Trije cilji evropske zunanje politike

Ključne besede: Adriana Dvoršak, mednarodni odnosi, programski odbor

(objavljeno 7. julija 2010)

Na področju zunanjepolitične lucidnosti je Evropski parlament nedavno presegel Komisijo s svojo neposrednostjo in jasnostjo. Poročilo treh parlamentarcev o formulaciji razvojne politike in uporabi finančnih instumetnov navaja na to, da moramo resnično najprej postaviti cilje, če hočemo biti koherentni pri izvajanju politik in pri uporabi mehanizmov. Začetka razprave o ciljih od Ashtonove v kvadrilogu niso zahtevali, jih pa k temu močno vzpodbujam.

V blogu sem že zapisala, da bodo pri postavljanju zunanjepolitične strategije EU prevladale brettonwoodske norme za delovanje, do neke mere pa so predvidljivi tudi cilji. Pomembo vprašanje bodo seveda časovne in finančne prioritete ali dinamika med cilji in sredstvi pri izvajanju prednostnih nalog. V globalni politiki, kjer je EU akter vis-à-vis mednarodni skupnosti in želi delovati v triadi ZDA, EU, Kitajska, se ponujajo trije glavni cilji.

Prvi je povečanje globalne varnosti – žareče teme so terorizem, okoljska in energetska varnost ter sodelovanje med regionalnimi varnostno-obrambnimi organizacijiami.

Drugi obširen cilj je povečanje blaginje v svetu – dogovoriti se bo potrebno o smotrni razvojni politiki ter učinkovitih finančnih instrumentih pomoči in prevzeti aktivnejšo vlogo za doseganje milenijskih ciljev. Podnebno vodenje se kaže bolj kot sredstvo za doseganje sedmega milenijskega cilja in ne kot vodenje zaradi izpričanja sposobnosti vodenja.

Tretji pomemben cilj je politični ugled – na prvi stopnji zanj verjetno zadoščata učinkovito predstavljanje in zastopanje EU v mednarodnih telesih in zagotavljanje enotnega odziva EU na krizne dogodke. Oblikovanje skupnega odziva na pomembne dogodke v mednarodni skupnosti je seveda klasična domena nacionalnih diplomacij, ki z vpostavljanjem zunanje službe ne bodo izgubile na pomenu, kvečjemu se bo obseg njihovega dela povečal.

Varnost, blaginja, ugled. Prav lep izziv za to politično generacijo Evropejcev.

Adriana Dvoršak

predsednica programskega odbora stranke Zares – nova politika za mednarodne odnose

(zapis je bil prvotno objavljen na blogu http://adrianadvorsak.blogspot.com )

7 x komentirano

• 1.  Igor Đukanović pravi :
  13. julij 2010 ob 21:25    

  Zelo smiselno.

• 2.  jin pravi :
  28. julij 2010 ob 13:30    

  Mislim, da večjega političnega ugleda ne bo mogoče doseči brez močne skupne zunanje politike, to pa je malo v nasprotju z nacionalnimi diplomacijami.

• 3.  jan pravi :
  29. julij 2010 ob 7:27    

  jin: Nekateri mislijo, da bi se morale nacionalne diplomacije in evropska dopolnjevati.

  Nacionalnim politikam na globalni ravni se bolj slabo pise.

• 4.  jin pravi :
  29. julij 2010 ob 11:39    

  Morale bi se dopolnjevati, da, ampak kaj to pomeni v praksi? Kje se povleče črto, ko morajo države članice molčati, da lahko skupna zunanja politika bolje deluje?

• 5.  jan pravi :
  1. avgust 2010 ob 13:31    

  Crta se povlece: ne smejo sprejemati ukrepov, ki nasprotujejo staliscu skupnosti.

  Pomembneje se mi zdi je, da zacenjamo locevati, da SZVP in zunanja politika drzave ni eno in isto: ena je nacionalna, druga po svojem delovanjuu globalna.

• 6.  Tomaž Jakhel pravi :
  22. avgust 2010 ob 14:36    

  Je to eden izmed ciljev? Kaj pa je vlada naredila? Je poslala kakšno protestno noto? Je umaknila veleposlanika? Bo izgnala Francoske in Italijanske diplomate?

  Ne ne… to pa ne ….

  http://danas.net.hr/svijet/page/2010/08/21/0265006.html

• 7.  Barbara pravi :
  23. avgust 2010 ob 9:15    

  Črto si je treba upati povleči.
  Najprej bi se moral upoštevati nacionalni interes, in šele potem globalni (in nista tako zelo prepletena, kot se na prvi pogled morda zdi).