Z še živi…
Stranka Zares je šestega oktobra dopolnila pet let. Prva petletka torej. V prvih petih letih se je v stranki zgostilo toliko zgodovine, kot jo marsikatera druga stranka ni bila sposobna proizvesti v dvajsetih letih. Spomnimo se: ustanovitev stranke, uspeh na državnozborskih volitvah 2008 in evropskih 2009, vstop v vlado, hitro kruto soočenje z dejstvom, da smo pristali v vladi s koalicijskimi partnerji in predsednikom vlade, ki se ni znala in zmogla soočiti s krizo, zaradi neomajnega zaupanja v »nemško-francoski vlak«. In zaradi politike, ki je deloma zaradi posebnih interesov, deloma pa zaradi »ljubega miru« poskušala tolerirati porazne prakse prejšnjega Janševega mandata, kot so podaljševanje tajkunskih kreditev, vztrajanje na gradnji 6. bloka in lahkoten odnos do pomembnih strukturnih reform. Zadosti zgodaj smo opozorili, da se je določen model razvoja in s tem tudi politike izčrpal, opozorili smo, da imamo opravka s sistemskimi blokadami, ki jih je potrebno preseči z ustavnimi spremembami, predvsem pa smo nekaj korakov pred drugimi opozorili na pogubne posledice skrajne varčevalne politike, ki je, tako kot smo napovedovali, povzročila še hujšo gospodarsko depresijo in s tem blokirala razvojne možnosti in priložnosti ljudi in gospodarstva.
Izstop iz vlade je bila logična in edino razumna poteza, saj smo se ob pomembnih vprašanjih s koalicijskimi partnerji znašli na različnih bregovih. Prekinili smo z brezperspektivnostjo »leve vlade«, ki bi bila ob padcu reform obsojena na več kot enoletno životarjenje brez prave podpore in ob zaostrovanju gospodarske in socialne krize. Videli smo, da s tem tvegamo vse, kar smo pred tem kot stranka dosegli, in vedeli smo, da tisti, ki »prinaša slabe novice«, ne bo nagrajen. Cena, ki smo jo plačali, je odhod iz parlamenta ob slabo prikritem zadovoljstvu tako na levi kot desni strani. Še to: če kdo misli, da nas je odnesla »Ultra«, se moti. Odneslo nas je dejstvo, da smo se zamerili mogočnemu energetskemu lobiju in tistim, ki so želeli prikriti nespodobno delovanje nekaterih bankirjev, kar se je razkrilo prav v zadnjih mesecih.
Danes na peto obletnico stranke in skoraj leto dni po predčasnih volitvah ne občutimo prav nobenega zadovoljstva, ker se uresničujejo scenariji, ki smo jih napovedali. Rajši bi videli, da nismo imeli prav.
Po odhodu iz parlamenta so se medijski žarometi stran od nas. Čeprav dosežki ostajajo. Med te gotovo lahko štejemo ločitev županske in poslanske funkcije (ki pa je bila žal vsaj v enem primeru izigrana), zakon o zasegu nezakonito pridobljenega premoženja, dvig proračunskih sredstev za znanost in izobraževanje, moderna politika javne uprave… . Storili smo tudi marsikatero napako, včasih svojih pogledov nismo znali dobro predstaviti, predvsem pa so se v stranki sami pojavili radikalno različni pogledi na določena vprašanja, kar je zmanjševalo strankino verodostojnost. Odhod tistih, ki so v stranko polagali radikalno različna pričakovanja, se je žal zgodil prepozno.
Četudi je stranka zgubila na predčasnih volitvah lani jeseni, pa to ne pomeni, da je poražena tudi politična opcija, ki jo zastopamo. Čeprav smo »novo politiko« v imenu stranke zamenjali z »socialno liberalno« usmeritvijo, pa aktualnost nove politike, tako kot smo jo zapisali v ustanovitvenemu dokumentu pred petimi leti, ni nič manjša, le povezali smo jo z našim prepričanjem, da mora iti prizadevanje za človekovo svobodo v roki z roko z občutkom za solidarnost z drugimi.
Stranka je manj kot leto dni po volitvah in na peti rojstni dan prenovljena. Članstvo se ponovno povečuje. Novi se pridružujejo tistim, ki verjamemo, da na dolgi rok ni mogoče vladati s prevarami, in smo prepričani, da bo potreba po tem, kar zastopa Zares in za kar mu gre v politiki, ponovno vzniknila v teh krajih in prostorih. Mi smo pripravljeni.
Dr. Pavel Gantar
Predsednik Zares