Zakaj je treba ubiti Golobiča?
Zato, da bodo nekateri ljudje dobro spali. Golobič je motnja v politiki, neprijetna motnja. Je izkušen, šel je skupaj z nekdanjo stranko skozi leta, v katerih se je oblikovala slovenska politična scena, in spremljal je, kako se je prvotni »demokratični impulz«, ki je botroval demokratični tranziciji, začel postopno spreminjati v interesne konstelacije, povezane z redistribucijo družbenega bogastva v procesih privatizacije. Nakopal si je veliko sovražnikov zunaj in znotraj stranke, v kateri je bil generalni sekretar in ki je bila dvanajst let (skupaj z drugimi) na oblasti. Izstopil je iz politike v letu 2002, ko je pokojni Janez Drnovšek postal predsednik države. Za celotno obdobje od osamosvojitve naprej je nekako veljalo, da je Slovenija obdobje gospodarske transformacije in preobrazbe »družbene lastnine« v zasebno razmeroma dobro prestala, kljub nedoslednostim, napakam ali ekscesom. Ampak vseeno, v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami, da ne govorimo o državah na območju nekdanje Sovjetske zveze, smo jo kar dobro odnesli. Vsaj tako smo mislili. Naj vas spomnim: do leta 2004 je bila oznaka »tajkun« v Sloveniji tujka – še danes mi jo wordov črkovalnik besed podčrta z rdečim. Štiri leta pozneje je med najbolj pogosto uporabljenimi besedami in del našega političnega besednjaka, kadar opisujemo razmere v Sloveniji. Kaj se je zgodilo? Kako to, da smo se, ko smo že verjeli, da smo onkraj najhujšega, predvsem v letih 2004-2008, soočili s procesom lastniške konsolidacije v rokah malega števila ljudi in s podporo tedaj vladajoče politike? Spomnimo se Janševe vlade. Leta 2004 je začela pohod na oblast z retoriko boja zoper klientelizem in korupcijo – celo za njih je bil tedaj »tajkun« neznanka – in jo je štiri leta pozneje zapustila s tajkunsko dediščino. Zakaj je, ko je bil nemara še čas, zavrnila Lahovnikov zakon o prevzemih, ki naj bi prepovedal zastavo delnic podjetja, ki je predmet prevzema za posojilo, s katerim bi ga prevzeli? Odgovor je seveda jasen, zato ker so v procesih tajkunizacije sami sodelovali s kronskim primerom prodaje Mercatorja in z vsem, kar je iz tega sledilo.
Vsem nam, ki smo sodelovali v ustanovitvi stranke Zares, in ne samo Golobiču, je bilo jasno, da je največja nevarnost vlade, ki bo nasledila Janševo, v tem, da spregleda zaključek procesa tajkunskih prevzemov nekaterih največjih podjetij in da hote ali nehote sodeluje v tem, kar je Janševa vlada začela. Ne zaradi tega, ker bi imeli nekaj proti ljudem, ki so to počeli, ampak zaradi tega, ker obremenitve z velikimi dolgovi izčrpavajo podjetja in zmanjšujejo njihovo konkurenčnost. Namesto za razvoj se dobički odtekajo v odplačevanje posojil. Zato odločni nastopi in ukrepi vlade zoper podaljševanje »tajkunskih« posojil. Angažirani in izpostavljeni Golobič je mnogim stopil na prste.
In Ultra je bila dobrodošla zgodba. Najprej izmišljena zgodba o 21 milijonih evrov nezavarovanih posojil pri NLB, za katere se je izkazalo, da jih ni za 21 milijonov, ampak za slabih pet in da so vsa zavarovana. Za to laž se ni nihče opravičil in se tudi ne bo. Ker se ta zgodba ni iztekla tako, kot so avtorji načrtovali, je sledilo nadaljevanje z obtožbo, ki je najhujša za politika – da je lagal, ker pred volitvami nekaterim medijem ni posredoval podatka, da je tudi solastnik v družbi Ultra Sum. Takšnega podatka mu ni bilo treba posredovati in marsikateri politik ga tudi ne bi. Je pa svoje premoženjsko stanje prijavil, tako kot zahteva zakonodaja, komisiji za preprečevanje korupcije. In to edino šteje. Golobič je priznal napako, da je nekaterim medijem zamolčal lastniški delež v družbi Ultra Sum. Vendar mislim, da je bila njegova napaka nekje drugje: da je z zamolčanjem pristal na vnaprejšnjo stigmatizacijo svoje vloge v Ultri – vloge, na katero bi moral biti ponosen.
Očitajo mu, da je izgubil verodostojnost, in to prav tisti, ki so se njegove verodostojnosti vseskozi bali. Golobič je tujek v prevladujoči slovenski politiki in mora tak tudi ostati; če gre, bodo tisti, ki se ga bojijo (in takih ni malo) odpirali šampanjce.