Prvi državljani brez sprememb “za” spremembe

Minister, poslanec, župan…. (v nadaljevanju: funkcionar, prvi državljan), so voljeni ali imenovani državljani, za boljši razgled je tudi nekaj državljank, ki jim je dano, zaupano, v bistvu pa zahtevano od njih, da vodijo in odločajo v javnem interesu. Štiri leta moči in odgovornosti, omejen mandat in negotova, običajno mračna prihodnost po zaključku mandata, so skupni imenovalec, in še množica fotk, javnih razgaljanj in slačenje kože pri živem telesu, da ne pozabim, pomembno definirajo prestižne položaje. Zasedemo jih, bolj ali manj posrečeno izbrani državljani, in štiri leta obvladujemo in definiramo »javni interes«. Zadostna večina glasov volivcev nas legitimira, da se izkažemo, ali pa, tisti v opoziciji, glasno izrekajo, kje so vladajoči pozabili na »javni interes«, pa čeprav so ga pozabili tudi sami.

Splošnemu pojmu «javni interes« smo dali vsebino v obdobju predvolilne kampanje, ko smo predstavili svoj program – vseobsegajoč seznam obljub: kje, kod in kako za boljšo državo in s kompetentnimi kandidati, ki so nabirali glasove volivcev, dokazovali, da ga z njimi zmoremo tudi uresničiti. Interes večine državljanov, ki je aktualno oblastno večino izvolila, se je prelil v koalicijsko pogodbo, mater vseh sinov in hčera programskih vsebin političnih strank vladajoče koalicije. (Tudi opozicijskim političnim strankam se programske vsebine dobro posrečijo, za kako mišjo dlako jim zmanjka, da bi jih lahko tudi uresničevali, ali pa so s preteklimi ravnanji zasejali senco dvoma v verodostojnost in jim zato ta privilegij ni bil več zaupan. Verjamem pa, da v svoj program verjamejo in so mu ves čas, tudi, ko ne vladajo, zvesti.)

In potem naj bi vladajoči program – spremembe v javnem interesu pričeli uresničevati. Pa ne gre in ne gre in spet ne gre, porodi se in sledi vprašanje: »Zakaj, iz kakšnih nagibov prvi državljani, vodilni ali opozicijski, od programskih obljub v času, ko državljani pričakujejo, da se bomo izkazali, odstopimo? Programski dokumenti niso več v »javnem interesu«? Izmišljamo si nemalo izgovorov, zakaj je mogoče in nujno ne izpolniti, kar smo obljubili? Ne delamo z zgledom, se upiramo spremembam, ki so povezane s položajem in ugodnostmi »prvih državljanov«, občestvu pa oznanjamo, da so spremembe njihovih položajev in ugodnosti nujne, saj s trmastim vztrajanjem pri »nespremenjenem«, povzročajo državi najmanj kronično revmo. Halo! Potem pa se »prvi državljani« še čudimo, da zaupanje javnosti takemu ravnanju ne aplavdira in da se jim gabimo, ker ne držimo dane besede in se sami oklepamo starega kot pijanec plota. Želijo se razvezati, ker v taki nezvesti skupnosti ne zmorejo več bivati. Razumljivo, nevzdržnost je vidna »prima facie« (na prvi pogled) in rešitev je na dlani. Vsako nadaljevanje sobivanja je nujno povezano z visoko stopnjo nezaupanja, kar zanika razloge zaradi katerih so take zveze sploh še smiselne.

Kje smo prvi državljani pogrnili? Tako opozicijski kot koalicijski, da ne bo pomote. Z vsemi štirimi se upiramo spremembam, ki se nas dotikajo, naj omenim le tri:

1. brez vsakega razumljivega argumenta, ne zmoremo razkleniti dveh funkcij »poslanec-župan«, čeprav je v funkciji vgrajen konflikt interesov nesporen in ljudje verjamejo, da zahtevnost in odgovornost funkcij predpostavlja enega človeka s polno delovno obveznostjo na eni od obeh funkcij.
2. pripravljen predlog za ureditev nadomestil »prvih državljanov« po prenehanju funkcije, še nima zadostne podpore za sprejem. Čeprav predlog odpravlja dosedanje pomanjkljivosti (npr.: nadomestilo po prenehanju funkcije se zniža za višino prejemkov, če jih bivši funkcionar pridobi iz drugih naslovov); višina nadomestila je tesno povezana z nezmožnostjo dobiti zaposlitev in se prilagaja višini, kot jo dobijo ostali državljani za primer brezposelnosti ( 80% plače prve tri mesece in 60% plače največ do enega leta)…., in kot tak torej ni »hud«, je pa sprememba manj ugodna od obstoječe ureditve.
3. predlog za ureditev volilne zakonodaje, s katero bi omogočili odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanca, je strokovno domišljen, očitno pa so osebne preračunljivosti »prvih državljanov« bolj pomembne od priložnosti, ki bi jo s spremembo končno dobili volivci.

(Volilni okraji so iluzija, ki so jo volivci že zdavnaj spregledali. Kandidat posamezne politične stranke ali liste, nabiralec glasov zanjo, en sam v volilnem okraju, je edini, ki ga lahko podpre volivec, ki zaupa politični stranki in njenemu programu. Tako se volivci tudi odločajo, saj vedo, da volijo politične stranke in da jim izbirati med več kandidati stranke, ki jo volijo, ni dano. Ker se poslanski sedeži zasedejo glede na uspeh stranke na nacionalni ravni in posameznih kandidatov v volilni enoti in ne na ravni okrajev, v smislu doseženega rezultata tekmovanja med kandidati posameznih političnih strank, je iluzija o odločilnem vplivu volivcev na izbiro kandidatov za poslance, popolna. A Ustava RS vpliv na izbiro poslancev zapoveduje in naj bi bil odločilen. Zagotovimo ga lahko, če omogočimo volivcem, da opravijo, ne le izbire med političnimi strankami ali listami, ampak predvsem tudi med kandidati iste politične stranke. Brez personalizacije, vpliva na izbiro ni. Volilne okraje je potrebno ukiniti, ostali bi le kot administrativne enote za izvedbo volitev. V 8 volilnih enotah bi bili izvoljeni tisti izmed 11 kandidatov posamezne politične stranke, ki bi v posamezni volilni enoti dosegli največ glasov volivcev. Po oceni stroke obstojijo še druge možne rešitve, ki pa so bistveno bolj zapletene, zato jih niso priporočili.)

Namenoma omenjam tri spremembe, ki se dotikajo »prvih državljanov« in jih ne zmoremo. Zakaj bi »drugi državljani« pristali na spremembe? V človeški naravi je, da zaupamo, dokler nismo izdani. In prvi državljani smo izdajalci, varamo, ne držimo obljub in razveza je …

In v tem splošnem vzdušju varanja, izdaje se, žal, izgubimo tudi tisti, ki si že dve leti prizadevamo za uresničitev omenjenih obljub.