“Open space” zbližuje
Pred kratkim sem imela priložnost sodelovati na tri dnevnem seminarju o stavbni politiki, s poudarkom na vprašanju, kako naj mladi čim prej pridejo do lastnega stanovanja, kako naj se osamosvojijo in zapustijo »Hotel Mama«, saj v Sloveniji kar 75 odstotkom mladih do 30. leta, še vedno biva pri starših! Tema je bila vsekakor zanimiva, a to ni bistvo tega zapisa.
Tri dni smo se družili mladi politični aktivisti s Slovenije in Hrvaške! To je bistveno. Člani političnih podmladkov z obeh strani schengna, levi in desni, en drugemu tako podobni, a hkrati tako daleč! Skratka skrajno heterogena skupina mladih ljudi, željna novega znanja, izkušenj in polna entuziazma. Na prvi poglej se je zdelo, da bo delo v taki skupini nemogoče ali vsaj nekonstruktivno, a se je prvotna teza izkazala za napačno. Med nami so bile jezikovne prepreke, saj so nas sosedje le stežka razumeli, različna strokovna in politična ozadje nam niso bila v pomoč, v zraku je bilo čutiti nezaupanje, v stilu »idličnih« medsosedskih odnosov, kot jih slikajo mediji in »prefinjena« zunanja politika na obeh straneh. In vendar, seminar je bil zelo uspešen. Uspelo nam je premagati vse razlike in to na način, da je vsak lahko razvijal vprašanje, ki ga je najbolj zanimalo. Metoda »open space« je rešila projekt. Šele, ko smo imeli proste roke, ko smo lahko sami razporejali čas in teme, ko je vladala navidezna anarhija, popolna svoboda misli in dela, smo postali prava skupina. Prav zaradi metode, ki deluje na dejstvu, da je najbolj produktiven čas na seminarjih in konferencah prav odmor za kavo, smo imeli priložnost spoznati en drugega, odpirati teme, ki so se nam zdele najbolj relevantne, se spoznavati in učiti en od drugega. In zaključek. Pravi »team building«, odlični rezultati, samoiniciativni terminski plani bodočega sodelovanje, novi kontakti, novi prijatelji. Ideja za naše starejše kolege?
Presenetljivo se mi je zdelo dejstvo, da naši mladi sosedje o nas tako malo vedo in seveda obratno. To, da niso člani evropske družine je bilo opazno, že mladinska politika, pa čeprav je naša daleč od svetlega vzgleda, je tam izredno slabo razvita. Ker je Sloveniji vstop Hrvaške v EU v velikem interesu, menim da jim s svojimi izkušnjami zagotovo lahko pomagamo. In tu se je v meni ponovno zbudila ideja, ki sva jo s kolegom preigravala že pred dobrim letom dni. Ideja, ki so jo že takrat povzeli določeni novinarji, ideja, ki je konec koncev naletela na odobravanje celo na Ministrstvu za zunanje zadeve, a na koncu zaradi »sproščene« klime, ni ugledala luči sveta. Morda je pravi čas prav zdaj. Gre za ustanovitev Sklada za sodelovanje mladih Slovenije in Hrvaške. Sklad bi bil namenjen spodbujanju in financiranju bilateralnih seminarjev, konferenc, izobraževanj, delavnic v smislu kako priti do evropskih sredstev namenjenih mladinskim projektom. In spet smo pri bistvu! Nam je to sploh potrebno in zakaj nam je potrebno? Odgovorov je več, a naj jih nanizam le nekaj: sožitje, toleranca, skupna zgodovina, skupna bodočnost.
Mediji in nespretna zunanja politika ustvarjajo mnenje, da nismo prijateljski državi, kopičijo se neki navidezni konflikti, ljudje pa ostajamo isti. Dobri in slabi in to na obeh straneh. Skupne izkušnje, podobno nrav, evropska zgodovinska zavest…tako podobni v razmišljanju in načinu življenja, a ločeni. Eni v Evropi, drugi šele na poti.
Pozdravljam način razmišljanja in pisanje kolegice Nine, ki je zadela v bistvo medčloveških odnosov, ki naj bi bili platforma za vse nesporazume in nerazumevanja, ki jih želimo razrešiti. In seveda odpraviti se do cilja, ki je skupen samo je pot zaenkrat različna.
Podpiram takšno grajenje političnega sodelovanja od spodaj navzgor.
Mi je pa padlo v oči nekaj drugega. Politični problemi nastajajo le tam, kjer ni volje za njihovo reševanje. Praktično takoj, ko so se mladi iz “dveh različnih taborov” usedli skupaj in posvetili nekaj svoje pozornosti problemu, je ta že praktično izginil.
Isto mislim, da je v politiki na vseh nivojih. Če pooblastila zapremo v ozek krog ljudi, bo cel kup problemov ostalo v temi. Če pa se trudimo vključiti čimveč od članov stranke pa tja do NVO, se bodo problemi osvetlili in na soncu stopili.
Stavbna politika in »Hotel Mama« je aktualna tema za vse mlade, ki v tako velikem odstotku še vedno ostajajo doma.
Seminar je pozitiven pristop izmenjave izkušenj pri reševanju stanovanjskih problemov.
Ideja o ustanovitvi Sklada za sodelovanje mladih Slovenije in Hrvaške je dobra in jo podpiram.
Morda za razmislek tudi na širši mednarodni osnovi (Srbija, Črna gora, Bosna in Makedonija).
Lep pozdrav!
Drago Mencin
@Drago
Podpiram tvojo idejo o širši mednarodni osnovi, a nekje je potrebno začeti, zaenkrat je le ideja, a morda bo kdaj tudi kaj več…poleg tega je naš odnos s sosedi poseben in prav zato, bi bilo smiselno okrepiti medsosedsko sodelovanje. Tako ali drugače…
Ddan
Nočem kidnapirati teme, bi pa rekel eno na tole stanovanjsko farso. Zadnjič sem nekaj premleval in sem se spomnil enega para, ki je pred kratkim kupil (novo) stanovanje za 130€ čukov v Ljubljani. To je trenutno cena ca 50 kvadratne (čisto povprečne) luknje v Ljubljani. Kredit bosta odplačala tam nekje med 180-190€ čuki. Skratka, če bi jaz danes, star ca 30 let, sam kupil tako stanovanje, bi se ob podpisu pogodbe za razliko od glavnice samo z obrestmi TAKOJ postaral na 45 let. Torej bi šele čez dobrih 15 let začel odplačevati glavnico, to bi pa trajalo še nadaljnjih 30 let. Tak scenarij bi se odvil, če bi imel neko povprečno plačo okoli 650€ in bi jo seveda v CELOTI dajal za kredit… Prehranjeval bi se v državnem zboru, kjer imajo malice res smešne cene… Tako bi me prehitela še pokojnina in zato takrat z odprodajo stanovanja, ki bi bilo v pitaj boga kakem stanju, verjetno sploh ne bi imel dovolj denarja za kak dom ostarelih. Dom, kam gredo starejši ljudje, da z neko omejeno pieteto umrejo v kontroliranih pogojih. Aha, družino si bom ustvarjal v naslednjem življenju. Za kakšno sporočilo torej gre? Že res, da mladi stremimo za dobro izobrazbo in upanjem, da bomo s trdim in požrtvovalnim delom, kot vzorni državljani, lahko v življenju kaj dosegli. Pa je to res? Žal ni (takoj vidim kako me boste demantirali, »bring it on«). Dokazov je namreč absurdno preveč. Za primerjavo, bi dal samo eno povprečno plačo, ki se verjetno giblje okoli 600€ in plačo direktorja Pošte, ki je malo manj od 11.000€ mesečno. Človek dobi občutek, da gre tukaj za resno skladje med trdim in požrtvovalnim delom. O zasebnem sektorju ne bi zgubljal besed…
Ne morem mimo, da se ne bi dotaknil še državnih poroštev bankam, ki bodo vsekakor glavnica medijskih razprav v naslednjih dveh ali treh mesecih. V odvijajočem se mescu, ko bo državni zbor neizogibno prisiljen v sprejem spremembe ZJF, če ga že ni, sploh ne sledim več, si upam roko dati v ogenj, da bo to ena res prava kravja kupčija; še ena izmed mnogih. To bo pravi “motherload of all clusterf%#ks”. Pred volitvami je bilo rečeno, da nas take kupčije sicer ne zanimajo. Kakšne bodo varovalke, da se banke in zavarovalnice v bodoče ne bodo več igrale s pokojninskimi skladi? Kakšne so garancije, da si delničarji slovenskih bank, ne bodo izplačevali dividend, sejnin in raznih drugih deplasiranih dohodkov? Kot sem zadnjič rekel, da če si bojo izplačevali, potem res ne rabijo državne pomoči! Kakšna jamstva imamo državljani, da ta poroštva ne bojo splahnila neznano kam in kako “strokovno” je opremljena sploh ta zadeva SID; zakonodaja zaostaja za raznimi finančnimi artikli za vrsto let?! Če se bo recesija še poglobila, potem lahko pričakujemo pritisk finančnih institucij še na špekuliranje s hrano. Kako misli naša nova vlada omejiti tako trgovanje s hrano? Na vidiku torej še nadaljnja bolj poglobljena neskladja s trdim in požrtvovalnim delom. Danes zjutraj sem se zbudil v svetu privatiziranih dobičkov in nacionaliziranih tveganj. Račun je torej izstavljen, samo na napačen naslov – moj. Spet gre za najslabšo mešanico vsega. In kako bo to meni pomagalo pri nabavi mojega stanovanja? Nikakor. Zato na tem mestu drezam v strokovne kadre stranke in PRIČAKUJEM, da se na spletnih straneh da jasno in ekzaktno e-sporočilo kako naprej in pod kakšnimi pogoji!
Vsekakor pa bi se vrnil nazaj k temi članka. Pravilna poteza v pravo smer, samo bi predlagal, da – Nina (če te lahko tikam)- najdeš prvo mlade ljudi, ki imajo rešen stanovanjski problem in ne nosijo tako težkega bremena. Absolutno podpiram omenjeno idejo, če imamo denar za reševanje bank, potem ga MORA biti tudi nekaj drobtin za mlade. Stoj trdna za takimi idejami in jih širi, mojo podporo imaš!
Lep pozdrav, Uroš
Spoštovani g. Uroš mogoče imate prav, toda tole ni tema za tovrsten problem, temveč za druženje mladih. Mislim da je odlično, da so se zbrali mladi iz Slovenije in Hrvaške, ter govorili o problemih, če se že “starejši” politiki ne morejo.
Upam, da bo ideja o pospeševanju sodelovanja mladih uspešna. Gre za naložbo v prihodnost. Projekt bi bil predvsem pomemben za mlade ob meji, saj bi nam pomagal pri odstranjevanju ovir, ki jih je prinesla schengenska meja. Prostor ob meji se prazni, saj mladi migrarirajo predvsem v Ljubljano in Zagreb.
S projektom vztrajajte, če ne že zaradi tega, da se pokaže potreba po novi politiki v slovensko – hrvaških odnosih.
Z idejo o ustanovitvi Sklada za sodelovanje mladih Slovenije in Hrvaške se popolnoma strinjam. Menim, da bi s takšnim sodelovanjem lahko mladi dokazali, da smo sposobni sodelovanja ne glede na to kakšni konflikti se v javnosti prikazujejo med Slovenijo in Hrvaško.
Pozdravljam pa tudi idejo Draga Mencina za razširjenje tega sklada na področje bivše Jugoslavije.
V Zares Aktivni bi se morali zavzeti prvo za ustanovitev sklada v manjši obliki potem pa bi počasi lahko širili sklad tudi na druge države bivše Jugoslavije, ki bi se želele priključiti.
Ideja o ustanovitvi je podana sedaj pa ne smemo dopustiti, da še enkrat zamre.
Zadnji teden oktobra sem v sklopu obiska na hrvaškem zunanjem ministrstvu o zainteresiranosti za sodelovanje s strani Hrvaške povprašal in predstavil pobudo predstavnici njihovega zunanjega ministrstva (dela na področju vključevanja HR v EU). Predlog se ji je zdel zanimiv, vendar ga je potrebno konkretizirati. Nina predlagam formiranje delovne skupine, sam bom z veseljem sodeloval v njej.
Veselijo me vsi pozitvni odzivi in želje po sodelovanju! Delovna skupina se bo v kratkem formirala, tam bomo zadevo tudi konkretizirali. Prav danes odhajam na sestanek v Zagreb, kjer bom izpostavila tudi to temo.
Kaj pa povezovanje z ostalimi sosedi??!!
Z ostalimi sosedi se povezujemo v okviru projektov Mladi v aciji, programa Evropske komisije, ki omogoča sofinanciranje mladinskih projektov (izmenjave, pobude, seminarji, kratki študijski obiski, usposabljanja,…). Naj spomnim na mladinsko izmenjavo, ki smo jo organizirali v januarju. Tam smo gostili 35 mladih iz Italije, Malte, Portugalske in Estonije. Z Avstrijci pa skupaj načrtujemo projekt v kontekstu “rdečih noskov”, kar smo dorekli že avgusta v usposabljanju v Italiji. Naši južni sosedje pa niso v EU in teh sredstev sami še ne morejo koristiti. Tudi z EUROMED programi še niso najbolje seznanjeni in ne znajo črpat možnih sredstev in mi jim lahko pomagamo.Gre za to, da je Hrvaška na tem področju precej izolirana, medtem ko se mladi znotraj EU in EUROMEDA precej povezujemo, oni ostajajo nekje izven slike. Zato bodimo povezovalni!
Nina me veseli, da nadaljuješ s projektom, ki smo ga začeli še v nekih drugačnih časih.
Glavni prioreteti tega projekta sta spreminjanje podobe tako Slovenije kot Hrvaške v očeh sosednjega naroda ter krepitev skupnih projektov predvsem mladih ob meji. Ob meji se prostor prazni, saj mladi migrirajo proti Zagrebu in Ljubljani.
Upam, da ob morebitnem zagonu projekta, ta ne bo to postal odlagališče mladih političnih veljakov, ki bodo med seboj mlatili prazno slamo. Takšnih projektov imamo že preveč. Potrebno je predvsem dati zagon nevladnemu sektorju.
ta zares je kr neki
sej je res notr kakšen sexi moški čavči
V bivsi jugu (parafrizirano: se pred stetjem) smo namesto na seminarje hodili drug drugemu pomagati graditi hise, obnavljati stanovanja … dali tistemu, ki je bil sredi gradnje ali adaptacije za pijaco (ker je bil suh kot poper in v dolgovih preko glave) pa vec se nas je vozilo z enim avto.
Danes pa je eno samo tarnanje, kako da si mladi ne morejo kupiti stanovanja se pa vsak, ko naredi izpit vozi v svojem avtu od lokala do lokala.
Skratka: v mojih rokah je 36 plat his, nekaj prenovljenih sten stanovanj ogromno premetanega apna, cementa, peska … pa do nikor ne cutim, da mi je kaj dolzan.
Toliko na temo mladi in stanovanje.
BeneSi, toli si pa dobro napisal. In še zabavali smo se ob tem.
Res je, kapitalistična demokracija je pa uvedla kar kazni na takšne “davčne prestopke”;)
Verjetno se vsi strinjamo, da je bilo v stari Jugi malo lažje priti do stanovanja ali hiše kot danes? Tudi do službe! Odplačevanje kreditov je bilo ob takratni inflaciji prav smešna zadeva! Mojim staršem je še danes žal, da nista nikoli vzela kredita in da sta sama zgradila hišo, kar je trajalo 6 let! Danes pa niti graditi ne moremo več sami,ali ne? Tako, da le ni tako preprosti biti mlad, sploh če nimaš bogatih staršev, ki bi ti kupili stanovanje!
Ni bilo lažje, pač pa enostavneje.
Kupil si parcelo, povabil kolege in začel.
8 ur službe, 8 udarništva.
Polovico plače za material, nekaj za malice in se je v šestih letih kar dalo.
Če to matematiko prestaviš v današnji čas in angažiraš polovico plače in eno celo za gradnjo, pomnožiš z dva zakonca, dobiš tri plače, kar je pri 1000 evrih neto 3000 na mesec krat 6 let krat 12 mesecev dobiš vsoto, s katero lahko tudi danes zgradiš ali kupiš malo izven mest kar solidno hišo.
V čem je torej vic?
Delali smo 16 in ne 8 ur, kar pa danes ni mogoče.
Vprašaj starša, če ni bilo tako.
Morda bo nova vlada dovolila taka javna dela, kar bi vsled prihajajoče krize sploh ne bilo neumno.
Dokler si mlad, pa tudi ko nisi, so takšna udarniška dela, vsi za enega, eden za vse, lahko tudi prav zabavna in prijetna.
@ Nina Stankovič
Vsaka generacija čuti, da bi imela rada toliko in še več kot generacija pred njo. In vsaka generacija ima isti občutek, da je bilo prejšnji generaciji lažje. To je povsem razumljivo, ker ima prejšnja generacija že materializirano vloženo energijo v času, trenutna mlada generacija pa še ne.
In v vsakem času so izzivi, ki dajejo tudi možnost materializacije vložene energije.
Je pa res, da zaradi odnosov med ljudmi, ki se demonstrirajo v ekonomiji, ne doseže vsak posameznik vsake generacije enakega željenega rezultata.
p.s. Sam nisem bil deležen blagodati kreditov in inflacije brez revalorizacijskih klavzul.
Pa tudi niti na poceni niti na drage dopuste nisem redno vsako leto 2x hodil
Hm hm hm hm…sklad????? hm hm hm…. denar???? od kod? komu? zakaj?