Teden našega največjega bogastva
Teden, ki je za nami, je bil teden otroka. Tisti, ki smo starši, smo ga opazili tudi zaradi dogodkov, predstav, prireditev po vrtcih in šolah, v državnem zboru pa so poslanske klopi zasedle udeleženke in udeleženci konference o otrokovih pravicah, ki jo je Slovenija ob svojem predsedovanju Svetu Evrope organizirala v želji po uveljavljanju otrokovih pravic in preprečevanju nasilja nad otroki. Tako mladi iz vse Evrope, kot tudi strokovnjaki, na čelu s komisarjem Sveta Evrope Thomasom Hammarbergom, so pohvalili predlagane spremembe našega Družinskega zakonika, ki je pravkar v javni obravnavi. Ena glavnih novosti glede družinske zakonodaje, ki jo zaenkrat še vedno ureja več kot 30 let stara zakonodaja, je prepoved telesnega kaznovanja otrok. To bo v praksi sicer težko nadzirati povsod, je pa to vsekakor pomemben simboličen korak na področju vrednot naše družbe. Svet Evrope v svoji kampanji za ničelno stopnjo nasilja nad otroci slikovito karikira zastarelo stališče do fizičnega kaznovanja otrok, ko pravi, da je tepež odraslega fizični napad, tepež živali krutost, tepež otroka pa naj bi bil “v njegovo dobro”.
Tudi sicer nova slovenska zakonodaja postavlja otroka in njegovo dobrobit v središče oz. ospredje. Uvaja ponekod v tujini že uveljavljenega zagovornika otrokovih pravic. Poenostavlja postopke odvzema otrok v najbolj nujnih in kritičnih primerih. Za temeljne in daljnosežne odločitve o prihodnosti obravnavanega otroka bodo poslej odgovorna specializirana družinska sodišča. Centrom za socialno delo ostaja svetovalna funkcija, zadnja beseda pa tretji veji oblasti. Po novi definiciji družine brez otok ni. Družina je skupnost otroka in vsaj ene odrasle osebe. S tem se dokončno izenačuje status enostarševskih družin z ostalimi.
V skladu s sodobno evropsko prakso in vrednotami pa se širi tudi definicija zakonske zveze, ki bo po novem skupnost dveh oseb, ne glede na njun spol, kar bo izenačilo pravice istospolnih partnerjev z ostalimi v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča. Iz te določbe pa izhajajo tudi nekatere pravice, predvsem do posvojitve otrok, ki v javnosti vzbujajo precej nasprotovanja. Ob tem je potrebno povedati, da gre pri tovrstnih posvojitvah predvsem za posvojitve otrok, katerih biološki starš je eden od istospolnih partnerjev. Pravice nekaj sto takšnih otrok so danes v Sloveniji kršene. Socialni starš jih ne more zdravstveno zavarovati, jim zapustiti premoženja, jih obiskati v bolnišnici … Nasprotovanje takšnim povojitvam temelji predvsem na predsodkih, ki so jih mnoge sociološke študije ovrgle. Nemška, ki jo je letos objavilo njihovo pravosodno ministrstvo in je narejena na podlagi obravnavanih 800 družin, kaže, da se otroci, ki odraščajo v istospolnih družinah, razvijajo enako uspešno, kot vsi drugi, ameriške tovrstne raziskave pa potrjujejo, da je tudi izbira spolne vloge otrok iz istospolnih družin enaka kot pri ostalih otrocih. Zato ni razloga, da ne bi sprejema novega Družinskega zakonika z veseljem pričakovali vsi, saj bo z njim teden otroka naslednje leto vesel še za kakšno družino več …
Res so otroci Veliko bogastvo.
Kolega mi je naračunal, da ima pri 23 in 21 starih otrocih doma povsem nova Volvo XC90 in XC 60.
Pa še končali nismo s kupčkanjem bogastva.
Aja, da bi se pa začela sama vzdrževati z zaposlitvijo pa še ne kaže.
Dogodki, ki so se vrstili v zadnjem tednu – tednu otroka, so gotovo prispevali k pogovorom in razmislekom, kako ravnamo z otroki, kako naklonjena je naša družba otrokom, odraščajočim in otroštvu nasploh. Že skoraj klišejsko se sliši, če rečemo, da bi se morali s temi vprašanji na tak način ukvarjati ne le en teden v letu, temveč vse leto. Pa vendar; otroci in mladostiki imajo še vedno premalo možnosti in prostora sodelovati v družbenem življenju, preredko lahko izrazijo svoje želje, potrebe, pričakovanja, prepogosto se dogaja, da jih ne jemljemo zares. Ali tako kot je zapisal znani družinski terapevt Jesper Juul: “Po mojem delamo odločilno napako, ko dommnevamo, da otroci od rojstva niso že pravi ljudje. Tako v znanstveni kot v poljudni literaturi otroke praviloma obravnavamo kot potencialna in ne kot dejanska bitja, kot antisocialna ‘polbitja’”. Zato, razlaga Juul, jih ne jemljemo kot enakovredne in resnične osebnosti, temveč kot bitja, iz katerih bomo mi, odrasli, ki “vemo”, šele naredili ljudi.
Res je sicer tudi, kot opozarjajo nekatere sociologinje (npr. Tanja Rener že pred leti), da je starševstvo postalo življenjski projekt postmoderne družbe, da se vse vrti okoli otrok, a vprašanje, če je to prava pot. Starši, pravi, so se spremenili v taksiste, ki vse (proste!) popoldneve porabijo za prevažanje z ene na drugo izmed mnogih obšolskih dejavnosti in krožkov. Spet tretji opozarjajo na pasti permisivne vzgoje in pretirano “demokratične” vzgoje, zaradi katerih naj bi otroci zrasli v naporne, negotove in predvsem egocentrične mladostnike ter odrasle z izkrivljeno samopodobo in pretirano egositično orientiranimi pričakovanji. Ok, vse to so izzivi vseh, ki se srečujemo z otroki, ne le roditelji, starši in skrbniki. A vprašjmo se, kdaj in kolikokrat smo jim prisluhnili, jim dali besedo, možnost odločanja, jih bodrili in spodbujali v samostojnost in avtonomijo …
Ko nas bodo otroci nehali presenečati s tem, kako “odrasli” so, kako odločni, kako izdelane predstave imajo o sebi in svetu okoli njih, takrat bomo res demokrati. Saj bo to najboljši dokaz, da jih imamo za enakovredne in ne za “pol-bitja”.
Dvodnevna konferenca v Državnem zboru, ki je nastala ob odličnem sodelovanju Ministrstva za zunanje zadeve, Urada varuha, Informacijskega urada Sveta Evrope in DZ ter mnogih drugih organizacij in skupin, je pokazala, da moramo od leporečja k dejanjem. Otroci in mladostniki so namreč znali in zmogli zelo jasno sporočiti, kaj potrebujejo, želijo in pričakujejo, brez da bi jim odrasli pokroviteljsko prigovarjali, “kaj je zanje najboljše”.
Kar zadeva novi družinski zakonik, je prepoved telesnega kaznovanja, ustanovitev varuha otrokovih pravic, posodobljeno razumevanje družine ipd. gotovo korak v pravo smer. A bistveno je, kaj vsakdo izmed nad stori vsak dan, v vsaki interakciji z otorki in mladostniki, pa tudi sicer – ničelno toleranco do (vsakršnega) nasilja je treba živeti.
Zakaj samo telesno kazvnovanje … predlagam tudi ukinitev slabih šolskih ocen, ki otroke zelo prizadenejo.
@Zoran, ne bi pretiravala, čeprav je treba razmišljati tudi o tem, kaj ocene pomenijo otrokom in kako se z njii soočajo/ soočamo. Če jih prizadenejo, to gotovo ni namen, se je pa treba vprašati, zakaj je tako. Najbrž imamo odrasli pri tem veliko zaslug, kako mi sami sprejemamo (slabe) ocene, kako jih vrednotimo, kako se nanje odzivamo. Osebno mislim, da veliko staršev pretirava pri tem. Ocena je pač ocena znanja, ki je rezultat ali sad otrokovega (ne) dela in sposobnosti (pa verjetno tudi kančka sreče …). In to je vse. Nobenih dram ni treba pri tem uprizarjati. Bolj pomembno je otroke naučiti (in sebe, seveda), kako se soočati z neuspehom, doseči, da nas neuspeh motovira in spodbudi, ne pa blokira in vzame voljo. Pri tem so pomembni dobri zgledi, tudi iz sveta slavnih, kjer si otroci in mladostniki pogosto iščejo vzornike. Med njimi je mogoče najti tudi izjemno prizadevne posameznike, ki so kljub svojim pomanjkljvostim uspeli (npr. Tom Cruise s svojo hudo diskleksijo itd.).
To vse pa je dragocena popotnica za življenje … tudi ko bodo vse šole že (uspešno) zaključene.
Pomembno je, da se otrok nauči čimprej brati in računati, pozneje ga bo sama radovednost vlekla v odkrivanje nakopičenega znanja.
Enega tega, drugega drugega.
Vse ocene od vrtca do doktorata so pa bolj posledica sistema nagrajevanja titul, kot pa dejanskega znanja.
Ko bo družba dovolj bogata, da bo lahko vsak človek živel samo od DD dividende, če bo to želel, bo odpadla tudi vsa potreba po ocenah njegovega znanja.
Pridobivanje znanja bo postalo užitek in zabava, ne obveza.
kaj to pomeni – prepoved telesnega kaznovanja? Da otroka ne smeš več našeškat?
Ja. Otroka se ne sme udariti ne po obrazu ne po riti ne kam drugam. Enostavno ne sme. Pa če si jezen na otroka, na sodelavce v službi, ali na ves svet in še na marsovce zraven.
Igor, kaj pa starejši brat mlajšega, ali obratno, lahko prebuta?
Ne sme. Drži pa, da mladoletnim za takšne prestopke ni možno soditi.
Psu ne moreš soditi niti, če ugrizne soseda, ker je pač na nižji stopnji zavesti.
Ha ha, zdaj sem še jaz pravi politik. Pišem dvoumne stavke. Ni jasno, koga sem ozmerjal, da je na nižji stopnji zavesti…
Kak blažen mir bo zavladal, samo policaji in vojaki bodo lahko še pretepali
Zoran nič ne pretirava. Za nekatere otroke je slaba ocena huda travma. Otroci niso podpisali nobene pogodbe, preden so jih vpisali v šolo, pa morajo tam trpeti vse sorte.
Glede telesnega kaznovanja: je Zares zmožen resne razprave o širši sliki? Ali bi se raje šli običajno evforijo?
Kaj če bi se raje zapisalo v družinski zakonik, da bo država aktivno spodbujala starše k nenasilni vzgoji? Kar “prepoved”?
Kaj pomeni “prepoved” kot norma brez sankcije za pravni red? Je to še resna država?
V predlogu zakona se starše omenja skupaj z državno birokracijo, kar ukine razliko med zasebnim in javnim, ukine razmerje med starši in otroki kot priviligirano in posebno in zvede starše na najemojemalce otrok.
Če je vsak telesni dotik z namenom modifikacije vedenja prepovedan, kje je meja nasilja, zaradi katerega je dopusten in celo obvezen poseg države za zaščito šibkejšega in kje so meje avtonomije starševstva? Malo se mi zdi, da vse izgine v megli arbitrarne presoje organov izvršne oblasti, podkrepljene z evforijo lepodušnikov.
Kaj bo država naredila za utrjevanje avtoritete starševstva, preden povsem izgubimo nadzor nad dinamiko otroštva in mladostništva? Je kdo pomislim, da je potreba otroka tudi to, da zanj skrbijo kompetentne, dovolj močne odrasle osebe, ki jim ne minira avtoritete vsak, ki ima 5 minut časa? Je kdo pomislil, da antagoniziranje staršev in otrok in slikanje staršev kot notranjih teroristov mogoče NI v interesu otroka?
Kdaj smo pozabili, da je v jedru človekovih pravic nezaupanje do državne oblasti in da gre za mehanizem preprečevanje zlorabe državne oblasti? Zakaj se še desetletja ob otrokovih pravicah govori samo o družini in se pomaga preusmerjati pogled z obveznosti države do otrok na področju šolstva, sociale in zdravstva, tudi kulture in participacije?
Medtem ko bi se rahločutno šli ničelne tolerance do nasilja v šolah in družinah, vam države vsega sveta pred nosom sprevračajo temeljni koncept pravic, ga jemljejo ljudem iz rok in ga z njim disciplinirajo, v imenu zaščite pred vam najbližjimi. In malo je manjkalo, pa bi obveljalo, da je dopustno izvajati tudi torturo, “because we save lives”.
Pri tem zagotavljam, da jemljem problem nasilja zelo resno, 20 let sem bil raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri PF, ravno toliko se ukvarjam z otrokovimi pravicami, ampak ob prostodušnosti obravnavanja družinske vzgoje sem osupel.
Ne pozabite, s čim je tlakovana pot v pekel.
Zoran Pavlović
(doktorat iz tematike otrokovih pravic leta 1992)
Zoran, verjamem, da si osupel. In da je možno katerikoli zakon raztolmačiti in raztegniti tako daleč, da ga na drugem koncu v sodstvu razumejo povsem drugače.
A meni je povsem jasno. Otroka pod nobenim pogojem ne smem udariti. Nekdo me je vprašal, kaj pa če pred avtom teče čez cesto? Ja, v tem primeru ga bom seveda fizično ustavil, a to ni udarec. Tudi če otrok zajoče, ko ga primem in omejim njegovo voljo.
Ne razumem, kako je možno manipulirati s pravicami otrok, da bi se zaščitilo svoj pogled na svet. Res ne razumem.
P.S. Res ne leti na Tebe. V kolikor si tisti Zoran, ki sva edina glasovala proti razpustitvi društva Zares, pa še toliko manj.
Prav tisti, Igor
Kje pa piše, da “telesno kaznovanje” pomeni samo otroka udariti? Seveda pomeni tudi vse tisto, kar je že itak zajeto v kazenski zakonodaji in tudi o zakonu o preprečevanju družinskega nasilja. Ampak ne moreš vedeti, *kaj vse* to še lahko pomeni.
Je večina med vami res mislila, da je doslej bilo kar dovoljeno otroke pretepati, ali kaj?
In pri tem se ne bo ustavilo. Svet Evrope, če prav razumem, je na tej konferenci predstavil tudi projekt “pozitivnega starševstva” (o kateem poslušam že enkaj let)… kar pomeni, da ti na koncu država ne bo le prepovedala, česa ne smeš, ampak ti bo zapovedala, kako moraš. Za liberalce je vendarle nenavadno, da niso nič skeptični do tege, kakšna nadzorstvena orodja dajejo v roke državni oblasti, ka-li? Še niste opazili, da so se nad zadevo začeli navduševati desničarji? Pomislite malo …. v naslednjem koraku bodo iste argumente uporabili proti splavu.
Priporočam ti, da greš če vse moje točke in jih misliš skupaj. Problem je v “big picture”. Kar se tiče detajlev, jaz pozdravljam tvojo in slehernikovo odločitev, da je nasilje nad otrokom neprejemljivo. Ampak vprašanje zakonske regulative vzgoje v družini ni tako preprosto. Če mi ne verjameš zdaj, mi boš pa čez nekaj let.
Na papirju so več ali manj vsi pametni!
Le kako vzgajati otroka? Otroci imajo, pravice!? Odgovornosti!?
Vak otrok je unikat s svojimi specifičnimi individualnimi lastnostmi.
In največja vzgoja je VZGLED!
Neglede na rečeno, ukazano ali željeno vsak otrok povzema vzorce obnašanja, reagiranja in razmišljanja iz okolja. In prvi so pri tem starši, katere pa jim potrošniška družba in sodoben način življenja Ukrade običajno že ob rojstvu ali pa so posredno pahnjeni v odvisnost staršev, katerih eksistenca vključno z otrokovo eksistenco in možnostmi je odvisna od “prilagajnja, podrejanja in sposobnosti” staršev se vključevat v okolje za pridobivanje dobrin in v konkurenci za zaposlitev itd. Zato so vse črke na papirju. Starši so nenadomestljivi v svoji primarni funkciji. Morda lahko zakonsko prepovemo telesno kaznovanje otrok, a posredno so otroci zmeraj kaznovani tudi za tisto čemur niso nič krivi v pravicah do enakih izhodiščnih možnosti, odtujitvijo od družine in staršev, prepuščenostjo ulici in družbi, manjših ekonomskih možnosti oz. celo obsojeni na revščino itd. itd.
Vi pas debatirate o prepovedi do telesnega kaznovanja.
Sankxcije ibn trpljenje ter posledice marsičesar drugega so bistveno večje. Bolje bi bilo razmišljati o njih, kot pa zgolj o kakšnem vzgojnem, pri čemer poudarjam VZGOJNEM ne pa fizični tepež.
In bolje bi bilo, da bi resnično udejnajali otrokove pravice v stvarnem življenju, ne pa jih zgolj deklarirali in celo transformrali v nekakšne socialne korektive, ki izhajajo iz drugih temeljev in ne otrokovih pravic, zgolj za gašenje socialnih problemov in jih pravočasno naučili oz. jim posredovali zavest o odgovornosti za svoje ravnanje. Omogočili staršem, da dejansko imajo možnost se posvetit tudi otrokom, ne pa zgolj borbi in delu zase. Tudi delati bi morali za otroke, ne pa to samo govoriti medtem, ko delamo v resnici samo zase. Če bi mislili resnično na otroke in bodoče generacije bi z dejanji in posegi v okolje ter z omejevanjem potrošništva kot še z drugimi pozitivnimi ravnanji od same temeljne enote, t.j. Družine preko lokalnih, države in širših asociacij bistveno drugače ravnali. Žal pa nam vsakdanja praksa kaže drugače. In edina resnica je, da smo LAŽNJIVCI! Pa čeprav morda celo resnično mislimo dobro in imamo dobre namene. A nameni ne štejejo. Štejejo le rezultati. Ti pa so porazni. Pa naj si gre za odgovornost otrok, za nasilje v družini ali med mladostniki, za njihovo perspektivo in celo znanje.
Žal je to realnost.
Vrednote!?!
LP iz MB
Peter, SOS in dividenda iz nje nista nikakršna laž, pač pa grožnja vsem lažnjivcem.
Pustimo SOS in dividendo Stane! Tudi to so zgolj okvirji, četudi bi jih sprejeli. Kot je okvir tudi demokracija, ali celo socialna demokracija. Tudi vsi predpisi so okvirji, ki zgolj podrobneje urejajo posamezna področja ter jim bolj konkretizirajo, a so še zmeraj abstraktni. In znotraj vseh teh okvirjev so mogoče številne interpretacije, ki pa so odvisne od subjektov in predvsem njihovih dejanskih interesov, ki pa se kažejo v stvarnosti kot praxe iz dejanskega življenja. Noben Predpis ni vzdržen brez pozitivne vrednostne opredelitve ljudi. Vsaj dolgoročno ne.
lahko pa povzroči nepopravljive oz. teško popravljive posledice.
Predvsem na tem področju je treba biti previden. Načeloma je predlagano dobro. A za zagotavljanje pravic otrokom, ki jim gredo v resnici tako po konvenkciji ter vseh predpisih, kot tudi po vseh nekako sprejetih etičnih in moralnih načelih je potrebno bistveno več kot zgolj Kodeksi.
Problematika je vseobsežna in dolgoročna. Pri nas kot tudi v vsem zahodnem in razvitem svetu pa še posebej, saj je naš potrošniški način razmišljanja in zasužnjenost z njim, kot tudi z proizvodnjo dobrin in nepremišljenimi posegi v okolje, koncentracijo kapitala in družbene moči na zgolj par mestih nasproti splošnemu padcu standarda, in obrezvrednotenjem temeljnih vrednot preživetja že tako skregan z lastnim NAMENOM, kajti vse te družbe IZUMIRAJO, za kar je zadosten dokaz zgolj pogled na demografska gibanja. Otroci niso cilj te družbe, ampak blagostanje, potrošništvo ter proizvodnja neglede na žrtve. In žrtve so OTROCI IN BODOČE GENERACIJE. Ter tudi obstoj teh narodov, ki na ta račun IZUMIRAJO in bodo izumrli v kolikor se ne prebudijo pravočasno se zazrejo vase in ugotovijo sami v sebi, kaj je res smisel življenja – živeti in preživeti čim kvalitetneje na vseh segmentih sami in bodoče generacije z perspektivo.
Temljna celica je družina in VZGOJE otrok ne more prevzet država, kljub vsem vzgojno izobraževalnim in varstvenim indr. zavodom ter ustanovam. Zagotovit mora in omogočit staršem, da opravljajo to NARAVNO funcijo. Pa tudi z kakim vzgojnim. To pa zajema vsa področj našega življenja ne le družinsko pravo.
Še nekrat! Odgovorimo si le na eno vprašanje. Za koga delamo. Zase ali za otroke in bodoče generacije??? Odgovor bi moral biti zase in za njih in sicer tako, da bodo imeli smiselno perspektivo, ne pa zgolj deklaracije in obljube! Ter pravice na papirju katere si pač vsak lahko po svoje interpretira oz. razlaga ter celo izkorišča.
LP iz MB
Morda bi razkorak med teorijo in praxo ponazoril, zgolj z enim izmed predlaganih določil.
Naprimer <Posvojitev otroka s strani istospolnih partnerjev je po Držinskem zakonu recimo dopustna.
Mimogrede, osebno nimam proti temu nič kar s tiče staršev. Dvomim pa da je to v korist otroka. Ampak ne zaradi posvojiteljev, ki so lahko ČUDOVITI in mu nudijo več kot kdo drug v vseh pogledih. Problem je okolje. Dokler okolje tega ne sprejme, alceptira, tolerira kot nekaj povsem sprejemljivega, lahko kljub uzakonjeni možnosti to otroku škodi. V tem primeru in ob upoštevanju dejstva da je otrok za posvojitev napram čakajočim minimalno, saj je tendenca rejništvo, nobeden vesten delavec na centrih za socialno delo nebo mogel oddati otroka v posvojitev takšni istospolni družini. Saj bi bile reakcije primitivnega okolja preveč škodljive otrokovemu normalnemu razvoju in bi predstavljale oviro. AMEN. Pa lahko zakon to mirno določa. A praxa bo drugačna dokler okolje tega ne sprejme.
In tako je z vsem!
Ni dovolj zgolj spreminjat zakonodaje.
Zavedat pa se moramo tudi da je sicer klasična družina – oče-mati-otroci
tudi žrtev našega Way of live in postaja zmeraj bolj redka s čemer se je treba sprijaznit. Ljudje živijo NA koruzi, veliko preveč je enostarševskih družin,predvsem kot posledici nesposobnosti normalne komunikacije in graditve normalnih medčloveških odnosov med ljudmi temelječih na dejanskih vrednotah,istospolnih itd. In vsem bi moral biti formalno dan enak pravni položaj na vseh področjih. In poleg tega to tudi dejansko sprejeti v svoj lastni vrednostni sistem kot pozitivno in popolnoma normalno. Če smo sposobni sprejemati nove kvazi vrednote kot je potrošniška miselnost podrejanje vsega življenja proizvodnji tudi nepotrebnih dobrin v škodo vseh in vsega, kapitalu, prestižu, nenehni medsebojni konkurenci, potem se moramo sprijaznit in akceptirat tudi vse posledice, ki iz tega izvirajo vključno z našim izumiranjem.
In kakorkoli obrnemo žrtve smo sami, predvsem pa naši otroci. In če govorimo, da delamo zanje in za prihodnjost zroč jim v oči smo hote ali nehote LAŽNJIVCI!
še enkrat LP iz MB
To je pa res velika laž, če misliš, da starši delajo za otroke več, kot otroci za njih.
Stane!
Starši v današnjem času največkrat delajo dejansko le zase in velikokrat svojih otrok sploh ne poznajo.
Zapuščajo jim glomazne velikokrat nepotrebne nepremičnine, vsote denarja, seveda tisti, ki to premorejo, ne dajejo pa jim časa, topline, ljubezni, ter jim ne posredujejo vrednot, odgovornosti in čustvene inteligence ter jih ne vzgajajo. To prelagajo v breme države!
Nikjer tako zelo ne velja rek:” Trenutek zamujen ne vrne se noben!”, kot pri otrocih. Zamujeno se le s težavo popravi.
MOja (po osbenem prepričanju) starševska dolžnost je: otroka VZGOJITI in pripraviti za bodoče življenje, da bo mu kos in da bo predvsem srečen. Pa to ali Krojač, čevljar, strugar ali doktor Igralec ali duhovnik. Prvenstveno je da bo SREČEN in da bo živel v svetu, kjer je pozitivna perspektiva. V svetu, kjer ne veljajo načela: Z delom se ne da obogateti. Znajdi se in boš dobro prišel skozi. Ko J druge, nase misli in na svojo R. itd. Apak v svetu, kjer so potencirane pozitivne vrednote in dane možnosti mladim živeti preživeti, se zaposliti, ustvarit družino, kjer se spoštuje in tolerira drugačnost, kjer se spoštujejo soljudje, življenje, narava, okolje, itd. Kjer se konflikti rešujejo s toleranco, medsebojnim popuščanjem, konstruktivnim dialogom in ne s silo. Žal pa ga je treba pripraviti tudi na ta svet tak kot je in ne tak kot si bi ga želeli in na ljudi takšne kot so in ne takšne kot bi si želeli. Torej mu privzgojiti tudi borbenost in sposobnost postaviti se zase po predhodni pravilni razsoji. In prevzemati odgovornost za dejanja.
In tega mu ne more dati država. Samo starši lahko. In to je tisto najnujnejše. Vse ostalo bni pomembno. In dolgo, ki ga ima otrok iz tega naslova do starša, se ne plačuje staršem, ampak se starš zgolj zadovolji z naklonjenostjo in čustveno navezanostjo. Dolg otroka do starša pa otrok poravna z enako pozornostjo do vnukov oz. njegovih otrok.
Zame je to normalno.
Tisto kdo za koga dela ali bi naj pa je tak samo po sebi jasno. Sicer pa je problem v tem, da mi s svojimi posegi v okolje uničujemo perspektivo in prihodnjost naših potomcev na vseh segmentih, ne le na najbolj očitnem ekološkem.
LP iz MB
“To prelagajo v breme države!”
No, pa sva zopet pri vprašanju, čigava je država.
Tudi otroci so lastniki tega podjetja.
Otroci kot tudi pretežni del njihovih staršev se na to podjetje požvižga, še posebej če jim, otrokom namreč, ustvarja dolgove, ki nebi bili v prihodnjosti namenjeni razvoju, ampak zadostili zgolj sicer nujnim potrebam staršev, ki posredno na žalost tudi njim s tem omogočajo vegetiranje, nekaterim redkim pa bogatenje, če jim ustvarja ekološko negotovost bivanja in preživetja na tem planetu, onemogoča enakih izhodiščnih možnosti do primerne in željene izobrazbe, zaposlitve in nadaljnega dostojnega preživetja, stanovanja, ustvarjanja družine in pogojev za dostojno potrebno družinsko življenje itd… in taki državi, ki je na dobri poti v bankrot.
DD brez kapitala ali temelječa na: Živimo na puf!” nima perspektive, kot tudi njeni delničarji ne.
Lp iz MB
Ja, takšni ste volivci.
Vse boste prevalili na hrbte otrok.
Fuj.
Stane, mojster za vse, ali predlagaš, da vse državne dolgove itd kar odmislimo? Saj res – super ideja! Le zakaj se tega ni nihče prej spomnil!!!!
Stane!
Glede na dosedanje praxe, ki so pripeljale do recesije-krize ketere dejanskih razsežnosti in posledic v danem trenutku še sploh ni mogoče predvidet in po katerih bi očitno vrednost tudi te tvoje delnice temeljila predvsem na špekulacijah in ne na novo ustvarjeni dodani dejanski vrednosti, ki bi bila resnično plod znanja in ustvarjalnega dela- produktov, ki se po doseženi tržni ceni prodaju ter ustvarijo zadostno razliko v ceni ter z tako ustvarjenim dobičkom ter rastjo oblikujejo vrednost delnic, bi imetniki le teh imeli tudi pravico do NIČ ali celo ups odgovarjali za dolgove.
Saj realnost je takšna z ali brez tvoje delnice.
Pravilno pa ugotavljaš eno izmed dejstev. Ja velikokrat so otroci žrtve staršev. Njihovih bolestnih ali nedoseženih ambicij. Nekdo ki bo poravnaval njihove dolgove. Pri nekaterih morda celo zgolj posest in ne subjekti z lastno osebnostjo in voljo itd itd. Ja velikokrat so žrtve, kar pa se bistveno manj opaža kot kak vzgojni po ritki!
LP iz MB
Mojster Emilijan, da se to da, misliš ti in tvoji somišljeniki, vikend volivci.
Vso vašo neumnost bodo dobili na hrbet otroci.
Ne Emilijan!
Stane misli, da bodo državljani z delnico v roki tekli pred parlament od države zahtevali poravnavo dolgov, njim smamim z dividendo rešili eksistenco, sveda iz ustvarjenega NIČ, jim dopustili na osnovi te delnice neposredno voditi politiko, odločati, slediti vsak svojemu interesu do česar na podlagi te delnice v roki imajo vso pravico in se medseboj morda celo tepsti ali pa uvesti Delniško diktaturo! Hm!
In vsi problemi bodo čez noč rešeni!
No ena izmed alternativ!
Lepa perspektiva a ne? Ni kaj!
Joj Oblike so važne le do neke mere. Pomembna je le vsebina, kateri se morajo oblike prilagajati!
LP iz MB
Peter, postajaš neokusen.
Se oproščam, če sem pretrd, a saj sam stremiš ki razčlovečenju. Premisli!
Ljudje niso enaki gradbeni elementi objekti ( na čemer bi naj v končni fazi sicer tudi temeljil demokratični kvantitativni sistem odločanja, upravljanja itd) ampak je vsak sam zase unikaten subjekt. Osebnost s svojo voljo itd…. Seveda boljšega sistema trenutno ne poznamo. Tvoja delnica, če izpustim vse drugo, kar ji kot na nek način že preživetemu klasičnemu organizacijskemu sistemu, lahko očitam, lahko zgolj prekriva temeljne probleme dnašnji tudi najbolj razvitih demokracij in ne le naše.
In sicer udejnajanje dejanske (socialne) demokracije v realnosti, ki temelji na enakomerno prerazporejeni družbeni moči in vpliva na vseh segmentih družbenega življenja na ljudi povezalno integralno, tako da ljudje svoje osebne in cilje, cilje podsistemov in ožjih družbenih skupin skozi zmeraj širše poistovetijo z cilji najširših skupnosti in skozi uresničevanje svojih lastnih ciljev uresničujejo tudi skupne cilje in tudi tisti osnovni temeljni cilj, ki je skupen vsem. Ljudje to morajo občutit sami, sprejet to v svojo zavest in se poistovetit. To pa ni mogoče z nobeno obliko prisile ali zgolj formalno obliko na dolgi rok. Dokaj dolgo lahko živijo z zaprtimi očmi v podrejenosti v odvisnosti, kar pa ni združljivo z človekom, kot bitjem z lastno osbnostjo in voljo, ki si oblikuje lastno samopodobo predvsem glede na uspešnost doseganja teh ciljev in lasten prispevek k temu.
Še enkrat ponavljam, da je temeljno, da sploh sami pri sebi razčistimo, kaj je naš smisel življenja, zakaj smo na svetu, kaj potrebujemo, kakšni so naši resnični in potrebni kot tudi nujni cilji za PREŽIVETJE nas samih in bodočih generacij v sožitju med seboj in z okoljem. To so navidez težka morda filozofska vprašanja s katerimi pa se vsak izmed nas sigurno sam pri sebi srečuje. Ob tem pa se moramo zavedat, da smo ljudje unikatni ter se naučit spoštovat akceptirat in tolerirat vsako drugačnost in drugačno mnenje ter skozi kritični dilog skuzi konsenz z medsebojnim popuščanje reševat konflikte s kateremi se nenehno v svojem življenju pri svojih medsebojnih odnosih in našem odnosu do okolja oz. naši rasti na račun okolja in drugih srečujemo. Z zavestjo o izredni kompleksnosti dinamiki pestrosti in medsebojni soodvisnosti ter z to zavestjo znati tudi UPRAVLJATI v korist vseh in vsega. Predvsem pa recimo pač ohranit ob tem svojo lastno identiteto, samopodobo in unikatnost. Odvisnost še zdaleč ni enako kot medsebojna soodvisnot!
In danes je temelj Podrejanja, ki je navidez prostovoljno in dobro zamaskirano ODVISNOST!
Z sprejemoj tovrstne miselnosti delnica kot nek mehanizem, ali izkaz pravice do lastništva na državi, soudeležbe pri odločanju in delitvi dividende odpade kot nepotreben. Saj izhaja upravljanje, aktivno državljanstvo oz. vse samo iz ljudi. Seveda pa Normativna regulacija in institucija države indr asociacij, še zdaleč ne postane nepotrebna. Še naprej opravlja svojo vlogo, ki pa še zdaleč ni zaščita zgolj interesov najmočnejših!
LP iz MB
Nisi pretrd, ampak premehak.
To, kar ti razlagaš, da bi bilo prav, je že dolgo zapisano v Svetem pismu, pa se ni ta mehka varianta realizirala niti enkrat nikjer.
Človek ni samo duhovno bitje, je tudi materialno.
Človek JE in IMA, ali pa ni človek.
V tvojem glavi čepi samo moški princip, nič ženskega, človek je pa par obeh, biti in imeti.
Odločno nasprotujem tezi, da so otroci naše naječje bogatstvo. Otroci niso last nikogar, ne starešv, ne držbe, ne države ša najmanj pa ideologij ali cerkve, so povsem enakopravni del tega sveta in morajo imeti popolno svobodo, kot vsa ostala bitja tega sveta. Trdim pa, da smo starši in starejši dolžniki otrokom, da jim prenesemo znanja, izkušnje, vrednote, vso kulturno in duhovno bogatstvo, jih ne obremenjujemo z našimi travmami in vsemi drugimi egoističnimi interesi. Samo s takim pogledom in ravnanji jim bomo dali največ in tudi sami bomo deležni tega bogatstva. Samo v tem kontekstu sprejemam trditev, da so otroci naše bogatstvo.
Se strinjam, zato pa morajo na temelju delnice države tudi oni dobiti volilno pravico in mesečno dividendo kot vsi ostali državljani.
Zakaj toliko različnih pogledov na “vzgojo otrok” in posledično oblikovanje osebnosti v družbi po meri – čigavi meri. O tem, da se otrok ne tepe , niti “vzgojno” bomo hitro našli skupen jezik. Je kdo pomislil na vzgojo staršev, jim ponudil možne odgovore na zagate v družini. Otrok preprosto ne uboga, ne posluša, kaj naj stori uboga mati, ki otroku želi samo najboljše, vendar ne ve kako. Je kje kdo, ki ji bo priskočil na pomoč. Je res tu samo država s svojo prisilo, grožnjo po kaznivanju, ali obstaja še kaj bolj prijaznega v tej družbi. Je tako težko pripraviti poučne oddaje o vzgoji otrok s primeri iz prakse, kjer bi ugledni strokovnjaki svetovali kako bi bilo najbolj primerno ravnati v določenih okoliščinah. Za vse nemunosti je dovolj časa in denarja za tako pomembne stvari očitno ni dovolj časa in denarja. Floskule, da je treba biti z otrokom prijazen, ga poslušati…, povejte materi, očetu v stiski, kaj naj stori v konkretnem primeru, poučite jih o razvojnih fazah otrok in mladostnikov. Povejte jim, da se bodo neketeri rezultati njihovega dela pokazali šele čez leta, večina prilakuje takojšne rezultate. Če rečem NE, je potem NE, pa ni res, ta NE otrok pri enem letu ne bo dojel, ker tega preprosto ne razume, morda bo to razumel pri dveh letih, nekateri tudi kasneje, odvisno od razvoja otroka. In prav ta NE, je najbolj pogost povod za nasilje nad otroci. Petkrat sem mu rekla NE, ja potem je padlo. In edino kar ponudi države kot odgovor je, da to ni prav. Povejte še ZAKAJ, ali obstaja drugačna, neboleča in učinkovita pot (vztrajnost, potrpežljivost, …). Ne samo v tem primeru, tudi pri drugih predlaganih rešitvah urejanja življenskih odnosov v naši državi (družinski zakonik) ugotavljam, da se stroka kar nekako potuhne ali pa se ji ne pusti do besede, ne vem, vendar stroka, kje si?
Otrok zaznava okolje s čutili, ne z besednimi informacijami vsaj tako dolgo, dokler jih ne razume.
Toda, kako bo razumel bolečino, če je nikoli ne občuti.
iz Mladine…
»Že kot otrok sem rada govorila. Spominjam se, da so me utišali tako, da so mi z lepilnim trakom zalepili usta.«
Poslanka SDS ALENKA JERAJ, v Jani, o vzgoji v mladosti
“Po novi definiciji družine brez otok ni.” ?? Po novi??
Pa po stari: 2. člen ZZZDR: “Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.”
“Za temeljne in daljnosežne odločitve o prihodnosti obravnavanega otroka bodo poslej odgovorna specializirana družinska sodišča.”
Bolj ko berem Družinki zakonik, manj najdem DRUŽINSKA sodišča v njem…najdem le sodišča!?
“….nekatere pravice, predvsem do posvojitve otrok, ki v javnosti..”
Pa spet berem Družinski zakonik in najdem definicijo za mamo – tisto, ki je posvojila otroka – ne najdem pa očeta, ki je posvojil otroka…!!???
DA LE NI MALO PREVEČ EVFORIJE, KER V DRUŽINSKEM ZAKONIKU JE NAMREČ TUDI MNOGO NEJASNOSTI, NELOGIČNOSTI, NASPROTNOSTI IN ZANK.
@janez
Toliko različnih pogledov na vzgojo otrok je preprosto zato, ker nas je veliko in nismo vsi Keni in Barbike. Meni je krasno predvsem, da je pogledov veliko. Ha!
Lepo, da si se spomnil na vzgojo staršev. Predlagaš odgovore na zagate, poučne oddaje, ugledne strokovnjake. Tudi meni se zdi vredno molet taco v ta konec.
Kaj pa če bi zastavili denimo takole: vedno se bomo trudili staršem posredovati najsodobnejša spoznanja o vzgoji otrok. Spoznanj-a. Monožina. Kar pomeni, de se ta spznanja lahko tudi medsebojno izključujejo. Pomembno je, da vsi starši izvemo zanja, da lahko o njih razmišjlamo, se učimo. In to je tisto, kar bi lahko bilo predmet zakona. Dolžnost, da strokovna srenja informira družbo, v našem pimeru nas, starše. Koga naj bi ta zakon obvezoval? Strokovno srenjo in vrtce morda. Morda občine. Nekdo naj bo lokalno obvezan znanje širiti.
Ma zaradi mene lahko tudi žurke predpišemo z zakonom 
Da delimo znanje in veselje po zakonski dolžnosti 
. In upam si trditi, da bi v tako odprta okolja ljudje radi ter voljno zahajali in tudi veliko odnesli v svoj dom.
Lastna izkušnja: po naključju sem izvedela, da je neki ljubljanski vrtec organiziral predavanje in pogovor z gospo Gabi Čačinovič. Ljubosumna sem bila. Kajti v kraju kjer živim, vrtec organizira le piknike s holcarsko musko in žretjem. Kruha in iger.
Jaz pa bi znanja, kruha in iger. Saj po takem predavanju in pogovarjanju ali pa med njim tudi fajn paše kak kafetek pa kak drobtina za pod zob. Ma zaradi mene je lahko tudi ples…
Fino bi bilo tudi imeti zagotovljeno individualno osebno svetovanje…