Slovenski državni holding: kaj se gredo?
V Zares od vsega začetka opozarjamo, da je holdinško upravljanje državnega premoženja škodljivo. Pri tem vztrajamo še danes.
Na papirju je videti odlično. Zakon o Slovenskem državnem holdingu obljublja korenito spremembo v sistemu upravljanja podjetij v državni lasti. Že v prvem členu preberemo, da je namen tega zakona doseči ”koncentrirano upravljanje naložb… zato, da se vzpostavi stabilno lastništvo … ter dolgoročno poveča donosnost in vrednost teh naložb za uresničitev gospodarskih in razvojnih ciljev ter ciljev javnega interesa“. Ta formulacija je dobra in nujno potrebna. Z njo namreč prvič vzpostavljamo zakonsko obvezo oblasti, da kapitalske naložbe države načrtuje dolgoročno, da jih obravnava kot instrument razvoja in da povečuje, ne pa zmanjšuje njihovo vrednost.
Slovenski državni holding je instrument za uresničitev teh ciljev. S holdingom ne bomo dobili le koncentriranega upravljanja, temveč tudi visoko centraliziran sistem, ki bo pod močno kontrolo politike. Vlada bo namreč predlagala nadzorni svet in strategijo holdinga, parlament pa bo moral oboje potrditi. Holding bo v okviru teh omejitev deloval samostojno. Vendar tudi pri podrejenih družbah ne bo šale, saj jih bo holding obvladoval prek svojih nadzornikov tako kadrovsko kot tudi strateško in finančno. Avtonomija posameznih podjetij bo znotraj skrbno postavljenih in politično preverjenih smernic. O morebitnih združitvah, pripojitvah ali prodaji državnih deležev pa bo odločal holding, oziroma njegova skupščina, ki jo predstavlja kar Vlada Republike Slovenije.
S holdingom si je politika zagotovila odločilen vpliv nad podjetji v popolni ali delni lasti države. V slovenski prostor je z njim uvedla polnokrvno verzijo etatizma, ki ga na področju državne lastnine poznajo številne druge države. Kljub pogostim drugačnim navedbam, norveška ministrstva bedijo nad državnimi podjetji, pri čemer dajejo odločilni pomen kadrovanju nadzornih svetov. Temu pripisujejo tolikšen pomen, da so v letu 2013 na ministrstvu za industrijo zaposlili profesionalko, ki znotraj ministrstva prevzema vlogo državnega »headhunterja«, pri čemer sodeluje še z dvema zunanjima kadrovskima agencijama.
Vendar pa besedilo zakona nikakor ne gre skupaj z napovedano vladno politiko o odprodaji državnega premoženja. Medtem ko naj bi holding po zakonu ohranjal dolgoročno vrednost portfelija, si vlada želi takojšnje prodaje prvih 15 podjetij iz vladnega spiska, na katerem sta tudi Telekom Slovenije in Adria Airways. Vlada pa obljublja še daljši spisek za prodajo po nastanku strategije upravljanja. Za kaj pravzaprav gre, lahko samo ugibamo. Ali bo država prek holdinga resnično krepila in bogatila svoj kapital in ga uporabljala v razvojne namene tako kot Temasek, singapurski holding, ki je vrednost državnih naložb od ustnovitve leta 1974 do danes povečal za 600krat; ali pa je holding zgolj struktura, znotraj katere bo potekala netransparentna privatizacija, ki jo vlada že dlje časa napoveduje in tudi izvaja. Vlada se zaveda, da slovenska javnost vse bolj zavrača prodajo premoženja pod prisilo javnofinančne realnosti in se vse bolj odkrito zavzema za socializem in solidarnost, sodeč po podatkih slovenskega javnega mnenja. V tem primeru bi holding služil predvsem za skrivanje informacij pred javnostjo pod izgovorom poslovne skrivnosti, kar bi omogočilo pogajalcem, da podjetja prodajo in javnost seznanijo šele z izvršenimi dejstvi.
Dve dejstvi žal nakazujeta, da se morda odvija prav slednji scenarij. Prvič, določilo zakona o SDH predvideva, da morebitna kupnina od prodaje podjetij pripada vladi, kar pomeni, da se holding v resnici ne bo kapitalsko krepil, temveč kapitalsko siromašil. Če bi vlada imela resne namene uresničiti zapisane cilje, bi morala na razumen način kupnino prek holdinga reinvestirati v donosne naložbe.
Drugič, iz poslovnega vidika je holding povsem neprimeren instrument za namen prodaje. Resni kupci namreč zahtevajo jasno sliko podjetja, ki se prodaja. Zato se podjetje vselej pripravi na prodajo tako, da se jih izloči iz krovnih struktur ter očisti bilance tako, da kupec ve, kaj kupuje. Prodaja podjetij zavitih v holdinge pa je izjemno netransparentna in je privlačna le za špekulativne preprodjalce, ki računajo, da se bodo v nepreglednih strukturah lahko dogovorili za izjemno nizke cene tudi s pomočjo spodbud prodajalcem. Netransparentnost, ki odžene resne vlagatelje, špekulativnemu kapitalu omogoča izjemne donose ne nujno na povsem pošten način.
Pri vsem tem dodatno skrb vzbuja nenavadna rešitev zakona o SDH. Niti predsednica vlade niti vlada kot kolektivno telo odločanja ne bo imela večjega vpliva na delovanje holdinga. Zakon je te pristojnosti predal kar ministru za finance. Ta je namreč tisti, ki oblikuje predlog nadzornikov SDH, preverja strateške dokumente in sodeluje na sejah neodvisnega holdinga. Predsednica vlade ima po tem zakonu zgolj ceremonialno funkcijo. Vlada lahko namreč le potrdi predloge finančnega ministra, v kolikor pa bi imela svoje predloge, mora te javno obrazložiti.
Zato se ob sprejemanju zakona o slovenskem državnem holdingu ponovno postavlja vprašanje: kaj se gredo?
Zares – socialno liberalni