Ob svetovnem dnevu športa

Športna kultura je del širše, najsplošnejše kulture. Na načelni ravni je kultura tisto, kar nas ločuje od naravnega, na vsakdanji ravni pa kulturo lahko obravnavamo na več načinov: določen način življenja, sistem vrednot, vzorci obnašanja, ustvarjalna dejavnost, simbolni sistem, odnos do sveta itd. Zato moramo ob razumevanju današnje športne kulture vedno v obzir jemati tudi družbeno stanje, v katerem živimo. No, temu se posvetimo naslednjič, ko bomo dali mestu končno mesto tudi v politiki, kakršno mu gre.

Šport, kot ga poznamo danes, je torej hkrati odraz družbenega stanja kot tudi svojih notranjih lastnosti. Gibanje, igra in tekmovanje so temeljne kategorije športa, ki v času razvitega globaliziranega kapitalizma z lahkoto okužijo prebivalce mest. Delo postaja vse manj telesno naporno, različna prevozna sredstva nam omogočajo prihranek lastnih energetskih virov, urbano okolje nam nudi varno zavetje pred naravnim, kar omogoča lagodno življenje itd. Ob tem pa naravne potrebe ostajajo enake in zadovoljitev le-teh enako nujna kot v pradavnini. Potreba po gibanju se danes kaže kot športna kultura. Na ta način lahko šport razumemo kot higieno, kot modrost telesa, klic narave, ki uravnava ravnovesje človeškega organizma. V tem primeru je šport neomadeževan s kakršno koli ideologijo; pri tem se moramo seveda zavedati, da še zdaleč ni vsak šport zgolj zadovoljevanje potrebe po gibanju. Naj v tem duhu zaključimo ta kratek razmislek in se razgibajmo, ker tako hoče naše telo, ne da bi se ozirali na standarde lepote, medijska nagovarjanja in druge nalepke. Naj bo odziv na klic narave kulturen.