Knjiga, kdo bo tebe ljubil?
Da bi razumeli konotacijo svetosti besede, jezika in z njim knjig, se moramo zavedati, da je njihov pomen vezan na kolektivnega duha, na zavest skupnosti, družbe, ki jih definira. Besede so v službi sporazumevanja, v službi gradnje povedi, jezika, ki je nosilec tako posameznika kot tudi naroda. Sporazumevanje seveda ni preprosta veščina, temveč je odraz človekovega duha in osebnosti. Beseda in z njo jezik morata izraziti najvišje, kar zmore posameznik znotraj družbe in istočasno družba kot celota. Pisatelj je pooblaščen, da ohranja svetost besede in razvija njene sporazumevalne in literarnoestetske razsežnosti. Jezik in z njim knjige so vsekakor privilegij človeka, zato se nam nenehno poraja vprašanje, ali lahko danes v svetu popačene komunikacije in elektronskih medijev sploh še na pristen način občutimo svetost besede, svetost jezika, knjige in skoznje izrazimo sebe? Ali ima knjiga še tolikšno moč, da preseže stanje neke družbene ideologije in ali je še beseda tista, ki definira vprašanja pravičnosti, strpnosti in spoštovanja do posameznika? Kako neki, ko pa mladim odrekamo priznavanje drugačne govorice, drug način razmišljanja in dojemanja sveta, četudi vse to na načelni ravni pripisujemo jeziku kot nosilcu narodove identifikacije. Če je strpnost do drugačnosti nova drža družbe, zakaj potemtakem še vedno gojimo izrazito nestrpnost do jezika drugega oziroma drugega jezika, če parafraziram naslov zadnjega vseslovenskega tekmovanja v znanju materinščine.
V svetu knjig še vedno velja, da recimo novodobna besedila merimo z enakimi vatli kot tradicionalne pesniške ali prozne vrste, ker preprosto ne premoremo usposobljenih strokovnjakov, ki bi znali slediti razvoju jezika in književnosti, ravno zato, ker jezik ni zgolj vprašanje šolskega kurikula ali togo postavljenih kriterijev, temveč tudi vprašanje, recimo, posameznikove osebne drže, ali na drugi strani subkulture mladih, ki prav tako niso zgolj porabniki ampak tudi ustvarjalci.
Kot avtorica moram priznati, da jezik v mojih delih vse bolj ponazarja neke vrste grafično ilustracijo vsebine. Na eni strani mi besede pomenijo poimenovanje snovne stvarnosti, na drugi pa grafično, skorajda vizuelno sredstvo za kreiranje literarne. Možnosti oz. razsežnosti besed se mi zdijo v okviru jezika kot skrajno žive tvorbe neomejene.
Današnja generacija je prav tako zgodba o jezikih in dialektih in številnih identitetah in sinergiji, ki je meje presegla že davno pred EU. Mladi Evropejci v svoj jezik vnašajo prevzete besede, anglizme ter tujke in s tem v bistvu sprejemajo nase in vase delček kolektivne zavesti. Ali se bo torej naš jezik razdrobil in razblinil v džungli govorečih ali pa ga bomo uspeli ohraniti zaklenjenega v kovčku sredi puščave samozadostnosti? Ali v resnici sploh imamo možnost izbire? Imamo jo. V knjigah.
Skrbi nas, kdo se bo vračal h knjigam in kdo od nas bo sploh vztrajal ob njih. Mene tudi. Še posebej, odkar sem na lastne oči in ušesa videla ter slišala, da se redni in ugledni profesorji književnosti na naših fakultetah zavzemajo za vsesplošno digitalizacijo literature, celo za izvorna elektronska besedila, in nas, tradicionalne bralce ter avtorje, obkladajo s fetišisti, ki knjige otipavamo in ovohavamo. Porogljivo nam napovedujejo, da bomo čez petdeset let svoje fetiše ovohavali v muzejih. Na vse kriplje se upiram tesnobi, ki se plazi vame ob spoznanju, da premorejo upokojenec, delavec v tekstilni industriji, vzgojiteljica v vrtcu in strugar več spoštovanja do knjige kot tisti, ki o njeni vsebini strastno predavajo svojim študentom.
Knjige so, podobno kot jezik, vez in hkrati odtegovanje posameznika v njegovem odnosu do sveta nasploh. V poslanici ob Svetovnem dnevu knjige je predsednik Društva slovenskih pisateljev med drugim zapisal: Vrnimo se torej domov, vrnimo se h knjigam.
Dodajam: Kajti ljubo doma, kdor ga ima.
koga sploh še zanima kultura? Poslance – bodite resni!!!!!
saj Zaresovce tudi ne zanima 22.4., ko je bil DAN ZEMLJE! Pa take obljube!!!!!
fuj in fej!!!!!
“Knjiga je orožje!”
Janja, a ni to Breht?
Časi in lačni, a so naklonjeni knjigam?
Nekako želim svojemu še ne 7 letniku vzbudit ljubezen, predvsem pa spoštovanje do pisane besede zaenkrat dokaj uspešno. NIč ne more nadomestit knjige v fizični obliki, pa čeprav smo zasužnjeni z informacijsko tehnologijo in mediji. Če ne bomo previdni se nam dokaj lahko zgodi, da bomo sčasoma izgubili veliko bogastvo, katerega izgube se bomo šele zavedli, ko je več ne bo mogoče popravit. In kar je še huje, kot pravi Breht orožje. Orožje Ideje, ki edina lahko konkurira interesom Kapitala.
Obstajajo knjižnice. A brati? Prej je treba biti sit!?
Menim, da vsi beremo malo, še manj pa jih prebrano razume ali celo občuti!
LP iz MB
Sama sem že ena, strastna ljubiteljica, velika izjema, ko mi tiskane knjige pomenijo ogromno. Najraje imam vsebino, ki jo označujejo ključne besede: življenjske modrosti, psihološki nasveti, psihologija osebnosti, osebnostna rast, duhovni razvoj.Za duh in dušo mi knjige s tako vsebino od materialnih zadev morda celo največ. Poleg poklicnega, strokovnega dela s knjigami tudi v zasebnem življenju. Največ z biblioterapijo za samopsihoterapijo. Kljub vedno večjemu pomanjkanju finančnih sredstev si nekaj knjig na leto še vedno kupim. Ker jih želim imeti svoje, saj jih izbiram po zase všečni vsebini. Izbor za um in dušo. Da lahko knjigo vzamem v roke, ko jaz želim. Da mi vsebina pomaga, ki in ko jo jaz intuitivno potrebujem. Dokler mi bo vid služil, bom brala. Toliko zaloge imam doma za čas po upokojitvi.
Pozdravljena Janja in ostali
Kot veš, imam knjigo kot medij rad, hkrati pa delujem v digitalnem literarnem svetu, podprtem s programiranjem. Takole: jezik, vsebine in nanj vezana kultura so načelno neodvisne od svojega nosilca, pa naj bo to knjiga, bralnik z e-papirjem ali računalniški ekran. Hkrati materialnost nosilca tvori del sporočila, predvsem pa bistveno vpliva na način sprejemanja, deljenjena in odzivanja na podane misli.
Čim intenzivnejši vstop slovenščine v digitalni svet je nujen za njen razvoj in obstoj. Kar pa nikakor ne pomeni, da se bliža smrt knjige kot nosilca znanja, še manj pa to pomeni smrt vednosti zbrane tako v knjigah kot drugje. Digitalizacija preprosto omogoča lažje iskanje in obdelovanje informacij.
Svet, v katerem bi lahko ob knjigi hkrati brskal po njeni digitalni različici, se mi zdi bogatejši in bolj praktičen. In mi omogoča več rab vsebine. S knjigo, kot se uživa s knjigo in digitalno, kot se uživa z digitalnim (če vsebina to omogoča).
In vse izrečeno bi bilo pomensko prav enako, kot če bi o tem pisal v pisma bralcev v enem izmed tiskanih medijev ali kot pač, tukaj na spletni strani te oranžno obarvane politične stranke.