Vpliv krize na vikend

Zadnji vikend je bil zame zanimiv. Brala sem časopise, poslušala radio, kmetovala na vrtu, nabirala regrat, potem pa še turno smučala – in ob tem stvari, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega, povezovala med seboj. Predvsem glede na trenutno krizo, ki nam vse bolj daje misliti.

Najprej sem v soboto prebirala Mladinin članek o državljanskem dohodku, to je o mesečnem dohodku v višini minimalnih eksistenčnih stroškov, ki bi ga prejel vsak državljan. Zanimiv predlog, nenazadnje smo o njem veliko govorili pred volitvami tudi v naši stranki – a kasneje ni bil uvrščen med naše prioritetne programske cilje. Ostal je zgolj opcija, ki naj bi še ostala v igri in naj bi jo z vsemi prednostmi in pastmi v prihodnje preučili.  Ponovno pa je idejo pred dnevi obudil, kot rešitev o kateri je potrebno resno razmišljati, tudi naš minister za gospodarstvo dr. Matej Lahovnik. Vsi govorijo o tem, da bo potrebno za reševanje globoke krize, v kateri se je znašel ves svet, iskati tudi bolj inovativne, drugačne rešitve, ki ne bodo temeljile le na obstoječih in »prežvečenih« ekonomskih modelih, pač pa naj bi iskali pot naprej v drugačni svetovni ureditvi in tudi preureditvi obstoječega tržno ekonomskega kapitalizma. Je kapitalizem res na pragu svojega zatona in ne more več ponuditi perspektive za prihodnje generacije? Zanimivo vprašanje, s katerim se ukvarjajo tudi na drugih področjih, ne le ekonomiji – saj je o tem kar nekaj provokativnega, v povezavi s komunizmom, razmišljal tudi Slavoj Žižek. Čakamo pa še na razmisleke  drugih pomembnih svetovnih mislecev in avtoritet, saj bodo morali tudi oni, poleg voditeljev držav svetovnih velesil, le kaj reči, kje smo in kakšen je lahko izhod iz krize.

Prav gotovo je res, da bi z državljanskim dohodkom dali pomembne pospeške na nekaterih področjih reševanja krize, kjer se opaža največje pomanjkljivosti.

Prvič: eksistenčni strah številnih slojev, ki so že v revščini, ki izgubljajo zaposlitev ali pa zanjo trepetajo, bi se zmanjšal, ljudje bi začutili neko temeljno varnost, pa tudi solidarnost družbe, ki ji pripadajo.

Drugič: potrebno je okrepiti in uveljaviti ukrepe, s katerimi bi se povečala potrošnja in povpraševanje, trošenje prebivalstva.

Tretjič: v Mladini ugotavljajo, da je za povečano podjetnost potrebna večja socialna varnost, kar naj bi potrjeval tudi primer Danske. Konkurenčnost, inovativnost, ustvarjalnost pa so za našo družbo nujne.

In četrtič: obstoječi sistem socialnih pomoči je preživet, neučinkovit, nepregleden, nepravičen in zapleten. Morda bi lahko v Sloveniji začeli postopoma, tako da bi draginjski dodatek kot neko obliko državljanskega dohodka, dali vsem , ki so in bodo zaradi krize izgubili zapolitev.

Potem sem v svojem elektronskem predalu našla pošto, ki zadnje dni kroži o krizi, z neverjetnimi podatki o tem, kako velike vsote večina držav (ZDA, VB, Francija) vlaga v sanacijo bank in oživljanje gospodarstva in kreditno stabilnost (ki kar nekako ne dajejo pravih učinkov), pri čemer vsi vemo, da denar dajejo ponovno v upravljanje ljudem, ki so nas s svojimi požrešnimi in nepremišljenimi potezami v krizo pripeljali.  To povzroča med ljudmi veliko nezadovoljstvo, tudi pri nas. In če bi te silne vsote dali neposredno vsakemu Zemljanu, bi vsak dobil kar nekaj milijonov dolarjev. Ste kdaj pomislili na to možnost? Ste kdaj pomislili, da denar v svetu le ni pravično porazdeljen? In če malo karikiram: če bi ta denar dobili ljudje neposredno, bi se povpraševanje v trenutku povečalo.

Tudi zadnje ankete kažejo na to, da večina ljudi za krizo ne krivi le splošnih razmer v svetu, pač pa jih večina kot glavni vzrok navaja pohlep lastnikov podjetij in nesposobnost menedžerjev in uprav. V času prenapihnjenih financ, »poigravanja« z delnicami in nepremičnimi, je pri tem sodeloval precejšnji delež prebivalstva, toda posledice bomo pokrivali le velikim (banke, zavarovalnice, finančne inštitucije), navadnim državljanom pa teh izgub ne bo nihče povrnil. Vsi pa tudi dobro vemo, kako veliko smo imeli, tudi v Sloveniji, lastnikov in menedžerjev brez vsake družbenega in socialnega čuta in odgovornosti.

Potem sem na Valu 202 poslušala pogovore z nekaterimi delavkami in delavci Pomurke in LTH, ki so pred dnevi izgubili delo. Žalostno, pretresljivo, grozljivo. Ljudje ostajajo brez denarja, s položnicami, s šolajočimi otroci, v stresu in strahu, brez perspektive in razočarani nad družbo, ki je dopustila, da so vodilni zavozili nekdaj dobra podjetja. Bi morda njim takšen državljanski dohodek povrnil zaupanje, bi se počutili varneje, bi imeli več volje za iskanje izhoda? Največjega bremena krize ne smejo nositi le najšibkejši. Tudi sicer delavci nimajo pravih prihrankov in večjih rezerv, saj je bila cena delovne sile v zadnjih letih izrazito nizka in podcenjena. In večine bremena za neposredno pomoč le ne moreta nositi le Karitas in Rdeči križ.

Potem pa sem se lotila še vrta, kjer bo kmalu rasla zdrava zelenjava. Lepo je bilo na sončen dan prekopavati, saditi in urejati gredice. Ne le, da nisem potrebovala plačljive rekreacije v zatohlem fitnesu, še več – korist bo imel naš družinski proračun, jedli bomo zdravo pridelano hrano in ohranjala bom stik z zemljo, ki človeka pomirja in osrečuje. Prav gotovo bi morali v tem trenutku krize razmišljati tudi o takšnih ukrepih – naj slovenske občine takoj poiščejo primerna zemljišča in jih oddajo svojim občanom v najem za vrtove in pridelovanje zdrave hrane. Pa tudi minister za kmetijstvo naj takoj pogleda, koliko neobdelane “državne” zemlje je moč ponuditi mladim družinam, brezposelnim in vsem, ki bi želeli pridelovati ekološko pridelano hrano. Brez dvoma bi imeli vsi korist od tega, pa še, sicer skromna, slovenska samooskrba bi se občutno povečala. Prav tako bi bilo primerno spodbujati in pripraviti tečaje o pridelavi zdrave hrane in pri tem bi lahko zaživelo tudi medgeneracijsko sodelovanje, tu nam lahko pomagajo prav naši dedki in babice, ki zdaj delujejo v Univerzah za tretje življenjsko obdobje, saj imajo veliko znanja in izkušenj.

Potem sem šla nabirat regrat. Spomladansko solato, ki je tako zaželjena na naših krožnikih. Kasneje bom nabirala še marsikaj – ob gob, malin, brusnic, divjih rastlin – zares, narava nam marsikaj ponuja. Pa še teloh sem našla in ga odnesla na grob – in ni mi bilo potrebno kupiti rož v cvetličarni. Tudi skromnost in vračanje k naravi bosta zagotovo pomembni stvari, o katerih bomo morali razmišljati ob krizi, saj je svet postal tako zelo potrošniški.

Najlepše pa je bilo v nedeljo, ko sem se s prijatelji odpravila na Veliko Planino na turno smuko. Mnogi so Veliko Planino že zdavnaj pozabili, sama pa sem se ob hoji in prijetnem smučanju po neurejenih pobočjih spomnila, zakaj nosi ime Zaklad narave. Daleč od razvpitih smučarskih središč, polnih gneče, prerivanja, vrst, hrupne glasbe iz zvočnikov na vsakem koraku, žičnic, teptalcev, umetnega zasneževanja… Mi je tudi tu kaj govorilo o krizi vrednot, prioritet, o odnosu do narave? Kako zelo brezobzirno je človek posegel v najbolj skrite kotičke, jih naredil brezdušne in vse postavil in prikrojil za sebe tako, da tudi tam človek ne more več najti pravega stika niti z naravo, živimi bitji in nenazadnje tudi sam s seboj. Je imelo tudi to kakšen vpliv na porajanje krize in ljudi, ki so zanjo najbolj odgovorni?

Izziv našega časa: nova – stara ekološka etika

Če so konec prejšnjega stoletja na globalni ravni zaznamovale razprave o trajnostnem razvoju kot novi razvojni paradigmi, so za začetek 21. stoletja značilne razprave o globalnem vplivu podnebnih sprememb in v zvezi s tem o globalni odgovornosti, ki jo, sicer ne preveč uspešno, predstavlja Kjotski sporazum.

Trajnostni razvoj še zdaleč ni preživeta tema, vendar so ga nadgradili konkretnejši, oprijemljivejši okoljski izzivi. V 90. letih prejšnjega stoletja se je prvič zgodilo, da so, kot navajajo nekateri sociologi, politiki in gospodarstveniki, prevzeli diskurz, jezik okoljevarstvenikov.

Če kdaj, potem je prav v današnjem času, ko se naš planet že zelo očitno spopada s posledicami preseženih »meja rasti«, nujno sodelovanje vseh akterjev – politike, civilne družbe in gospodarstva. Ob tem pa se, tudi zaradi razvoja in vse bolj množične uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij, vse aktivneje in neposredno angažirajo tudi posameznice in posamezniki. Aktivno državljanstvo je torej na področju ekologije resnično živo.

Bolj kot spremembe v oblikovanju politik in v jeziku politikov, ki si danes ne moremo več privoščiti, da bi ne upoštevali okoljskih težav in iskali rešitev zanje, so pomembne spremembe v našem pogledu na svet, na nas same, našo lastno odgovornost, našo vlogo v svetu. Za to, da bi postali bolj osveščena družbena skupnost, skupnost posameznic in posameznikov, ki nase prevzemajo del odgovornosti za globalno pravičnost in stanje svetovnih naravnih virov, je treba opustiti t. im. antropocentrično etiko in preiti k t. im. ekološki etiki. Antropocentrizem je značilnost modernih družb, predvsem zahodnega tipa, kjer je (bil) v ospredju človek in njegove potrebe, in ko je bilo vse drugo (živali, rastline, naravni viri itd.) podrejeno njegovemu razvoju, ki se je do nedavna meril zgolj v gospodarski rasti.

Danes, ko se že zelo drastično soočamo s posledicami ogroženosti in omejenosti naravnih virov (pitne vode, obdelovalne zemlje, neobnovljivih energentov itd.) je čas, da razmislimo o temeljih moderne družbe. V ospredje (znova) stopa ekološka etika, ki so jo sicer že pred tisočletji in ponekod še vedno, poznala starodavna ljudstva – zavedanje, da na tem planetu nismo sami, še manj pa gospodarji vsega, temveč smo samo del kompleksnega in občutljivega (eko) sistema. Da smo tu le začasno, gostje, ki morajo »stanovanje« za seboj pustiti pospravljeno in na voljo drugim. Svetovna komisija OZN za okolje in razvoj, znana tudi kot »Brundtlandska komisija«, je v znamenitem poročilu o okoljski ogroženosti planeta »Naša skupna prihodnost« (1987) trajnostni razvoj opredelila kot “/…/ razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, ne da bi prizadel zmožnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe”.

Kot dediči te nove – stare etike, ki poudarja predvsem odgovornost za lastna dejanja, pa tudi za svet okoli sebe, vključno z dogajanji v naravnih sistemih (saj družbeni nanje neizbežno vplivajo, jih preoblikujejo, kot vidimo, tudi uničujejo), se moramo vedno znova učiti o sebi in svetu, ki nas obdaja.

Nova znanja in spoznanja so tista, ki vodijo v spremembe naših ravnanj, te pa so nujne, saj nas mati Zemlja vse bolj dramatično opozarja, da ne ravnamo prav, da gremo s svojim pehanjem za materialnim bogastvom predaleč. Znanje o (socialni) ekologiji, o medsebojni prepletenosti naravnih in družbenih dejavnikov in vplivov, je temelj, na podlagi katerega bomo lahko spremenili pogled na svet in svojo lastno vlogo v njem. To pa je nujno, če želimo preživeti v civilizacijskem smislu in predvsem ohraniti planet. Slednje preprosto dolgujemo našim potomcem.

* Besedilo bo objavljeno v “Priročniku za izvajanje mladinskih ekoloških delavnic”

Z zelenimi javnimi naročili tudi do prihrankov

Skupina opozicijskih poslancev (Cveta Zalokar – Oražem iz PS Zares, Dušan Kumer iz SD, Aleš Gulič iz LDS) je na pobudo nevladnega društva Planet Zemlja in ob strokovni pomoči stranke ZARES – nova politika v zakonodajni postopek vložila predlog zakona o omejevanju porabe goriv in emisij toplogrednih plinov za kupljena in najeta osebna motorna vozila državnih organov, lokalnih skupnosti, javnih zavodov, javnih podjetij, javnih skladov, javnih agencij in drugih pravnih oseb, ki so naročniki po predpisih o javnih naročilih.

Predlagani zakon sodi na področje t. im. zelenih javnih naročil. Ta so opredeljena kot ena od strateških usmeritev v Evrospki uniji, pri čemer so pravni okviri za okolju prijazno naročanje v EU določeni že od leta 2004. To v praksi pomeni mnogo več kot denimo zgolj nakup recikliranega pisarniškega papirja. Gre namreč za aktivno vključevanje porabnikov javnih sredstev na tržišče s tem, da se s primernim nakupom oziroma najemom zmanjša negativni vpliv na okolje – torej gre za ekološko, trajnostno in okolju prijazno javno naročanje. Pri tem naročnik v javno naročilo vključi okoljske kriterije in z izbiro najboljšega ponudnika zmanjša obremenjevanje okolja. Področje, kjer se to lahko realizira, je široko: od javnega prevoza pa vse do nakupa zdrave hrane. Javni sektor predstavlja velikega in pomembnega naročnika, obenem pa seveda daje tudi zgled in vpliva na trajnostne vedenjske vzorce vseh državljanov. Predlagatelji smo se z zakonskim predlogom lotili segmenta nakupa in najema avtomobilov. Zakaj?

Svet je soočen s podnebnimi spremembami, h katerim v veliki meri prispevajo zlasti izpusti toplogrednih plinov. Pri tem je eden ključnih onesnaževalcev promet. Omenjeno problematiko je naša država uvrstila tudi med prioritete v programu predsedovanja EU, žal pa sama ni prav dober zgled na področju zmanjševanja emisij CO2 in s tem povezanega spodbujanja širše uporabe vozil, ki čim manj obremenjujejo okolje.

V tem sklopu pomenijo velik potencial tudi vozila, katerih kupci ali najemniki so uporabniki javnih sredstev, od države, skladov, agencij javnih zavodov, občin…

Osnovni namen predlaganega zakona o omejevanju porabe goriv in emisij toplogrednih plinov za kupljena in najeta osebna motorna vozila je nadgraditi veljavni Zakon o javnih naročilih tako, da bi porabniki javnih sredstev dobili zakonsko določene okvire o tehničnih navodilih za pripravo javnih naročil, ki bi omogočali in spodbujali nakup takšnih avtomobilov, ki med primerljivimi manj onesnažujejo okolje. Prepričani smo, da deklarativnost in dobri nameni niso dovolj (slaba praksa), pač pa je potrebno narediti zakonski okvir, ki bo zajel vse zavezance in tudi dejansko omogočil prednostni nakup takšnih vozil, tako da ne bo odločilni kriterij le cena. Pri tem predlagani zakon upošteva vsa dosedanja določila Zakona o javnih naročilih in  ne omejuje naročnikov pri kakovosti, ceni in prestižnosti vozil.

Seveda pa je pomemben cilj tudi za nekaj sto ton letno zmanjšati emisije CO2. Po besedah okoljske aktivistke društva Planeta zemlje Jadranke Juras bi lahko z izbiro vozil, ki manj onesnažujejo, letno “poslali v zrak” okoli 500 ton CO2 manj.

Predlog zakona o omejevanju porabe goriv in emisij toplogrednih plinov za kupljena in najeta osebna motorna vozila državnih organov, lokalnih skupnosti, javnih zavodov, javnih podjetij, javnih skladov, javnih agencij in drugih pravnih oseb, ki so naročniki po predpisih o javnih naročilih, določa, da morajo naročniki že pri pripravi razpisne dokumentacije in navajanju tehnične specifikacije pri kriterijih določiti za posamezne razrede vozil mejne vrednosti pri porabi goriva in emisij toplogrednih plinov, ki jih navaja zakon. Pri tem se upoštevajo standardi, ki v zvezi s tem veljajo v EU pri navajanju omenjenih podatkov. Predlagatelji zakona smo upoštevali, da morajo kriteriji omogočiti, da se lahko prijavijo najmanj trije različni proizvajalci ter se tako omogoči konkurenčnost ponudnikov.

Pomembno je tudi, da se v javnem naročilu vnaprej ne more določiti vrsta goriva, kar  pomeni, da se bodo ponudniki sami odločali, s kakšnimi vozili bodo konkurirali (hibridna, dizel), dolgoročno pa bo odprta tudi možnost takojšnjega vključevanja vozil, ki jih pričakujemo na tržišču – npr. vozila s pogonom na vodik, elektriko, stisnjen zrak.

Okoljski kriteriji – torej emisije CO2, kombinirana poraba goriva in odstotek razgradljivosti materialov, vgrajenih v motorno vozilo, morajo pri tem predstavljati in torej vplivati na najmanj 30 odstotkov končne ocene pri izbiri.

Posebne ugodnosti zakon prinaša tudi v primeru  vgrajenih filtrov prašnih delcev pri vozilih na dizelsko gorivo ali predelava na plin, ki tudi omogoča zmanjšanje obremenjevanja okolja s trdimi delci ter ponudbo vozila, ki ne uporablja fosilnih goriv in ne povzroča emisij CO2.

Predlagatelji pričakujemo, da bo predlagani zakon podprla večina poslank in poslancev, saj pomeni pomemben prispevek k čistejšemu okolju, dober zgled države, nenazadnje pa – zaradi prednostne izbire vozil, ki potrošijo manj goriva, tudi prihranek v proračunu in pri porabi javnih sredstev.

Neustavno financiranje občin

Če bi hotela zadevo na hitro komentirati, potem bi rekla: volk (država) sit, koza (MO Ljubljana in ostale občine pritožnice Trzin, Log- Dragomer, Šempeter- Vrtojba) pa upa, da ji bodo iz »moralnih razlogov« dopustili, da ostane cela.

Dejstvo je, da je Ustavno sodišče razsodilo, da je kar pet členov (in to nekateri ključni 8.,11.,14.,23.in  38., na katerih zakon temelji) veljavnega Zakona o financiranju občin (ZFO) nezakonitih in protiustavnih. Zato smo lahko presenečeni, da je ob tem minister za lokalno samoupravo dr. Ivan Žagar nekako zadovoljen in celo meni, da je na sodišču zmagala Vlada.

To trditev je podkrepil z dejstvom, da omenjeni členi z Odločbo US niso bili razveljavljeni in da US ni zadržano izvajanje zakona. Pri tem pa pozabil povedati, da je bilo to pričakovano in edino razumno, saj bi s takšnimi restriktivnimi ukrepi US lahko ogrozilo tekoče delovanje občin, glede na to, da je »ureditev financiranja občin celovit in obsežen sistem in bi razveljavitev katere od med seboj povezanih določb pomenila, da sistem financiranja občin ne bi deloval«. 

Ob tem pa je US naložilo Državnemu zboru, da mora zakon ustrezno spremeniti v letu dni. Pri tem bo zanimivo, kaj se bo v zvezi s tem dogajalo v prihodnje, saj vemo, da bo naslednje leto obremenjeno s slovenskim predsedovanjem EU in državnozborskimi volitvami. Po drugi strani pa predvsem MO Ljubljana upravičeno pričakuje, da ji bodo sredstva, ki jih je izgubila zaradi neustavnih členov zakona (teh naj bi bilo okoli 57 milijonov EUR), vrnjena čim preje.

Sama predvidevam, da bo Vlada predlagala spremembe ZFO v najkrajšem možnem času – seveda pa na način, ki bo zgolj kozmetično popravil nekaj najbolj spornih zadev, a ohranil bistvene konceptualne in vsebinske  (žal neustrezne in neprimerne) temelje financiranja.

Minister dr. Žagar je namreč že izjavil, da je odločba »pozitiven prispevek k nadaljnji izgradnji sistema financiranja« ter potarnal, da bo popravljanje ZFO težko, saj bo težko najti lastne vire za financiranje občin. Naj mu malo pomagamo:  morda bi bili lahko takšni viri tako za financiranje občin kot pokrajin tudi morebitni novi davek na motorna vozila, ki bi bil zelo enakomerno razporejen, pa del trošarine ali davka od dohodka pravnih oseb (da bi občine imele vsaj kakšno neposredno korist od njih). 

Katere vsebine je torej US presodilo kot sporne?

Bistvo spora je v 8. členu ZFO, saj je US nesporno ugotovilo, da financiranje občin ne temelji na lastnih virih (kar določa 142. člen Ustave), pač pa na odstopljenih virih. Občine bi morale biti finančno sposobne in avtonomne. Občine morajo imeti lastne finančne vire in z njimi samostojno razpolagati. Občinam, ki same niso sposobne financirati vseh pristojnosti, pa mora država nameniti izravnavo v skladu z določenimi kriteriji in merili.

Toda država je kar sama določila, da je sicer odstopljeni vir dohodnine lastni vir občin. US pravi, da »zato tak odstopljeni vir povzroča odvisnost občine od države in ne uresničuje njene odgovornosti za zagotavljanje lokalne samouprave in za zagotavljanje za to potrebnih sredstev«. Ali z drugimi besedami, občine so pretežno odvisne od države, so ne avtonomne in  nesamostojne, saj se sredstev zbirajo skupni državni blagajni, potem pa po (sporni) formuli deli občinam.

In nenazadnje (kot smo poudarjali tudi poslanci stranke ZARES), zaradi takšnih rešitev občine nimajo motiva za razvojno naravnanost, pač pa so bolj uspešne tiste, ki imajo na državi botre in znajo čim bolje izkoristijo državno blagajno. US sodišče to podkrepi s trditvijo, da »to postavlja občine v pasivni položaj«.

Pri tem najbrž mislijo zlasti na skrb za lasten razvoj. Takšne rešitve pa so tudi rodovitno polje za klientelizem, privilegije, nekorektnost, nagrajevanje »naših«…

Pri tem je še posebej zaskrbljujoče,da  na popolnoma enakih temeljih gradi tudi predlagani Zakon o financiranju pokrajin, kar pomeni, da je (bo) tudi ta sporen z vidika ustavnosti.
To bomo v poslanski skupini Zares še posebej izpostavili ob nadaljnji obravnavi pokrajinskih zakonov.

Zelo pomembna je tudi ugotovitev US, da je neustaven 11. člen ZFO, ki določa metodologijo za ugotavljanje primerne porabe, saj »ne daje zadostne, jasne in vsebinske zakonske podlage za določitev nalog, katerih stroški se upoštevajo ter določitev metodologije za izračun povprečnine.« Zakon pri tem torej ni dovolj jasno določil vseh podlag in okvirov za določitev nalog, kar so občine v praksi že večkrat občutile, ko so si posamezna ministrstva zelo »svobodno« prilagajala in večinoma brez pravne podlage in zagotovitve ustreznih sredstev širila obveznosti občin.

Pri tem je US tudi opozorilo, da ni ustrezno določeno, na kakšen način bodo občine sodelovale »pri sprejemanju predpisov, ki zadevajo pristojnosti, delovanje in financiranje občin«.
Neustaven je tudi 14. člen, ki opredeljuje glavarino in metodo za izračun prihodkov posameznih občin. Pri tem US ugotavlja, da morajo občine sicer pričakovati, da se sistem financiranja lahko spreminja, da pa se drastične in večje spremembe ne morejo zgoditi od danes do jutri in bi bilo potrebno zaradi dolgoročnih občinskih načrtov in strategij upoštevati postopnost pri uveljavljanju sprememb.

Na to smo prav tako Vlado opozarjali  poslanci ZARES in predlagali postopno uveljavitev sprememb, pa naleteli na gluha ušesa. Pri tem občine, ki so pridobile višja sredstva po novem zakonu, ne bi bile v ničemer prikrajšane, le tiste, ki so ogromno izgubile, še posebej MO Ljubljana in druge pritožnice, bi se na nova dejstva lahko postopno pripravile.

A očitno je bil motiv, da se to udejani takoj in za vsako ceno, prevladujoč. In to se je dogajalo samo nekaj dni po volitvah, na katerih v glavnem mestu Ljubljani ni zmagal provladni župan. Slučaj?

Prerazporejanje sredstev in uresničevanje načela solidarnosti med občinami po mnenju US  ni sporno (in s tem se vsi strinjamo ter ga tudi nihče nikoli ni problematiziral), vendar je potrebo »pri lastnih virih občin zagotoviti neposredno povezavo med občino in virom«, torej država ob morebitnem ugotovljenem presežku z njimi ne more  neomejeno razpolagati.  

Pomembna je tudi zahteva US, da je potrebno spremeniti 23. člen zakona, ki določa merila za dodeljevanje sredstev za sofinanciranje investicij, saj merila s pravilniki določijo kar ministri sami. Da to ni primerno, je Vlado ob sprejemanju ZFO opozarjala tudi Zakonodajno- pravna služba, pa tudi poslanci ZARES smo vložili amandma na ta člen, a žal so si ministri očitno želeli ohraniti možnost, da sami, brez zakonskih okvirov in v naprej določenih meril, urejajo ta vprašanja in jih spoti prilagajajo potrebam, da se  sredstva dodelijo na »prave« naslove.

Potrebno bo spremeniti tudi 38. člen, ki med vire za izračun glavarine v prehodnem obdobju šteje tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in drugih davčnih prihodkov občin. Zaradi tega bi občine iz naslova dohodnine dobile v prehodnem obdobju manj sredstev kot po zaključku prehodnega obdobja, torej še dodatno jemlje denar občinam, za kar pa ni bilo nikjer najti navedenih razlogov in ne pojasnila. S tem je bilo po mnenju US »prekomerno poseženo v lastne vire občin«.

Prav gotovo zgodba v zvezi s financiranjem občin še zdaleč ni končana. MO Ljubljana in župan Janković pričakujeta, da se jim bo krivica popravila in se jim bo povrnilo izgubljeno. Enako tudi druge prizadete občine.

Ponižujoč odnos do alternativne medicine

S pripravo Zakona o zdravilstvu naj bi se država  končno lotila neurejenosti na področju »naravnega zdravilstva«, področja, ki se je zadnjih letih razbohotilo do neslutenih razsežnosti.  Zakon naj bi prispeval k temu, da  bi začeli z ločevanjem plev od zrnja, tudi zaradi številnih šušmarjev, ki se ljudem v stiski in bolezni predstavljajo kot čudodelniki ter zaščitili zlasti interese bolnikov. več…

Zakaj zaboga je to ljudstvo tako nezadovoljno in kritično?

V zadnjih tednih lahko ob naraščajočem nezadovoljstvu z obstoječo Vlado g. Janeza Janše in ob občutnem padcu njihove javnomnenjske priljubljenosti v obrambni drži poslušamo zlasti proti argumente o visoki gospodarski rasti, dobrih gospodarskih rezultatih, znižanju brezposelnosti in občutno boljšem stanju v družbi nasploh. več…

O sprejetem protikadilskem zakonu

V preteklosti je v večini evropskih država stopila v veljavo zakonodaja, ki prepoveduje kajenje na javnih mestih. Sem spada tudi prepoved, ki se nanaša na delovna mesta, gostinsko področje pa je  vedno ostajalo delno izjema. Četudi so imeli delavci pravico do s tobačnim dimom neonesnaženega zraka, to ni veljalo za gostinske delavce. To popravlja val nove zakonodaje, ki se postopno uveljavlja v posameznih evropskih državah in ki v prepoved kajenja vključuje tudi restavracije, bare, klube in podobne prostore. Nekatere države dovoljujejo posebne kadilnice, druge kajenje prepovedujejo popolnoma in brez izjem. več…