Protestiram!

Protestiram!

V včerajšnjih Odmevih Televizije Slovenija je bil ob pogovoru o rebalansu proračuna in o varčevalnih ukrepih za leto 2010 objavljen tudi prispevek, v katerem je bil suhoparno naveden podatek, da v okviru Ministrstvu za kulturo deluje dvaintrideset zavodov, za nameček pa še ena agencija. Tako kot je tudi sicer tekel pogovor o številkah, ki so jih nekateri udeleženci zavajajoče razlagali, je zgolj podatek o zavodih in agenciji Ministrstva za kulturo v kontekstu, v katerega je padel, zavajajoč. V kontekstu bohotenja državne uprave namreč. Zato zahtevam objavo protesta.

Javni zavodi, o katerih je bil govor, so namreč muzeji, galerije, gledališča in drugi javni zavodi, ki v državi obstajajo tako rekoč od leta 1991! Vsi ti so del narodove biti, steber ustvarjanja v Sloveniji in konstitutivni del slovenske kulturne mreže.

Na osnovi prispevka bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo še najbolje, če bi jih kar ukinili – ali pa Ministrstvo za kulturo spremenili v en sam, enoumen javni zavod. S tem bi zanikali vse, za kar gre v kulturi in za kar gre ustvarjalcem: avtonomijo, ki je edini steber kakovostnega ustvarjanja. Avtonomnost je bil tudi razlog za ustanovitev Javne agencije za knjigo; predlog zanjo je bil enoglasno sprejet v času prejšnje vlade.

S tem ko javna RTV prebivalkam in prebivalcem Slovenije sporoča, da se na področju kulture kopiči in (neracionalno?) bohoti preveč ustanov, jim obenem sporoča, da je kultura v tej družbi odveč.

V zadnjih tednih smo veliko brali in poslušali o neracionalni in nenamenski porabi javnih sredstev na RTV Slovenija, o nezagotavljanju obveznih kvot lastne produkcije neodvisnih producentov, o slabi gledanosti televizijskega programa, o neverjetnih pogodbah urednikov in o dodatnih plačilih direktorju RTV – za delo, ki bi ga moral opraviti v okviru rednih del in nalog. In mimogrede, njegova plača je najvišja med direktorji javnih zavodov!

Protestiram proti razpihovanju nestrpnosti do kulture – še posebno, ker se to dogaja v času, ko kulturni sektor deli usodo drugih segmentov družbe ter s skrbnim varčevanjem sodeluje pri vzdržni in socialni državi, daleč od jonskih scenarijev. Ob tem pa (»odvečni«? ) javni zavodi in nevladni sektor ustvarjajo vrhunske projekte, ki so v čast slovenskemu narodu!

Majda Širca,
ministrica za kulturo

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje

Po obisku Srebrenice sem tiho. Vem, da bi moral vsakdo tja, ki danes ne ve, kaj ima. Objestnim, malenkostnim, razvajenim, nečimernim, sitim, razvitim, lahkotnim in nesrečnim svetujem, da vidijo beli pokopališki gozd, zaradi katerega je danes v Srebrenici dvanajst tisoč, pred letom 1995 pa je bilo triinšestdeset tisoč ljudi. 11. julija, na dan obletnice genocida, bodo tudi letos pokopali novih par sto najdenih žrtev. Kot vsako leto.

Srebrenica
obeležitev 11.julija 1995 – obletnica genocida

4.07.2009
V Srebrenico, v  mesto, ki ne bo moglo nikoli zbrisati krvi iz svojega imena, prihajajo danes slike, ki ravno tako nosijo vonj po krvi.

Serija gvašev Gabrijela Stupice namreč beleži duh po uporu pred smrtjo: po odporu  ljudi, ki so med drugo svetovno vojno živeli za žico okupirane Ljubljane.

Temni kolorit, ki ga boste pri kasnejšem avtorjevem opusu težko videli…, strah v očeh, tesnoba v telesih, izgubljenost v pogledih, mrak v prostorih, duh po zadnji sodbi, utesnjenost prostorov, objokovanje, žalovanje, poslavljanje, votlost pogledov, izpraznjenost, odsotnost svetlobe …. skratka, likovna dela, ki prihajajo iz Ljubljane, prihajajo iz najbolj ponižujočega obdobja človekovega bivanja: iz vojne.

Težko je o vojni govoriti v miru.

Težko zato, ker nam/vam/ mir nalaga spomine. Pa tudi izrisuje krivdo, ki jo nosi človeštvo – krivdo, da je sploh lahko človek človeku zver.

Takrat, ko so nastale slike Gabrijela Stupice ne bi nikoli, nihče, nikdar in nikjer dejal, da je možno še videnje v naslednji vojni.

A četudi je vsaka vojna prekleta, četudi je vsaka vojna prepričano zadnja,  za njo tli ena naslednja…

Zakaj ni mogoče tej peklensko začrtani usodi ubežati?

Zakaj se človeštvo ne ničesar nauči?

Zakaj je pot  civilizacije tlakovana z  nasiljem?

Najhuje je to, da poznamo vse odgovore na te »zakaj«, a hkrati od kar smo, od kar obstajamo, dopuščamo lastno iztrebljanje. In v Srebrenici je bil poboj več kot osem tisoč nikomur nič hudega hotečih ljudi zločin, ki ne bi smel nikoli v pozabo.

Umetnost ni nikoli mižala pred realnostjo.

Je umetnik lahko sploh tiho, ko se  nad človeštvom dogaja zločin? Ne, umetnost ni izdajalka. Ne more biti imuna, ne sme molčati in obtičati.

Na dan, ko  so Nemci spustili nad Guernico 50 ton bomb je bil Pablo Picasso v Parizu. Tri dni kasneje je začel slikati eno najbolj mitičnih, reproduciranih in emblematičnih slik tega stoletja: Guernico.

Koliko solz, krvi, bolečine, tesnobe in strahu je tlelo iz slik, gibljivih podob in iz čutnih zvokov avtorskih del, kot je npr. Goyino »Streljanje 3, maja 1808« ali  Delacroixova  »Svoboda, ki  vodi ljudstvo« – v spomin na francosko revolucijo, kjer se med izmučenimi in tudi mrtvimi vojščaki vzdiguje upanje: trobojnica.

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje.

In ko umetnost govori o bolečini, o vojni in smrti, nam vedno poskuša povedati, da obstoja neka rešitev in neko upanje. Najsi je to dvignjena pest (Guernica), najsi svetloba (Goya), najsi plapolajoča zastava (Delacroix), najsi preprosto naslov (Upor, Stupica).

Gvaši Gabrijela Stupice so brez svetlobe, a ne tudi brez upanja: naslovljeni so z »Uporom«.

Ob 14 – letnici genocida nad Bošnjaki – se tudi Srebrenica upira: upira se pozabi. In prav je, da ob tem ni sama.

Čestitam organizacijskemu odboru, ki obeležuje spomin na 11. julij 1995 s tako široko in odprto zastavljenim programom, v katerem so prisotne številne evropske in druge države z enim samim namenom: da je spomin globok opomin!

RTV po vzoru BBC

Kaj pravzaprav pomeni, da bi radi tako radiotelevizijo, kot je BBC? Če vzamemo BBC kot vzor dobrih programov, je projekcija, zapisana v osnutku koalicijske listine, še razumljiva. Toda če jo vzamemo kot sistem pomeni vsaj dvoje: transplantacijo povsem posebnega modela v našo dokaj drugačno družbeno, zgodovinsko in prebivalstveno strukturo.

Britanska BBC namreč predstavlja »čisti« model javnega servisa, kjer ni oglaševanja in nobenih reklamnih sporočil, temveč živi od naročnine (ta znaša letno približno 185 evrov na gospodinjstvo) in drugih prihodkov (komercialne podružnice, npr. World Service posluša 180 milijonov ljudi po svetu v 33 jezikih).Kakorkoli že, BBC deluje s kakšnimi 4,5 milijardami evrov na leto…

Slovenski RTV prinaša oglaševanje cca eno tretjino sredstev, ki dopolnjujejo proračun zavoda, pridobljen iz RTV prispevka in drugih sredstev (lastnih, proračunskih, tržnih). V kolikor bi RTVS ostala brez oglaševanja, bi morala vlada kar pomenljivo povečati prispevek. S tem bi javni zavod zapadel v večjo odvisnost od vlade in njene dobre volje – razen v kolikor ne bi šlo za avtomatizem prilagajanja prispevka inflaciji oziroma večanju življenjskih stroškov. Nedvomno bi uporabniki – priključeni na električne števce – dobivali bistveno višje položnice. Po drugi strani bi se morala RTV v takih okoliščinah, ko bi objava ekonomsko propagandnih sporočil dobila pospešek na komercialnih televizijah, bolj truditi za lastne prihodke, torej za trženje lastnega programa. To načeloma ni slabo, toda slovenski trg ni isto kot angleški. Trud za širši trg pa predstavlja tudi bližnjico k bolj komercialnim vsebinam in k spozabi zadovoljevanju javnega interesa.

Razen nekaj RTV servisov (Švedska, Norveška, Japonska), jih večina uporablja t.i. »mešani model«, kjer v večjih ali manjših razmerjih kombinirajo naročnino in oglaševanje. To velja tudi za RTVS, kjer prispevek predstavlja približno 70%, oglaševanje 20% prihodkov, ostalo pa so sredstva iz drugih virov.

Drži, da se BBC šteje za referenco med javnimi sistemi že od njenega nastanka dalje (1927 – BBC je torej približno trideset let starejši od nas). So močni v AV produkciji. dramskega programa, serij, literarnih adaptacij itd, s čemer sledijo načelom intelektualnih stimulacij in inovacij. Model BBC temelji na desetletni pogodbi, ki jih zavezuje zastavljenim ciljem in na upravljanju neodvisnega sveta (BBC Trust), ki spremlja izvajanje listine in nadzoruje porabo javnih sredstev Tako so pred dvema letoma, ko so pogodbo obnavljali »dobili« šest novih nalog: krepitev državne zavesti, socialne povezanosti, utrjevanja izobraževalnih programov, poudarjanja identitet skupnosti regij, večji boj za trg in čimprejšnjo (do 2012) digitalizacijo. Novi generalni na BBC Mark Thompson, ki je prišel iz Chanel 4, si je zaradi razmer naložil, da bo postopoma odpustil šest tisoč zaposlenih (od skupno 23 000, nekateri pravijo celo 26 000 !), razpršil sredstva izven londonskega centra in dal zunanji konkurenci (spoštovanje zakonske obveze o upoštevanju programa neodvisnih producentov, za kar gre letno cca 570 milijonov evrov).

Kakorkoli že, nadomestiti mora tri milijarde evrov izgube, ker vlada ni odobrila povišanja televizijskega prispevka in ni nič primaknila za digitalizacijo. Prisiljeni so ne le v odpuščanje, temveč tudi v zmanjševanje lastne produkcije in v odprodajo premoženja. Resda je BBC-ju zadajala težke udarce tudi konkurenca, ki mu je očitala, da je javni servis resna motnja na trgu – zaradi česar mu je napihnila nekatere uredniške napake v škandale (afera z nepravilnim telefonskim glasovanjem, manipulativni dokumentarec o angleški kraljici v katerem naj bi kraljica prekinila fotografsko snemanje, ker naj ji ne bi bile všeč zahteve fotografinje – v resnici je bila »napaka« v montaži, ki je prikazovala kraljico v prihajanju in ne odhajanju – kakorkoli, direktor je bil ob položaj).

Odvisnost višine rtv prispevka od vlade seveda pomeni spodkopavanje neodvisnosti, ugotavljajo Angleži, ki spoznavajo tudi vse pasti komercializacije, v katero je javni servis potisnjen zaradi popkovine, ki jo veže na oblast. Če BBC ne bo več kos javnemu poslanstvu (odpiranje oči ljudem: izobraževati, informirati, zabavati), potem ni več vreden, da ga ljudje plačujejo, pravijo kritiki. In se vračajo k temeljnemu postulatu: nadzorna vloga medijev, neodvisnih od pritiskov trga in politike, je bistveni pogoj za obstoj zdrave demokracije. To naj bi bila temeljna merila, ki jih bodo imeli v rokavu, ko bodo leta 2016 sestavljali novo ustanovno listino za prihodnjih deset let.

Skratka, ni vse tako zlato kot se sveti!

Šank politika

Mora zvrniti kar nekaj rund, da se kakšen gostilniški tič lahko kosa s predsednikom stranke upokojencev Karlom Erjavcem. Šef slovenske obrambe, ki je nonšalantno in brez večjih posledic  naše davke pretapljal v preplačane kanone, koroškim delavcem naredil prostor na cesti, vse do volitev prisegal, da so slovenski vojaki v Iraku ponos naroda in na koncu še zdilal gromozansko rusko ladjo, ki v slovenskem morju  ne more niti zapluti, kaj šele zavirati  ne da bi se zaletela v strunjanske skale – skratka, obrambni minister Karl Erjavec je na novinarski konferenci s svojo šank retoriko najbolj državotvorni vladni resor  legitimiziral za otroško igrišče.

To, da ležerno žonglira z vojaškimi milijoni  kot, da bi šlo za frače, ni nobeno odkritje zadnjih dni. Perverzno in najbolj odročne beznice nevredno pa je, da  tak otrok, ki se  napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako  puranje  igra pokojninsko vestalko.
Medtem, ko z oklepniki za desetletja upili  narod, zvije roke elitnemu proizvajalcu bele tehnike kot v najtrših časih planskega gospodarstva,  krči zemljo za  vojaško letališče in nabavlja oklepnico Potemkin, se v isti sapi joče kaj bo z našimi upokojenci čez dvajset let. Da ga sicer ne skrbi, kaj je z njimi danes, ker jim je do septembra zrihtal kakšnih 80 do 150 evrov  dodatka na draginjo – in pravzaprav bi tak dodatek  lahko delil še naprej -  doda za vsak slučaj.

Sporočilo? Itak, država je ena taka igračka, kjer en dan nekaj  daš, če je že treba, vmes nekaj  vržeš stran, če je odveč, kakšno stvar strogo zaupno kupiš pri kakšnem dilerju, radovedne zbrišeš iz igrišča, tistim v pokoju pa na štiri leta pogreješ eno župco.
Take fantke, ki se gredo na ta način države bi eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje. Preveč mi mažejo koncepte zaradi katerih še vedno mislim, da so stvari na tem svetu lahko dostojne.

In medtem ko danes odpošljem že tretji odgovor na vprašanje novinark  zakaj menim, da se ženske preveč plaho lotevajo politike, mi pade v kader ta državotvorni fantek z naštevanjem imen, ki bodo kandidirali na listi  njegove stranke upokojencev.
Da bo na listi kandidatov mlado dekle, »prava lepotica, ki bo prinesla številne glasove Desusu….kajti na privlačne predsednike strank se lepijo privlačne punce«.
Jasno, da me zanima, ali se bodo ostali kandidati in kandidatke distancirali in umaknili iz liste samooklicanega lepega predsednika. Če imajo še kaj zgodovinskega spomina namreč ne morejo pomniti česa tako seksističnega niti iz svoje mladosti, ki so še poslušali Vido Tomšič ali brali Almo Karlin.

Če  se politika seli za šank in začne govoriti o  kurah, ki petelinom prinašajo zlata jajca in  o upokojencih, ki jim vržeš en senilni bombonček, da so tiho…je zadnje kar pričakujem to, da smetnjake, ki naj bi bili polni presitega kruha napolnimo z lepotci, ki so presiti politike.

Kermaunerjev odhod – Kermaunerjeva vrnitev

KERMAUNERJEV ODHOD
Danes je natanko mesec dni od tega, ko sem napisala blog, ki ga objavljam šele danes. Bilo je v nedeljo ponoči, ko sem se vrnila iz Avberja, kjer smo z Alenko in Tarasom dolgo in prijetno predli – na koncu v temi, ko je svetloba že zapustila njuno kamrico.
Bloga kasneje nisem objavila, ampak sem ga za hec pokazala Tarasu. Bil je ravno na prijaznem (on bi dejal hotelskem) preverjanju svoje kondicije v bolnišnici Petra Držaja, kjer so bili klepeti z njim še posebej dragoceni – dobesedno drago cenjeni.
Obesil se je na moj zapis, ga “zaplenil”za svojo bodočo knjigo in takoj obljubil odgovor nanj. Pravzaprav se je z njim ukvarjal vse do nedelje, ko me je klical iz Kanegre in poročal o (končno) dobrem počutju. Da je na morju sicer brez pisalnega stroja (oh, ta njegova izmučena mašina, ki je morala tako pogosto na servis, da bi sploh zmogla služiti njegovi eruptivnosti!) – toda da uživa, je dejal!
Predlagal je, da sporočimo njegove misli na sobotni konvenciji in mi jih narekoval. Dolžan sem prispevati to, je zatrjeval, ko sem se – kot običajno- poskušala vzdržati njegovih eksplicitnih naporov v Zares, sploh pa prihodu v Ljubljano. Cenil je to naše (samo)omejevanje, a hkrati vztrajal na svojem (njunem) sporočilu.
“Končno sem napisal dolg komentar na tvoj zapis« je nadaljeval. »Ampak bi ga rad še razvijal; toliko je tega, kar se mi sproža! Nisem še povsem zadovoljen, čeprav moja “vrhovna sodnica” (Alenka, seveda) pravi, da ga je čisto dovolj in gre lahko v tipkanje”, mi je dejal.
“Pusti sedaj to in raje uživaj«, sem ga zaustavljala.
“Oh, saj uživam! Berem, berem…goltam… danes ponovno Shakespearov Kakor vam drago – kaj vse lahko ponovno raz-berem!”

Ne vem, katere asociacije so se mu sprožile ob spodnjem – povsem preprostem zapisu. A ni bilo stvari, ki bi lahko ostala brez njegovega fidbeka. Odmeva. Izreka smisla.
Ni bilo stvari, ki bi ga pustila v tišini.
Zato se tudi ni bal smrti, temveč tistega (večnega) življenja, ki bi ga prisililo v tišino.

 

KERMAUNERJEVA VRNITEV
»Zdaj je menda že vsem jasno, da se je vrnil Taras Kermauner. Vrnil se je po dobrih dvajsetih letih, in to v svet, ki je precej drugačen od tistega, ki ga je malo pred osamosvojitvijo zapustil. Kljub temu se je v njem dobro znašel… Nekakšen izgubljen sin, čeprav pri oseminsedemdesetih…TK je čez noč postal ljubljenec medijev, on pa jim to ljubezen z veseljem vrača…«, piše Peter Kolšek v Delovi kolumni »Kermaunerjeva vrnitev«.

Ne rečem, da ne drži, da gre za Tarasov come back – konec koncev tudi sam govori o obuditvi, vračanju, svojem odprtem stanju duha, milosti časa in hvaležnosti tistim, ki so potrkali na težko premakljiva vrata njegovega avberskega borjača.
A Taras je zelo prijazen gospod in ve, da njegova odsotnost ni bila koma Kralja Matjaža. V resnici tudi dobro ve, da je bil ves čas prekleto zraven in da so bili morebiti drugi presneto daleč.

Sedeli smo v njuni kraški sobi, ko je skoz okno prihajala še pozno popoldanska svetloba – vse do noči, ko si nismo videli več obrisov.

»Kako si razlagaš to nenadno željo pa Tarasu? A ni vse skupaj čudno?«, je s tistim poudarkom, ki že ima povsem jasen odgovor sprožila dr. Alenka Goljevšček, Tarasova žena, (so)ustvarjalka in prijateljica.

Ne vem, mogoče je omenila, mogoče je namignila, da gre za paradoks. Ne Tarasa, temveč današnjega časa.

Taras naju je rahlo prepustil besedam, da sva realno, žensko in ozemljeno prečesali njegov boom prav v luči tega paradoksa.

Govoriti o come backu za nekoga, ki je bil nenehno globoko v come – v prihajanju – in niti malo odhajanju, kaj šele v zamrznitvi, je neumno, sem vrtela. In napeljevala k bedariji, ki se kaže v totalnem spregledu več kot sto knjig, ki so nastale v teh dvajsetih letih, ko ga »kot da« ni bilo v kulturnem in intelektualnem prostoru.

Hej, kako je nekdo odsoten, če pa napiše par knjig o slovenski dramatiki, bivanju in zgodovini na leto? Dobro, nisem ščvekala kako tisti, ki mu sedaj priznavajo vso avtoriteto nekoč niso hoteli priznati niti ficka za eruptivni projekt raziskovanja slovenskega teatra, v katerega so ljubiteljsko vpeti otroci, vnuki in še posebej Alenka?

Ne, ta pritlehnost očitanja in revanšizma ne domuje v Avberju, zato sem se zadovoljila z razlagami o današnjem izpraznjenem času, ki bolj kot kdaj rabi avtoriteto ne pa dvomov, ki potrebuje velike poteze in ne drobnjakarskega stopicanja in ki (končno) želi poglede širokega razuma in ne le šibkih namigovanj.

In pravzaprav je že dejstvo, da je današnji čas sproduciral tako potrebo, krasno, vzpodbudno in hvaležno.
In vem, da se tega zaveda tudi Taras. Zato se ni kaj pretirano vpletal v najine paradokse časa in smo temo o njegovi »odmrznitvi« zapeljali v druge zanimive zgodbe.
Vmes je želel tudi slišati kako kaj z Zaresom, ki ga je zadnje čase vsled naporov okrog (dobro prodajane) knjige, da ne rečem hita leta Navzkrižna srečevanja, zanemaril.

Tak prijeten, zadovoljen in prešeren nasmeh je zavel po vsej sobi, ko sem mu rekla, da so naše/njegove teze o vrednotah, o samoomejevanju, odprtosti, vključevanju, neplenjenju itd., ki jih je izrekel pred letom dni, ko je s svojimi briljantnimi mislimi botroval rojstvu Zaresa, dobile nekakšno domovinsko pravico celo pri opozicijskih strankah!

“…voda nam (človeštvu,ne le slovenstvu ,ne se omejevati le na naš narod!) teče v grlo. Človek nima druge izbire, kot da postavi cilje in nove – druge – vrednote onkraj identitetnega vitalizma! Ne nazaj ne naprej, kot uči ciklično mišljenje; ampak drugam!”, mi je zapisal lani na svoj neuničljivi in maksimalno eksploatirani pisalni stroj, ko je v globino vrtal po smislu drugačne družbe.

PS
Ko sem prišla domov, sem poskušala na njegovi spletni strani prešteti vse knjige, ki jih je izdal – bodisi v tisku, bodisi v elektronski obliki. Vraga, obupala sem, ker mi ni in ni uspel točen seštevek!

zapisano 11/12. maja 2008

O sramoti ustvarjanja

Pred letom dni sta ustvarjalki iz tandema Eclipse izvedli performans, ki ga še vedno preiskuje policija. Po mnenju Slovenske škofovske konference naj bi predstava »V čustvih se zlomimo« sramotila Marijo Zaščitnico s Ptujske gore in žalila vernike. Še več: po mnenju mariborskega nadškofa je sporna in žaljiva tudi objava fotografije s predstave v časopisu Delo; v prijavi policiji, ki jo je podpisal vodja urada za verske skupnosti dr. Drago Čepar pa naj bi šlo za žalitev in razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti, sporno pa naj bi bilo tudi to, da je predstava potekala prav na dan pomembnega katoliškega praznika Marije pomočnice. Ovadbo novinarke in urednice kulturne redakcije Dela, ki sta odgovorni za informiranje bralcev o predstavi, je okrožno državno tožilstvo sicer zavrglo, a Drago Čepar znova zahteva ukrepanje policije in tožilstva.

In s čim sta ustvarjalki razburili RKC in državo? Znani ikonografski motiv Marije zavetnice s plaščem sta reinterpretirali tako, da sta Marijo slekli, pod njen plašč pa namestili figure – pretežno moškega spola. Vodja načelno versko nevtralnega urada namreč meni, da »postaviti Marijo v takšen kontekst, jo razgaliti in obdati z »uslišanimi« moškimi, pomeni poniževati Marijo, Božje materinstvo in vernike«.(Zanimivo, da se taisti vodja urada ni vznemirjal nad prekrižano džamijo na plakatu v času, ko se je napovedoval referendum o gradnji džamije v Ljubljani in da je kot mestni svetnik v razpravah dvomil v gradnjo islamskega kulturnega centra, pri vsaki stanovanjski gradnji pa lobiral za krščansko duhovno oskrbo).
Predstave Eclipse sicer nisem videla (kot kaže tudi prijavitelji ne, saj jim je bil vir vznemirjenja in prijave zgolj v časopisu objavljena fotografija).

Vprašanje, ali je prekoračila mejo svobodnega izražanja, se mi iz omenjenega konteksta seveda ne zdi problematično.

Ustvarjanje je posebna vrednota, zapisana v konvenciji o človekovih pravicah. Svoboda govora in obveščanja pa v ustavi.

Sploh pa ni potrebno prečesati zgodovine likovne umetnosti in iskati številne razgaljene podobe Marije z Jezusom, ki so še posebej proti koncu srednjega veka rade razkazovale prsi v prizorih dojenja ali tudi kar tako. Marija je v upodabljajoči umetnosti nemalokrat zapeljiva mlada ženska, razgaljena, a ogrnjena v krepost, njen erotični naboj pa ne nujno prevlada nad religioznim. Da bi bil erotični element čimbolj zakrit, so pričale tudi številne »cenzure«, ki jih je prinašal čas. Lep primer so slikarije v cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom kjer so bili uničeni ali preslikani prav najzgovornejši segmenti – tudi Marijine prsi. Ena dojka je preprosto izginila pod njeno roko.

Marija z razpetim plaščem iz Ptujske gore je dokaj redek, a zanimiv ikonografski motiv. Plašč, pod katerim so natlačeni verniki, ki jih ščiti pred vsem hudim je bogat, Marija ima krono na glavi, njen obraz je damski, mladosten in koketen. Ta motiv – tako sodobna odkritja – naj bi presenetil mladega Fritza Langa, ki je kot oficir Avstro-Ogrske vojske stikal po naših krajih, kiparil in opazoval groteskne skulpture v bližini Dobrne, Ljutomera in domačije dr. Karola Grossmanna, avtorja prvih metrov slovenskega filma. Te podobe so prišle na dan v Langovih kasnejših filmih, ki jih je posnel v ZDA potem, ko se je umaknil iz Hitlerjeve Nemčije. Pravzaprav je najboljša interpretacija Marije, ki ščiti ljudi pod svojim ogrinjalom, prav v njegovem filmu Metropolis. Mlado dekle, ki se zateče v klet (bazo proletarjata) monstruozne mašinerije kapitalističnega eksploatatorja, spravi pod svoje ogrinjalo otroke in poskrbi, da varno ubežijo izkoriščanju.

Poziv in smisel umetnosti je, da interpretira, reproducira, reflektira.

Prijava vodje urada za verske skupnosti zanika interpretacijo ustvarjalk, ki sta določen motiv zložili v nov kontekst. Hkrati zanika nalogo novinarjev, da poročajo o relevantnih dogodkih, k čemur spada tudi objava fotografij.

Spomnim se peripetij, ki so se mi zgodile pred leti, ko sem iz časopisov izvedela, da v moji pisarni na ministrstvu visi velika slika Marije s podgano v naročju, ki je bila znana iz primera Strelnikof. »Pravi« časopisi so se močno razpisali, meni pa ni šlo v glavo zakaj – tudi zato, ker je v pisarni visel le modri Andraž Šalamun.Domnevni »sodobni udbovec«, ki me je prijavil medijem je očitno v pisarni – v kateri ni bil nikoli istočasno kot jaz – videl revijo Lesbos, ki je na zadnji strani objavila reinterpretirano brezjansko Marijo. Moja etičnost je bila očitno načeta na dveh ravneh: na dejstvu, da je na kulturnem ministrstvu nekdo imel lezbično revijo in na dejstvu, da le ta ni pristala v smeteh, kamor podgane spadajo.

Zgodovina likovnih (in drugih) umetnosti je neizčrpen vir analiz, ki s svojo ikonografijo lahko sprožajo nešteto žlahtnih interpretacij. Toda ne le o naslikanem temveč tudi o tistih, ki naslikano gledajo in jih razlagajo. Tudi policiji, če se jim zdi potrebno.

Prvi maj praznik žensk?

Statistika komentira
Razlika v brezposelnosti med moškimi in ženskami se v zadnjem času  povečuje, saj je več brezposelnih žensk kot moških.

Na najvišjih in najbolje plačanih delovnih mestih (visoko uradništvo, menedžerski položaji, politika) je zaposlena zgolj tretjina žensk – kljub temu, da v povprečju dosegamo višjo izobrazbeno stopnjo in usposobljenost kot moški. Povprečne plače moških so višje od plač žensk v skoraj vseh gospodarskih panogah, saj ženske z enako stopnjo strokovne usposobljenosti za svoje delo v povprečju zaslužijo 10 % manj kot moški.

V Državnem zboru RS  je med 90 poslanci le 11 žensk, v vladi  pa  sta od skupno 15 ministrskih položajev le dve ministrici, na najvišjih uradniških položajih pa  je žensk manj kot petina vseh zaposlenih. Isto velja za delež žensk v gospodarstvu. Po podatkih iz leta 2004 je sto najuspešnejših podjetji in gospodarskih družb v Sloveniji vodilo 97 direktorjev in le 3 direktorice.

Ženske so še vedno enkrat več kot moški posvečamo gospodinjskemu delu – delitev dela je izrazito v breme žensk, saj je večino dela, kot je kuhanje, pospravljanje, pranje, nakupovanje in skrb za otroke, ostarele in bolne družinske člane  prav v domeni žensk.
Tudi bolniški dopust za nego otrok in ostarelih ali drugih pomoči potrebnih bližnjih večinoma prevzemamo ženske, saj smo šestkrat pogosteje odsotne z dela kot moški. Zaradi staranja prebivalstva je mogoče pričakovati, da bo še slabše, saj bo velik del skrbi za starejše prešel na družino oziroma ženske.

Očetje na žalost še vedno niso upravičeni do očetovskega nadomestila za 75 dni očetovskega dopusta, ki ga lahko izrabijo po izteku porodniškega dopusta matere, ampak jim je v tem obdobju zagotovljeno le plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače. Taka ureditev ne spodbuja očetov, da bi očetovski dopust izkoristili v polnem obsegu – tako je leta 2004 le približno 9% očetov izkoristilo očetovski dopust brez nadomestila.

V Sloveniji je skoraj 45% otrok rojenih izven zakonske zveze. Ne narašča le odstotek teh otrok, temveč tudi razvez, saj se je leta 2004 razvezala skoraj vsaka tretja sklenjena zveza.

Spolno nadlegovanje na delovnem mestu je sicer zakonsko prepovedano in sankcionirano, toda praksa kaže, da je nadlegovanja več kot je prijavljenih in torej uradno zabeleženih primerov, saj  strah pred izgubo službe in nelagodje zaradi posledic mnogokrat botruje temu, da žrtve nadlegovanje zamolčijo.

Več žensk (11%) je kot moških (7,9%), ki so zaposlene s krajšim delovnim časom, stopnja zaposlenosti za določen čas je pri ženskah višja. V zadnjih letih delež žensk med vsemi brezposelnimi narašča, saj je prestrukturiranje industrijskih panog, kot so tekstilna, usnjarska in obutvena, najbolj prizadela ženske, ki predstavljajo večino zaposlenih v teh dejavnostih.

Še posebej problematično je, da se največje razlike v brezposelnosti med moškimi in ženskami kažejo pri mladih v starostnem obdobju od 15 do 24 let, saj je kar 7% več mladih žensk kot moških brezposelnih. Težava je v tem, da je brezposelna populacija iz leta v leto mlajša.

Zanimiv je podatek, da se zaradi depresije in drugih duševnih bolezni (vedenjske motnje, strah, psihosomatske bolezni) na primarni ravni  po zdravstveno pomoč zateče več žensk kot moških, je pa v bolnišnični obravnavi več moških – in to število iz leta v leto narašča. Podatek, da je več samomorov med moškimi (kar štiri krat več) je zanimiv v primerjavi s podatkom, da je poskusov samomorov več pri ženskah.

Ženske tudi bistveno manj časa posvečajo kulturi, rekreaciji, športu, konjičkom in družabnemu življenju (po podatkih iz leta 2002 le 39 minut, moški pa več kot uro). Podatki iz leta 2004 pa kažejo tudi, da imajo  ženske dobro uro manj prostega časa kot moški.

Skica za ogledalo

Naslov ni moj. Tako je namreč poimenoval svoj nagovor oblikovalec in letošnji dobitnik velike Prešernove nagrade Miljenko Licul. Izhajal je iz domene, da ogroženost okolja postaja središče strahov, skrbi ter zanimanja vseh nas in da se svet – čeprav pozno, a vendarle odziva na ta problem, se ga zaveda in išče rešitve zanj.

Toda, ali se enako glasno zavedamo tudi duhovnega onesnaževanja? Bi bilo preveč pogumno trditi, da je onesnaževanje duha mati vseh onesnaževanj, se je nato vprašal.

Tem besedam, ki so iz odra mariborskega gledališča odzvanjale času primerno – resda so bile izrečene razredčenemu občinstvu – je mogoče pritrditi na vsakem vogalu.

Da ne? O, pa ja!

Ravnokar se je iztekla špica sobotnega Utripa. Tik pred koncem je Vodušek vendarle stisnil en švenk iz prešernove proslave. Ni ga bilo več kot za pet sekund. Hitro ga je namreč povozilo bistveno daljše poročilo iz Eme. Lanskoletna izvajalka je imela izjavo, Rebeka je zapela in bilo je kup tega dogajanja. Še prej pa gor in dol po političnem tednu s tendenciozno izbranimi in našemljenimi povzetki interpelacijske seje, afere MZZ etc.

Jasno, Licula ni bilo mogoče citirati, ko pa je govoril o brisanju mej med kakovostjo in funkcijo medijskih informacij v ozračju novo nastalega turbo vzdušja.

Ni ga bilo mogoče citirati tudi zato, ker je nagrajenec raven javne televizije spravil na podobo gospodinje, ki doživlja vrhunsko srečo ob lesku straniščne školjke. Saj poznate tisto reklamo za ne vem kakšno WC čistilo, kjer ženska leze v straniščno luknjo in se ob tem orgastično reži!

Nagrajenec je govoril o vizualni kulturi, ki je vse bolj ogrožena v imenu svobode trženja in izražanja. Ja, do kje gre lahko ta svoboda trženja? Lahko ob tem žrtvuje dostojanstvo duha in kulturno podobo narave?

To sem se vprašala včeraj, ko sem slišala, da je v cirkus, ki so ga na kulturni dan priredili v Postojnski jami prišlo deset tisoč obiskovalcev. Največji kulturni dogodek osmega februarja je bil cirkus; postavljen ob človeški ribici, ki – uboga revica – ne prenese niti rahle svetlobe, ki seva izpod leče kakšnega biologa.

Mimogrede, spomnim se Felixa, najbolj nesrečnega in še danes ne videnega slovenskega filma pokojnega Boža Šprajca, ki se začne s kadrom zemljevida Jugoslavije po katerem potuje povečevalno steklo in poudarja poti (scenaristu Dušanu Jovanoviču je ta detajl res uspel – če hočeš najti Slovenijo, se jo moraš lotiti z lupo!).

Znanstvenik v Felixu je na zemljevidu namreč iskal Postojnsko jamo s svetovno znano človeško ribico, ki jo je nameraval prepeljati drugam, a se je revica zaradi blokade ob osamosvojitveni vojni nekoliko otoplila, saj se je led v skrinji stopil.

Ne glede na to – Postojnska jama je bila center znanstvenega zanimanja. Osmo čudo sveta, skratka.

Tako pač je; kapnikom in dostojanstvu časa ne gre delati sile z »zajlami« in z vsem inštalaterstvom, ki ga narekuje tržni cirkuški spektakel.

Dovolj »spektakla« so tam uprizorili Nemci.

Še Bergerjeva gledališka predstava o Freudovih Interpretacijah sanj je komaj preživela silo nad naravo – a vendarle smo si njegovo inscenacijo sredi podzemne kristalne dvorane ogledali v dobro preštetih odmerkih. Bolj skromno kot jaslice.

Ja, kaj pa bi rekel na cirkus v kraški jami Freud?

Leta 1898, ko je z vlakom potoval iz Trsta na Dunaj, so se – kot je bilo takrat običajno – potniki ustavili v Divači, da bi tam prespali. Vaški posebnež Gregor Žiberna – Tentava (dal ga je menda rad na zob) in drzni raziskovalec jam jih je peljal s kočijo nekoliko naokrog. Tudi Freuda. Peljal jih je v bližnjo kraško jamo, ki jo je celo sam odkril.

Sigmund Freud je bil fasciniran. Jama je sicer majhna in ne tako impozantna kot Škocjanska ali Postojnska jama, a vendarle je Freudu tako ugajala, da je to potovanje opisal svojemu dunajskemu prijatelju Wilhelmu Fliessu.

V pismu, ki ga je pred leti našel Mladen Dolar je Freud opisoval jamo kako je »napolnjena z raznovrstnimi redkimi kapniškimi tvorbami, stolpičastimi kolači, čekani, zavesami, koruznimi storži, težko nagubanimi šotori, gnjatjo in perutmi, visečimi do stropa…«

A zanimivih opisov ni bila deležna le jama, temveč tudi vodnik Tentava, ki ga je Freud opisal: “…omamljen od pijače, vendar precej zanesljiv in poln humorja…propadel genij, ki je nenehno govoril o svoji smrti, o svojih sporih z duhovščino in o svojih dosežkih v tem podzemeljskem bogastvu…spoznal sem, da je nevrotik in da so njegova osvajanja jam njegov erotični ekvivalent…«

Ja, tako je to z jamami. In Slovenci. Dober vzorec Slovenca je dobil Freud, a ne?

Na prelomu tisočletja sem v to jamo spravila dva fanta: Slavoja Žižka in Mladena Dolarja, ki sta govorila o tretjemu: Sigmundu Freudu.

Oba vrvohodca sta bila cirkuška v toliko, da jima je pridno kapljalo iz kapnikov za vrat, oba pa sta se delala, kot da sta pod jasnim nebom. V bistvu sta bila na Sorboni.

V tisti jami ni bilo kamer. Tudi deset tisoč obiskovalcev ni bilo. Tista peščica, ki je poslušala pa ne bo pozabila. Ne narave in tudi družbe ne.

Jeftini slatkiši

Nemogoče? Recimo si, da bi bilo mogoče! Namreč to, da  bi  v volilnem letu enostavno zamrznili sprejemanje zakonov, ki  nalagajo velike finančne obveznosti za obdobja naslednjih mandatov, in ki jih poganja načelo dedka mraza, všečnih dobrodelnosti in nagrad.

Volilno leto je nevarno, saj lahko z lahkoto požre realno pamet  s pomočjo daril, ki naj bi bila kasneje poplačana z glasovi. A lepljive misli, ki jih poganja tovrstna preračunljivost, lahko mimogrede zamajajo stabilnost javnih financ – seveda tistih, ki padejo v račun po volitvah.

Značilen primer je obljuba toplih obrokov srednješolcem. Šele v  četrtem letu vladanja in po treh letih zavračanja vseh amandmajev na predloge proračunov in predvsem prigovarjanj o njihovi postopni uveljavitvi, so sedaj obljubljeni  krožniki na pogrnjeni mizi. Ni težko reči: »Dajmo jim jesti!«, če se jim bo kuhalo šele čez dve leti.

A vendarle se danes  to prijetno sliši in nihče ne more trditi, da je to slabo. Še to, da je dvomljivo dati dva evra in pol za hrano otroku staršev, ki kopičijo bogastvo na Kajmanskih otokih in otoku staršev, ki so na cesti, je problematično.

Dušan Mramor je nekoč kot finančni minister take apetite hitro spravil ob okus. Resda  se je lahko oprijel železne discipline, ki je bila potrebna za vstop v evro območje. Pa četudi ne bi bilo tega dejstva, bi mu njemu lastna askeza in pragmatizem, ki se ji je kasneje reklo »tehnokratska post-drnovškova odtujenost ljudstvu« narekovala, da udari po prstih tiste, ki bi želeli preveč lošča na svojem gvantu.

Ugodne ekonomske razmere so tiste, ki lahko pogrnejo mize tudi srednješolcem, je dejala koalicijska poslanka Alenka Jeraj. V isti sapi je njen in vladni šef  obljubil, da bo zaradi draginje, ki pesti ljudi, vlada odpravila RTV prispevek tistim, ki so reveži, vsem ostalim pa ga bo znižala.
Lepo, bo rekla večina, ki je priključena na elektriko. Nevarno, bo rekla manjšina, ki misli razumno.

Že tista obljuba pred referendumom o zakonu o RTV, da bomo dobili (boljši in) cenejši program, bi lahko zmrazila vsaj uslužbence, če ne že odjemalce javne radiotelevizije. Kajti brez sanacijskega programa (in tega generalni direktor ob kandidaturi ni imel, tudi običajnega ne, kaj šele sanacijskega) enostavno ne moreš obljubiti, da boš dal več s tem, ko bomo mi dali manj.
Nekdanja zaveza o nižjem RTV prispevku je bil seveda  neodgovoren politični manever, s katerim so botri  zakona obglavljali RTVS v veri, da bodo potem njihove glave bolj ljubljene. Nevarna demagogija, ki se jo vnovči z lahkoto, saj je okoli javnega dobra vedno dovolj megle.

Toda po demagoški noči je prišla streznitev – stiskanje pasu v javnem zavodu RTVSLO in stiskanje zob ob vprašanjih, kje je sedaj ta boljši in cenejši program. A stiskanje zaenkrat vseeno ni bilo dovolj naporno, ker je prodaja nekdanjih vlaganj v Eutelsat navrgla dovolj denarja, ki se ga je usmerilo tudi tja, kamor prvotno sploh ni bil namenjen. Namenjen pa bi moral biti za digitalizacijo in tehnološki razvoj, ne pa za nakupe licenc »piramidalnih« in podobnih podvigov.
Če bi vladarji, ki so skrbniki edinega javnega medija, za ta medij res skrbeli, potem bi mu morali pomagati, ne pa da pomagajo sebi z namerami o znižanja naročnine. Zase so itak že poskrbeli – med drugim tudi s parlamentarnim programom, ki so ga zaukazali  ne da bi vedeli koliko stane (uf, šele sedaj se vidi!) in kdo ga – v času visoke računalniške pismenosti -  sploh rabi.
Nižji prihodki od RTV prispevka pomenijo lahko le to, da se bodo morali povečati prihodki od reklam. To bo hišo sililo v še bolj všečne in komercialne programe. Javni servis vse bolj pozablja na svoje poslanstvo. To pa je zagotavljanje tistih vsebin, ki jih niso dolžni zagotavljati ostali. Nižji prihodki pomenijo tudi slabše pogoje dela, blokiranje razvoja, večjo eksploatacijo zaposlenih, manj kvaliteten program in – kar je najpomembnejše – še večjo odvisnost od državnega proračuna. Popoln zakol, torej.

Na današnji dan …

Na današnji dan, 26 aprila 1941, so predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, sokolov in slovenskih kulturnih delavcev v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda, na kateri je temeljil štiriletni narodni odpor.

67 let kasneje se  lahko upravičeno sprašujemo o tem, kakšna bi bila danes naša realnost, če bi takrat prepustili svojo usodo okupatorjem in pristali na to, da ne hodimo več po svoji zemlji. Kaj bi bilo, če bi takrat obveljala misel, da smo Slovenci premajhni in da bi bilo bolje, če bi počakali, da o izidu vojne odločajo velike sile? Kaj bi bilo, če bi  nas takrat zajela neenotnost in, če bi navkljub obupni stiski  izgubili vero, voljo in moč?

Zgodovina ni tako samoumevna, kot se mogoče kaže oddaljenemu pogledu. Zato naj velja vse spoštovanje tistim odločitvam in dejanjem v naši več kot pol-stoletni preteklosti, s katerimi se je enotno ubranila ukradena svoboda. Odločitve in dejanja OF so temeljile na vrednotah, ki jih velja braniti še danes. Še posebej pa velja živeti tisto, ki je pozivala k dosledni uvedbi ljudske demokracije.