“Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene zapeljejo tanki!”
S O L Z E
Guernica
»In kaj pravite na predlog desnice, da se Kulturni dom Španskih borcev preimenuje v Dom sv. Jurija?«, sem enkrat – bilo je v drugi polovici devetdesetih – čisto na koncu večurnega intervjuja vprašala španskega borca, petinosemdesetletnega Vlada Makuca, ki je kot triindvajset letni fant na pobudo francoskih mirovnikov ilegalno prešel Pireneje, da bi se pridružil mednarodnim brigadam v Španiji.
Čeprav je bil šibak, krhek in že zelo bolan, je vse do tega vprašanja pogovor potekal mirno, zmerno in stvarno.
Toda v tem trenutku se je njegovo šibko telo sunkovito dvignilo in zganile so se vse niti njegove biti.
Oči so zalile solze. Do tedaj tihi glas se je ranjeno dvignil:
»Nikakor!!! Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene zapeljejo tanki!«
Od njega sem odšla pobita in prebita. Našel bi se kdo, ki bi bil več kot zadovoljen z opravljenim delom, češ: ouao!, pa je kamera ujela človeški zlom in pridobila dramaturški efekt! Ne, bilo mi je tesno in postala sem nekam majhna.
Hkrati pa še bolj utrjena v moji zgodbi o Guernici. Takrat sem namreč gledala v zgodovinsko črevesje Picassojeve slike, izigrala galeriste v Reini Sofiji v Madridu, da jo je kamera lahko božala, obiskala Francov monumentalni mavzolej in grob v bližini MadridaValle de los Caidos (Dolina padlih), ki so ga gradili Francovi ujetniki španske državljanske vojne, v madridskih filmskih arhivih izpulila prepovedane posnetke ujetih gradbincev/taboriščnikov…, skratka Picassoja sem »izrabljala« za interpretacijo boja za svobodo in našo vlogo v njem.
Zato sem preštela vse še živeče španske borce v Sloveniji. Skoraj šeststo jih je odšlo v špansko državljansko vojno, iz Španije se jih je vrnila komaj polovica, od teh jih je večina padla v NOB. Ko sem delala dokumentarec o Guernici, jih je živelo še kakšnih osem, pa še tem so očitali nekakšne privilegije in previsoke pokojnine.
In tudi za teh par ni bilo miru, saj so se našli mračni in zadrti fičfiriči, ki jim je šlo v nos, da se nek kulturni dom ne imenuje po svetniku, temveč po enemu največjih solidarnostnih bojev v zgodovini. V mednarodne brigade so takrat šli prostovoljci predvsem iz moralne dolžnosti ne zaradi plačila. Vodilo jih je prepričanje, da se ne sme nikjer na svetu – torej ne le v lastni domovini – razmahniti fašizem. In za Hitlerja je bila Španija generalka za drugo svetovno vojno. V Guernici so Nemci aprila 1937 dobesedno testirali svoje orožje in v enem zamahu pokosili skoraj dva tisoč na semnju zbranih ljudi.
Picasso je bil takrat v Parizu kjer je tri dni zatem –prvega maja – začel slikati eno najbolj mitičnih slik stoletja, Guernico.V Španijo jo je dovolil prenesti šele takrat, ko je umrl Franco in ko so se tam vzpostavile demokratične svoboščine.
Vlada Makuca danes ni več. Tudi monumentalni mavzolej v Dolini padlih zraven El Escoriala nameravajo Španci spremeniti v študijsko središče, v katerem naj bi preučevali frankistično obdobje. Ta fašistični spomenik s Francovimi posmrtnimi ostanki so gradili ujetniki tako, da so izvotlili ogromen hrib in v njega vsadili baziliko, ki je večja od cerkve sv. Petra v Rimu in ima največji križ na svetu – v sto petdeset metrski betonski mrcini je namreč prostora za širokopasovno cesto.
Ko sem bila tam, ni bilo nikoli mnogo obiskovalcev. Španci so se doline sramovali. A jo niso zbrisali, temveč ohranili.
Razumete sedaj solze našega španskega borca Makuca, ko se je ob predlogih, da bi kulturni dom Španskih borcev preimenovali v xy dom, soočil z nesramnim zbrisom spomina in s prekrstitvijo španskega revolucionarnega gibanja v nekakšno svetniško žegnanje!
Tigr
Spomini so zmehčali oko tudi trdim fantom. Če kdo, potem so bili kleni prav tigrovci, ki so avantgardno, torej eni izmed prvih, izrekli ne. Prvi, brez zaledja, močni, odločni, brez dilem in kompromisov.
Ne bom opisovala besed, ki so orosile oko starčka, še živečega tigrovca tam nekje pri Tolminu, ko mi je pripovedoval o tistih dogpdkih. Zato, ker me tudi mene še vedno bolijo.
“Mož, ki je znal bombe premikat, ni znal solze zanikat”.
Oko se je zarosilo tudi gospoda Jurančiča, ki sem ga ob filmski dokumentarni trilogiji o Golem – prvič potem, ko je kot zapornik zapustil Goli otok – pripeljala nazaj, tako rekoč na mesto zločina. Solze je skrival – a ne tudi skril. Opazila sem jih v kotičku očesa, ko je pogled usmeril iz Golega otoka proti Rabu. Tam je bil namreč interniran njegov oče, v bistvu snovalec ideje o neodvisni Sloveniji.
Opisovalci, brisalci in prepisovalci časa
Ko sem se včasih testirala kateri spomini na moje novinarsko in filmsko delo v pririnejo najprej v ospredje, mi je v prvi plan vedno padel tisti zadetek, ki je bil vezan na emocije. Bodisi moje, ko sem določeno stvar raziskovala, bodisi emocije tistih, ki sem jih raziskovala.
Brez čustvene investicije, da ne rečem emocionalnih nabojev, je namreč tudi novinarstvo prazno. Hladno. Suho.
Brez zgodovinskega spomina pa invalidno.
Zato je dobro imeti pred očmi kontekst. Zgodovina se namreč prevečkrat ponavlja.
ps
Zgornji blog sem napisala pred leti (v bistvu ob začetku izhajanja časopisa Žurnal, kjer sem nekaj časa blogirala). Takrat je kazalo, da bo oblast, ki je specializirana za revidiranje zgodovine, preimenovala Kulturni dom Španski borci v Ljubljani tako, da bi Španski borci izginili iz imena. Občani so protestirali. Pritisk je bil velik in gospodu Makucu ni bilo potrebno leči na cesto.
Danes Dom Španski borci živi s polnimi pljuči, s krasnimi plesalci in plesalkami in v osveženi hiši, ki jo je zasnoval odlični arhitekt Oton Jugovec.
A brisalci časa ne jenjajo. Ravnokar so nekatere vojašnice dobile novo ime. Partizan Franc Rozman – Stane ni več dober in tudi ni več vreden časti. Čast in zasluge se brutalno jemljejo vsem, ki so utirali svobodo. Klofuta, zanika in briše se jih na vse načine. Z ignoriranjem na proslavah, s kastriranjem simbolov, z rezanjem pokojnin beguncem, internirancem, tigrovcem, borcem, žrtvam vojnega nasilja….in tudi z brisanjem njihovih imen.