakor je potrebno dajati vzgled. In tega daje Država z vsemi svojimi spremljujočimi dejavnostmi oziroma vsemi sferami, ki niso produktivne. Predvsem v smislu racionalizacije, notranje organizacije, predvsem pa z gospodarnim ravnanjen z zaupanimi sredstvi, odgovornostjo in delitvijo iste usode z vsemi, neglede na notranje samovrednotenje in neko družbeno priznano pomembnost posameznih segmentov, kot so naprimer sodstvo, zdravstvo, šolstvo, javna uprava itd. Bistvo je, da živimo v isti državi in delimo vsi isto usodo v organizirani skupnosti. Tako akademiki kot tudi nepismeni. Primerjave z drugimi ali evropskimi ali neevropski državami so neprimerne saj historično, ertnično, časovno in prostorsko take primerjave, kljub globalizaciji, niso smiselne ali konstruktivne in tudi niso uporabne.
  In SAMOOMEJEVANJE nebo prišlo samo od sebe iz neke kolektivne zavesti ali zavesti posameznika.
  Na današnji stopnji razvoja je nujno tašno samoomejevanje doseči skozi pozitivne predpise temelječe na kompromisih.
  RAZPOREJANJE kapitala, oziroma delitev novoustvarjene vrednosti, je ključnega pomena za obstoj države. Saj le delitev v sorazmerju, ki omogoča DOSTOJNO ŽIVLJENJE IN VSAJ OHRANITEV ŽE DOSEŽENEGA ŽIVLJENSKEGA STANDARDA DRUŽINI Z 8 URNIM DELOM POSAMEZNIKA v 40 URNEM DELOVNEM TEDNU NA RELATIVNO VARNEM DELOVNEM MESTU V POZITIVNIH MEDČLOVEŠKIH ODNOSIH NA VSEH RELACIJAH, OZIROMA POKOJNINO ZA POLNO POKOJNINSKO DOBO, zagotavlja socialni mir, ki dalje omogoča nadaljnji razvoj. To ljudi motivira za vse nadaljnje aktivnosti vključno z vseživljenskim izobraževanjem in veča storilnost. Karkoli druga je kratkoročno vegetiranje, ki vodi v nujne spremembe, takšne ali drugačne.
  Kapital vsebinsko s tem ni skregan. Pač pa motivi posameznih lastnikov kapitala. So njihovi motivi VLAGANJA v ponovno oplajanje, ali zgolj bogatenje in usmerjanje kapitala v t.i. Zaklade ali v želji po konkurenčnosti in čimhitrejšem BOGATENJU vlaganja v dežele s nižjimi stroški proizvodnje. In pri teh vlaganjih, se ne le mi, ampak vse t.i. Razvite države ponovno znajdejo v konfliktu z lastnimi demokratičnimi načeli, ki zato postajajo zgolj deklaracije na papirju ali ustih. Negirajo vse vrednote v Imenu oz. inetersu konkurenčnosti na svobodnem globalnem trgu.Pravice otrok, delavcev, človeške pravice svoboščine postanejo samo fraze. In to se vrača nazaj kot bumerang. Tam, kjer so pravice in svoboščine ljudi na najnižji ravni so seveda temu posledično tudi najnižji stroški proizvodnje. Zavračamo izkoriščanje otrok, Na ustih imamo venomar pravice
  smilijo se nam lačni, ampak kdo to počne? Kje so potem vsa demokratična načela teh naprednih držav?
  A dejstvo je! Globalizacija je tu. In kaj je vredno več?
  Kapital, dobiček, življenski standard, okolje ali človek in njegovo dostojanstvo vključno z vsemi svoboščinami in pravicami pridobljenimi in izborjenimi skozi dolgo zgodovinsko obdobje kompromisov med delom in kapitalom.
  Ali je potrebno zaradi konkurenčnosti se res odpovedat vsemu pridobljenemu po eni strani z splošno priznanimi družbenimi moralnimi normami po drugi strani pa z pravnimi normami uzakonjenim vrednotam in pravicam.Doseženemu povprečnemu življenskemu standardu?
  Ne, potrebno je Lastnike kapitala z mehanizmi predvsem motivirat; ne pa samo silit, v vlaganja (tudi v tista katerih oplajanje ni tako hitro) tukaj doma in odpiranje relativno varnih-stalnih delovnih mest, ki so ustrezno nagrajena in motivirajoča. Preprečevat koncentracijo enormnega kapitala v drugačne namene, kot pa je vračanje nazaj v oplajanje. Z pozitivnimi predpisi na vseh področjih, od delovno pravnega preko finančnih in davčnih do poenostavitev formalizmov itd.
  Neumosti o prevelikih pravicah delavcev, o dragi delovni sili, slišim vsak dan.
  Z realnostjo, ki je v tem, da so ljudje ki pošteno delajo ne 8 ampak 12-14 ur dnevno petek in svetek, ki so po dopolnjeni polni pokojninski dobi LAČNI IN PODHRANJENI SKUPAJ S SVOJIMI DRUŽINAMI IN VEGETIRAJO BREZ UPANJA, ki so na delovnih mestih psihično in fizično izkoriščani, se srečujem vsak dan. Z Izjavami ala Marija Antonijeta s strani nekaterih se ne morem strinjati. Da je kruh v smetnjakih in podobno. Še več je ljudi, ki so hvaležni zato, da je tam in ga lahko poberejo, da imajo vsaj kaj za pojest. Z uničenimi družinami, podhranjenimi otroci brez perspektive se srečujem vsak dan, kot verjetno vsi vi a se morda tega niti ne zavedate, ali pa ne želite videti, ali pa preprosto pogledate vstran. A TO JE REALNOST na vsakem koraku. Kot je realnost Jahte, Vile, razkošje in Gospoda Glembajevi.
  SAMOOMEJEVANJE- pozdravljam to in res.
  Nova kvaliteta a ne iz zavesti. Z vzgledom in skozi normativne mehanizme, pa seveda kompromisom med tremi pogajalskimi partnerji doseč sorazmerje.
  Lep pozdrav.

• 64.  Peter Hartman pravi :
  7. maj 2008 ob 14:44    

  Se opravičujem za morda malce čustveno nabito pisanje, a vendar malce me ujezi razprava o človeški humanosti in dojamenju realnosti, saj smo Vsi preveč omejeni sami s seboj. Tako ali drugače. Na vsakem koraku, pa pade človeku, ki ima odprte oči, vanje realnost.
  In ta je Če že niso ljudje lačni pa so kljub potrošništvu PODHRANJENI. Standard, najštevilčnejšega srednjega sloja rapidno pada, kljub pisani pločevini, ki zaseda recimo že 1/20 površine naše državice. Neneakopravnost, kot posledica premožnosti na vseh segmentih družbenega življenja rapidno raste. (super novost so dodatna zavarovanja za krajše čakalne dobe v zdravstvu, ali pa famozne zasebne ambulante, ki očitno ne delujejo po tržnih zakonitostih, ampak po načelu, kjer bi očitno SAMOOMEJEVANJE bilo takoj mogoče). Neenakost možnosti že takoj v štartu življenja so neizpodbitna danost, enakopravnost pa le ena izmed parol francoske revolucije. Izobrazba ni dostopna vsem. Popolnoma vse se meri in kupi z denarjem, kljub deklaracijam. Zdravje, življenje, izobrazba, družbeni status, pa čeprav si pred tem zatiskamo oči.
  Čas ko se bo človek v našem času in prosoru pogojenem s specifičnim zgodovinskim in etnološkim razvojem, pod vsemi pritiski globalizacije zavedel in dojel pomembnosti sobivanja in medsebojne soodvisnosti vseh in tudi sebe samega in vseh z VSEM, je še zelo daleč. Verjetno ideal kot Komunizem.
  In morda zato Stane DRžava še dolgo dolgo nebo umrla.

• 65.  Peter Hartman pravi :
  7. maj 2008 ob 14:55    

  Aja odgovoril bi morda samo še na eno vprašanje g. Matjaža Jazbeca.
  Akteriji “nerazsodnega kapitalizma” kot to on imenuje, Osebno pa bi prej temu rekel popolnoma predviljivega in logičnega, procesa lastninjenja prej družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki in njeno koncentracijo ter razporejanjem kapitala, kar sedaj najintenzivneje poteka v letra 1991 izbranem modelu neoliberalnega kapitalizmu in Demokratični državi Slovenji
  SMO VSI BREZ IZJEME!

• 66.  stane pravi :
  7. maj 2008 ob 15:42    

  Države ne umirajo, ker se tudi rojevajo ne, zato pri meni take trditve že nisi našel.

• 67.  stane pravi :
  15. maj 2008 ob 13:16    

  Zanimivo, o novi družbeni pogodbi razmišlja tudi predsednica LDS.
  http://www.finance.si/212906

• 68.  Irena pravi :
  15. maj 2008 ob 15:27    

  Ja, saj je res kar piše.
  Močnejši in bogatejši ljudje so lastniki marsičesa, med drugim mimogrede ljudi. Brez izjeme.
  Nekaj močnih je še vedno na strani tudi šibkejših.
  Ampak zelo, zelo malo…

• 69.  robert pravi :
  30. avgust 2008 ob 0:08    

  Dragi g Golobič!
  V Sloveniji je dandanes možno vse, tudi to , da znate mogoče celo vi priti na oblast….
  Vi , ki ste po mojem stranka hinavcev in hipokritov, in nič se ne čudite , da je praznik dela izgubil svoj sijaj, saj verjetno še v življenju dneva niste pošteno delali.
  Vi, gospod G. (G. po ameriško tudi zvodnik), po dolgih letih prihajate znova v politiko skozi ta velika vrata, vendar tisti, ki nam poštenje in delo v Sloveniji nekaj pomeni, dobro vemo, zakaj ste se umaknili.
  Ne trdim, da nekateri vaši člani niso sposobni, kajti tudi v plevelu včasih najdeš kakšen dober sadež (Lahovnik, Kek, ….),ampak če vi pridete na oblast, no potem bo moja mama imela sigurno plačo namesto sedanjih 450 EUR, 350 EUR.
  Če pa že – bog ne daj – pridete na oblast, razmislite o odprtju urada za ignoriranje malih ljudi, center za samopomoč kapitalistom in ministrstvo za boj proti prenizkim podkupninam.
  Na vaši listi kandidira župan, ki je mojster zaviranja razvoja, izogibanja svojim dolžnostim in odkrit lovec na kikle…..
  Verjamem, da boste v prvo ugotovili, kdo to je, zato vas iskreno vprašam, ali ste res nova politika?
  Po moje ste v 90% borci za svoje ritkogrelne stolčke!!
  Pa brez zamere!!!
  Malo uspeha vam želi R.

• 70.  matjaž pravi :
  30. avgust 2008 ob 1:38    

  Robert, človek, ki konec avgusta komentira prvomajsko izjavo pa mora res imeti težko življenje. Zato ne preseneča zagrenjenost in zloba, ki dežuje iz vašega komentarja. Predlagam vam nekaj dopusta, da si odpočijete (med počitkom lahko komentirate še kako junijsko izjavo Golobiča), si privoščite kaj zabave in morda boste o drugih sodili tako prizanesljivo, kot sodite o sebi. Človek, ki daje tako negativne sodbe o bližnjem, mora namreč imeti briljantno mnenje o sebi.