Kaj pa, če bi obrambna ministrica branila svojo vlado?

Za začetek pisanja bom povzel ugotovitev Dnevnikovega novinarja Domna Caharijasa, da obrambna ministrica, sicer redna profesorica ljubljanske univerze, doktorica znanosti s področja obramboslovja, Ljubica Jelušič, slabo prenaša kritiko na račun vojske in obrambe države. Drznil bi si dopisati, da slabo prenaša tudi kritike na svoj lasten račun in ni pripravljena na noben konstruktiven pogovor, ker že preden se ta začne, zelo natančno ve, kaj je prav in kaj narobe. Intimno je do konca prepričana, da ima zaradi svojega znanja in položaja absolutno in vedno prav (kar pa, če sem iskren, je osebnostna značilnost še kakšnega ministra in/ali ministrice sedanje vlade). Če nasprotuješ v svoj prav zaverovani univerzitetni profesorici, ki je poleg vsega še poročnica v rezervi ter obrambna ministrica obenem, se ne moreš več čuditi izjavi, namenjeni kulturni ministrici Majdi Širca, ki si je o vojski in obrambnem sistemu drznila misliti drugače kot to veleva vojaško-obramboslovni mainstream. »Po vsej verjetnosti bi obrambo kot dejavnost države vključila v svojo kulturno revolucijo tako, da bi svoje finančno dobro stoječe in gospodarno ministrstvo reformirala v ministrstvo za napadalno kulturo«. Ker gre za visokošolsko učiteljico, kolegico, s katero imam veliko več dobrih, kot slabih osebnih izkušenj, mimo njenih izjav ne morem samo s slabim priokusom v ustih in z zamahom roke. Zato ta zapis. In da čisto na začetku odpravim potencialni nesporazum, za katerega vem, da mi ga bodo očitali: ta zapis ni v ničemer uperjen proti vojakom in vojakinjam, ki jih iskreno spoštujem, niti ni uperjen proti moji domovini, čeprav bom v tem zapisu vsaj enkrat uporabil besedo Patria. Gre zgolj za poskus spoštljivega razmisleka o delu ministrice (moje) vlade.

Pustimo ob strani, da besedno zvezo »kulturna revolucija« danes kot zmerljivko uporabljajo predvsem poslanci najbolj resnicoljubne parlamentarne stranke (ki ministrico tudi vneto podpirajo v parlamentarnem resornem odboru). Izjave so nevarne zaradi simbolnega sporočila, ki jih nosijo v sebi. Dr. Jelušičeva namreč pozablja, da vodi obrambno ministrstvo in je hkrati odgovorna za Slovensko vojsko. V obeh sistemih so zaposleni ljudje, ki so navajeni na hierarhijo, in kjer je vodenje s pomočjo zgleda najbolj pogost model prenosa vedenjskih vzorcev. V tem se obrambno-vojaški sitem krepko loči od sistema, ki ga vodi kulturna ministrica. Gledališčnikom, glasbenikom in slikarjem niti v najbolj morastih sanjah ne pade na misel, da bi slepo sledili vedenjskim vzorcem kulturne ministrice. Pravzaprav jim je v kulturniške gene vgrajeno, da se vedejo drugače, kot jim poskuša sugerirati kulturna politika. Ko pa je obrambna ministrica cinična do pripomb ministrske kolegice, s tem pošilja jasno sporočilo vojakom in vojakinjam, kako se morajo vesti do (aktualne) oblasti. In če bi bil malo paranoičen, bi si upal trditi, da dr. Jelušiče takšne izjave, preden jih izreče, tudi temeljito premisli. In se zaveda njihovih posledic. Rezultati ministričinega vodenja z zgledom se kažejo tudi v neprimernih izjavah vojaškega sindikata, ko komentirajo legitimno pobudo (pomembnega) dela civilne družbe do razvoja Slovenske vojske ali pa v izjavah visokih vojaških častnikov, ko so jasno povedali, kam (in do kdaj) bo slovenska vojska šla na mirovne misije, pa naj si politiki v vladi ali v Državnem zboru mislijo, karkoli si želijo. Zavedno ali nevede, obrambna ministrica s svojimi izjavami ruši normalne in pričakovane relacije med demokratično izvoljeno oblastjo in vojaškim podsistemom. S svojimi izjavami krepi prepričanje marsikaterega vojaka in oficirja, da so vladajoči politiki in glasni intelektualci nebodigatreba, ki so prej v sramoto in škodo kot v korit domovini Sloveniji.

Vedenjska značilnost manj neizkušenih politikov je, da se potem, ko nastopijo službo ministrov, zaljubijo v ministrstvo, ki ga vodijo. Zato se čutijo poklicani, da ga branijo pred napadi od zunaj. Do ministrstva, ki ga vodijo, nimajo nobene zdrave distance. Takšni ministri svojo vlado in kolege ministre vidijo kot konkurente (še najraje takrat, ko prihajajo iz prijateljsko-sovražne koalicijske partnerice), ki jim je treba pri rezanju proračunske pogače odškrniti čim večji del in ki vsako drugačno mnenje do politik resorja, ki ga vodijo, razumejo kot napad nase in na svojo integriteto (k temu potem vedno dodajo medijsko všečno formulo da oni iz druge stranke zopet nekaj rovarijo po svoje). Namesto da bi v svojem resorju uveljavljali politiko vlade, z vsemi topovi branijo svoj fevd pred sovražno vlado in sovražnimi vladnimi politiki.
Takšnih ministrov je v trenutni vladi kar nekaj, je pa weberjanski idealni tip takšne ministrice prav Ljubica Jelušič. Zato je njena trditev ob možni odpovedi pogodbe nabave osemkolesnikov finske Patrie, kjer z grozo ugotavlja, da je bolj kot mnenje obrambnega ministrstva pomembno mnenje ministrskega zbora, zanjo tipična in zame zaskrbljujoča. Če ministrica verjame, da je vladni zbor skupina neukih in nevrednih politikov, ki bi se morali naučiti zgolj poslušati mnenja, ki jih izdelajo v direktoratih, službah ali v generalštabu, potem se ji je v glavi zgodil klasični preobrat ciljev. Iz ministrice za obrambo vedno bolj postaja poročnica v rezervi in vojaška ministrica. Ki je v demokratični družbi ne bi smeli preveč razumevajoče jemati z rezervo.

Pripis: Še moj zadnji refleks na intervju, ki je sprožil ta zapis; bojim se, da se bo (katerikoli) obrambni minister, ki pogojuje nabavo oklepnikov z naraščajočo grožnjo terorizma, tem teroristom postavil po robu z granatnimi izstrelki (in čisto vseeno je, kakšna je zemljepisna širina in dolžina kraja tega dogodka). Ko so se s terorizmom začeli ukvarjati vojaki, je na celem svetu nastala popolna štala (leta nazaj se nisem mogel načuditi stupidnosti ukrepa Blairove vlade, ki je teroristične napade na Heathrow poskušala preprečiti tako, da je na letališke piste parkirala vojaške oklepnike, okoli njih pa postavila vojak; dejstvo je, da so namesto njih, tako kot po navadi, večji del preventivne dejavnosti pred terorističnim napadom opravili uslužbenci zasebno-varnostnega podjetja in letališke varnostne službe). Zato zastrižem z ušesi, ko preberem, da se bodo na obrambnem ministrstvu pripravili oceno varnostne ogroženosti Slovenije zaradi njene izpostavljenosti terorizmu. Ker potem je treba ministrici Irmi prišepniti, da naj v okviru varčevalnih ukrepov predlaga ukinitev notranjega ministrstva in civilne obveščevalne službe (in pri slednjem bo podpora poslancev Janševe falange soglasna). Mogoče v naslednjem koraku kar cele vlade. Saj bo vse nujno potrebne funkcije v državi zmoglo opraviti kar obrambno ministrstvo (in zaposleni v upravah za obrambo bodo končno dobili kaj dela), ali pa celo kar generalštab. Namesto da bi krepila dejavnost zaščite in reševanja in poskrbela, da se vojakinje v slovenskih kasarnah ne bi počutile kot na bojnem polju, bije bitke, ki jih biti ne bi smela.