Klimatske spremembe: ali bo leto 2012 prišlo prezgodaj?

Ključne besede: konferenca, Kopenhagen, Kyoto, podnebne spremembe

Danes se je začela 15. konferenca držav pogodbenic Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah in, kar po navadi zanemarjamo, 5. konferenca držav pogodbenic Kyotskega protokola – do sedaj edinega zavezujočega protokola, ki si je za cilj zastavil zmanjševanje toplogrednih plinov (TGP). Kot to danes radi rečemo – vrh v Kopenhagnu je globalni dogodek, tako po medijski izpostavljenosti, še bolj pa po dejstvu, da se ukvarja z enim od najbolj perečih globalnih problemov – to je s klimatskimi spremembami.

Vrh v Kopenhagnu je bil že vnaprej označen kot prelomno srečanje, saj naj bi dve leti pred iztekom Kyotskega protokola prav na tem vrhu dosegli dogovor o novem zavezujočem sporazumu, kar bi seveda omogočilo, da se po letu 2012, ko se zaveze po Kyotskem sporazumu iztečejo, nadaljujejo organizirana in zavezujoča prizadevanja mednarodne skupnosti za zmanjševanje emisij TGP in za prilagajanje na podnebne spremembe. V tem prispevku se ne bom ukvarjal s pomanjkljivostmi in slabostmi Kyotskega protokola – navsezadnje so emisije TGP od njegovega podpisa v letu 1997 narasle za 20%, ocena pa je, da bi narasle še mnogo več, če ne bi bil podpisan.

Vprašanje za Kopenhagen je, kakšna bo usoda postkyotskega dogovora in kdaj ga lahko pričakujemo. Vrh v Kopenhagnu se je že začel s prelomljeno obljubo. Sodeč po besedah glavnega pogajalca Yva de Boera se na konferenci pričakuje »okvirni dogovor« brez podrobnosti in s tem brez upoštevanja vrednih konkretnih zavez, saj lahko eventuelni splošni dogovor za zmanjšanje emisij TGP od 15 do 20% do leta 2020 smatramo kot »business as usual« torej za zaveze, ki bi jih verjetno izpolnili tako ali tako, že zaradi redkosti ogljikovodikovih energentov in s tem povezanega naraščanja njihovih cen. Že nekaj časa, vsaj pa od konference na Baliju, je tudi jasno, da bo »arhitektura« novega postkyotskega dogovora precej drugačna od tega, kar imamo sedaj. Lahko predvidevamo, da bo novi dogovor, ki se bo oblikoval po Kopenhagnu bolj ali manj seštevek posameznih nacionalnih strategij »velikih igralcev« – od EU, ZDA pa do Indije, Kitajske in Brazilije in bo zato močno podvržen skušnjavi »brezplačne vožnje« (free rider dilemma) in nekooperativne igre v pomenu »zakaj bi se mi trudili, če se drugi ne«. Dejstvo, da Kyotski sporazum ni imel zavez za hitro se razvijajoča gospodarstva že omenjenih držav in še cele vrste drugih – predvsem ZDA, je bila njegova slabost, zato je vključevanje teh držav v »postkyotsko arhitekturo« pomemben dosežek, vendar z negotovim rezultatom. Zato, ker se bo dogovarjanje soočilo s problemom okoljske ali če hočete »klimatske pravičnosti« – kaj smemo zahtevati od držav, ki imajo nizke emisije TGP na prebivalca, hkrati pa te emisije zaradi hitre gospodarske rasti in velikega števila prebivalcev zelo strmo naraščajo?

Z dobro mero ironije lahko ugotovimo, da bo leto 2012 za spopadanje s klimatskimi spremembami prišlo prehitro. Iz medijskih sporočil, ki jih različni akterji na globalni ravni pošiljajo svetu, lahko jasno razberemo, da so se posamezne države pripravljene zavezati za razmeroma velika znižanja emisij TGP, tja od 40 do 60 ali celo 80% do leta 2040 ali 2050, zelo nerade pa sprejemajo zaveze za pomembnejše zmanjšanje do leta 2020, torej za časovno obdobje, ki spada v horizont ukrepanja sedanjih odločevalcev. Izjema pri tem je Evropska unija, ki je vsaj deloma pretrgala z dilemo »brezplačne vožnje« in se je enostransko zavezala za zmanjšanje emisij TGP za 20%, tudi če druge države ne bodo storile nič omembe vrednega in za -30%, če bo prišlo do ustreznega dogovora.

Naslednje vprašanje na katerega Kopenhagen ne bo dal zavezujočega dogovora je, kako financirati prehod na nizko ogljične in neogljične tehnologije. Ideja, da bi visoko razvite države manj razvitim posredovale ustrezne tehnologije je seveda nerealna, saj te tehnologije niso v lasti držav ali vlad. Sredstva, ki so jih te države pripravljene in zmožne ponuditi manj razvitim pa seveda niti slučajno ne dosegajo potreb. Vprašanja drugih mehanizmov od obdavčevanja emisij, emisijskih trgovalnih shem, »mehanizmov čistega razvoja« v novih okoliščinah ostajajo odprta.

In kaj počenja Slovenija v teh procesih? Nič posebnega. Skrila se je pod skupno stališče EU in že nekaj let nazaj zamudila, da bi odigrala bolj pomembno vlogo, ki bi jo lahko. Če upoštevamo dejstvo, da se izza prizadevanj za zmanjševanje TGP skriva tudi tekma za prehod v nizko ogljično družbo, Slovenija pa nima omembe vrednih ogljikovodikovih energentov, bi v lastno korist lahko potegnila nekaj bolj ambicioznih ukrepov. Še več kot to, tudi prizadevanja vlade v zadnje letu niso razlog za veselje, kvečjemu za manjše razočaranje. Res je, da je bila po »težkih mukah« ustanovljena Služba vlade za podnebne spremembe, za katero upamo, da bo po Kopenhagnu postala operativna. Žal pa je bil zavrnjen predlog Zaresa, da bi to službo vodila ministrica brez listnice. Seveda smo imeli v mislih dr. Lučko Kajfež Bogataj, ki bi poleg strokovno politične lahko odigrala tudi pomembno osveščevalno vlogo. Ko je pred dobrim tednom dni stari/novi predsednik Evropske komisije Barroso objavil tudi ime nove evropske komisarke za klimatske spremembe, sem lahko samo skomignil z rameni. Zopet smo zamudili! Naš predlog (po zgledu Združenega kraljestva) so uresničili drugi.

39 x komentirano

• 1.  Igor Đukanović pravi :
  7. december 2009 ob 15:37    

  V prvih štirih razredih osnovne šole sem prebral praktično vse pravljice v banjaluški mestni knjižnici. Zdaj berem pravljice o mednarodno usklajenih akcijah za trajnostni razvoj. Ali imamo kaj od pravljic? Ja. Pomagajo nam pri lastnem moralnem razvoju.

• 2.  AndrejaU pravi :
  7. december 2009 ob 19:57    

  Po najnovejših analizah so nacionalnih ciljev, ki so na mizi v podnebnih pogajanjih, bi z njimi omejlik globalne emisije leta 2020 na 46 GtCO2. Za 2 Gt CO2 manj (44 GT CO2) bi zadoščalo za cilj 2st C (torej za cilj zaustaviti globalno segrevanje na največ 2st nad ravnijo pred industrializacijo).

  Manjka torej volje za 2 GtCO2 globalno, kar je v povprečju 125 kg na prebivalca oz. za en dober tank benicna. Povprečje na prebivalca žal nekoliko zavaja. Razlog za optimizem ali ukrepanje?

  http://www.unep.org//pdf/climatechange/ActionAndAmbitionForGlobalDealInCopenhagen.pdf

• 3.  Silvester pravi :
  8. december 2009 ob 11:02    

  V naravnem sistemu je temeljni zakon Zakon ravnovesja. On uravnava vrtenje planetov okrog sonca in vse ostalo na tem svetu in našem vesolju. Čloek s svojim neumnim ravnanjem povzoča neravnovesja, ki pelje v spreminjanje klime, ki bo ustvarila ponovno ravnovesje. Narava bo poskrbla za sebe. to pa pomeni, da je človek moteč faktor in ga bo zakon ravnovesja izločil. da ostane na tem svetu je mogoče le, da spozna to zakonitos in zavestno dela v prid ponovnega ohranjanja ranovesja. Res pa je, d lahko na zemljo prileti nek velik komet in uniči, kot so to storili njegovi bratje pred časom milijon let in uničili večino življena na zemlji. Pa tudi to je bilo povsem naravno in normlno. Ni človek tisti, ki bi lahko ukazoval tem zakonitim poojavom. V majčkenemu delu jih lahko spremlja, se prilagaja in nadzoruje.
  Življenje se ne vrti okrog človeka, niti ne okrog zemlje, tudi ne okrog sonca. Tako pač je v tem našem vesolju.

• 4.  Imbackm8s pravi :
  9. december 2009 ob 2:44    

  Z vsemi se seveda strinjam in rekel bi da smo ljudje postali kar nenakšen virus tega planeta, ki smo ga že prav lepo okužili in lahko samo verjamemo, da se tudi zemlja ne bo predala brez boja in bo udarila po nas.
  Glede onesnaževanja je pa seveda kar takole.
  Avtomobilov na alternativne vire energije ( elektriko ) pač še lep čas ne bo in razlogi so menda vsem natančno znani. V ozadju so milijarde € skoncentrirane v bogatih lastnikih naftnih družb in seveda celotna avtomobilska industrija temelji na tem da je nafta vir energije. Za napredek bo seveda potreben premik v glavah. Zaenkrat se mi zdijo obnovljivi viri energije še nekoliko predragi, a mislim da bo vsaj v roku 10 let to posel, ki bo cvetel. V kolikor bomo našli kombinacijo izkoriščanja vetra in sonca ter ohranitv energje bomo lahko tudi zelo povečali konkurenčnost. Zaenkrat je pa investicija še prevelik strošek, a kmalu se bo tudi tukaj poznal napredek in sam ocenjujem posel z alternativnimi viri energije kot posel v katerega bi se morala podati Slovenija. Tukaj bi morali kot država investirati v inovativnost in pokasirati iz evrope dupli denar kot prvega za boj proti onesnaževanju in drugega za vlaganje v razvoj.
  lp

• 5.  stane pravi :
  9. december 2009 ob 9:32    

  Investicija ni strošek, to postane z amortizacijo, če pa investiraš na kredit, so strošek tudi obresti.
  Če pa najameš za investicijo še kratkoročni kredit, se ti zgodi to, kar se je zgodilo našim tajkunom.
  To pa se lahko zgodi tudi z državo .
  Tvoja filozofija investiranja je napačna.

• 6.  PavelG pravi :
  9. december 2009 ob 9:34    

  Andreja hvala za informacije:))

• 7.  peter pravi :
  9. december 2009 ob 9:59    

  Vsi nacionalni cilji in velike resolucije zaenkrat le prispevajo k segrevanju ozračja. Zaradi papirja na katerem so napisane, zaradi sestankov o teh resolucijah, na katere se politiki vozijo z avioni in zaradi prižganih računalnikov, na katerih se te resolucije sestavljajo. Tistih, ki jih sprejemajo, ne stanejo nič in jih tudi bolele ne bodo, ko bo nastopilo leto 2020 in 2050, kar sta ciljni letnici teh resolucij in nacionalnih ciljev. Takrat namreč ne bodo več na svojih položajih. Boj proti segrevanju ozračja je za svetovno politiko pač ena od modnih zadev, s katerimi se morajo trenutno ukvarjati, če hočejo biti “in” ter zmagovati na volitvah.

  Vse te resolucije in nacionalni cilji pa padejo na prostem vprašanju: Kaj bomo za zmanjšanje izpustov CO2 naredili jutri? Ne leta 2020 ali 2050, ampak jutri! Tu se pa začnejo težave, ker to pa niso več resolucije, korak, ki ga je treba narediti jutri prinaša tveganja in se lahko celo pozna pri volitvah.Ker zadira v interese mnogih lobijev, ki pač oblikujejo javno mnenje. In potem enkrat popustimo tovornjakarjem, pa proizvajalcem avtomobilov, pa energetskemu lobiju iz Velenja, pa energetskemu lobiju iz Posavja, pa izhod iz gospodarske krize je tako pomemben, da za obnovljive vire energije ni denarja v proračunu, pa tudi potrošnjo je treba povečati, če hočemo nazaj v čudovita leta gospodarske rasti, pa… Da ne govorim o tem, da še okoljski minister ne more brez avta, ki spušča v ozračje prek 250 g CO2/km (v Financah niso navedli kakšne izpuste imajo avtomobili predsednikov države, vlade in parlamenta, zato ne navajam njih, čeprav gre – glede na tipe avtomobilov – za višje izpuste, kot pri okoljskem ministru).

  Skratka – kar se politke tiče, je maksima jasna: sprejemali bodo resolucije in male popravke zakonodaje, resolucije pa naj uresničujejo tisti, ki pridejo za njimi. Do leta 2020 in 2050 je tako ali tako še veliko časa.

• 8.  Simon Ručigaj pravi :
  9. december 2009 ob 10:16    

  Kar se tiče ekologije me žalosti, da v vseh teh letih nisem videl še ene računice, ene same izjave, da bo kdo recimo poskrbel, da se bodo osebni računalniki (delovne postaje) v javni upravi samodejno ugašali recimo po 17. uri ali 20. uri do jutra (če je uporabnik še za računalnikom, se mu lahko odpre pogovorno okno, s katerim potrdi prisotnost in prepreči takojšen samodejni ’shut-down’) …

  To je ena od tistih preprostih reči, s katerih implementacijo bi lahko država instant prihranila kak milijonček … in računice se da tukaj zelo enostavno izpeljati (za vsakega porabnika je znana poraba energije na uro in približno se da tudi oceniti, koliko računalnikov ‘laufa’ tudi izven delovnega časa, kar tako … hej, niti programa SETI@home ne izračunavajo, ali česa podobnega … ).

  In implementacija bi morala biti jako enostavna (od nekaj minut do nekaj dni dela), saj so informacijski sistemi v državni/javni upravi načeloma centralno upravljani in nadzirani.

• 9.  Darko pravi :
  9. december 2009 ob 10:25    

  Pri snovanju politike za zaščito ozračja pred toplogrednimi plini se preveč izpostavlja zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, pozablja pa se na vezanje CO2 iz ozračja. Podpiram politiko zmanjšanja emisij CO2, ne strinjam pa se s tem, da se ničesar ne dela na večjem vezanju CO2 iz zraka. Zavedati se moramo, da je povečana vsebnost CO2 v ozračju posledica porušenega ravnotežja med sproščanjem in vezanjem CO2. V naravi vežejo rastline CO2 iz zraka (in iz vode)s fotosintezo. Obstoječa politika (slovenska in EU) skoraj nič ne dela na tem, da bi podpirala procese povečane vezave CO2 iz zraka. Politika bi morala podpirati širitev zelenih površin (gozdovi, kulturne rastline, ki vežejo zelo veliko CO2, zelene strehe, s travo obrasli tlakovci, razvoj alg v površinskih vodah, itd.). Takšni naravni procesi vezanja CO2 iz zraka pa ne bo zadoščali, saj se še vedno povečuje število prebivalcev na Zemlji.Zato bi morala politika podpirati tudi nove tehnologije, ki bodo omogočale vezavo CO2 iz zraka. CO2 ni nujno, da je le problematična snov, temveč je lahko zelo kvalitetna surovina za proizvodnjo hrane, bioetanola, biodizla, itd. Vsak kemik ali biolog ve, da lahko nastane pri fotosintezi iz CO2 in H2O sladkor, škrob, celuloza, itd. Zakaj ne bi bila znanost v prihodnosti sposobna te procese izvajati z umetnimi katalizatorji? Teoretično je možno iz CO2 pridobiti tudi kisik in diamant. Žal tega znanost in tehnika verjetno nikoli ne bosta sposobna. Iz CO2 iz zraka pa je možno že sedaj s pomočjo alg pridobiti bioetanol ali biodizel. Obrat v katerem bi vezali CO2 iz zraka in ga pretvarjali v koristni proizvod (bioetanol, biodizen, itd.), bi lahko stal zraven novega bloka termoelektrarne. Problem prekomernih emisij CO2 bi reševali podobno kot se rešuje problem odpadnih voda s čistilnimi napravami. V vodnem filtru (jezeru, morju) bi skoraj v celoti odstranili CO2 iz zraka (topnost po Henyjevem zakonu), alge pa bi nato porabila raztopljeni CO2 za svojo rast. Na razvoju novih tehnologij za odstranjevanja CO2 iz zraka se trenutno največ dela v Ameriki. Tudi v Sloveniji razvijamo tovrstne tehnologije, vendar pa za to nimamo nobene podpore.
  Mnenja sem, da politika ne podpira razvoja novih čistilnih naprav za čiščenje CO2 iz zraka, ker teh razvojih projektov ne pozna. Verjetno bo večina bralcev tega zapisa prvič slišala, da je možno CO2 odstranjevati iz zraka s čistilnimi napravami. Trenutno te tehnologije še niso razvite do te stopnje, da bi se lahko začele uporabljati v praksi. To pa ne pomeni, da v prihodnosti ne bodo, če bodo imeli razvojni projekti ustrezno politično podporo.
  Predlagam, da se naj v politiko razreševanja problemov onesnaženja s toplogrednimi plini doda tudi ukrepe za povečano vezanje CO2 iz onesnaženega ozračja.

  Lep pozdrav

  doc.dr. Darko Drev, univ.dipl.inž.kem.inž.

• 10.  stane pravi :
  9. december 2009 ob 11:04    

  Se strinjam, ampak teh ogljikovodikov ne bi smeli zopet kuriti, ker ravno to počnemo ves čas.
  Proces bi morali obrniti in pustiti da se zelene površine in zaloge fosilnih goriv začnejo večati.
  Nikjer pa ni rečeno, da teh zalog ne bo pokurila narava sama z vulkanskimi izbruhi.
  Nemogoče namreč je, da bi se zaloga nafte, ki vsak dan nastaja ravno po takih naravnih procesih, lahko večala v neskončnost.

• 11.  TomažJ pravi :
  9. december 2009 ob 11:20    

  Spoštovani…

  The finest moments occur when the bureaucrats give the designers a clean sheet of drafting paper and let them dream. There’s genius in knowing how to create a truly big invention — and there’s wisdom in knowing how to recognize it and use it. ~Time Magazine

  je še kaj za dodati???

  LP

  Tomaž Jakhel

• 12.  Bojan Žnidaršič pravi :
  9. december 2009 ob 19:20    

  Vse vlade ob nastopu mandata (pravzaprav v tekmi za mandat) napovedujejo zmanjšanje režije, števila javnih uslužbencev (aktualni predsednik vlade celo v trajanju mandata) intakonaprej. Zgodi se točno to, kar se vedno zgodi. Zaposli se jih, ne pa odpusti. Vprašanje je le, če se jih nebi brez te javne zaveze zaposlilo več.
  To dilemo izpostavlja tudi Pavle v kontekstu Kyotskega protokola. Odgovorov na taka vprašanja seveda ne moremo dobiti, lahko po vzoru EU o enostranski zavezi “…zmanjšanje emisij TGP za 20%, tudi če druge države ne bodo storile nič omembe vrednega in za -30%, če bo prišlo do ustreznega dogovora”. Vprašajmo se torej, kaj lahko storimo sami, skupaj in vsak od nas. Pavle je povedal, kar je povedal s pozicije Državnega Zbora (recimo tako).
  Močni smo pri opisu stanj, še bolj pri ugotavljanju kdo vse bi moral kaj narediti. Pa se vprašajmo kako deluje v Zares okoljska, energetska, klimatska pa še kakšna sekcija. Energetska je uspela sklicati en sestanek pred 1 letom, zapisnika, aktivnosti in vsega, kar bi sodilo zraven pa ni in ni. Ni ničesar.
  Javne stavbe so energetsko “nikakve”, a kdo drugi če ne politiki imajo v rokah škarje (zakone), platno (denar) in moč (obvezo), da to stanje spremenijo. Še en ubogi PURES je moral na hladno, kot kak kurji tat.
  Kdo drugi, če ne politična stranka je prva, ki v tekmi za mandate podaja rešitve za probleme. Kje drugje, če ne v učinkoviti rabi energije (URE) je skrito izjemno veliko “proč vržene” energije, CO2 in ostalih TGPjev. Pa sanacija teh energetskih požeruhov kar ne steče v “new deal” slogu. V časih recesije je to gotovo najboljša naložba, saj so tu delovna mesta, manjša poraba energije in večja kvaliteta življenja, da o EU naravnanosti Slovenije in EU obvez ne govorimo.
  Napačna sporočila sporočajo posti 3, 4 in 7, saj jamranja “nič ne moremo, smo premajhni, Narava bo se uredila” pasivizirajo, ne aktivirajo. Udejaniti je treba predloge postov 8 in 9.
  Sam delujem točno v tej operativni in konkretni smeri. Na http://nep.vitra.si je dostopno orodje, ki razrešuje dileme optimalnih rešitev za URE in obnovljive vire energije v zasebnih in javnih stavbah. 240 objektov iz celotne Slovenije je mogoče obiskati in si v realni situacij ogledati dobre rešitve, predvsem pa iz prve roke izvedeti izkušnje uporabnika. Prostovoljno in brezplačno, le od doma se je potrebno odpraviti. To velja tudi za obiske energetsko svetovalnih pisarn, kjer investitorji zvedo vse o URE, OVE in finančnih podporah. Kljub temu, da v Sloveniji že 15 let deluje brezplačna energetsko svetovalna služba ENSVET, se v praksi dogajajo neverjetne “energetske” rešitve, ki vedno prinesejo obilico plesni in seveda izgub energije v prazno. Zakaj? Investitorjem se ne zdi potrebno, da se sami informirajo, nadzornikov ne najamejo, raje naivno verjamejo, da “mojstri” znajo svoj posel. Naivnost potem poplaknejo s preklinjanjem, ali so se ob tem kaj naučili pa ostaja veliko vprašanje.
  Predvidevam, da bi Pavle lahko na kakšnem sestanku vrha stranke sprožil proces, da se vsaj znotraj Zaresa “poštima”, da bomo sami energetsko, okoljsko TGPjevsko in še kako operativni in za zgled. Tako preprosto gre to.

• 13.  Denis pravi :
  13. december 2009 ob 14:58    

  Lep pozdrav v šoli imamo nalogo o spremljanju letošnje konfernce in bi vse lepo prosil če bi mi pomagali odgovoriti na 3 vprašanja ? .. Hvala

  1. Kako je vzdušje zastopnikov udeleženih 192 držav. Katere koalicije lahko ugotovimo?

  2.Kako zgleda glede ciljev redukcije plinov, ki segrevajo naš planet? Kakšne predstave imajo države?

  3.Kakšne so znanstveno dokumentirane posledice nadaljnega segrevanja zemlje?

• 14.  Igor Đukanović pravi :
  16. december 2009 ob 6:40    

  http://www.avaaz.org/en/copenhagencrisis/?cl=401258337&v=4917

• 15.  stane pravi :
  16. december 2009 ob 7:38    

  Igor, tudi take peticije ne bodo uspešne prej, dokler državljani vsake države ne bodo svojih politikov zagrabili za j.j.e z delnico države.

• 16.  Silvester pravi :
  16. december 2009 ob 8:41    

  Investicija v Šoštanj pomeni, da bo vloženo 200.000 evrov za vsako delovno mesto, ki se z investicijo ohranja.
  Res bo investicija prinesla zmanjšanje toplogrednih plinov na enoto ustvarjene energije ali BDP.
  Če bo sprejet svetovni dogovor, da se morajo emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 20% to ni mogoče doseči samo s “filtri”, kar predstavlja Šoštanj. Nujno bo prestrukturiranje proizvodnje z opuščanjem energetsko potratne in nadomeščanjem z energijo človeškega uma.
  Če bi država milijardo in več evrov, kolikor po predračunih stane nov Šoštanj (vemo pa, da so se vse take investicije poražile za več kot enkrat, slovenski cestni križ za štirikrat), bi lahko odprla 5000 novih in energetsko nepotratnih delovnih mest (200.000 evrov stane visoko kakovostno delovno mesto).
  To bi pomenilo, da se zmanjšuje proizvodnja toplogrednih plinov v Šoštanju z gospodarsko dejavnostjo, ki te energije ne potrebuje.
  Res je, da bi to pomenilo velik problem za mojo Šaleško dolino, zato bi morala vlaganja v druga delovna mest biti usmerjena predvsem v to okolje. Sicer pa problem zapiranja rudnika bo nastal prej ali slej. Če bo po končanih izkopih bo bistveno težje rešljiv, kot bi bil danes.
  Če sem konkreten. Zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov iz Šoštanje je mogoče tudi tako, da se zmanjšuje proizvodnja. Izpad BDP in delovnih mest pa nadomešča z novimi v dejavnostih, ki temeljijo na inovativnosti in znanju. Za državo cenejše in bistveno bolj učinkovito, še posebej v luči svetovne krize.

• 17.  Žiga Valetič pravi :
  24. december 2009 ob 13:50    

  Tudi tukaj naj zapišem, da bi se Zares moral v Evropi pridružiti Zelenim. Iz teh vsebin bodo v prihodnje namreč izhajale vse druge – sociala, gospodarstvo, zdravje, kultura itd. Šele v tej smeri bo šlo v prihodnje zares zares.

• 18.  ANTON-Zvone CIZEJ pravi :
  25. december 2009 ob 2:48    

  Kako “zeleni” so Vaši -EKO projekti v državnem zboru,gospod Pavle Gantar! -strankarski prijatelj in nekoč tudi minister za okolje in prostor,če se prav spominjam!
  Stari, pa tudi mlajši “mački” projektnega vodenja smo se pri izvajanju svojih projektov že srečali z velikokrat nebodigatreba razumljenimi pravili javnega naročanja, ki pa se jim žal ni mogoče izogniti. Tako pač je, ko imamo opravka z denarjem davkoplačevalcev. Pa ste vedeli, da lahko tudi z izvajanjem postopkov javnega naročanja prispevate k varovanju okolja in posledično k uresničevanju ciljev okoljske politike EU? Ste se kdaj vprašali, kako “zelena” so Vaša javna naročila? Javna uprava v EU namenja za sprovajanje javnih naročil 16% BDP EU. “Zelenenje” pravil javnega naročanja v EU in nacionalnih ravneh postaja ključni generator zmanjševanja t. i. ne-trajnostnih vzorcev proizvodnje in potrošnje, ter posledično tudi spodbujanja uvajanja novih okoljskih tehnologij na tržišče. In kaj sploh pomeni “zeleno” javno naročanje? “Zeleno” javno naročanje pomeni, da se pri izvedbi postopka naročanja (storitve, dobava, gradbena dela) upoštevajo okoljski dejavniki, npr. naročanje računalnikov, ki porabijo manj energije; angažiranje izvajalcev gradbenih del, ki uporabljajo okolju prijazne materiale,…. Ne boste verjeli, ampak EU se je že v pretekli finančni perspektivi lotila “zelenenja” javnih naročil in namerava svoje aktivnosti na tem področju še okrepiti. Dokaz za to so ne samo projekti, ki jih je podprla v okviru različnih programov (npr. LIFE, Inteligentna energija – Evropa,…), ampak tudi prizadevanja Evropske komisije na področju razvoja skupnih kriterijev javnega naročanja, ki bodo izhajali iz obstoječih evropskih in nacionalnih standardov, kot so Eco-label, Eco-design label, itd.. Nadalje, za potrebe pilotnega uvajanja t.i. “zelenih” javnih naročil so identificirali 10 sektorjev, in sicer: (1) gradbeništvo, (2) prehrana in catering, (3) transport in transportne storitve, (4) energija, (5) pisarniški stroji in računalniki, (6) oblačila, uniforme in ostali tekstil, (7) papir in tiskarske storitve, (8) pohištvo, (9) čistilni proizvodi in storitve ter (10) zdravstvena oprema.
  V preteklih letih je bil namreč najpomembnejši indikator izbire najugodnejšega ponudnika ekonomski. Okoljski in socialni dejavniki so bili v postopkih javneg a naročanja redko oz. skorajda nikoli upoštevani. Ne glede na to, ne-ekonomski dejavniki vse bolj pridobivajo na pomenu – predvsem z vidika razvoja koncepta trajnostnega razvoja razumljenega tudi kot “razvoj, ki ne zadovoljuje potreb sedanje generacije “na račun” prihodnjih generacij”. In Vi, boste sledili smernicam “zelenenja” javnih naročil tudi pri Vaših projektih?
  Da Vam bo lažje, pojdite na spletno stran Green Public Procurement in si oglejte VSE IN ŠE VEČ o “zelenem” javnem naročanju.
  Lep dan iz onesnaženega Celja vam želim,celjski Zaresovec,ki si zgrešeno slovensko okoljsko politiko zelo žene k srcu!
  Anton Zvone CIzej

• 19.  Žiga Valetič pravi :
  25. december 2009 ob 15:06    

  No, še tole – moje simpatiziranje z Zaresom bo v prihodnje odvisno samo od tega, kako konkretni bodo/bomo/boste v konstruktivnem ustvarjanju zelene klime in od praktičnega udejanjanja konkretnih projektov v vseh poljih družbeno-političnega delovanja. Verjamem, da podobno velja za večji del generacije med 30. in 40. letom starosti, ki ne verjame niti ostankom socializma niti kapitalizmu. Videli smo, kako so se rušile jugoslovnaske sanje bratstva in enotnosti in kako je turbo kapitalizem pripeljal do tega, da navadno pošteno delo v Sloveniji nima popolnoma nobene vrednosti in učinka. Če si je generacija pred nami zadala, da bo ustoličila z militantnostjo (NATO) podkrepljen demokratični kapitalizem, smo na vrsti mi, ki si bomo brez dvoma naložili breme reševanja planeta. Nobena druga miselnost, razen zelene, ne bo kos tej nalogi.

• 20.  ANTON-Zvone CIZEJ pravi :
  25. december 2009 ob 19:26    

  19. Žiga Valetič pravi :
  25. december 2009 ob 15:06
  Bravo Žiga,zadel si bistvo stvari.
  Kakšno je zanimanje naših parlamentarcev za zeleno problematiko je pokazal obisk na predavanju,ki ga je imela v parlamentu znana klimatologinja Dr LUČKA-Kajfež Bogataj
  Psički lajajo v Kopenhagnu,karavana ide dalje!
  lep božič in lep dan samostojnosti in neodvisnosti!
  Anton Cizej

• 21.  stane pravi :
  25. december 2009 ob 21:32    

  Zvone, ti pričakuješ, da bodo poslanci ozelenili Slovenija in svet, jaz pa da bodo uvedli ekonomsko demokracijo.
  Božiček in Dedek Mraz na svetega Miklavža;)

• 22.  Žiga Valetič pravi :
  25. december 2009 ob 23:04    

  Brez samoomejevalne zelene misli, ki se ji bomo iz povsem praktično-tragičnih razlogov (poglejte poplave) podrediti vsi, bo ekonomska demokracija le pobožna želja, h kateri ni bilo storjenega niti enega zares uspešnega koraka.

• 23.  stane pravi :
  25. december 2009 ob 23:24    

  Žiga, človek se ni nikoli v zgodovini omejeval sam, vedno sta ga omejevali narava in ekonomija.
  Tako bo tudi v bodoče in Kopenhagen je to potrdil.
  Ne živi v iluzijah, da se bo človeštvo sposobno brez ekonomske demokracije spoprijeti radikalno z grozečo nevarnostjo samouničenja.
  Vsi politiki bi, ampak za denar morajo zategniti pas volivcem, tega pa ne želijo.
  Samo z ekonomsko demokracijo se lahko to stori.
  Delnica države jih bo omejila, oni sami nikoli.

• 24.  Žiga Valetič pravi :
  26. december 2009 ob 7:12    

  To je jasno.

• 25.  stane pravi :
  26. december 2009 ob 14:13    

  Tudi našim politikom?

• 26.  Žiga Valetič pravi :
  26. december 2009 ob 17:08    

  Jasno da ne.

• 27.  Emilijan pravi :
  26. december 2009 ob 19:24    

  Mojstra, in kaj narediti, ko se z vajino tezo ne strinjajo vsi ? Jih prisiliti v nekaj? Seveda, ni lažjega na tem svetu …

• 28.  stane pravi :
  27. december 2009 ob 0:48    

  Emilijan, vse, kar se je v zgodovini imelo zgoditi, se je zgodilo.
  Tudi ekonomska demokracija se bo.

• 29.  Žiga Valetič pravi :
  27. december 2009 ob 1:26    

  Emilijan,

  pravkar sem naredil dva seznama, ki dajeta precej dobro preglednost nad tem, koliko knjižne in filmske dokumentaristike je bilo posnete/predvajane in izdane v zadnjih petih letih.

  30 ključnih ekozofskih knjig 2004–2009 (v slovenščini):
  http://kultura.blog.siol.net/2009/12/27/30-kljucnih-ekozofskih-knjig-2004%e2%80%932009-v-slovenscini/

  30 ključnih ekoloških dokumentarcev 2005–2009
  http://kultura.blog.siol.net/2009/12/27/30-kljucnih-ekoloskih-dokumentarcev-2005%e2%80%932009/

• 30.  JŠ pravi :
  28. december 2009 ob 7:59    

  ključ vsakega prizadevanja za ohranitev planeta je v takojšnji kontroli natalitete v čisto vseh državah na planetu. nikjer ni ogožen obstoj naroda zaradi premajhne natalitete (laž vseh laži) in prav povsod je naseljenost z ljudmi za planet prevelika. vse ostalo pa so puhlice in brezmejna norost vzdrževanja rasti populacije ljdui, ki je poklala vse življenje na planetu in spreminja planet v nekvalitetno grozoto prebivanja ljudi en drugemu na glavi. če hočemo rešiti planet, moramo rešiti leva, tigra, orko,… v divjini. in to gre samo na en način – z zmanjšanjem natalitete pri ljudeh. vse ostalo so laži in laži in laži. pa nikar lagati o ljubezni do otrok o pravici do,.. ne si več lagati.

• 31.  stane pravi :
  28. december 2009 ob 9:10    

  Je res vprašanje, kaj se bo zgodilo.
  Prilagodila potrošnja na osebo z ekonomsko demokracijo, ali se zmanjšalo število Zemljanov z vojno ali naravno katastrofo.

• 32.  PavelG pravi :
  28. december 2009 ob 9:51    

  Odgovarjam Zvonetu Cizeju. Zelena javna naročila so ena od naših prioritet. V programu imajo zelo pomembno mesto, si lahko kar pogledate. Prav sedaj se dogaja temeljita revizija zakona o javnih naročilih, poenostavitve postopkov, večja preglednost in poudarek na “zelenih naročilih” so glavne spremembe. Pri tem bomo vztrajali in se ne bomo dali zmesti. Predlagam tudi, da zakon ko boi prišelv medresorsko usklajevanje obravnava tudi naš odbor za okolje in prostor.

• 33.  ANTON-Zvone CIZEJ pravi :
  31. december 2009 ob 9:10    

  Pavle Gantar,predsednik DZ!
  Hvala za celovit in hiter odgovor na moje dileme ,ki sem jih natresel v tem blogu o zelenih naročilih.
  Obilo uspehov pri vašem delu in veliko trdnega zdravja v prihajajočem težkem letu 2010 vam Zares želim!
  Zvone CIZEJ

• 34.  Žiga Valetič pravi :
  31. december 2009 ob 23:08    

  http://kultura.blog.siol.net/2009/12/31/ekozofija-v-popularni-kulturi/

• 35.  stane pravi :
  11. januar 2010 ob 22:35    

  O prehrani in tudi o vsem ostalem, odločajo politiki in dokler ti ne bodo postavljeni v neposredno in dnevno odvisnost od državljanov, njihovih volivcev, lahko o spremembah na bolje samo sanjamo.
  Dokler bo imel kapital, tudi farmacevtski, na politike večji vpliv od tistih, ki jih volijo, je iluzorno pričakovati, da bodo politiki delovali v korist celotnega ljudstva, ne pa tistega dela ljudstva, ki poseduje kapital.
  Rešitev je samo v delnici države, s katero bo vsak državljan dobil tudi ekonomsko moč, ki je edina lahko podlaga za politično demokracijo.
  Ko bodo državljani vsak mesec, ali vsako leto, zahtevali rast dividende na delnico države, bodo politiki prisiljeni večati dobiček države z manjšanjem nepotrebnih stroškov, ne pa s stalno gospodarsko rastjo, ki pelje človeštvo v pogubo.
  In zmanjševanje razlogov za zbolevanje ljudi pomeni čisto gotovo zmanjšanje nepotrebnih stroškov za zdravila in zdravnike.
  Tudi za vsa ostala področja velja to čisto enako.
  Ne gospodarska rast, ki onesnažuje okolje, samo zmanjševanje potreb človeka, tudi potreb po zdravilih, lahko prepreči ekološki in siceršnji kolaps.

• 36.  Emilijan pravi :
  12. januar 2010 ob 14:50    

  Ja in kaj, bo potem vsak državljan kupil drugega politika? POlitiki bodo pa ful z veseljem šli v službo, v kateri bodo dnevno odvisni od (neje)volje državljanov?

  Niso zaman politiki produkt volitev vsakih nekaj let, tako kot niso uprave v podjetjih zaman nastavljene od nadzornih svetov vsakih nekaj let (razen izjemoma tudi prej) …

  Nehaj že enkrat brcati v t’mo …

• 37.  stane pravi :
  12. januar 2010 ob 15:45    

  Brcaš ti, kot običajno.
  Volitve bodo tudi potem vsake štiri leta, ali predčasne, po enakem postopku, kot so sedaj.
  Bo pa vsaka vlada kar sproti, vsak mesec lahko opazovala, kako se giblje dividenda in bo gotovo naredila vse, da bo namsto padala, rasla, kajti to gibanje bo videl vsak mesec tudi ves vesoljni narod v žepu.
  In kako lahko vlada povečuje dobiček gospodarstvu in s tem veča tudi DD dividendo?
  Prvenstveno z nižanjem davkov, torej z nižanjem stroškov države, česar pa še nobena vlada do sedaj ni počela.
  Ko bodo obremenitve optimalno, se bo gospodarstvo razvijalo samo in s tem tudi večalo dividendo.
  Če se bo sedaj lotila nižanja davkov, jih lahko samo na kredit, kajti nižanje stroškov države brez podpore najširše javnosti je v naprej propadel projekt.
  Janševa EDS je padla samo zato, ne pa zato, ker je bil projekt slab.
  Bil je samo brez pike na i.
  Pahor nima v javnosti čisto nič večje podpore, pa še sploh povedal ni, kaj bo storil.
  Včerajšnja Polemika je bil najlepši prikaz konfuznega stanja.
  Politiki sploh vedeli niso, o čem se naj uskladijo, pa so že drug drugemu solili pamet.
  Emilijan, tudi ti sanjaš pri belem dnevu, enako, kot vlada.

• 38.  ivan pravi :
  21. januar 2010 ob 4:17    

  Predlagam ogled strani:

  Predlagam.vladi.si
  Alternativa zoper recesijo

  to si poglejte in ne pozabite pogledati uradnega stališča pristojnega organa.
  Nekateri smo bili vzojeni po taborniško nekateri pa pač ne.Da povem drugače-kapital dela svoje. ( karavana gre dalje a psi še vedno lajajo)
  lp

• 39.  Miha pravi :
  21. januar 2010 ob 19:48    

  Ja ozračje se segreva in pregreva,upam da bo skurlo prave ljudi ” beri celotno vlado”