Zares aktivni: Okrogla miza o osnovnem šolstvu
Podmladek Zares aktivni (ZA) je 25. marca 2008 v Domžalah organiziral prvo okroglo mizo iz sklopa, poimenovanega Karavana mladih, tokrat na temo osnovnega šolstva.V sklopu akcije Karavana mladih bodo članice in člani Zares aktivni obiskali deset slovenskih mest in skupaj z lokalnimi odbori Zares predstavili eno izmed aktualnih mladinskih problematik.
V razpravah bodo sodelovali strokovnjaki, ki bodo skupaj z mladimi skušali osvetliti aktualne probleme, ki tarejo slovensko mladino.
Na tokratni razpravi o osnovnem šolstvu so sodelovali podpredsednik ZA Matej Oražem, predsednik občinskega odbora Zares Domžale Miha Ulčar, pomočnica ravnateljice OŠ Venclja Perka iz Domžal Karlina Strehar, predsednik programskega odbora za šolstvo in šport pri Zares – nova politika Damijan Štefanc, Jurček Novak (sekretar občinskega odbora Zares Domžale) ter posamezni učenci in učitelji.
Zaključki okrogle mize:
• Reforma osnovnega šolstva še ni pokazala svojih rezultatov, zato evalvacija stanja še ni mogoča in torej posledično tudi ni mogoče pripraviti ustrezne nadaljnje reforme.
• Učenci opozarjajo na preobremenjenost, saj zaradi številnosti predmetov, ki jih je lahko 15 ali celo več, obveznosti prelagajo na prosti čas, zato jim šola v večini primerov onemogoča obšolske dejavnosti in športne aktivnosti. Možna rešitev problema je povečanje tedenskih ur pouka, tako bi se več dela lahko opravilo v šoli ter s tem razbremenilo učence in njihove starše. S tem ukrepom bi se približali razvitejšim državam, kjer učenci preživijo več časa v šolah.
• Učenci so opozorili na težave, ki se pojavljajo tako na področju učenja kot na področju discipline, izvirajo pa predvsem iz propadanja razredne skupnosti in zmanjšane vloge razrednika. Rešitev se kaže v povečanju t. i. razrednih ur. Sedaj je na voljo le ena razredna ura na dva tedna, predlagana je bila podvojitev tega števila, torej ena razredna ura na teden, optimalna rešitev pa bi bila dve razredni uri na teden, ena na začetku tedna (priprava na teden), ena pa na koncu tedna (analiza preteklega tedna).
• Na težavo razredništva so opozorili tudi učitelji in predstavniki vodstev šol, ki menijo, da je funkcija razrednika zelo obremenilna. Njihovo delo zajema veliko administrativnega dela, premalo pa je stika z učenci, ki je vitalnega pomena za dobre odnose. Problem se pojavlja tudi v višjih razredih (6.-9. razred), kjer se učenci pri treh predmetih razdelijo v različne stopnje in tako še bolj izgubijo stik z razredom kot celoto.
• Izpostavljen je bil problem učbenikov, ki so sicer na voljo v učbeniških skladih, poleg tega pa so na voljo tudi v šolah. Tu je problem, ker učbenikov, ki so v šolah, ni dovolj, obenem pa je strošek tudi za učbeniški sklad dokaj velik. Iz učbeniških skladov si je mogoče učbenike le izposoditi, kar pomeni, da otroci od njih v kasnejših letih šolanja nimajo praktično nič. Poleg tega je odnos učencev do knjig zelo slab, saj gre za knjige, ki že čez nekaj mesecev ne bodo več njihova last, tudi to pa je razlog, da je življenjska doba učbenikov tako kratka. Rešitev, ki se ponuja sama po sebi, je, da učbenike kupi država (tako bi imela tudi monopol na trgu in bi dosegla ugodnejše cene) in jih nato za simbolično ceno ali celo zastonj podari učencem v trajno last. Tako bi se rešili vsi problemi.
• Še vedno ostaja problem teža šolske torbe. To bi se lahko reševalo z učinkovitejšim uvajanjem sistema omar, ki pa bi zahteval tudi reformo dela in predvsem prej omenjeno reformo na področju učbeniških skladov.
• Prehrana v osnovnih šolah sicer ni slabo urejena, kljub temu pa bi bilo primerno, da bi se vsakemu otroku brezplačno zagotovila 2 obroka na dan. Osnovna šola je namreč brezplačna, zato bi bilo prav, da tudi pri zagotavljanju obrokov ne bi bilo nobenih razlik (glede na socialno stanje staršev), saj gre za otroke v letih, ki so ključna za njihov zdrav razvoj. Razmisliti bi bilo treba tudi v smeri, da bi otrokom ponudili prvi obrok prej kot šele okoli 11. ure dopoldne, saj mnogo otrok ne zajtrkuje, prav vsi pa potrebujejo energijo za delo v šoli. Tako bi se prvi obrok lahko postregel po prvi šolski uri (malo pred 9. uro dopoldan), drugi pa po peti šolski uri (okoli 12.30 ure). Na ta način bi bolj zdravo razporedili tudi čas prehranjevanja otrok.
• Opozorjeno je bilo tudi na problem športa in rekreacije otrok. Tako šole kot organizacije, ki se ukvarjajo s športom za mlade, dobivajo s strani ministrstva za šolstvo in šport sila simbolične zneske, ki ne zadostujejo za korektno izpolnitev zastavljenih programov. S strani MŠŠ je to pogosto opredeljeno kot nadstandard, opozoriti pa je potrebno, da temu ni tako. V skladu s prej omenjenim povečanjem števila šolskih ur bi tudi na področju športa in rekreacije veljalo razmisliti o povečanju.
• Kot praktičen problem se je izpostavil tudi problem vratarja oz. receptorja. Za osnovnošolske otroke bi moralo biti zagotovljeno varovanje ali vsaj določen nadzor nad prihodi obiskovalcev v šolsko stavbo. Ena od možnosti je, da bi bil vratar oz. receptor tudi neke vrste pedagoški delavec, ki bi ga šola lahko uporabila kot asistenta pri preprostejših pedagoških nalogah (npr. nadzor nad branjem, pomoč pri branju in računanju predvsem v nižjih razredih, spremstvo pri odhodih iz šole itd.).