Moje počitnice z Miškom Kranjcem
S slavnim prekmurskim pisateljem Miškom Kranjcem se nisva nikoli srečala. Ko se je, zdaj že daljnega leta 1983 poslavljal od življenja, je komaj izšel moj prvi roman. Rekli so mi, da ga je prebral in prenesli so mu tudi njegovo ustno sporočilo. Naj ne mislim, da se je slovenska literatura začela z Vitomilom Zupanom, je dejal. To je bilo torej edino, kar sva si kdaj rekla. Pa še tega, kar mi je torej želel nekako položiti na dušo, takrat, res še zelo mlad, nisem mogel prav razumeti. Kot tudi ne dejstva, da me je ob njegovi smrti urednik Sodobnosti, najvidnejše literarne revije tistega časa, prosil, naj mu napišem nekrolog, pa čeprav so bili živi še mnogi njegovi literarni sopotniki in tudi prijatelji.
Danes seveda razumem. Vse to se je dogajalo na začetku kulturniškega in vse bolj tudi družbenega vrenja, ki je le slabo desetletje za tem privedlo do demokratičnih sprememb in osamosvojitve Slovenije. V ospredje so začele prihajati t. im. zunaj-literarne vsebine njegovih del, tudi politična biografija.
No, moj intimni dialog s pokojnim »poetom prekmurskih ravnic«, kot ga je imenovala gimnazijska profesorica slovenščine, se je medtem vseeno ves čas nadaljeval. Prvo stičišče dveh pisateljskih svetov, ki ga kljub drugačnim literarnim pristopom in pogledom na svet ni bilo mogoče zaobiti, je vsekakor doživljanje specifične naravne krajine. Z vsakim korakom k še ohranjeni Muri ali v območje še neokrnjene ravnice sem pravzaprav lahko le spoznaval, kako tankočutni in natančni so v resnici njegovi opisi, ki se sicer mnogim, verjetno tistim, ki se tej lepoti ne zmorejo zares približati, zdijo idilični.
Drugo tako najino literarno dotikanje je bilo zame pravzaprav še bolj presenetljivo. Ob iskanju prvotnosti, ali bolje rečeno »ostankov arhaičnega v prekmurskem človeku« sem kmalu začel razbirati značilne panonske sentimente – vzgibe, razpoloženja in čustvovanja, ki jih je Miško Kranjec že zelo podrobno in brez dvoma tudi pronicljivo opisal. Vedel je že, da ti »ljudje z ravnice« čisto zares obstajamo, skušal je razumeti to drugačnost in na nek način ji je postavil poetični spomenik, ki je enakovreden tistim v drugih deželah širom Panonije.
Tega mu sicer v današnjem Prekmurju nekateri ne štejejo v dobro. Prepričani so, da so ravno njegova dela v slovenski zavesti ustvarila stereotip o t. im. malem, dobrem človeku. Ali celo še več: želijo verjeti, da je prav ta stereotip zakrivil večino njihovih zdajšnjih težav, ki so sicer posledica zgodovinske usode, kronične manj razvitosti, življenja na geografskem robu in pod težo ekonomskih migracij, s katerimi se ta pokrajina v resnici srečuje še danes. Ne morejo razumeti, da pisatelji ne ustvarjajo sveta, temveč ga samo popisujejo. Na delu je torej še ena t. im. zunaj-literarna vsebina, ki nam – tudi tu, v tem diskurzu na lokalni ravni – nekako onemogoča, da bi Kranjčev pisateljski opus končno brez uteži postavili tja, kamor po svoji umetniški vrednosti sodi.
Dobro bi bilo, če bi se tak bistven premik k zgolj literarnemu v tem primeru lahko zgodil že letos jeseni, ko bomo z več prireditvami in strokovnimi srečanji v Veliki Polani v Prekmurju in na Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani obeležili 100-letnico pisateljevega rojstva. Toda, ali je lahko temu tudi zares tako? Ali morda že živimo v času, ko je mogoče literaturo brati brez ideoloških in politikantskih nevroz? Nam tako socialno angažiran opus kot je njegov to sploh dopušča? Vse to so vprašanja, ki se mi to poletje, ki ga, namesto na počitnicah, preživljam ob prevajanju Kranjčevih zgodnjih, knjižno še neobjavljenih del, iz prekmurščine v slovenščino, zmeraj znova vsiljujejo. Razkriva se mi namreč pogled v doživljanje še zelo mladega pisatelja tam nekje okoli leta 1930, v obdobju velikih družbenih napetosti, nasprotij, pa tudi svetovne recesije.
A kakor koli že, prva knjižna objava teh Kranjčevih literarnih besedil, ki jih je še napisal v že tudi pokojnem prekmurskem knjižnem jeziku, bo za mnoge gotovo veliko presenečenje. Presenečenja po navadi sprožajo najrazličnejše odzive, primerjave pa se žal tudi kar same po sebi narekujejo.
Stane, zakaj še posebej poudarjate stavek zadnji od 35.
Zakone sprejema vlada in zdaj je mimo, to pa še ne pomeni, da bo kdo ostal brez tistega, kar je imel pred tem.
Nemir se občuti kot nemir, reagiranje na to je pa lahko za kaj tudi boleče. Nekako tako, saj razumete?!
Lp
Feri, hvala za kompliment.
Irena, tokrat, žal, ne razumem.
Samo o zadnjem stavku od 35. napisanega Stane mislim.
Lp
Kaj naj rečem?
Da je v umetniku vedno nekaj raziskovalca, in da je umetnik vedno integriran v družbo, dokazuje Feri Lainšček, “naš” umetnik, katerega dela dokazujejo, da tisto česar ne vidimo, ne dojamemo, ne zaznamo, naredi nam vsem vidno.
Čestitke za vse do sedaj ustvarjeno, predvsem pa me veseli, da ste se odločili za aktivno vlogo pri vzpostavljanju preseka teh sedanjih politikantskih nevroz (zato naš v narekovaju).
V pričakovanju presenečenja, razkritju takratnega doživljanja, morebitnim primerjavam s s(pre)poznanji v sedanjosti in zagotovo kot zatočišče za ljudi v ta zaresni literaturi, se veselim izzida in vas toplo pozdravljam,
Silvestra
Jezik je močno orodje za konstrukcijo realnosti, zato menim, da vsaj toliko kot pisatelji popisujete svet, ga tudi ustvarjate. Sveta namreč ne popisujete povprek, ampak si iz njega izberete probleme, ki jih boste preučili, in pri njihovem preučevanju morate biti selektivni, sicer bi preučevali v nedogled. Tudi jezik, ki ga uporabljate v besedilih, skrbno izbirate. Tisti del realnosti, ki jo človek doživlja/spoznava prek jezika, pa je konstruirana realnost.
Zato se mi zdi nujno, da roman doživim tudi na svetovno-nazorski ravni, in da mi je tudi zaradi idejnega sveta, ki ga je (po)ustvaril, všeč ali ne. Ravno zaradi sposobnosti jezika, da ustvarja realnost, ne-literati težko razlikujemo med znotraj- in zunaj-literarnimi vsebinami umetniških del.
Pozdrav. Vsekakor je res, kar pravite v komentarjih. Umetniško delo je lahko zelo kompleksen nosilec sporočil, tako pa je lahko tudi njegovo dojemanje. Samemu mi je to znova prišlo zelo pred oči, ob nedvni predstavitvi filma Petelinji zajtrk v ZDA. Gledalce je manj zanimalo sporočilo filma, bolj so na podlagi prikazanega v filmu sklepali in ugotavljali, kako živimo v Sloveniji.
Kot sem na klepetalnici v Mariboru Ferija razumel in kot razumem tudi ta prispevek, gre za zgodnja, verjetno krajša dela Miška Kranjca. Lahko bi enega natisnili tudi v, kot pravi, pokojnem prekmurskem knjižnem jeziku, da tudi ostali slovenci vidimo kako zveni.
Še misel o “ravninskem sentimentu”, “stepski melanholiji”: razmišljam, zakaj bi življenje v ravninskem svetu samo po sebi vodilo v melanholičnost. Kako bi lahko geografske značilnosti oblikovale značaj? Življenje v ravninskem svetu, bi namreč lahko na čustvovanje vplivalo obratno – to, da se v Prekmurju tako daleč vidi, ker ti pogleda ne zastirajo hribi, bi lahko ljudi navdajalo z optimizmom in veseljem.
Pozdrav.
G.Boris, ja, pozabil sem omeniti: Zgodnja besedila Miška Kranjca bodo v tej knjigi natisnjena v originalu, torej v prekmurščini, prevod bo pa priložen. Verjamem, da bo izvirnik zanimiv, saj gre za prekmurščino tistega časa, ki se je medtem zelo spremenila. Veliko izrazov sem tudi sam iskal pri starih ljudeh, predvsem v Veliki Polani, saj niso več v rabi in jih nisem poznal.
Ga.Blanka, ja, t.i. prekmusrki značaj ima tudi svoj drugi pol, na katerega velikokrat pozabljamo. Označil bi ga morda kot “duškanje”, južnoslovansko mogoče “čef”, sicer pa pomeni tudi to, da je tako veselje zelo intenzivno in so tudi pri nas veselice bučne.
Kot kraševka sem izkustveno povezovala okolje z dušo. Mi, ki smo živeli v strnjenih vaseh z zaprtimi dvorišči (ki so ustvarjala zavetje pred burjo) in v skopi, asketski zemlji polni kamna, smo dokaj introvertirani, nezaupljivi, vztrajni in odporni. Čustva skrivamo v svoje “dvorišče” in pogled seže čez rob našega zidu (ki hkrati varuje in bremeni) z nezaupanjem.
Toda zadnja leta je nastala frka: ker Kras ni več to, kar je bil – ni zaprtih dvorišč, skope zemlje, kamnitih ograj in odmerjenih borovcev – se zgornja teorija ruši. Slovenski globalizem je ne delu, kar sicer ni nič hudega, le manj zanimivo je.
Ko bi se spreminjala samo dvorišča in okolje.
Vsak otrok se rodi v nove horizonte in bo tvoje spoznaval le iz pripovedi in romanov.
Mnogo hujša je nevidna globalizacija, ki se krade v prehranske predpise, ki kvarijo panonska vina s cukrom in kraški pršut s soljo.
Feri, prleški zaseki in Ljutomerčanu še ciganska muzika ne daje več pravega okusa, tako sta globalizirana
Ja, globalizacija, post-moderna družba, medmrežje – toliko bi se dalo povedati o tem in na toliko načinov. Nocoj sem bil na folklornem festivalu v Beltincih – tam se je srečevala prvobitnost, prvinskost, arhaičnost iz kar nekaj kultur. Sta to res že dva povsem skrajna pola doživljanja sveta, ali pa živimo v času, ko se vse to, preprosto, palimpsestno prekriva in vsak se na koncu mora znajti po svoje? Vsekakor pa se mi zdi, da bodo tudi te informacije, ki so shranjene v spominu, izročilu, tudi tovrstni umetnosti, za posamenika in za skupnost vse bolj in bolj dragocene, saj globalizacija je ta hip podobna “velikemu poku”, vse potuje samo navzen, vstran od središča in verjetno tudi vstran od bistva.
Spoštovani
Veliko politikov, še zdaj aktivnih ali pa ne več, piše zgodovinske romane oz. knjige v katerih opisujejo svoje videnje iz obdobja v katerem so imeli sami tudi večji vpliv in pregled. Zanima me, kaj pravite na analitično politične zgodovinske romane, bolj kot ne napisane subjektivno, saj še nihče ni napisal, da je recimo bilo tudi iz prve osebe ednine vse narobe…
Istočasno pa nervoze zaradi različnih ideologij, politike. Gibanja in vretja vsega tega. Istočasno je mogoče pisat roman oz. zelo dolgo branje, brez da bi lahko naredil posplošeno črto, brez pretiranega vznemirjanja?
Verjetno sem zelo mimo, ampak vseeno…
Lep pozdrav
in s spoštovanjem
Irena
Miška Kranjca sem srečeval kot otrok. Vsakih nekaj dni se je iz svoje zidanice v Lendavskih goricah spustil v mesto po škatlo rdeče niške Morave in po časopis. Celo stanoval sem v ulici, poimenovani po njemu že za časa njegovega življenja.
Ljudje so ga spoštljivo pozdravljali, hkrati pa so bili ob srečanju z njim negotovi, saj ga je takratna oblast naredila za politično-kulturno ikono.
Če se v Prekmurju (in v drugih multikulturnih okoljih) ne želiš etnično-idejno opredeljevati, obstaja nevarnost, da postaneš Julijan Spransky – zaradi apolitičnosti nerodno ravnaš tudi s tistim, kar je nad vsem tem – z ljubeznijo. Neopredeljenost ne pomeni zanikanja lastne kulture, temveč to, da (kakršnemukoli) nacionalizmu odvzameš naboj, ki – zgodovinsko – periodično vodi v nesmiselne spopade.
Draga Irena, velika večina takih spominskih knjig, ali pač pričevanj iz njihovega zornega kota, ki jih napišejo politiki, so zagovor njihovega življenja in prepričanja in jih verjetno le tako moramo tudi sprejeti. So drobec v nastajanju nekega objektivnega zgodovinskega pogleda, pravzaprav dokumenti, ki so lahko bolj ali manj uporabni tudi v tem smislu. Pisatelj seveda nujno stoji pred drugačnim izzivom, čeprav tudi v tem primeru ne gre za neko objektivizacijo, temveč za t.i. pesniško resnico o tem svetu. No, junak, oz. junaki pa so nujno nosilci sporočila, dobro je, če se tega avtor zaveda. Moje mnenje je, da dobra literatura ne prepriča s posploševanji, temveč iskanjem globljih, notranjih, tudi arhetipskih značilnosti skupnega življenja.
JGy – Vaš utrinek iz življenja Miška Kranjca mi je zelo dragocen in tudi zgovoren. Ta negotovost v odnosu do, kot pravite “ikone”, je nekaj, kar razumem in kar je verjetno tudi mene kot njegovega bralca včasih oviralo. Šele, ko sem mu lahko “pristopil” brez te negotovosti, sem začel dojemati veličino njegove literature.
Pa, seveda, Julian Spransky, moj junak iz romana Muriša, je žrtev tudi take neopredeljenosti, oziroma apolitičnosti, kot jo opišete.Je, takole v narekovajih, nekak antipod Kranjčevi drži, drugi skrajnosti, političnosti, opredeljenosti. Ampak, rekel bi, ne delajva zaključkov, človek se zmeraj znova odloča…
Dolga leta od malega leži ena od knjig Med nebom in zemljo od Miška K..Se pa spomnem branja in občutka, brala sem kot pravljico. Začetek od Nekoč je bil … in naprej je bil dober. Zanima me, kako ste našli vse tisto kar je imel napisano ampak menda ne izdano. In ali boste to napisali v stilu, kot bi on pisal pred toliko leti?
In ko vi napišete, menda veliko, sproti uredite da pride med ljudi. Mislim, da je dobro, da se zato sproti daje ven.
Lep pozdrav
Irena
“In ali boste to napisali v stilu, kot bi on pisal pred toliko leti?”
Draga Irena, v tem stavku se seveda skriva dobra literarna ideja, a tokrat ne gre za to. Gre dejansko za Kranjčeva zgodnja dela, iz takratnega prekmurskega tiska ( v tridesetih letih prejšnejega stoletja ) jih je izbrskal profesor Franci Just,ki bo knjigo tudi pospremil s spremno študijo. Ja nemreč tudi urednik Kranjčevih zbranih, oz. izbranih del, ki pa žal še niso začela izhajati, mislim, da je prva knjiga predvidena 2009.
Bodite lepo.
Spoštovani gospod
Pred nekaj meseci je imel predstavitev svoje nove knjige s CD-jem v Celju v knjigarni Vlado Kreslin. Saj tudi on je prekmurec, a ne da? In vsa vsebina je bila namenjena Beltinški bandi in veliko govora je bilo o tem, kako neverjetno so bili sposobni kljub letom, ki niso bila majhna s pevci v letih. Na žalost nekaterih več ni, po govoru in spominih pa smo bili vsi navdušeni, kako imenitno je biti v takšni družbi in kako znajo bit prilagodljivi in zabavni. Ker berem da ste iz Prekmurja prav gotovo ste bolj osebno poznali kar vse.
A boste prišli v knjigarno tudi Vi v Celje?
Lp Irena
Draga Irena,
seveda sem jih poznal, bili so res legende, Kreslin je imel z njimi zelo pristen odnos. No, danes obstaja v Beltincih skupina Marko banda in pa skupina mlada Marko banda, dve odlični etno zasedbi, ki nadaljujeta tradicijo in igrata ljudsko glasbo iz teh krajev. Prav Beltinci so namreč v Prekmurju zibelka Slovenstva, kraj z izjemno glasbeno tradicijo, ravno je tu potekal folklorni festival…
V Celje zmeraj rad pridem.
Bodite leo.
Pozdravljeni.
Tudi sam sem imel pristen odnos do Prekmurja in moram reči, da se občasno vračam. Sicer me bolj privlači Goričko kot Ravensko, pa do Lendavskih goric tudi pridem. Spomnim se, da sem v srednji šoli (več kot dvajset let nazaj) bil zadolžen za občasne prevode iz “prekmurščine” v “štajerščino”. Sedaj sped gledam nadaljevanko Strici so mi povedali. Moj znanec je v Kranjševi daljni žlahti.
Sem se pa tudi spomnil na film Halgato in bi ob tej priliki vprašal, kakšna je njegova usoda? Ali se predvaja v NY? Kje se da zvedeti kaj več o nastanku, razvoju in vzdrževanju prekmurščine (našel sem tudi prekmursko slovnico).
Tudi sam imam lepe spomine na Prekmurje, kjer sem preživel kakšno vroče poletje v prijetnih Lendavskih toplicah..
Spominjam se, kako mi je teta Iluška(Ilonka) pripravila dudele, manjkala pa ni tudi prekmurska gibanica…
Pogostokrat sem se s starši sprehodil po Lendvaskih goricah, ogledal znamenitosti in se z domačini pošalil na račun “Prlekof”:)…
Prekmurje mi bo zmeraj ostalo v lepem spominu..
Lp Milan
V Lendavskih toplicah pa še nismo bili, ampak v terme 3000 pred kakšnim letom. A mislim, da je to vse v prekmurju.
Smo šli še mi na gibanico, na bograč in na velik sprehod.
Saj to je tudi tam, ko je pesem RAD BI ŽIVEL kot mlinar na muri…
A boste napisali še kakšno uspešno, kot Petelinji zajtrk? (šla sem gledat proti koncu in še takrat je bila dvorana nabito polna)
Lep pozdrav Irena
Pozdrav.
G. Mitja. Oddelek za slovanske jezike v MB, predstojnica izr. prof. dr. Mihaela Koletnik, se že dlje časa ukvarja s prekmurščino, oziroma z narečji v filmih, ki so bili posneti po mojih romanih. Vem, da je imela na to temo predavanje na Finskem, pa v Italiji, ne vem pa, kdaj bo kaj o tem objavljeno tudi pri nas. Podrobno je preučevala prekmursko narečje tudi njena predhodnica prof. Zinka Zorko, tako da obstaja kar nekaj virov. Slovar stare knjižne prekmurščine, ki je res obsežen pa je delo pokojnega Vilka Novaka, izšel je 2006 pri ZRC SAZU.
Vsekakor pa hvala za lepe besede o naši pokrajini. Kandidiram sicer tudi zato, da nas ne bi poznali samo po toplicah, bograču in Kreslinu.
Spoštovani
Ne more biti več, da Vam je res mar, da ste marsikaj ustvarili umetniškega. Bili bi pravi človek, ki bi bil zaposlen oz. kot predsednik Agencijo za knjigo in kulturo nasploh. Sploh zato, ker zraven še prevajate, znajdete se pri tem in imate odlično komunikacijo na ravni z ljudmi.
Mislim, da bi se s tem marsikdo strinjal, prav tako tudi gospa Majda Širca, saj se od mene daleč, daleč bolj spozna na premike v družbi in vse kar zajema.
Ko bo pa treba podpise pa vsekakor podpišem in verjetno tudi tisti, ki jim je slovenska kultura veliko.
S spoštovanjem
Irena
P.S. Na nocojšnji izredni seji Majda lahko to tudi poveš, da še ni realizirano in da že leto dni čaka, pa bomo vidli
kaj bo spet iz tega ratalo v sedanjem položaju…
Boš?
G. Feri, hvala za informacijo o slovarju in si ga bom priskrbel (sem že našel, kje se ga da kupiti). Po uspešni kandidaturi pa bodo ali bomo tudi izvedeli, kje je največji grad na Slovenskem, kje je še kakšen slovenski krajinski park, da se da raftati po Muri, kakšni so mlini na Muri in še kaj …
Mene zanima kako je danes kaj v Beltincih in kakšen je film.
Lp
Draga Irena, v Beltince na premiero dokumentarca sem šel z veliko tremo – mnenje ljudi, ki jih imam rad, mi je zmeraj najbolj pomembno. No, potem se mi je odvalil kamen od srca, publika je film dobro sprejela, druženje je trajalo proti jutru, igrala je skupina harmonikarja Baše, pa tudi Kreslin je zapel…
V teh časih je pri nas v celi hiši tako, da smo kar vsi s sosedi večinoma doma. Včasih bi šla kam, pa se vedno ustavi…A v Beltincih je sigurno lepo, bolj domače, pristno mislim. Občutek je bil takšen verjetn zato, ker ste zelo kritični do sebe,saj ste ja v tem doma, v kulturi.
Ko sem jaz izdala je vodil tudi dober pisatelj in pesnik Matej Kranjc. Samo da jaz sem pa čisto res imela tremo, četudi mogoče po sreči se ni veliko vidlo.
V Celjski Mladinski knjigi imamo vsaki mesec povabljenega kakšnega dobrega kulturnika, to bi bilo dobro, lahko bi vsi iz našega kraja prišli poslušat.
Lp
Film fajn, muzka pol fajn, čvek fajn, filing fajn
Kako, muzika je bila samo na pol fajn?
Stane, pesmi so bile zraven kolikor razumem od Ferija Lainščka, kar je fajn, samo to ni rokin rol…
Majda vedno vse zamudim…
Lp
Pozdrav. Hvala za poročila o lepih občutkih. Vsi skupaj jih potrebujemo…
Mene pa veseli, da lahko nekdo v politiko in predvolilno uvede še odlično kulturo!
To pa je nekaj.
Lp
Feri & Dusan Šarotar & Maja Weiss
hm, PavleG bi Tomaža Kolariča seveda takoj angažiral za sovino uho….sama pa bi eno medmrežno uho inštalirala v moje (kraške)borovce, kjer bi bil občutek za burjo več kot silvot…
Ker ni bilo nič rečenega o filmu:
ni enostavno vizualizirati besedo – na prvo žogo bi bilo preigravanje nature s kulturo še najbolj enostavno (in pričakovano). Maji lasten realizem je to prvo žogo primerno prebil z ozemljitvijo, ki je bila še najbolj (do)mislena s predajo pisane besede običajnim prekmurcem na način, da je “beseda meso postala”.
Vdori drugih običajnosti (kuhanje, petje, sejem…)so prispevali primerno podlago, ki je besedo vmeščala v prostorski kontekst. Tudi to je bil dober prijem, ki je na videz slučajno – sicer pa koncizno – zmiksal presežek: v smislu, da imamo pred seboj dokumentacijo – dobili pa smo interpretacijo.
Mal so me zmotili napisi, ki so kot “podnapisi” sekali sliko. Niti ne zaradi njih samih, kot mogoče zaradi grafične trdosti.
Štefan Kardoš v današnji sobotni pravi, da je bil pozoren na hehet, ki je nastal (v ljubljanskih vrstah?)ob inštalaciji Kolaričevega ušesa. Ja, v bistvu prav ta proces “igranja” in spajanja besede, zraka in zemlje predstavlja presežek filma. Govori o tem, da je lahko en proces misli raztegljiv (ne le v video-sliko, temveč tudi materializirano “anteno”). Hkrati je tako prijetno kontradiktoren: Kolarič ves resen in miseln, Dušan zagnan in poln akcije, Feri brez skepse…vsi skupaj pa otroško igrivi – sploh, ko pride v roke tista francoska škatlica s prototipi, kot da bi bili pod novoletno jelko ali v atomskem laboratoriju!
Seveda je (@stane!) glasba v filmu fajn. Zgoraj sem namignila tudi na tisto muziko, ki je sledila filmu – vključno z Vladotovimi “vdori” in Dušanovimi spoji. Da ne govorim o Simoni in džuboksu v nadaljevanju…
Si vas predstavljam.
V zraku vse vonjave,
strune nežijo uho,
duša poje širjave,
telo drhti za temo.
Ej, cigani, svet je naš, ali pa ga ne bo.
Stane, dajmo enega poslanca v pravo politiko od Strojanovih, no lahko pa tudi koga drugega enake krvi.
Bomo dobili kmalu nazaj.
Ne gre za to, da bi morali Romi imeti svojega poslanca, gre za to, da se duh skromnosti, širokosrčnosti, svobodomiselnosti in veselja do življenja naseli med vse poslance.
Da ne bodo izbrisanih onegavili še en mandat, recimo.
Pozdrav.
Stane, vaši verzi so, preprosto, lepi. Pa tudi: če se duh skromnosti, širokosrčnosti, svobodomiselnosti naseli v deželi, bodo nekatere aktualne zadrege splahnele kot preluknjani baloni. Z nekaterimi pa se bo seveda še zmeraj treba soočati…
Majda, hvala za misli, ki si jih v Beltincih nismo imeli časa povedati. Tudi sam sem se ob prizoru, ki ga omenja Kardoš, smejal iz srca… Bilo je prav sproščujoče, da je Maja ravno s tem prizorom pripeljala filmsko dogajanje do vrhunca. Igrivost? Samoironija? Kaj tretjega? Vsekakor vmesna lega, ki mi je blizu.
Živjo, Feri!
Prav presenečena sem te spet okrila, ko sem šla po sledovih enega od zaresnikov, ki piše na Razgledih odlične komentarje.
Ker si imel¸nekaj časa blog ne delu, sem mislila, da si prodan desničar in sem te nehala brati,
mislim namreč, da noben svoboden pisatelj, pesnik, umetnik ne bi smel biti član nobene stranke, ne leve ne desne, ne plave ne rjave, da bi moral biti zgolj KRITIČNI IN MISLEČI DUH, ki opozarja s svojim razmisljanjem, vzgaja in uči, zgolj usmerja k boljšemu in pravičnejčemu za neko družbo.
Seveda je to zgolj moje mnenje, Bog ne daj, da bi ti karkoli vsiljevala ali podtikala,
vso pravico imaš biti to, kar čutiš, da je prav.
Pisatelja z ravnice, moj dedek ga je oboževal, sem tudi sama kot otrok rada prebirala, v njegovih delih je bilo otroštvo mojega dedka, babice, ki sta prisegala na resnico v njegovih romanih.
Zato ga imam rada, tega Miška in Prekmurje, kjlub 20 letnemu potepanju po svetu, najbolj moje.
In vsi Prekmurci, umetniki, glasbeniki so bolj moji od ostalih Slovencev, kar je neverjetno, ko imam rada vse ljudi, ki mi piščajo biti to, kar čutim, da sem in moram biti.
duša Prekmurca je na nek način kot duša Andaluzijca, odprtega, veselega, vedrega, bučnega človeka, le namesto morja – neskončna polja zlatega žita in zelene koruze, ravnic, kjer se ti odpočije duša in korak učvrsti …
No, Miškovih originalov v prekmurščini bom vesela tudi sama, marsikatera beseda mi je ušla, a v glavnem še vse razumem, ko pridem v Prekmurje.
fajn bodi in lobiraj za Prekmurje, hehe, na listi Zaresnikov.
Ne vem sicer iz katerega razloga komentiram, oziroma se posredno javljam na ta zapis. Dokler nisem šel stanovat gospodu Podržaju v zapor na Dob sem zadnjih nekaj let prebival v Radencih. Nekako dotikal sem se Prekmurja. Lep je ta kraj a na žalost postaja vse bolj Slovenski. Lepo je nebo slovensko pod katerim živimo, težko je samo pod drevesom,ki ga sami zasadimo…Leta 1993 sem res naredil bedarijo v mojem podjetju,še večjo bedarijo je naredila država ker me je v svoji nesposobnosti sodila kar 15 let. Vaš član in kandidat Zaresa gospod Podržaj pa potem, ko sem vljudno sam prišel prestat za tisto kar “sem” kriv me je pahnil v najbolj zaprto svoje stanovanje. Pa nič hudega. Verjetno si zaslužim. Želel pa bi končati svojo osmo knjigo “Cerkev umira v petek 13″ http://www.roman-leljak.si, pa Vas bi prosil, če se že poznate med sabo, kar verjetno se, da ga prosite, da mi v celico zaupa eno mizo in stol. Lažje pišem. Ustvarjalcem enega aktualnega filma o povojnih procesih sem pa že pisal, namreč na slikal iz snemanj sem videl, da so namestili v celice mize in stole, veste tega niti sedaj ni…ne glede na vse v Radencih imate moj glas in glas žene, ki v strahu prepisuje moje besede in se boji retributivizma gospoda Podržaja.
Gospod Feri ne zamerite mi,
Maja Rožman v imenu Romana Leljaka