Amerika in svet pet let po napadu na Irak

Velike sile imajo naravno težnjo enačiti moč z vrlino in občutkom odgovornosti za svet, v prepričanju, da je njihovo poslanstvo univerzalno in da opravljajo dobro delo. Kot dobro delo je razumljeno tudi širjenje demokracije. Američani so prepričani, da so prav oni poklicani in usposobljeni za uspešno izvedbo demokratizacije v praksi. Nikakršnega dvoma ne sme biti v trdnost prepričanja ameriškega predsednika in podpredsednika, ministrov za obrambo in zunanje zadeve, da je nujno ustvarjati pogoje, v katerih bodo državljani lahko svobodno in v miru uveljavljali svoje pravice. Sporna pa je sposobnost Združenih držav ali katere koli zahodne države napasti šibkejšo državo in iz popolnega kaosa vzpostaviti stabilnost in demokracijo. Vendar se to vseeno dogaja. Za Američane preprosto ni sprejemljivo, da bi se posredovanje v tujini lahko končalo na kakršen koli drugačen način kot z zmago – samo ta ohranja ponos in samozavest. Sprejemanje kompromisov ni mogoče, saj bi se velesila s takšnim načinom reševanja problemov osramotila pred svetom in posledično tvegala izgubo prestiža. Toda takšni strahovi so nesmiselni. Združene države bi se do danes že lahko naučile, da se, kot je govoril ameriški diplomat in politični analitik George Kennan, spoštovanje in prestiž v svetu pridobivata z uspešnimi pogajanji in dobrimi kompromisi ne pa s trmastim in brezkompromisnim zasledovanjem ciljev. Mnogo bo odvisno od tega, kako bodo Združene države ravnale v bodoče. Ali bodo s svojim ugledom in zgledom skrbele za strpnost in dialog, ali pa bodo igrale vlogo od boga poslanega angela, poklicanega misijonarja, ki bo širil svobodo v nevedni in neprosvetljeni svet.

Zapisane misli niso le še ena izmed mnogih aktualnih analiz situacije v Iraku. Stare so več kot 40 let, zapisane so bile v kontekstu razmaha vojne v Vietnamu v delu »The Arrogance of Power«, njihov avtor pa je znani ameriški senator J. William Fulbright.

O nujnosti vojaške intervencije v Iraku so se in se bodo kresala različna mnenja, toda nekatera dejstva bodo v teh razpravah ostala bolj ali manj konstanta. Kot npr. to, da je bil Sadam Husein brutalen tiran, ki so mu bile temeljne človekove pravice in človekovo dostojanstvo anatema. Bil je človek, ki pri obračunavanju s svojimi nasprotniki ni izbiral metod in sredstev. Svoje ljudstvo je izčrpaval z nesmiselnimi vojaškimi spopadi s sosednjimi državami. Grozil ni samo sosedam, ampak tudi drugim državam, vključno z Ameriko. Na mednarodno pravo se ni oziral. Po tem, kar o Sadamu Huseinu vemo danes, si je težko predstavljati kakršno koli sodišče, ki ga ne bi poslalo za zapahe do konca njegovega življenja.

Ali je to samo po sebi dovolj za intervencijo je seveda vprašljivo. Sadam Husein namreč ni od včeraj. Ta tiran je bil trn v peti že tja od osemdesetih let naprej, enako star je bil njegov aroganten odnos do mednarodne skupnosti in njenih pravnih norm. Toda ves ta čas njegova država očitno ni predstavljala grožnje mednarodnemu miru in varnosti. V preteklosti je bilo veliko držav, ki so jih vodili podobni ali še hujši diktatorji kot je Sadam Husein. Take države obstajajo še danes. Vendar pa ni nobenih indicev, ki bi napeljevali na to, da bo izvršen vojaški napad npr. na Severno Korejo, pa ta poseduje jedrsko orožje. Enako vprašljivo je, ali je teroristični napad 11. septembra 2001 lahko povod za napad; v najboljšem primeru bi lahko služil kot šibak argument za radikalen pristop do Huseinovega režima. Združene države so potrebovale mnogo močnejši argument. Ta je bil vsebovan v trditvi, da Irak poseduje orožje za množično uničevanje. Ni šlo več za vprašanje, kako se je mednarodna skupnost vedla oz. se vede do tiranskih režimov. Vprašanje je bilo, ali si želimo Severno Korejo na Bližnjem vzhodu.

Obstajajo tudi drugi argumenti, s katerimi je mogoče oporekati smiselnost napada na Irak. Dejstvo je, da sredstva za razrešitev spora z Irakom brez neposrednega napada nanj še zdaleč niso bila izčrpana. Husein je bil daleč od tega, da bi bil objektivna grožnja svetu; nenazadnje se je o svoji šibkosti lahko prepričal že ob prvi zalivski vojni leta 1991. Toda ameriška administracija si je preveč želela te vojne, da bi bila pripravljena počakati na nesporne dokaze inšpektorjev Združenih narodov o obstoju orožja za množično uničevanje. Zanjo je bilo, kot je ameriški predsednik George W. Bush izjavil 17. marca 2003, dvanajst let diplomacije, številne sprejete, a nespoštovane resolucije ter stotine inšpektorjev na terenu, dovolj. Še več, ameriška administracija je pred Kongres prišla z materiali, ki naj bi služili kot dokaz, da Irak dejansko razvija oz. poseduje orožje za množično uničevanje. Kongres se je znašel pod silnim pritiskom tako imenovanih dokazov in glasovati proti vojni v Iraku v tistem času ni bilo enostavno.

To, da orožja za množično uničevanje v Iraku niso nikoli našli, je v nastali situaciji še najmanj pomembno. Bolj pomembni so dejanski razlogi, ki so Združene države vodili k temu, da so se odločile za napad na Irak, in posledice tega napada za mednarodno skupnost in njeno ureditev. Pri napadu na Irak gre namreč za bistveno, bistveno več kot si predstavljamo ali si upamo predstavljati. Morda bomo začeli počasi spoznavati, da živimo v obdobju, ki bo posebej zapisano v zgodovino človeštva; obdobju, ko se oblikuje nova globalna ureditev, v kateri vodilno vlogo v svetu prevzemajo druge države. Morda bomo spoznali, da je bila prav intervencija v Iraku tista, ki je pomenila prelomnico v tem procesu. Združene države so si v želji za utrditev prestiža izbrale tisto pot, ki jo senator Fulbright odsvetuje. Ameriška administracija je računala, da bo operacija za relativno malo denarja prinesla maksimalne dobičke. Sadam bo odstranjen in z njim grožnja mednarodni skupnosti, iraško ljudstvo bo osvobojeno, liberalizacija trga pa bo zajela Irak in njegove bogate zaloge nafte. Hkrati bo brezkompromisna uporaba sile ponovno vzpostavila spoštovanje do ameriške superiornosti kot velesile, kot nespornega leaderja, ki je sposoben izpolnjevati svojo moralno obvezo zagotavljanja demokracije po vsem svetu.

V študiji Ameriške akademije znanosti in umetnosti iz leta 2002 so avtorji opozarjali na posledice, če se ameriški administraciji računica ne bi izšla. Avtorji so se sicer zmotili pri oceni stroškov, ki jih bodo Združene države morale plačati zaradi vojaškega posredovanja v Iraku. Po črnem scenariju so stroške intervencije in okupacije Iraka, humanitarne pomoči ipd. za desetletno obdobje (2003-2013) ocenili na približno 770 milijard dolarjev. Sektor za raziskave ameriškega kongresa pa je v februarju objavil poročilo, v katerem so primerljivi stroški za Irak in Afganistan, skupaj še z nekaterimi drugimi dejavnostmi za obdobje 2003-2007 (!), ocenjeni na 700 milijard dolarjev. So pa avtorji študije iz leta 2002 natančno predvideli ekonomske posledice neuspele intervencije. Nekaj poudarkov. Če se vojna zavleče in se uresniči črn scenarij (notranji konflikti, mednarodno zavračanje ameriške vpletenosti v Iraku, okrepljene grožnje teroristov), bomo priča ekonomski krizi, podobni tisti po napadu na Irak leta 1990 in po 11. septembru 2001. Črn scenarij lahko med drugim pripelje do skokovitega povečanja cen nafte, ta pa je pogosto povezana z izbruhi recesije.

Odločitev Združenih držav, da pri ohranjevanju mednarodnega miru in varnosti deluje unilateralno in zavrže multilateralizem se je izkazala za izjemno drago investicijo s hudimi ekonomskimi, političnimi ni moralnimi izgubami ter nič dobrega obetajočimi posledicami. V trenutku, ko argument moči potisne vstran moč argumenta tudi na najvišji ravni mednarodnih odnosov – med velesilami -, se začenja počasi, a nezadržno razvijati boj za prevlado na svetu. Pogled nazaj v zgodovino jasno kaže, da suverene države unilateralizma ne bodo trpele ter da hegemonske sile prej ali slej izgubijo svojo relativno moč – le redko po mirni poti. Združene države so nevarno blizu temu, da dokažejo, kako se zgodovina ponavlja. Kdorkoli se že bo leta 2009 vselil v Belo hišo, bo prevzel ogromno odgovornost, ne samo za državo samo, ampak za celotno mednarodno skupnost. Ne smemo pozabiti, da so v zgodovini velesil, ki so v posameznih obdobjih vladale svetu, Združene države edine, ki so to mesto zavzele kot demokratična država. Če želi Washington ohraniti svoje mesto, se mora vrniti k multilateralizmu in delovanju v institucijah, kjer mora negovati strpnost, dialog, utemeljen na načelu suverene enakosti držav in spoštovanju mednarodnega prava. Tako, kot je že pred 40 leti svetoval J. William Fulbright.