Kampanja za nove županske mandate, ulite iz betona

http://razgledi.net/2010/08/10/kampanja-za-nove-zupanske-mandate-ulite-iz-betona/

Paul Krugman: Banke naj bodo spet dolgočasne

http://razgledi.net/2009/04/11/paul-krugman-banke-naj-bodo-spet-dolgocasne/

Paul Krugman za ‘Tobinov davek’ na finančne transakcije

http://razgledi.net/blog/2009/11/27/paul-krugman-za-tobinov-davek-na-financne-transakcije/

Politika kot sanje

Na spletni strani SDS se uveljavlja, poleg odsotnosti demokratične razprave (ni možnosti komentiranja) in anonimnih blogov (domnevam, da se na ta način ščitijo pred tožbami zaradi pogosto žaljivega in neutemeljenega pisanja) tudi nek slog političnega komentatorstva, ki je marsikdaj pravo fantaziranje. Naša stranka je, takole čez palec, pri vrhu, če ne prav na vrhu tistih, ki so tarča njihove obdelave. V včerajšnjem komentarju (POP TV ali Kos TV?) smo v loncu skupaj s POP TV.

Fantazijskih trditev, to je takšnih, ki so – kot se slikovito reče – izsesane iz mezinca, v njem spet mrgoli. Začne se z brezprizivnim stavkom: »Izrazito pristransko poročanje komercialne televizije POP TV v času lanskoletne predvolilne kampanje in še posebej ob zlorabi afere Patria je sicer znano.« Tudi argument za to najdejo, saj »je vodja predvolilnih oddaj na POP TV Tjaša Slokar nova intimna sopotnica enega glavnih akterjev afere Draga Kosa«. In kako to, da imajo v SDS ta podatek? Iz zelo zanesljivega vira! Prebrali so to v odgovoru, ki ga je vladni Urad za komuniciranje septembra 2008 poslal finski televiziji YLE na njeno oddajo Resnica o Patriji. Pa to, da takorekoč sami sebe jemljejo za referenco, niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da spet v politični tekmi zlorabljajo povsem osebne informacije in gradijo svoje analize na povsem instrumentalnem razumevanju ljudi. V stilu: povej mi, s kom si v sorodu, ali s kom si bil na kosilu, jaz pa ti povem, kakšna politična stališča imaš. Oboje jih diskreditira kot kandidate za javne funkcije.

Nadaljujejo s trdno obrambo Branka Mariniča, ki ga menda POP TV napade vsakič, ko »utemeljeno« zahteva kakšne podatke od Draga Kosa (to, da je Marinič sam predmet preiskave protikorupcijske komisije, SDS očitno ne vzbuja nobenih pomislekov o primernosti tega poslanca, da nadzoruje Kosa), nadaljujejo z iskanjem povezav s hrvaško Nova TV, ki ima menda enega lastnika skupnega s POP TV in si je drznila objaviti »izjavo finskega policaja Bjorkvista«, ki je dejal, da so Janeza Janšo zaslišali, ker za to obstajajo utemeljeni razlogi, potem pa pridejo do svoje priljubljene tarče: Zares – nova politika.

Komentator se loti naše vodje poslanske skupine, ki – tam v Domžalah, kjer domuje – snuje ideje za »medijske linče in umore, ki jih sprovajajo preko POP TV in Dnevnika«. Dokaz: pri njej gostuje Drago Kos. V to snovanje sta poleg novega urednika POP TV, kot pravijo Kosu, vključena tudi Igor Šoltes in Nataša Pirc Musar. Dokaz: oba sta kadrovski stvaritvi »nekdanjega generalnega sekretarja LDS« Gregorja Golobiča. Bolj kot to, da dejstva za SDS niso pomembna (Cveta je na enega od poslanskih večerov, na katere sicer vabi zanimive goste, enkrat povabila tudi Draga Kosa; Igorja Šoltesa, Draga Kosa in Natašo Pirc Musar pa je na njihovo funkcijo predlagal bivši predsednik države Janez Drnovšek in ne Gregor Golobič) bode v oči, da se jim ne zdi potrebno ničesar argumentirati. Ker Kos obravnava Mariniča, Šoltes da negativno mnenje na proračun 2007 in 2008, Pirc Musarjeva pa jih oglobi zaradi nespoštovanja zakona, so označeni ne le za politične nasprotnike, ampak za del široke politično-medijske zarote.

Kdor je kdaj bral Freudove teorije sanj, se bo strinjal, da so komentarji na spletni strani SDS strukturirani kot sanje. V obojih je vse povezano z vsem, vsak, še tako nepomemben detajl ima svoj namen in globoko utemeljeno mesto v strukturi in vsak paradoks je paradoks zgolj navidezno.

Gledati na svet skozi takšno, sanjsko strukturo, v politiki ni brez posledic. Vodi v avtoritarnost in celo politično huliganstvo. Če je vse povezano z vsem, potem je namreč tudi absolutni nadzor upravičen. In če je vsak detajl, vsaka posameznikova poteza zgolj del velikega načrta, potem nedolžnih ni in so izločitve iz igre opravičljive. Groba podtikanja in pritiski na medijske hiše tudi. Dokler si v opoziciji, s stalnimi napadi, katerih cilj je, da se mediji začnejo »braniti« z uravnoteževanjem (najlepši primer učinkovanja takih pritiskov se lepo vidi ob zadnjih pritiskih SDS na račun sindikalnih vodstev – ta sedaj dokazujejo svojo nedolžnost z napovedjo stavke pred vlado), ko si v vladi pa s »poslovnimi« dogovori, spremembo zakonodaje in menjavami vodstev.

V mandatu 2004–2008 smo videli vse to: prevzem nadzora v svoje roke(Brezigar, Romšek, poskus nadomestitve Kosa), izločevanje »nasprotnikov« (Korelič, Tomažič, Majzelj, Vončina, Lotrič …) brez vsakega vidnega razloga in poslovne dogovore (Mercator, Primorske novice) v povezavi s spremembo zakonodaje in menjave vodstev medijskih hiš (RTV). Zdi se, da SDS, kljub volilnemu porazu, še zmeraj verjame v takšno politiko. Škoda!

Pohujšanje v dolini Šentflorjanski

Kolektivna psihoza, ki je zajela Slovenijo v preteklih dneh, je bolj rezultat nesposobnosti naših medijev, da bi kritično ovrednotili realnost in reflektirali sami sebe, kot prizadevanja političnih akterjev in posameznih gospodarskih oškodovancev naših protitajkunskih prizadevanj, da bi spodnesli Gregorja Golobiča, destablizirali vlado ali se maščevali za izgubljene, prek kaselcev nagrabljene deleže v naših največjih podjetjih. Druga afera Ultra je res združila nekdanje sovražnike, ki so bili nekoč prej že prijatelji, res je, da je nastala zaradi njihovih pritlehnih interesov, a v krvavi pogon (krvavi zato, ker ga hrani žeja po krvi) je prerasla zaradi medijskega stampeda, ki je v zadnjih dveh dneh prerastel v navadno – oprostite izrazu – zajebavanje. Ekipa, ki je na Zares v zadnjih dneh sedela ob računalnikih in telefonih, zbirala medijske nebuloze in nanje odgovarjala, je včeraj dokončno odnehala. Ne nad zadevo samo, ravno nasprotno, vse več je pokazaeljev, da so ljudje ta odvratni stampedo spregledali in se jim začenja gravžati. Obupali smo nad tem, da lahko s kakršnimkoli podatkom, s kakršnimkoli pojasnilom preglasimo ta samoužitek, ki so si ga organizirale posamezne medijske hiše. Ne smemo namreč pozabiti – dirka v čredi, moč, ki jo ta topotajoča čreda daje, je užitek.

Mediji so seveda del tega užitka privoščili tudi bralcem, poslušalcem in gledalcem tega šova. Igrali so na užitek tistih, ki radi pripadajo moralni večini. Ponudili so jim priliko, da se solidarizirajo z zaničevalci laži in častilci resnice. V tej igri za odjemalce njihove storitve, so si dovolili veliko. Najprej so bile le netočne informacije (danes bi temu rekli laž), sledila je blokada nasprotnih dejstev, na kocu pa je prišlo – kot sem že rekel – zajebavanje, v katerem so bile naše izjave predmet različnih manipulacij in ponarejanja. Sam imam s tem izkušnjo, ki ste jo mnogi lahko videli. Na novinarski konferenci vodstva stranke, sem obsežno pojasnil etično dimenzijo Gregorjeve dileme iz l. 2008 in dejal, da bi sam ravnal kot on. Iz vsega, kar sem povedal je bilo jasno, da se to nanaša na zaščito Ultre pred novim političnim pogromom. Na POP TV so to preoblikovali v »tudi Biščak bi lagal«, na A kanalu pa celo »celotno vodstvo Zares bi lagalo«. Že to, da so mojo izjavo izločili iz vsega konteksta, je bilo zavajajoče, to da so jo opremili s komentarjem, ki ji je dal pomen, ki ga sam sploh nisem imel v mislih, pa je v nasprotju z vsako novinarsko etiko. Odmevi, v katerih nam popolni davčni in pravni analfabet Boštjan M.Turk razklada o davkih in kaznivih dejanjih skupaj z urednikom konkurenčne TV, Travnom, ki s tresočo roko maha s papirji iz Nizozemske, ki razkrivajo le to, kar so iz Ultre sporočili že tri dni prej in voditeljem oddaje, Bratožem, ki pri njunih nebulozah voljno sodeluje, pa sodijo že v poglavje o Butalcih.

Ko sem v četrtek gledal soočenje EU kandidatov na POP TV, sem se spomnil na Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Bil je tam župnik (Uroš Slak), ki je skrbel, da je pohujšanje ves čas predmet opredeljevanja, bila je moralna večina (vsi kandidati, razen Iva Vajgla), ki je družno udrihala po pohujšanju in bilo je pohujšanje (sicer ne fizično prisotno, a vendarle v mislih vseh). Kandidatom je bila dana priložnost, da se zgražajo in hvaležno so jo sprejeli. Lepota te priložnosti – in to ne velja le za kandidate – je v tem, da ko javno ubijajo pohujšanje, obenem govorijo »poglejte mene, jaz sem drugačen!« Zlaganost tega kamenjanja je seveda ta, da to preprosto ni res. Poznam vse tiste zgražajoče se kandidate in vem, da ima vsak od njih več razlogov za opravičilo, kot Gregor Golobič.

V Cankarjevi dolini Šentflorjanski seveda ni šlo za obračunavanje s pohujšanjem, obračunalo se je z dvema mladima človekoma, ki tega pohujšanja nista skrivala. In v primeru Gregorja Golobiča ne gre za obračunavanje z lažjo, ampak s priznanjem te laži. Vsi vemo za primere političnih laži, razlika od našega primera je le v tem, da je Gregor to priznal (mimogrede – vsi komentarji, da je bil v to prisiljen in medijska samopripenjanja medalj, da so ga v to prisilili, so navadna laž – mediji so bili ta, sicer javni podatek o njegovem solastništvu, nesposobni odkriti dve leti in če bi tega ne povedal direktor Ultre na novinarski konferenci, bi bilo tako še danes). In moralna večina išče lastno očiščenje v tem, da ga za to kaznuje, ker je priznanje in ne laž tisto, ki moti ustaljeni red. To očiščenje pa je možno le, če se vprašanje laži in resnice poenostavlja do bebavosti.

Vprašanje, ali je laž zmeraj slaba in resnica zmeraj vrlina, je staro filozofsko vprašanje. Veliki misleci so se z njim veliko ukvarjali (moralna večina, o kateri govorim zgoraj, vključno z večino novinarjev, se s takimi vprašanji ne muči) in v glavnem pristali na stališču, da obstajajo situacije, ko je laž potrebna, resnica pa nemoralna (največkrat se navaja primer, ko tolpa lovi neoboroženega posameznika, ta se skrije, naključnega mimoidočega, ki ga je videl pa tolpa vpraša, kam se je skril). Ne želim trditi, da gre v Gregorjevem slučaju za tak skrajen primer, želim le povedati, da se odgovoren posameznik ne more izogniti presoji, ali je v konkretnem primeru bolj etično lagati, ali govoriti resnico (ali odkloniti odgovor).

Več novinarjev me je v teh dneh vprašalo ali je v politiki dovoljeno lagati (kot da v politiki veljajo neki višji kriteriji moralnosti) in v dvomih utihnilo, ko sem jim navedel kak primer, ko je naravnost nujno, da zamolčijo resnico, če že ne lažejo (utihnili so zato, ker so se s tem strinjali). Na koncu sem jim predlagal, naj preberejo esej ameriške politične teoretičarke in filozofinje Hannah Arendt Resnica in laž v politiki, a se bojim, da tovrstnega »kompliciranja« – kot se zdi – preprostih vprašanj, ne marajo preveč.

Sam imam glede izrekanja laži in resnice nekaj enostavnih kriterijev. Laž ni dopustna, če je namenjena pridobivanju neke lastne koristi ali če škoduje nekomu tretjemu. In še, laž je sprejemljiva, če služi zaščiti legitimnih in legalnih interesov šibkejšega. Tudi ob takih kriterijih seveda pridem v dileme in takrat jih rešujem po svojem najboljšem znanju in ne zmeraj najboljše. Ena od takih mejnih situacij bi me doletela, če bi se znašel v Gregorjevem položaju iz l. 2008 in kdor zna tako situacijo rešiti z lahkoto, je nemoralen.

Aja, še en kriterij imam glede laži in resnice. Ne maram ljudi, ki trdijo, da nikoli ne lažejo.

Stranka

V teh dneh, ko se zaključujejo pogajanja o koalicijski pogodbi in bo sestavljena nova vlada, v kateri bo Zares imela pomembno vlogo, se velja spomniti, da nam je predvolilna tekma prekinila projekt, ki smo ga z veliko vneme in uspeha vodili tja do junija letos. Govorim o organizacijski in kadrovski graditvi stranke, o procesu, ki je eden od nujnih pogojev za učinkovito spreminjanje naših programskih ciljev v politične projekte, nenazadnje pa tudi za doseganje volilnih rezultatov, ki smo si jih zastavili. Na ta proces smo, verjetno upravičeno, ali pa vsaj razumljivo, v žaru predvolilne bitke in povolilne koalicijske kombinatorike, v veliki meri pozabili, sedaj pa je čas, da ga nadaljujemo. Na dnevni red torej spet prihaja stranka.

Ne glede na uspeh na volitvah, ne glede na stalno rast članstva, ki je že krepko preseglo številko 4000 in ne glede na uspešno ustanavljanje občinskih odborov, se moramo namreč zavedati, da stranka še ni izgrajena. To, kar smo dosegli je veliko, ni pa dovolj.

Izzivi, ki so pred nami so seveda vezani na to, kar želimo postati in kar smo slovenski javnosti pa tudi sami sebi že večkrat povedali. Na usposabljanju za predsednike občinskih odborov v Planici smo naše vrednote in cilje v zvezi s samo stranko strnili v nekaj kratkih odstavkov. Prav je, da jih danes obnovimo v naših mislih, saj predstavljajo osnovo vsakega razmišljanja o nadaljnji graditvi stranke. Odprtost (navznoter in navzven, do ljudi in do pobud), samoomejevanje, inovativnost, in stava na program in vsebino, namesto na PR učinke so tako temeljni kamni te graditve.

Sposobnost vsake organizacije, da udejani lastne vizije in cilje, je odvisna v prvi vrsti od ljudi, ki v njej delujejo. Potem pa tudi od tega, kako je organizirana in kakšno kulturo delovanja razvije.

Glede ljudi in organizacije smo – kot sem omenil na začetku – marsikaj že postorili. Preostane nam, da pospešeno nadaljujemo z ustanavljanjem občinskih odborov in pri tem pritegnemo v članstvo stranke kar največ ljudi, ki jim odprtost, samoomejevanje, inovativnost in program niso le prazne besede, ali priročna PR manipulacija. Ne bo pa odveč, če se pred tem vprašamo, ali so naši postopki ustanavljanja občinskih odborov ustrezni in je potreba po hitrosti, primerno uravnotežena s potrebo po preudarnem nabiranju članov, kar – kot vsi vemo – zahteva precej časa. Kot tudi ne bo odveč, če se vprašamo, kako v stranko pritegniti prave ljudi in kakšne »prijeme« oz. prakse uveljaviti, da bomo pri tem kar najbolj uspešni.

S kulturo je še težje kot s trdim delom organizacije. Težje zato, ker kulturo poleg formalnih, sestavljajo tudi neformalni, marsikdaj celo nevidni postopki, metode dela, komuniciranja, vzpostavljanja hierarhij, nagrajevanja in napredovanja in še marsičesa in ker se kultura oblikuje skozi vsakdanje procese, takorekoč mimo naše volje. Kot sorazmerno nova stranka imamo še zmeraj priložnost, da to kulturo oblikujemo v kar največji meri nadzorovano in usmerjeno. Ko bo enkrat trdno postavljena, bo oblikovala nas bolj, kot mi njo. In če nam ne bo všeč, jo bomo presneto težko spremenili.

Kako torej zagotoviti, da bo Zares odprta in inovativna, da bo samoomejevanje in delo na vsebini njena vsakdanja praksa?

Odgovora na to seveda ne vem. Vem pa, da se kultura gradi z vsakdanjimi praksami in če jo želimo graditi usmerjeno, moramo te prakse vzpostavljati zavestno in vztrajno. Nekaj takih praks potrebujemo prav kmalu, v nadaljevanju jih izpostavljam.

Ključno vprašanje odprtosti znotraj stranke je pretok informacij in odprtost komunikacije, še posebej med vodstvom stranke in ostalimi nivoji. Do sedaj je oboje slonelo v največji meri na naši spletni strani, ki smo jo dopolnjevali z informatorjem po elektronski in navadni pošti. Je to dovolj? Kako organizirati učinkovito komunikacijo s poslansko skupino in ministrsko ekipo in pri tem upoštevati njihove nemajhne obveznosti? Poslanski večeri (imamo srečo, da imamo vsaj enega poslanca v vsaki volilni enoti)? Le za interno javnost, ali znamo organizirati kaj takega tudi za splošno javnost? Sedaj, ko je za nami izkušnja volilne kampanje, vemo, kako težko je pritegniti pozornost in motivirati ljudi, da se udeležijo političnih dogodkov.

Drugi vidik odprtosti zadeva našo komunikacijo z »zunanjim svetom«. Kot vladna stranka bomo s tem vprašanjem resno soočeni, saj izkušnje kažejo, da se vladne stranke še raje kot opozicijske zapirajo vase (predvsem v lasten kadrovski bazen). Kakšne prakse komuniciranja torej uvesti tako na lokalni, kot državni ravni, da ohranimo (kjer že obstaja) ali vzpostavimo (kjer je še ni) ustvarjalno interakcijo z organizacijami in posamezniki, ki jih politika zanima, niso pa člani stranke?

In potem je tu še vprašanje, kako vzpostaviti programsko brbotanje v stranki. Vemo, da programski odbori še niso našli pravega pristopa za vzpostavitev široke debate o programskih ciljih. Po svoje bo sedaj lažje, saj bodo na mizo prihajala konkretna vprašanja iz parlamentarnih in vladnih dvoran. A na drugi strani bo tudi težje – vse se bo zelo mudilo, roki za pripravo stališč bodo kratki, odzivati se bo treba hitro. Na lokalnih ravneh je problem nekoliko drugačen. V večini občin namreč stranka nima članov v občinskih svetih, zato delo na programskih vprašanjih marsikje stoji. Kako torej postaviti delo programskih odborov in povezavo s poslansko skupino, da bo kar največ zainteresiranih članov lahko sodelovalo v programskih snovanjih? In kako zagnati delo na vsebinskih vprašanjih v lokalnih okoljih, še posebej tam, kjer – kot rečeno – nismo prisotni v občinskih svetih?

Ali je Zares stranka, ki ji uspeva biti to, kar je obljubila sebi in javnosti, bo po mojem mnenju odvisno predvsem od tega, ali bo na teh treh področjih oblikovala ustrezno organizacijsko kulturo. Brez nje, brez ustreznih metod dela in vsakodnevnih praks, bomo kmalu ugotovili, da dobri nameni preprosto niso dovolj, da tudi posamezniki, ki pozitivne prakse uveljavljajo niso dovolj, če teh praks ne znamo udejaniti v celi stranki. Tale zapis je zato začetek razprave, ki naj vzpodbudi razmišljanje o teh praksah. Potrebujemo ideje, po možnosti inovativne. Stare se namreč niso izkazale. Ne pozabimo – nobeni politični stranki še ni uspelo, naloga je zahtevna!

Samoomejevanje in SDS

Morda se vam je v zadnjem času zgodilo, da ste na poštnem okencu izpolnjevali kak obrazec ali pa le oddali pismo na pult, ki je bil pokrit z oglasnim sporočilom SDS? Morda tega niste doživeli, ampak vas je poklical kak znanec ali nekdo, ki ga je ujezilo, da mora še na pošti gledati strankarsko propagando in vas celo poprosil – ker ve, da se ukvarjate s politiko in to v politični stranki, ki je kritična do te vlade – da naredite kaj zoper takšno zlorabo poštnih okenc? To se je zgodilo meni in sem šel ugotavljat, kaj se dogaja.

Prva ugotovitev: zadeva je zakonita. Meni se npr. zdi povsem neprimerno kakršnokoli oglaševanje v državnih podjetjih in ustanovah, še posebej pa politično oglaševanje. Vendar pa zakon tega ne prepoveduje. V času prejšnjih vlad in poštnih uprav takega oglaševanja ni bilo in zato smo samoumevno domnevali, da je to prepovedano. Pa ni! Lepšega primera velike pomembnosti samoomejevanja bi se težko domislili. So vlade in uprave, ki se zavedajo družbene odgovornosti, ki jo s položajem nosijo, in so take, ki se je ne, ki z veseljem izkoristijo vsak prostorček, ki ga ne ureja oz. prepoveduje črka zakona.

Druga ugotovitev: julija so bile delavcem v poštnem marketingu predstavljene tri nove oblike oglaševanja v poštnih prostorih. Med njimi je bilo tudi oglaševanje na poštnih okencih. Takrat – torej preden je kdorkoli zunaj Pošte Slovenije vedel za nove možnosti, so delavcem tudi povedali, da je SDS že rezervirala prostor za oglaševanje.

Tretja ugotovitev: službo za prodajo blaga in oglaševalske medije na Pošti Slovenije vodi Katja Koren Miklavec, kandidatka SDS na letošnjih državnozborskih volitvah.

Četrta ugotovitev: če se kaj jezite, problematizirate ali zgolj vprašate, kaj počne SDS na poštnih okencih, vam zdrdrajo besedilo, ki je očitno z okrožnico šlo na vse izpostave. Tako izveste, da so bile ponudbe poslane vsem strankam, da so vse imele možnost, da pa je ponudbo sprejela le SDS.
Iz navedenih ugotovitev je menda dovolj jasno razviden način favoriziranja največje vladne stranke. Ta je imela možnost sprejeti ponudbo še preden je bila ponudba poslana. Očitno jim je bila možnost dobro predstavljena (ostale stranke – vsaj pri Zares je bilo tako – so dobile zgolj tekst, iz katerega si težko vizualno predstavljaš, kaj z oglaševanjem dobiš), predvsem pa je SDS na ta način lahko po mili volji izbirala lokacije. Ker na istem okencu ni prostora za oglaševanje dveh ali več strank, je bila na ta način zgodba sklenjena. Pravzaprav nič novega pri SDS. Na podoben način so preprečili ustanovitev preiskovalne komisije o prodaji Mercatorja, ali sklic izredne seje s stani opozicije. Brezobzirno izkoriščanje moči jim ne povzroča slabe vesti.

Sicer pa se da najti še kak primer SDS-ovega razumevanja “prave poti”. Tako se na Mobitelovih plakatih (in na Mobitelov strošek, seveda, ki je podjetje v večinski državni lasti) menda pojavlja kandidat SDS na letošnjih volitvah, zunanji minister Rupel pa na komemoraciji bazoviškim žrtvam brezsramno smeši slogan SD in pleteniči o “pravi poti”. Politična kampanja ob spomeniku štirim Tigrovcem je pa res popolna izguba občutka za spodobnost.

Ja, samoomejevanje je zahteven koncept. Za SDS zaenkrat prezahteven.

Nesnaga

Prednovoletni čas. Sedim na klopci pred vrsto blagajn v enem od supermegahipermarketov, čakam na ženo in hčerko in se, kot zmeraj, ko moram v te sodobne templje po vikend nakupih, počutim nesrečnega in jeznega. Tokrat še bolj kot običajno, saj je gneča nepopisna. Spomnim se zabavnega razgovora na Gospodarski zbornici Slovenije, v času pred referendumom o nedeljskem zapiranju ali odpiranju trgovin, ko me je sogovornik skušal prepričati, da je nedeljsko nakupovanje sodobna družinska zabava, družabni dogodek, ki povezuje družine. Obrazi, ki jih gledam na oni strani blagajn, v dolgih vrstah za nabasanimi vozički, nič ne kažejo, da bi se zabavali. Tamle je stara gospa, resnega obraza, ki se očitno sprašuje, kako bo vso tisto kramo iz vozička spravila domov. Urejena dama pri sosednji blagajni nestrpno pogleduje na uro in verjetno tiho preklinja usodo, ki ji zmeraj nameni najpočasnejšo vrsto (sočustvujem z njo, saj se meni vedno zgodi enako). Še trileten mulc z mamico in očkom je ves nesrečen. Jezno se dere, ker mu ne dovolita načeti čokolade, preden jo blagajničarka odklika, onadva pa ga s tisto nestrpno potrpežljivostjo, ki jo starši namenjamo tečnim otrokom v javnosti, prepričujeta, naj še trenutek počaka. Vprašam se, ali okrog sebe ne vidim veselih obrazov zaradi svoje jeze, ali pa se je moj sogovornik na Gospodarski zbornici vendarle motil. Tem ljudem ni videti, da bi jih nakupi kaj posebej povezovali.

Letos- pardon, lani avgusta smo šli na družinski izlet po Norveški. Z avtodomom. Prevozili smo jo vse od Osla do Lofotskih otokov in Narvika. Kakih 2000 km v eno smer. Na tej poti mi je padel v oči črnobeli jumbo plakat, ki se je pojavil vsakih nekaj sto kilometrov. Norveško sicer ne razumem, a je očitno prinašal neko socialno sporočilo. Ko mi je po nekaj pojavljanjih kapnilo v glavo, da takih plakatov pri nas praktično ni, me je prešinilo še nekaj drugega: na Norveškem ni nobenih drugih plakatov, še posebej ne reklamnih! Na vsej poti ni bilo enega samega jumbota, ki bi Norvežanom lepšal življenje s čudovitimi barvami, še lepšimi obrazi in domiselnimi besednimi igrami. Niti enega plakata, ki bi informiral o vseh tistih prelestih, s katerimi nas osrečuje današnji biznis. V času, za katerega pravijo, da je informacijski, živijo Norvežani brez informacij – vsaj, kadar se vozijo po cesti (ker je nisem gledal, ne vem, kako je pri njih z reklamami na TV) – o vseh novih predmetih, ki jih lahko kupijo in imenih (znamkah), ki jim te dobrote zagotavljajo.

No, Norvežani premorejo še eno presenečenje, združljivo s prvim. Nikjer nobenih supermegahipermarketov. Ne vem kako je v Oslu, ampak v krajih skozi katere sem se peljal (in teh ni bilo malo) so trgovine prave sirotišnice v primerjavi z našimi. So takšne, kakršna je bila v Logatcu, kjer največ nakupujem, pred 10 leti. Od takrat so vrli trgovci v malem Logatcu prodajne površine povečali za najmanj petkrat, zgradili kar dva supermegahipermarketa, Norvežani pa so ostali pri tistih majhnih trgovinicah, ki ne dajejo nobene prave vzpodbude potrošniškemu nagonu. In če jih vprašaš za long life milk, ti samozavestno odgovorijo »this is not normal in Norway«.

Na vse to sem se spomnil danes, ko sem v Objektivu prebral intervju z dr.Carlom Stenitzom, krajinskim arjitektom in harvardskim profesorjem. Ko opisuje spremembe v naši krajini v zadnjih 30 letih in nas obenem sprašuje, kaj nam je pomembno, med drugim pove tudi: »To najbolje dokazujejo reklamni panoji ob cestah (da so namreč posegi v bližini gledišča usodni za zaznavo celote). Ti ljudje res odlično razumejo prostorsko zaznavo in zato postavljajo panoje tako, da zakrijejo kar največji del pogleda na krajino. S komaj kakšnim odstotkom rabe , ki ga dosežejo z razmestitvijo reklamnih tabel na vsakih 200-300m metrov, zakrijejo tudi do 70 odstotkov razgleda.«

Dr. Steinitz nas torej sprašuje ali to res hočemo in vsi mi vemo odgovor: »Nočemo!« Do danes namreč še nisem srečal človeka, ki bi raje gledal reklamne panoje, kot pokrajino za njimi. Iritirajo nas jumboti, iritirajo nas reklame na TV in tiste v naših poštnih nabiralnikih, a smo se s tem sprijaznili, tako kot z brezposelnostjo ali revščino. Pravo vprašanje zato ni, »ali to res hočemo«, ampak »zakaj se nam zdi ta nesnaga neizogibni del našega življenja«? Marxova pogojenost družbene nadstavbe z materialno bazo, ali Webrova železna kletka? Ali zgolj skrbno – prav prek vseh teh reklamnih materialov – gojen privid? Ali je agresivno nagovarjanje k potrošnji (ne smemo spregledati, da so supermegahipermarketi in reklamna industrija namenjeni tudi propagiranju določenega življenskega stila) res nujni sestavni del gospodarskega razvoja? In, ali je ta tega vreden?

Norveški primer kaže, da to ni edina možnost. Do tega se konec koncev dokoplje tudi vsakdo od nas, ki si vzame pol ure časa za temeljit pogovor sam s sabo. Problem je v tem, da nas prevzame obup, ko se vprašamo, kako igro obrniti. Kaj lahko stori posameznik, celo država proti milijardam evrov, ki se vlagajo v propagiranje in produciranje »družbe kot supermarketa« (kot temu pravi Larry Sidentop v Demokraciji v Evropi)? Sam predlagam v razmislek dvoje. Prvič, postopno ukinitev jumbo plakatov. Ker je od vse raklame, ki nas zasipa, tista, ki se ji sploh ne moremo izogniti in ker nam, kot je prikazal dr. Steinitz, zapira pogled na lepote Slovenije. (Da sploh ne omenim prihrankov političnih strank v predvolilnih kampanjah.) In drugič, država naj omogoči različnim civilnim organizacijam, da vzpostavijo ravnotežje v propagiranju in prakticiranju različnih življenskih stilov. Z denarjem seveda! Ni treba, da ga je toliko, kot ga gre v propagando in prakticiranje potrošništva.

Zadostuje npr. desetina.