Naloge za vladarja
Če je sklepati po glasu ljudstva, naj bi se novi predsednik države bal (morda tudi veselil) v prvi vrsti dolgčasa. Menda v tej funkciji ni pretiranega naprezanja in prvi mož naroda lahko mirno mrkne v duhu ali s telesom kar za nekaj časa, ne da bi podaniki to sploh opazili.
Res mu nalog zunaj tistih z ustavo določenih ne gre kar tako na novo vsiljevati. Lahko pa se od njega vseeno tudi kaj novega pričakuje Tole, kar bo sledilo, so moja osebna pričakovanja in vesela bom, če bo novi vladar tole prebral. Le zakaj ne bi, saj ga vendar dovolj hrupno podpiram.
Torej.
Vlada, pa ne le naša, se v današnjem času vse bolj izgublja v bagateli vsakodnevja. Poganja škripajočo mašinerijo servisiranja dnevnih nalog in problemov, se poskuša spopadati z novimi in nepričakovanimi, zagrizeno in brez ostanka bije svoje ideološke boje s sovražnikom, ki se pri tej politični opciji, oziroma pri fantih, ki marširajo pod to zastavo, ne bo nikoli udomačil v nasprotnika in bo na vekov veke ostal sovražnik, čemur posveča svojo, vsaj videti je tako, bazično energijo. In predvsem in na prvem mestu nenehno kalkulira z imperativom biti vnovič izvoljena. Temu cilju je podrejeno vse drugo. In to, kot rečeno, to sploh ni kak poseben novum ali specifika slovenske vlade.
Okoli nas pa se svet vse bolj naglo, drastično in vse bolj usodno spreminja. Kopičijo se ne le zgolj na pol rešljivi, tudi najbrž nerešljivi problemi, ki bi jim bilo treba že zdavnaj nameniti velik odmerek vladarske in državniške pozornosti, ki jih je treba reševati na dolgi rok, pa jih aktualna vlada skoraj opazi ne. Ne le zato, ker ne bi imela zanje časa. Tudi zato, ker je reševanje takšnih problemov skoraj praviloma nepopularno: pomeni prikrajševanje državljanov, zategovanje (tudi energetskega) pasu, veliko slabe volje, prostor za dodatne demagogije vseh sort, pri katerih smo kar vešči.
Tako nikjer ni videti, da bi se vlada sistematično in dovolj odločno lotevala reševanja spreminjanja podnebja vsaj na mikro, slovenski ravni. Nobenih signalov ni, da bi se začela spoprijemati z demografskimi demoni, ki se prihuljeno plazijo iz prihodnosti in zoper katere bi morali sestaviti trdno in modro vseljudsko, medgeneracijsko strategijo že predvčerajšnjim. Ne duha ne sluha ni o vrsti drugih strateških razmislekov o dolgi vrsti izzivov prihodnosti, ki jih drugod v razviti Evropi pri marsičem že pridno in zavzeto rešujejo.
Pravijo, da bi bilo za kaj takega treba že zdavnaj organizirati nekakšna znanstveno raziskovalna telesa, bodisi pod okriljem ministrstev bodisi drugače, sestavljena iz posebej bistrih in usposobljenih Slovencev, ki ne bi podlegala nikakršnim strankarskim ali ideološkim pričakovanjem in bi jih torej vsakokratne volitve in druge zamenjave praviloma obšle. Ničesar takšnega nimamo. Res je, da so bili poskusi v tej smeri, a praviloma je vse zvodenelo in umrlo.
Res je tudi, da se je predsednik Drnovšek sprva na videz zavzeto lotil nekaterih »problemov o prihodnosti nacije« in organiziral peščico odmevnih okroglih miz na te teme. Ostalo je zgolj pri tem, nič več in nič novega se ni zgodilo in spet je vse obstalo.
Nikakor ne sprejmem za svoj načrt prihodnosti Slovenije nekaj za zdravo pamet žaljivih floskul o otoku pred Izolo in megazabavišču pod Ptujem ali kjerkoli že.
Torej, spoštovani novi vladar Slovenije, za dolgčas ni nikakršne potrebe. Upam si ženska naivnost je seveda brezmejna – plaho pričakovati, da pet let svojega predsedovanja ne nameravate investirati predvsem v kalkuliranje za podaljšanje svojega mandata. Slovenija je sestradana od pomanjkanja vsakovrstnih dejavnih premislekov o reševanju problemov v našem makro in mikrokozmosu. Če vam bo dolgčas, oziroma če želite narediti za svojo domovino kaj res pomembnega, dolgoročnega in prepoznavnega, premislite malo o tem.
Želim vam tudi veliko uspeha pri volitvah čez nekaj dni.
Pozdravljeni
Čeprav ustava določa pristojnosti predsednika, pa državljani pričakujemo tudi od predsednika nekatere odgovore in aktivnosti, saj kot je navedeno, se svet z veliko naglico spreminja in spremembe, novi izzivi in problemi kar kopičijo zato ni čas za dolgčas in neaktivnost. Zatiskati si oči pred demografskimi problemi, vse večjim socialnim razslojevanjem….. bi bilo zelo lahkomiselno.
Upam, da se bo predsednik več ukvarjal z svojimi državljani. Lahko bi že nehali iskati mrtve in končno postavili pediatrično kliniko. Najbrž smo država, ki umira, ker nam mrtvi več pomenijo kot živi.
Če primerjamo organizacijo velikih delniških družb z organizacijo družbe država, predsednik družbe ni direktor družbe, pač pa je pooblaščenec lastnikov, ki direktorja nastavlja.
Tudi po naši ustavi je tako, da predsednik ni vladar, pač pa je vladar vlada, predsednik pa je pooblaščenec državljanov, saj je direktno voljen.
Torej je ta funkcija za državljane enako pomembna, kot ona v delniški družbi za lastnike delnic, se pravi, najpomembnejša.
Problem je le to, da se državljani sploh ne zavedamo, da smo lastniki države in od novega predsednika pričakujem, da nam bo to pojasnil in s tem tudi svojo funkcijo postavil na mesto, ki ji gre.
Prejšnja, žal, tega nista.
Mi se v svoji državi počutimo čisto majčkene delničarje in za svoje delnice pogosto sploh ne vemo. In se seveda tako tudi obnašamo. Predsednik države kajpak formalno sploh ni vladar. A Slovani, pa ne samo Slovani, in z njimi tudi Slovenci, nosimo v genih (in v glavah?) še vedno veliko hrepenenja po tem, da bi za nas skrbel dobri in pravični pa mogočni oče. Ki si mu vdan in ti je fino, da te varno vodi. Kučan je bil doživljan zagotovo tudi kot vladar. Konec koncev si oglejte to histerijo okoli ponovne izvolitve Putina v Rusiji. Rusi hočejo Putina za carja in basta.
In konec koncev, kaj pa nas to briga. Naj bo Putin car.S kakšno križarsko ihto se tako imenovane razvite demokracije spravljajo na tiste družbene sisteme, ki niso čisto skladni z našimi demokratiočnimi standardi. In nas prav nič ne zanimajo vse mogoče historične, antropološke, kulturne in časovne okoliščine teh drugačnosti, pri čemer seveda mislim, da svet ne živi v enakem, ampak v zelo različnih časih.
Po eni strani potemtakem fetišiziramo svojo demokracijo, po drugi pa se obnašamo kor pobesneli jezuiti pri pokristjevanju južnoameriških Indijancev.Kakšna nagravžna hipokrizija.
Res je in sploh nič ni narobe, če želimo svojega Busha ali Putina, le da naš predsednik nima v rokah takih pooblastil, čeravno je voljen na enak način, kot onadva. In tudi to ni slabo, da jih nima, toda, ko bo sprejet zakon o delnici države, bo tudi on postal vladar, toda ne vladar nad državljani, pač pa v njihovem imenu vladar tistih, ki državo vodijo, saj bo tudi on lahko ocenjeval njihovo delo na osnovi edinega pravega ekonomskega kazalca, dobička podjetja, ki se mu reče država.
Kaj si državljani lahko želimo lepšega, kot to, da bo država ekonomsko uspešna zato, ker bo uspešno njeno gospodarstvo, plače in pokojnine primerne, dobiček države pa se bo delil vsem, ne pa samo nekaterim.
Morda izgleda kot sanje, toda tak je kapitalizem, pravico do upravljanja in delitve dobička podjetja imajo tisti, ki so lastniki kapitala tega podjetja.
In država JE podjetje in kapital tega podjetja JE v enaki in neprenosljivi lasti vseh državljanov.
Res smo hlapci, če ne vemo, da smo gospodarji.
Spoštovani Stane,
Ne vem, če opažaš, da vsako stvar vežeš na to svojo delnico in to na vseh temah, kjer sodeluješ. Zagovarjaš svoje sanje, kar je tudi prav. Ne zdi se mi pa prav, da daješ narobe vsem tistim, ki pišejo zgodbo takšno kot je sedaj. In g. Bernarda je zagotovo napisala prav, ker ne piše zgolj samo o svojih sanjah.
Ne zaletavaj se v vsako besedo, ker nekdo države ne poimenuje podjetje-po tvoje ali kakorkoli jo že imenuješ.
Ne rečem, da tvoje sanje niso zanimive, žal pa smo prisiljeni živeti od danes na jutri in kar obeta prihodnost vsem nam, je naravnost grozljivo. Že zdaj se sprašujejo, če bodo pokojnine za nas mlade. Verjetno ne, saj je že zdaj razmerje (cca) 1:1,5 (eden zaposlen na 1,5 upokojenca). Kaj še le, da bodo nam poklanjali delnice in dobiček. No, jaz bo vesela, če bo tako.
Zdaj pa velja, da kdor je pameten si bo poleg pokojnine priskrbel še kakšen drugačen načrt, četudi samo varčevalni.
Če se oprem še na to, vseeno je, kako se imenuje poveljujoči v državi (v podjetju, če hočeš), dokler dela dobro! Pa naj ga imajo za vladarja, predsednika…bla bla, zaradi mene ga naj imenujejo kakor želijo. Z izrazoslovjem se naj ukvarjajo slavisti ali kdorkoli je že za to zadolžen, verjamem, da bodo našli najbolj primeren naziv.
Spoštovani poglejte si tole: http://24ur.com/elec/elec_article.php?article_id=3109476
Če tole ni najbolj podlo dejanje vlade JJ, poleg glasovnic iz tujine potem res ne vem kaj lahko še pričakujemo od njih!!! Očitno so se začeli zavedati, da so volitve izgubili in zopet se je pokazalo da še kako drži pregovor, kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!!! In nekateri že padajo!!!
Mateja, delnica države je makroekonomska delniška zanka, ki ti odpravlja strahove, kaj bo čez 50 let, ko boš v penziji.
Kako si pa predstavljaš, od kod bodo ljudje dobivali denar za potrošnjo takrat, ko bodo namesto njih delali stroji, če ne iz dobička podjetja, katerega lastniki so.
Nikar si ne misli, da ti bodo svoj dobiček poklanjali lastniki drugih podjetij, tega ne želijo deliti danes niti z delavci, ki so pri njih zaposleni in imajo prav, saj že dajejo davek na dobiček podjetju, katerega lastniki so tudi delavci, državi.
Ti se pa kar potrudi in šparaj denar za penzijo, če imaš plačo dovolj visoko, pa otrokom privošči kakšne počitnice na morju, če jih imaš, pa nov avto si kupi, morda povečaj stanovanje.
Delaj vse, kar ti srce želi, če imaš denar, kajti zastonj so le sanje.
Se pa strinjam, da je bilo mladim v moji mladosti lažje, kot vam je danes.
Gotovi mi v tem Bernarda ne bo ugovarjala.
Hmmm…Verjetno ti je vseeno za mojo življenjsko zgodbo, pa kljub temu, če boš imel voljo prebrati do konca, boš morda tudi razumel moj dvom.
Ja, Stane, hvala za nasvet… vendar ga že pridno uporabljam že kar nekaj let. Morem reči, da štejem 26 let, ampak sem si v življenju ustvarila vse naštete materialne stvari, kaj dosti več tudi ne rabim. Otroka še nimam, si pa tega bogastva zagotovo želim in veselim.
Moje razmišljanje pa izhaja iz dejstva, da so moji starši morali in še danes morajo težko delati, da shajajo skozi mesec (da ne boš rekel, da imam bogate starše). Poznaš tisti občutek iz meseca v mesec, če boš imel za položnice? Otroci smo ravno zato, vedno temeljili boljšemu življenju.
Sama imam “noro idejo”, da mi fiksna plača ne zagotavlja varno preživetje, pač pa imam nekakšen “fiksni šparovec”. Pomeni pa, da če jutri ostanem brez službe, posledično redne plače, se ne rabim sekirati vsaj naslednji dve leti, kako bom živela in kako poravnala položnice, kdaj si bom našla naslednjo službo, ker imam, bi moja mama dejala, »prišparano za hude čase«. Ljudje zapravljajo, kadar imajo denar, šparajo pa takrat, ko ga nimajo več.
Ja, sama bom poskrbela za svojo prihodnost, začela sem že nekaj časa nazaj in čaka me še veliko dela in jasno sanj. Žal sem iz familije, ko smo otroci lahko res samo sanjali o dopustu. Danes sem teh sanj vesela. Imeti željo po morju, kakršno sem jaz imela (nekateri bodo to razumeli), jo mnogi niso nikoli imeli, ker se jim zdelo samoumevno (gledano seveda pozitivno-hvala bogu). Meni pa se zdi danes samoumevno, da si zagotovim vse to in še več morja, ne samo letos, ampak za vsa leta naprej. Žal si ne upam tvegati, da če sama ne bom poskrbela za svojo prihodnost, bodo starši ali pa država. Tokrat ne bom kockala.
Vsak izbira svojo pot, naj bo tudi tvoja prava.
Bravo, Mateja, popolnoma se strinjam s tvojim razmišljanjem in delovanjem, ne vem pa, od kod si vzela, da jaz mislim, da mora država skrbeti za kogarkoli.
Država je vendar samo forma, organizacija, podjetje, s katerim upravljajo ljudje in v ekonomskem jeziku se upravljalcem pravi lastniki kapitala in lastniki kapitala pričakujejo od svojega upravljanja vedno neko ekonomsko korist.
In res ne razumem, zakaj upravljalci demokratične države ne bi smeli imeti enakih pričakovanj, kot jih imajo lastniki drugih podjetij, ali kot so jih imeli kralji v kraljevinah, cesarji v cesarstvih, knezi v kneževinah.
V čem, za boga, je razlika?
Zakaj dva milijona lastnikov Republike Slovenije ne bi smelo imeti enakih ekonomskih pričakovanj, kot jih ima, recimo, deset ali sto vodilnih managerjev, ki so odkupili s certifikati neko podjetje?
@stane
Se strinjam z Matejo, dajmo nehat s to delnico države v vsaki temi. Raje odpri svoj blog, kjer se bo debatiralo o tem.
Veš, kako je, jaz v svojih komentarjih izhajam iz pozicije navadnega državljana, ki je v vseh revolucijah potegnil ta kratko, čeravno je tvegal svoje življenje, da je monarhom odvzel kapital države, z dobičkom še pa vedno ne razpolaga, ker ga v njegovem imenu razporejajo drugi.
Da je farsa še večja, pa te druge izbira enakopravno sam na volitvah in jim daje polno pooblastilo za delitev dobička države kakor se njim zdi.
In ti meniš, da za novo politiko takšna pozicija zares ni primerna?
Da ji manjka barva, prepričanje v to, ali posmrtno življenje je, ali ga ni, ali ji manjka kaj tretjega?
Mimogrede, kateri blog je pa tvoj?
Stane, brez zamere, preberi si kakšno knjigo. Sama se ukvarjam z delnicami in to kar ti sprašuješ, je res smešno.
Država ne more biti dober gospodar v gospodarstvu, ravno zaradi političnega vpliva. Gospodarstvo je odvisno od menjave vlade. Ko pride nova vlada se zamenjajo vsi direktorji in uvede nova politika. Zato prihaja do privatizacij. Le dobri lastniki lahko pripomorejo strateškemu razvoju države. Poglej, kolikšni so deleži države. Lahko logično že razmisliš, zakaj jih država ne odkupuje od drugih, temveč jih celo prodaja.
Pričakovanja in upravljaljsko pravico pa lahko imajo le delničarji, ki pri tem sodelujejo s svojim kapitalom. Večinski delničarji se ponavadi med sabo dogovorijo in na skupščini izglasujejo direktorja kot politiko. Država pri tem nima nobene izgube, saj njeni deleži odločajo o večini stvari, četudi ima samo 30 procentni delež, seveda s svetlimi izjemami kot je Elektro Maribor, ki ima v lasti še vedno 79 delež, saj se elektrika smatra še vedno za prepomemben vir države (v tujini se to že privatizira).
O kraljih in cesarjih pa le še to, če ti skušam logično odgovoriti, verjetno je bilo pogojeno s tem, da si je kraljevski naziv pridobil dedno ali z izvolitvijo. Stolček je kralj obdržal do smrti s tem je bil tudi pravšnji “direktor” kapitala ravno on.
Vedno pa obvelja “ne more biti kapital v rokah politikov, ampak politika v rokah kapitala”.
In GregaR ima prav, odpri si svoj blog, zagotovo boš prišel lažje do pravih rešitev za svojo delnico.
Mateja, država z naložbami nima kaj iskati v gospodarstvu in to kar ti praviš o delnici države, je smešno.
To, kar si pa na koncu pribila, pa drži, kot pribito. Politika mora biti v rokah kapitala, toda ne katerega koli, pač pa tistega, ki je v lasti državljanov, ne v lasti onih delničarjev, s katerimi se ti ukvarjaš.
Ravno v tem je razlika, ki upam, da jo boš doumela, ko boš prebrala pravo knjigo, ne katerokoli.
Sicer pa ja, tudi Bernarda se verjetno križa nad mojimi komentarji, naj mi oprosti
Nimam lih volje in časa se tokrat oglašat, ampak berem že cel cajt, kako Stane govori o temi, ki načeloma ni sorodna z naslovom, pa vendarle pomembna (se tudi jaz opravičujem Bernardi).
Moderna finančno sposobna država, ki ne skrbi za tiste na slabšem je odraz sama sebe in ljudi v njej ter je z vidika zgodovinske solidarnosti naših predhodnikov hipokritična, ko gre v impotentno delitev lastnega kapitala, če lahko Matejine besede povežem z zavarovalnico Triglav. Žal pač tako je v kapitalizmu, da bi naj vsak zasledoval svoje lastne cilje, pri čemer pa ljudje radi zanemarjajo ali se izogibajo dolžnostim – na primer dolžnosti, da si dostojen državljan in spoštuješ zakone oz. tako kot piše Boštjan M. Zupančič; Pravo in prav, str. 17: “…Ni naloga države, da vse razume (in vse odpusti), marveč da brani doseženo stopnjo civilizacije pred tistimi vedno navzočimi elementi, pa naj gre za kontrabantarje in davčne utajevalce ali pa za finančne psihopate velikega formata, ki kot bakterije v telesu zmanjšano odpornostjo vedno čakajo na svojo priložnost. …” Utopični humor bi se glasil: »Če bi v Sloveniji zmanjšali vse vrste kriminala vsaj za 50%, menim, da bi VSI državljani Slovenije živeli bolje in dejansko kaj imeli od tega.« Zame osebno predstavlja moja “delnica”, (besedo, ki jo navaja Stane) namreč moj lasten doprinos za svetlo prihodnost mojega froca oz. kot Mateja govori, varno in mirno življenje, seveda ob predpostavki, da za te delnice skrbijo kompetentni ljudje. In upam, da bo naš bodoči predsednik res tisti, ki združuje; še posebej, pa da nikoli ne bo imel dlak na jeziku! Res da premier ima več moči ampak ljudje še lažje enotijo s tistim, kar govori in nenazadnje tudi dela predsednik države.
Evo zdaj se bo ziher kdo nasmejal mojemu idealizmu, gledajoč slavne zgodovinske slike in postre, naj bo naš predsednik Lord Kitchener, ki kliče ljudi skupaj; naj bo Svoboda (najslavnejša slika francoske revolucije), kako ljudi pelje naprej; naj bo Victor Jara, ki je pel o ljubezni, miru in socialne enakosti; ne bi rad bolj pretiraval, samo kar naj ne bo – pa večji Kristus od Krista samega.
PS: Mateja: “ne more biti kapital v rokah politikov, ampak politika v rokah kapitala”.
To že, vendar pa mora politika OBDRŽATI totalne vzvode nadzora in v skrajnih merah tudi regulacije nad tem kapitalom. Kapital je sam po sebi surov in nima v svoji agendi, razen tega da skrbi za svoj lasten presežek, nič drugega v mislih; za altruizem nima posluha. Osebno kapitalu ne zaupam, ker pa tudi politiki ne, je zato v prihodnje imperativna vmesna pot. Če bo politika v prihodnje res obstala v rokah kapitala, potem bomo pa žal vsi morali varčevati za stara leta DOMA in ne v privatiziranih skladih, se bomo spomnili dni, ko je izšel Moorov film Sicko in da nihče ni povezal 1+1 poti kam gremo, nihče ne bo hotel več plačevati davka in potem bomo imeli »laisse faire« državo, katero ne bo priznaval niti brezdomec pod mostom, razen če mu bo kapital preko izvršne oblasti to surovo vsilil.
Ja uroš se popolnoma strinjam. No glede izreka priljubljenega na tujem, je mišljen v smislu, morda sem celo mejčkeno res nesmiselno ga skrajšala.
Kapitala ne morejo upravljati politiki, ampak lahko s pravo politiko upravljamo kapital…nekako takole je mišljeno.
Še bolj narobe, politike imamo ravno zato, da v imenu vseh državljanov upravljajo s kapitalom države, ki je je v demokratični državi v lasti vseh državljanov.
Ali je to res tako težko razumeti?
Glede predsedniških volitev in predsednika, ki ga bomo imeli, je prestopljen rubikon. Mislim, da so se t.i. osamosvojitelji začeli usodno igrati s pojmom osamosvojitve kot zasebne lastnine posameznikov, struj, klanov, strank. Toliko dregajo v ta njihov skorajda edini intelektualni kapital, da bodo ne samo naveličali ljudi, pač pa verjetno tudi odprili prej neznane probleme. Le kako bo “dišalo po zmagi na Martinovo?”.
Diši tako, kot mora. Poražena je bila komunistična ideja, da se s prevzemom oblasti prevzema tudi kapital države, ki je v enaki in neprenosljivi lasti vse državljanov, v last zmagovalcev na volitvah.
Državljani so pokazali, da so z osamosvojitvijo samo izstopili iz družbe Jugoslavija in ustanovili novo družbo Republika Slovenija, da je bila to skupna odločitev in da si nima nihče pravice prisvajati nečesa, kar je skupna in neprenosliva last vseh državljanov.
Zares bi bilo čudno, če bi bilo drugače.
Po nocojšnjem pogovoru v Odmevih res ni več jasno, kaj želi v ponedeljek predsednik vlade doseči z glasovanjem o zaupnici, ki mu je koalicija ni nikoli odrekla.
Če je res, da so novinarji podpisali izjavo, da je predsedovanje takšne Slovenije grožnja za Evropo, je pa tudi debela šala.