Javni poziv ministru za zdravje mag. Andreju Bručanu, naj znova premisli o nekaterih rešitvah glede izjem v predlogu zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov
V poslanki skupini Zares želimo javnost posebej obvestiti o nekaterih, za umetniško ustvarjanje spornih rešitvah predloga zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Na seji parlamentarnega odbora za zdravstvo prejšnji teden (7. junija 2007) smo vložili amandma k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Z amandmajem smo želeli omogočiti izjemo pri uporabi tobačnih izdelkov, in sicer v gledaliških in drugih scenskih predstavah, ki pa ga naše razočaranje koalicija ni podprla. Na takšno nezainteresirano in ignorantsko vedenje koalicije smo se sicer že navadili, vendar pa je v tem primeru osupljivo to, da je do zavrnitve našega amandmaja prišlo kljub osebnemu zagotovilu ministra za zdravje mag. Andreja Bručana, da je kajenje v gledaliških in drugih scenskih uprizoritvah sestavni del predstave in ga zakonsko ne bi smeli preprečiti.
V gledaliških, filmskih in drugih predstavah je lahko kajenje cigaret, pipe in cigar sestavni del umetniškega izražanja. Če bo obveljal vladni predlog zakona, bi morala celotna avtorska ekipa (od režiserja, scenarista, dramaturga, igralcev itd.) poseči v umetniško delo oziroma njegovo sporočilno vrednost.
Z namenom, da zaščitimo svobodo umetniškega izražanja smo amandma, ki dovoljuje izjemo vložili ponovno obenem pa pisno prosili ministra za zdravje za stališče glede kajenja v gledaliških in drugih scenskih uprizoritvah ter o možnih rešitvah, s katerimi bi še pred sprejetjem zakona lahko popravili samo besedilo novele.
Lep pozdrav,
Majda Širca
namestnica vodje PS NP
Priloga: amandma k 2. členu predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov
Amandma k 2. členu
Doda se novi drugi odstavek, ki se glasi:
“Med javne prostore namenjene za dejavnost kulture se ne štejejo prostori, v katerih se izvajajo predstave s področja scenskih umetnosti.”
Obrazložitev:
Popolna prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih, ki jo uvaja zakon, ima sicer nekaj izjem, kjer bo kajenje pod določenimi in strogimi pogoji dopuščeno. Toda med izjemami ni navedena možnost uporabe tobačnih izdelkov v gledaliških in drugih scenskih predstavah, zaradi česar bo prišlo do pomenljivega posega v avtorsko delo.
V gledaliških, filmskih in drugih predstavah, je lahko kajenje cigaret, pipe in cigar sestavni del izražanja. V kolikor bo obveljal predlagani zakon, bi morala celotna avtorska ekipa (od režiserja, scenarista, dramaturga, igralcev itd.) poseči v umetniško delo oziroma njegovo sporočilno vrednost.
Npr. v socialni drami AHASVER (Vasilija Vladimiroviča Sigarova), ki se jo pred kratkim krstno uprizorili v SNG Drama v Ljubljani, je kajenje tisti dodatni izrazni pripomoček, s katerim je poudarjena eksistencialna beda tranzicijske družbe, njena vulgarnost, grobost in revščina – tako v jeziku, kot tudi v obnašanju. Cigareta posredno karakterizira osebe, njihove zadrege, strmljenja (ločevanje med boljšo in cenejšo znamko), uporabljena je kot mašilo zadreg, kot podčrtovanje nervoz in napetosti ter kot označevalka razrednega statusa protagonistov.
Če igralke in igralci lahko simulirajo določena vedenja (npr. pitje alkohola), pa kajenje lahko le deloma “igrajo”. Kajenje v gledaliških predstavah poteka po posebnem režimu – protipožarno varovanje zelo stroko regulira možnost kajenja na odru. Pred škodljivimi vplivi kajenja mora biti zaščitena publika. Igralca – nekadilca se ne zasede v vloge, pri katerih je potrebno kajenje Običajno se poslužujejo najmanj škodljivih cigaret (v tujini tudi posebnih »ponaredkov«) ali pa se izogibajo inhaliranju, toda v kolikor se kajenje v tekstu pojavlja kot dramaturški moment oziroma kot dodatno izrazno sredstvo, ki ga predvideva že dramski tekst oziroma scenarij, ga je nemogoče v popolnosti umakniti. Prepoved kajenja v gledaliških predstavah bi bistveno okrnila sporočilnost in estetsko integriteto velikega dela dramatike 19., 20. stoletja, še posebej pa sodobne dramatike, oziroma onemogočila, da te drame sploh pridejo na repertoar. Kajenje je v tem obdobju sestavni del življenja, celo rutinski del človekovega vedenja in družabnih standardov, dramatika pa se v istem obdobju v veliki meri naslanja na “posnemanje” življenja. Tudi v filmskih in drugih scenskih predstavah (performansih) je mnogokrat težko v popolnosti umakniti kajenje, če je le to del avtorskega izraza, saj bi z izločitvijo posegli v integriteto stvaritve. Velja pa tudi poudariti, da ima kajenje v javnih gledaliških in drugih predstavah lahko tudi pedagoški učinek in ni nujno, da navaja k slabim vzgledom.
Zavedamo se negativnih posledic kajenja in pozdravljamo predlog zakona a hkrati menimo, da je potrebno ohraniti določene odprte možnosti, konec koncev tudi tiste, ki so del zgodovinskega toka in civilizacijskih navad oziroma razvad. In prav gledališče nas pogosto vrača v ta tok. Protikadilski zakon bo težko usmeril literate in jim naročil, da vzamejo npr. Churchillu cigaro iz rok ali Leonardu Bernsteinu cigareto, po kateri je posegal še zadnji dan pred smrtjo.