Jezus je trgovce z novci zmetal iz templja, minister Zupan pa jih v tempelj vabi
Maja Novak, sicer fenica Svetega pisma, v zadnji Mladini pravi, da Janez Janša ni imel kaj iskati na odprtju biblicističnega kongresa, češ, da je preučevanje biblije interna zadeva cerkve – ta pa vemo, je ustavno ločena od države. No, saj je res, da se vlada nikoli ne bi v taki popolnosti postrojila, če bi zbori nastopali na Metelkovi in če ne bi inaugurirali razprave o bibliji.
A vendarle ne bodimo kruti do ritualov, raje bodimo neusmiljeni do dejanj. Prav zaradi teh naj Janša takoj reče svojemu zvestemu apostolu Zupanu: »Ven iz raja!«
V svetem pismu pravijo, da je načelnost prava in prva stvar. In minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je to zapoved spregledal, saj je na enem največjih razpisov za vzpostavitev znanstvenih centrov dal vse možnosti katoliškim društvom, torej svojim prijateljem. Kristus je trgovce z novci zmetal iz templja, minister Zupan pa jih v tempelj vabi.
Ampak ker je križanje za klientelistično početje neizogibno, prepustimo ministra za katoliško popularizacijo znanosti rokam pravice. Danes me namreč bolj zanima film.
Film Poslednja Kristusova skušnjava Martina Scorseseja, ki so ga te dni vrteli na POP tv, je pred skoraj dvajsetimi leti vrgel svet iz tira. Ulice so bile polne protestnikov in vse se je lomilo okrog Scorsesejeve interpretacije Kristusovega poslanstva, še posebej njegovega odnosa do Marije Magdalene, ki se je –resda šele po vstajenju -znašla z Jezusom v postelji. Še več, po njeni smrti, se je Jezus prekladal iz ene postelje v drugo, saj mu je angel to dovolil rekoč, da je ženska samo ena, njenih oblik pa je neskončno.
To, kar me je že takrat fasciniralo pri tem filmu je bila jasna interpretacija tega, kako se je (piarovsko) Kristus vpisal v tisočletno zgodovino in v njej tudi ostal. Način se je resda odprl z odkritjem domnevnega evangelija po Judi, ki naj bi Judeževo izdajstvo razlagal povsem drugače, kot so ga ostali štirje evangeliji kjer je Juda Kristusov izdajalec saj ga je prodal za borih 30 srebrnikov. Pri Scorseseju pa vidimo Judo Iškarjota kot najboljšega in najbolj zvestega Kristusovega prijatelja. Kajti izdajstvo se je zgodilo iz privrženosti, ne iz koristoljubja.
Oba sta namreč vedela, da se Kristus lahko vpiše v trajen spomin le kot žrtev – in to žrtev, ki plača visoko, zagotovo najvišjo ceno. Ne, da kar umre, npr. v templju s trgovci, ne da se potihoma poslovi z nekaj malega čudeži za seboj – ne, šele z drago plačanim ritualom poslavljanja (izdaja na zadnji večerji, padci pod križem, kronanje s trnjem, pribijanje z žeblji na križ…), šele s smrtjo, je njegova pot dobila smisel.
Scorsese torej uprizori dogovor izdajstva med Judo in Kristusom, ki ga upraviči z božjim ukazom. Ob tem pa premesti Jezusa v razdvojeno pozicijo: je človek in hkrati božji poslanec. Torej vodi, a hkrati tudi dvomi.
Film je odličen vodnik za slehernega političnega marketing-arja. Še posebej pred volitvami.
Dobro, predpogoj za odločitev, da boš ljudstvo nekam odpeljal je prepričanje, da si za to sploh izbran. Bolj pomembno od neomadeževanega spočetja (čiste preteklosti) je nujno uzrtje samega vase (odhod v puščavo in prečiščenje svojih prisluhov). Brez apostolov, ki verujejo vate, nimaš ne javnosti, ne zaledja. Toda, da privržence dobiš, jih moraš prepričati, da ti bodo sledili. Niti niso pomembni toliko čudeži kot dejanja. Dejanja , ki presenečajo. Ko je Kristus naletel na grešnico Magdaleno, ki so jo blatili in kamenjali, se jim ni pridružil, temveč naredil miselni obrat: fantje in dekleta, jim je rekel, a vi niste nikoli grešili? Tisti, ki ni, naj prvi vrže kamen vanjo!
Evo, Maja – biblija je težka politična literatura. Učbenik za vladarje.
In prav zato ni nič hudega, če je šla na biblicističnem kongresu vlada malo poglabljati vednost o njej. Lahko bi črpala iz nje vse to kar je menda nekoč že vedela. Recimo, da ni dobro krasti, da ni dobro govoriti po krivem, da ni smiselno želeti dobrot svojega bližnjega…