Veliko vrst, en planet, ena prihodnost

Svetovni dan okolja – 2010

Letošnji svetovni dan okolja je posvečen biotski raznovrstnosti. Ta je ogrožena in kar je najhuje za to ogroženost vemo že vrsto let pa tako v domačem kot tudi v mednarodnem merilu nismo storili prav veliko, da bi zeleni planet ohranili v biotski raznolikosti. Sam sem se pomena biotske raznovrstnosti začel zavedati, ko sem pred slabimi dvajsetimi leti prebral knjižni bestseller, ki ga je napisal znani biolog Edward O. Wilson z naslovom The Diversity of Life. Gre za zagovor življenja v njegovih najbolj različnih in nenavadnih oblikah in za spoznanje o tako rekoč čudežni mreži povezav v kateri vsaka vrsta vzpostavlja možnosti za življenje drugih vrst. Navkljub vsej naši znanosti smo uspeli identificirati približno 2 milijona vrst, strokovnjaki pa ocenjujejo, da je na našem planetu od 5 do 100 milijonov vrst. Posebej zastrašuje dejstvo, da dnevno izgubljamo vrste, ki jih niti ne poznamo in zato tudi približno ne zmoremo oceniti kaj te izgube pomenijo za življenje na Zemlji.

Z uničevanjem biotske raznovrstnosti, to je treba posebej poudariti, dejansko izgubljamo podstat za lastno življenje, to je za življenje človeške vrste, ki je sicer – in to ne glede na njeno kulturno utemeljitev – po celi vrsti lastnosti sama izpostavljena številnim tveganjem. Zato so prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti osnova tudi za našo kolikor toliko varno prihodnost, saj se moramo zavedati, da bo vsak poskus, da bi se človek kot vrsta s pomočjo znanosti, tehnike in kulture odtrgal od svoje biološke ter naravne osnove, obsojena na neuspeh in na propad vrste kot take.

Seveda se narava spreminja tudi sama in brez človekove pomoči. Naravne katastrofe od časa do časa povzročijo številna hipna ali tudi počasna izginotja določenih vrst življenja, toda hkrati se razvijejo niše za nastanek novih vrst. Mogoče je tako nastala tudi naša vrsta. Nekaj povsem drugega pa je kadar osiromašenje biotske raznovrstnosti povzročajo zavestni posegi v naravo, ki spreminjajo pogoje življenja.
Industrializirano kmetijstvo z gojenjem monokultur popolnoma preobrazi raznovrstnost krajine in jo izpostavi številnim tveganjem, katerih učinke že žanjemo. Spremembe v vodnem okolju zaradi onesnaženosti voda, predvsem pa izsekavanje gozdov (na srečo to zadnje pri nas še ni problem) bistveno zmanjšuje biotsko raznovrstnost.

Slovenijo je narava obdarila z veliko raznovrstnostjo življenja, je z vidika biotske raznovrstnosti ena od najbolj zanimivih držav v tem predelu sveta. Na našo veliko srečo smo jo zaenkrat še kar dobro ohranili, vendar to ni zagotovilo za prihodnost. Danes se srečujemo s številnimi ugovori zoper Naturo 2000, torej zoper projekt, ki nam bo pomagal ohraniti to čudovito pestrost življenja. Je pač že tako, da se pravega pomena določenih vrednot zavemo šele takrat, ko smo jih dokončno izgubili. Upam, da tudi v primeru Nature 2000 ne bo tako.

V stranki Zares se zavedamo pomena biotske raznovrstnosti, vemo pa da samo en dan v letu ni dovolj, da bi jo tudi ohranili.

Nespodobnost v parlamentu

Ker boga ni, je dovoljeno vse. To za Dostojevskim ponavlja Janez Janša. Ob neki drugi priložnosti, ko se je razpravljalo o moji razrešitvi z mesta predsednika Državnega zbora, sem opozoril, da velja prav obratno: prav zato, ker (ali »če« za agnostike) boga ni, tudi ni vse dovoljeno. Da ne razpredam preveč – ni neke zunanje moralne avtoritete, ki bi vodila moja dejanja, zato moram toliko bolj sam prevzeti odgovornost za posledice mojega ravnanja in ravnati po načelu »kar želiš, da drugi ne storijo tebi, ti ne stori njim«, itd… V luči takšne argumentacije velja – ker bog je, je dovoljeno vse, so dovoljena nespodobna ravnanja in projiciranje odgovornosti zanje v zunanjo avtoriteto, pa naj bo to bog, partija, ali katerikoli politični cilji. Sklicevanje na zunanjo avtoriteto, ne pa na lastna etična načela, utemeljuje katerokoli vojno ali pogrom zoper kogarkoli. Zanimivo je opazovati, kako se je pri Janezu Janši tako sprevrženo načelo spremenilo tudi v načelo delovanja. Za dosego svojih ciljev je v imenu teh ciljev dovoljeno vse. Tudi uporaba in zloraba drugih ljudi.

Naj navedem dva primera. Prvi je seveda iz ustavne obtožbe zoper predsednika Republike. Ob koncu mučne razprave, ko so vsi argumenti za razrešitev nekako zvodeneli in ko je bilo treba dokazati predsednikovo odgovornost za »odlikovanje zločina«, je Janša na dan spravil dokazovanje o morebitni vednosti ali celo vpletenosti predsednika za bombni atentat v Velikovcu. Da bi dokazal svoje že na prvi pogled obskurne obtožbe, so v poslanski skupini SDS v nasprotju s poslovnikom Državnega zbora razdelili materiale nekdanje SDV v upanju, da bo že sama prisotnost teh materialov dokazovala njegove navedbe, čeprav jih sama vsebina ne potrjuje in še bolj poudarja absurdnost argumentov. Pri temu Janeza Janše ni prav nič brigalo dejstvo, da je z javnim izpostavljanjem teh dokumentov prizadel druge ljudi. Predvsem pa Dr. Grilca in dr. Dumpelnika, ki jima dokumenti pripisujejo odgovornost za nekatere atentate na slovenskem Koroškem v sedemdesetih letih. To je seveda med koroškimi nemškimi nacionalisti sprožilo novo gonjo zoper obe ugledni osebi in zoper Narodni svet koroških Slovencev ter za nazaj ideološko opravičilo odrekanje kolektivnih in individualnih pravic pripadnikom slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem. Če kdo, potem bi moral Janez Janša vedeti, da dokumenti nekdanje Udbe niso sami po sebi »čista resnica«, marsikateri, posebej če gre za razne zapisnike, so prirejeni za določene cilje, mogoče tudi za diskreditacije in javna objava »kar tako«, brez kritične zgodovinske valorizacije, pomeni dejansko nadaljevanje Udbinih metod in prakse. Udba je mrtva, ampak še deluje. Njena mentaliteta pa se je paradoksalno preselila v glave tistih, ki imajo največ povedati zoper njo. Ampak nauk je pri tej zgodbi jasen: za dosego svojih političnih ciljev vse je dovoljeno, če bog je ali pa če ga ni, med drugim tudi diskreditacja nič hudega slutečih drugih ljudi. V tem primeru dr. Grilca in dr. Dumpelnika, ki sta šele od Janeza Janše zvedela, kaj vse sta zminirala na slovenskem Koroškem.

Drugi primer se seveda nanaša na zadnjo izredno sejo in na razpravo o »novih dejstvih« v zvezi z arbitražnim sporazumom. Znova so akterji eni in isti. V uvodnem nastopu je Janez Janša kot »novo dejstvo« predstavil javno sprejet in objavljen zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, ki ga je na javni seji sprejel Hrvaški Sabor. Bolj javno to »novo dejstvo«, ki je staro več kot šest mesecev, niti ne bi moglo biti. In iz tega je potegnil naslednjo trditev: »Da ni hrvaška vlada slovenski obljubila in zagotovila ob dogovarjanju za ta sporazum, da ima Slovenija nesporen teritorialni stik oziroma izhod v mednarodne vode, ampak je Slovenija pristala na to, da lahko Hrvaška s svojim stališčem in s svojo izjavo informira tako švedsko predsedstvo Evropske unije kot tudi Združene države Amerike.« Tako rekoč še preden je Janša končal svoj uvodni nastop sta ga že demantirala veleposlanica Kraljevine Švedske v Sloveniji in predstavnik Ambasade Združenih držav Amerike. Ampak zopet nič: kot da ima predsednik SDS »licenco za laž« in mu je dovoljeno govoriti neresnice, ne da bi kdorkoli pisnil. Če bi bil to kdo drugi, bi ga mediji »ubili«. Za resnico, kot jo razume Janez Janša, je dovolj, da preprosto ne priznaš laži. Torej, če ne lažeta Švedska in ZDA, ki naj bi bili priči, da Slovenija soglaša z enostransko izjavo Hrvaške, če torej ne laže tudi Pahor, potem laže Hrvaška. Če je temu tako, zakaj ne gre in skliče izredno sejo hrvaškega Sabora in prenese zunanjepolitični škandal, ki ga je zakuhal v slovenskem parlamentu, vsaj v hrvaškega, in naj se izkaže kot pravi domoljub!

Oba navedena primera kažeta na pogubnost načela »da je vse dovoljeno« – z bogom ali brez – predvsem pa parlament degradirata na neke vrste tribunal, ki lahko sodi o vsem in na kakršni koli način. Slovenija se mora upreti tej pogubni politični praksi in politični kulturi preoblečenega udbaštva, ki so mu najbolj podlegli prav tisti, ki se najbolj deklarirajo zoper njega, saj izenačuje videz in realnost, prevaro in odkritost, resnico in laž. To je več kot le nespodobnost.

Dr. Pavel Gantar

Arbitražni sporazum in Blejsko jezero

Želel bi si, da bi bil vsaj en stavek iz včerajšnjega (3. maj 2010) “referendumsko-arbitražnega” nastopa Janeza Janše v Državnem zboru resničen. In sicer tisti, ki govori, da obstaja alternativa na referendumu eventualno zavrnjenemu zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma. V svojem drugem nastopu (v prime timu med 18:30 in 19:00) pravi Janša med drugim tudi naslednje: “Obstaja pa seveda še druga možnost, ki je še hitrejša, enkrat je že bil izpogajan nek sporazum, ki ga Hrvaška ni ratificirala. Če se ji mudi, naj ga ratificirajo in bo problem rešen“. Janša seveda govori o sporazumu Drnovšek-Račan, sporazumu torej, ki bi v slovenskem parlamentu nedvomno dobil 2/3 podporo tudi še danes, na Hrvaškem pa je bil enoglasno zavrnjen, ko ga je Račanova vlada sicer že sprejela.

Ali se lahko torej vrnemo k sporazumu Drnovšek-Račan, ali lahko ta sporazum sploh držimo pri življenju kot realno opcijo, tudi če se Hrvaška z njim (še) ne strinja? Žal po mojem mnenju ne. Ta možnost je bila dokončno pokopana tiste avgustovske nedelje leta 2007 na Bledu, ko je pred v soncu se lesketajočim jezerom vpričo malo odsotnega in presenečenega Janeza Janše Sanader kratkomalo izjavil da bo Meddržavno sodišče v Haagu rešilo mejni spor med obema državama. Janša tedaj na licu mesta, niti pozneje ni javno reagiral. Danes se brani, da ni podpisal skupne izjave za tisk, kar je pač malo vredno dejstvo, saj prav zato ni bila nikoli objavljena. Besede Iva Sanaderja pa so bile javno objavljene, še več – na veliko so jih povzemali in prenašali domači in tuji mediji.

Da bi razumeli kontekst in pravo vrednost Janševih izjav v kontekstu referendumske razprave, se je treba vrniti malo v zgodovino. V konec devetdesetih let in na začetek tega stoletja. Slovenija je začela s pristopnimi pogajanji. Urejanje mejnih vprašanj ni bila velika tema pogajanj, je pa EU izrazila pričakovanje, da bo Slovenija rešila tudi vprašanje meje s Hrvaško. To je bil tudi razlog, da se je Drnovšek v veliki diskreciji, pa vendarle ob konzultacijah s tedanjo opozicijo – predvsem Janezom Janšo lotil dogovarjanja z Račanom. Rezultat je bil znan – potrjen sporazum na obeh vladah in potem enoglasno zavrnjen v hrvaški politiki. Z zavrnitvijo je bila Hrvaška postavljena v defenziven položaj, cilj njene “mejne politike” v odnosu do Slovenije pa je bil enostaven – proč od sporazuma Drnovšek-Račan in prenos odločitve na mednarodno sodno telo. Vse do leta 2005 torej do Brionskega sporazuma smo v Ropovi vladi imeli lahko delo, kadar so nas vprašali, kako kaj urejevanje meje s Hrvaško? Odgovor je bil enostaven, sporazum je pripravljen, potrjen tudi na hrvaški vladi, čakamo, da bo hrvaška politika našla dovolj zrelosti, da ga sprejme in potrdi. Mi smo svoje delo opravili. To je bil zelo prepričljiv odgovor in naši tuji sogovorniki so ga dobro razumeli.

Stvari so se začele spreminjati po spremembi oblasti v Sloveniji, hkrati pa se je že začelo približevanje Hrvaške EU. Počasi so začeli prihajati glasovi o pritiskih predvsem preko Evropske ljudske stranke, v kateri je imel Sanader pomemben vpliv, na Janševo vlado naj za božjo voljo pristane na reševanje mejnega vprašanja pred mednarodnim sodnim telesom. Rezultat je blejsko srečanje in “načelen dogovor” s vključitvi tretjega v reševanje spora in, kot že zapisano, “pokopan” sporazum Drnovšek-Račan. Janša ima prav, ko pravi, da tega ni naredil brez vednosti tedanje opozicije, vendar zavaja, ko trdi, da je (nehote) pristal na Haaško sodišče z njenim soglasjem. V zvezi s tem sta pomembna dva sestanka – eden pred in drugi po blejskem srečanju. Na zadnjem sem bil kot predstavnik Zaresa prisoten sam, na prvem pa je bil prisoten Matej Lahovnik. Na prvem sestanku je Janša dobil soglasje, da se lahko pogovarja tudi o možni vključitvi tretjega (arbitraža, sodišče, mediacija) v reševanje spora, nikakor pa ni dobil soglasja, da lahko pristane na konkretno Meddržavno sodišče v Haagu. Drugega sestanka se spomnim zelo dobro, predvsem po turobnem vzdušju in številnih vprašanjih ter zahtevah za pojasnjevanje, kaj se je dejansko zgodilo na Bledu. Še najbolj “konstruktiven” je bil Pahor, drugi, vključno s predstavnikom tedaj vladne SLS Janezom Podobnikom, smo bili precej nejevoljni. Meni je bilo jasno. Zapravili so sporazum Drnovšek-Račan in pomembno prednost, ki smo jo imeli v odnosu do Hrvatov. Še najrajši bi preprosto zavrnil dogovor, vendar sem, to priznam, okleval – ali naj tvegam politični razkol ob blejskem načelnem soglasju in gremo z dežja pod kap, ali pa naj vsaj navzven ohranimo enotnost in poskusimo rešiti, kar se rešiti da … ustanovitev komisije ekspertov ipd … relativiziranje odločitve za Haaško sodišče. Mislim, da sem za medije po sestanku izjavil, da bomo šele videli skozi proces, če bo tisti tretji res Haaško sodišče in da je tudi nerešitev spora boljša od slabe rešitve. O tem sem napisal celo blog na spletni strani stranke Zares. V bistvu je celotna opozicija ravnala povsem drugače, kot ravna Janez Janša ob arbitražnem sporazumu. Čeprav nezadovoljna, ni tvegala javnega razkola, prav zaradi tega, da ne bi še poslabšala položaja – Janše pa takšne okoliščine ne zanimajo, prav to, da lahko iz tega potegne politične točke – in ne interesi države – so njegov končni in zadnji cilj. Zato tako tudi nastopa.

Če je bila ključna politična drža Hrvaške do blejskega srečanja stran od sporazuma Drnovšek-Račan, mora biti po tem srečanju ključna slovenska politična usmeritev, stran od “načelnega soglasja za Haaško sodišče“. Zakaj? Haaško sodišče je, recimo temu geografsko sodišče, kar pomeni da ob raznih mejnih sporih vzame v roke določbe mednarodnega prava ter ravnilo, šestilo in kotomer, ter določi mejo. Zunanje okoliščine sodnikov ne brigajo dosti in kaj bi to pomenilo za nas, bi moralo biti vsakomur znano. Že res, da njegov statut v drugem odstavku 38. člena dopušča odločanje po načelu ex aequo et bono, vendar če se obe strani strinjata. Do tega dogovora Janša s Hrvati ni prišel. Pa tudi če bi, se po mojem mnenju, in pri tem se razlikujem od nekaterih zagovornikih načela zunanje pravičnosti tako iz pozicije kot opozicije, nanj ne bi kazalo zanašati. Malo se je treba ozreti po filozofiji prava. Za pravno normo velja predpostavka, da je notranje, torej inherentno pravična, če ni, je kljub njeni pravni veljavnosti omajana njena legitimnost. V to pa sodniki neradi pristajajo, saj se za razliko od veljavne pravne norme šele morajo dogovoriti, kaj je tisto, kar je temelj zunanje pravičnosti. To pa utre pot k subjektivni presoji, ki je nasprotna presoji po objektivni pravni normi, hkrati pa ji odvzema še inherentno pravičnost. Zato je takšnih presojanj malo, bojda Meddržavno sodišče po načelu ex aequo et bono še ni razsojalo.

Prav v tem je po mojem mnenju velika prednost arbitražnega sporazuma. Je telo sui generis in pravila, po katerih se odloča, so postavljene prav v tem sporazumu. Med njimi je tudi določitev stika Slovenije z mednarodnimi vodami. Če že moramo iti v reševanje mejnega spora s Hrvaško s pomočjo tretjega (sporazum Drnovšek-Račan je pogoltnilo Blejsko jezero), je arbitražni sporazum – takšen, kot smo ga ratificirali v Državnem zboru – daleč najboljša rešitev. Je daleč pod mejo nerazumnega tveganja, v katerega bi se spustili, če bi sledili Janševi poti.

Klimatske spremembe: ali bo leto 2012 prišlo prezgodaj?

Danes se je začela 15. konferenca držav pogodbenic Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah in, kar po navadi zanemarjamo, 5. konferenca držav pogodbenic Kyotskega protokola – do sedaj edinega zavezujočega protokola, ki si je za cilj zastavil zmanjševanje toplogrednih plinov (TGP). Kot to danes radi rečemo – vrh v Kopenhagnu je globalni dogodek, tako po medijski izpostavljenosti, še bolj pa po dejstvu, da se ukvarja z enim od najbolj perečih globalnih problemov – to je s klimatskimi spremembami.

Vrh v Kopenhagnu je bil že vnaprej označen kot prelomno srečanje, saj naj bi dve leti pred iztekom Kyotskega protokola prav na tem vrhu dosegli dogovor o novem zavezujočem sporazumu, kar bi seveda omogočilo, da se po letu 2012, ko se zaveze po Kyotskem sporazumu iztečejo, nadaljujejo organizirana in zavezujoča prizadevanja mednarodne skupnosti za zmanjševanje emisij TGP in za prilagajanje na podnebne spremembe. V tem prispevku se ne bom ukvarjal s pomanjkljivostmi in slabostmi Kyotskega protokola – navsezadnje so emisije TGP od njegovega podpisa v letu 1997 narasle za 20%, ocena pa je, da bi narasle še mnogo več, če ne bi bil podpisan.

Vprašanje za Kopenhagen je, kakšna bo usoda postkyotskega dogovora in kdaj ga lahko pričakujemo. Vrh v Kopenhagnu se je že začel s prelomljeno obljubo. Sodeč po besedah glavnega pogajalca Yva de Boera se na konferenci pričakuje »okvirni dogovor« brez podrobnosti in s tem brez upoštevanja vrednih konkretnih zavez, saj lahko eventuelni splošni dogovor za zmanjšanje emisij TGP od 15 do 20% do leta 2020 smatramo kot »business as usual« torej za zaveze, ki bi jih verjetno izpolnili tako ali tako, že zaradi redkosti ogljikovodikovih energentov in s tem povezanega naraščanja njihovih cen. Že nekaj časa, vsaj pa od konference na Baliju, je tudi jasno, da bo »arhitektura« novega postkyotskega dogovora precej drugačna od tega, kar imamo sedaj. Lahko predvidevamo, da bo novi dogovor, ki se bo oblikoval po Kopenhagnu bolj ali manj seštevek posameznih nacionalnih strategij »velikih igralcev« – od EU, ZDA pa do Indije, Kitajske in Brazilije in bo zato močno podvržen skušnjavi »brezplačne vožnje« (free rider dilemma) in nekooperativne igre v pomenu »zakaj bi se mi trudili, če se drugi ne«. Dejstvo, da Kyotski sporazum ni imel zavez za hitro se razvijajoča gospodarstva že omenjenih držav in še cele vrste drugih – predvsem ZDA, je bila njegova slabost, zato je vključevanje teh držav v »postkyotsko arhitekturo« pomemben dosežek, vendar z negotovim rezultatom. Zato, ker se bo dogovarjanje soočilo s problemom okoljske ali če hočete »klimatske pravičnosti« – kaj smemo zahtevati od držav, ki imajo nizke emisije TGP na prebivalca, hkrati pa te emisije zaradi hitre gospodarske rasti in velikega števila prebivalcev zelo strmo naraščajo?

Z dobro mero ironije lahko ugotovimo, da bo leto 2012 za spopadanje s klimatskimi spremembami prišlo prehitro. Iz medijskih sporočil, ki jih različni akterji na globalni ravni pošiljajo svetu, lahko jasno razberemo, da so se posamezne države pripravljene zavezati za razmeroma velika znižanja emisij TGP, tja od 40 do 60 ali celo 80% do leta 2040 ali 2050, zelo nerade pa sprejemajo zaveze za pomembnejše zmanjšanje do leta 2020, torej za časovno obdobje, ki spada v horizont ukrepanja sedanjih odločevalcev. Izjema pri tem je Evropska unija, ki je vsaj deloma pretrgala z dilemo »brezplačne vožnje« in se je enostransko zavezala za zmanjšanje emisij TGP za 20%, tudi če druge države ne bodo storile nič omembe vrednega in za -30%, če bo prišlo do ustreznega dogovora.

Naslednje vprašanje na katerega Kopenhagen ne bo dal zavezujočega dogovora je, kako financirati prehod na nizko ogljične in neogljične tehnologije. Ideja, da bi visoko razvite države manj razvitim posredovale ustrezne tehnologije je seveda nerealna, saj te tehnologije niso v lasti držav ali vlad. Sredstva, ki so jih te države pripravljene in zmožne ponuditi manj razvitim pa seveda niti slučajno ne dosegajo potreb. Vprašanja drugih mehanizmov od obdavčevanja emisij, emisijskih trgovalnih shem, »mehanizmov čistega razvoja« v novih okoliščinah ostajajo odprta.

In kaj počenja Slovenija v teh procesih? Nič posebnega. Skrila se je pod skupno stališče EU in že nekaj let nazaj zamudila, da bi odigrala bolj pomembno vlogo, ki bi jo lahko. Če upoštevamo dejstvo, da se izza prizadevanj za zmanjševanje TGP skriva tudi tekma za prehod v nizko ogljično družbo, Slovenija pa nima omembe vrednih ogljikovodikovih energentov, bi v lastno korist lahko potegnila nekaj bolj ambicioznih ukrepov. Še več kot to, tudi prizadevanja vlade v zadnje letu niso razlog za veselje, kvečjemu za manjše razočaranje. Res je, da je bila po »težkih mukah« ustanovljena Služba vlade za podnebne spremembe, za katero upamo, da bo po Kopenhagnu postala operativna. Žal pa je bil zavrnjen predlog Zaresa, da bi to službo vodila ministrica brez listnice. Seveda smo imeli v mislih dr. Lučko Kajfež Bogataj, ki bi poleg strokovno politične lahko odigrala tudi pomembno osveščevalno vlogo. Ko je pred dobrim tednom dni stari/novi predsednik Evropske komisije Barroso objavil tudi ime nove evropske komisarke za klimatske spremembe, sem lahko samo skomignil z rameni. Zopet smo zamudili! Naš predlog (po zgledu Združenega kraljestva) so uresničili drugi.

Dve leti

Zdi se, da je zelo lahko napisati nekaj besed o stranki, ki ima komaj dve leti, je že sodelovala na dveh volitvah, prišla v vlado, ima tretjo najmočnejšo poslansko skupino v Državnem zboru in poslanca v Evropskem parlamentu. Njeni vodilni predstavniki v vladi in parlamentu pa so pod tako rekoč vsakodnevnim ognjem političnih in medijskih nasprotnikov. Nadvse živahno in razbrzdano je življenje te politične mladoletnice.

Vsekakor lahko zapišem, da je stranka Zares v ti dve leti strpala veliko politične zgodovine in nemara še več prihodnosti. Danes že lahko rečemo, če stranke in njenega volilnega uspeha na zadnjih državnozborskih volitvah ne bi bilo, bi imeli opravka s popolnoma drugačno vladajočo koalicijo in s političnim projektom, ki bi Slovenijo oddaljeval od svobodomiselne, sekularne, strpne in v svet ter prihodnost usmerjene družbe.

V politični prostor je stranka vnesla inovacije, ki jih je poimenovala s pojmom “nova politika” – ta meri na vključevanje tistih, ki so iz javnega življenja izključeni, na načelo sposobnosti in kompetenc pri zasedanju javnih položajev, na ukvarjanje s problemi, ki šele prihajajo in ne samo na odzivanje na podedovane težave. Zato nas včasih ne razumejo tudi naši politični zavezniki, kot nas niso razumeli takrat, ko sta naša ministra odločno nasprotovala “zavezništvu” med bankami in kreditiranji menedžerskih prevzemov podjetij.

Stranka zavezanost liberalni politični tradiciji razume predvsem kot zavezanost delovati v skupno dobro in skupno korist in omogočiti, da je to skupno dobro opredeljeno skozi demokratičen in svoboden politični proces in do tiste mere, do katere ne posega v legitimne pravice drugih ljudi. Svoboda kot razpuščenost delovanja nas nikoli ni zanimala.

Stranka mora še veliko narediti za svojo in slovensko politično prihodnost. Navznoter se mora bolj posvetiti članstvu, okrepiti organizacijske oblike, spodbujati notranje razprave, navzven mora predstaviti nove ideje in pobude, predvsem povezane z izkušnjo gospodarske in finančne krize. Nastopil je čas za refleksijo in dolgoročno ukrepanje in ne samo za gašenje požarov!

Imamo še veliko za postoriti. Ni nujno, da bomo vedno uspešni, vendar moramo tvegati. Če tega ne bomo storili, si bomo čez čas očitali predvsem to, da nismo niti pokusili.

In v teh dneh, če je ostalo še kaj šampanjca, bomo stranki Zares nazdravili na mnoga in uspešna leta!

Peter Božič 1932 – 2009

Umrl je Peter Božič, pisatelj in dramatik. Ustanovni član združenja Zares in pozneje politične stranke Zares. Širša slovenska javnost ga pozna predvsem kot enega od najbolj vidnih slovenskih povojnih dramatikov in pisateljev, kot človeka, ki je osebna in družbena vprašanja svojega časa znal prevesti v literarno formo in jih prikazati skozi optike marginaliziranih in zapuščenih, skozi optiko življenja z malo začetnico.

Peter Božič je bil, od kar ga poznam, navdušen debater pa naj je šlo za nogomet – njegovo ljubezen iz strasti, ali pa za različna javna vprašanja, navsezadnje tudi za politiko. Ko se je pred nekaj leti pojavila potreba po novem v slovenski politiki, se je tej pobudi hitro pridružil in jo tudi sooblikoval. Bil je eden od najbolj angažiranih članov stranke Zares, tako na mestni kot na državni ravni. Včasih ni bil najbolj prijeten sogovornik. Toda prav to smo pri njemu cenili. Da je stvari povedal točno tako, kot jih je videl, in se pri tem ni dal motiti. Toda nikomur ni nikoli ničesar zameril in z vsakim, ki se je pojavil na njegovi življenjski poti, kot bežen znanec, sodelavec ali somišljenik, je znal biti prijatelj.

Politična dediščina, ki nam jo zapušča Peter Božič je ljubezen do odprte javne besede, do polemike, do zavzemanja za svobodo in odprtost v najbolj primarnem pomenu te besede, do preskušanja novega in neznanega, do razumevanja politike kot javnega delovanja.

Peter, hvaležni smo ti za vse, kar smo lahko skupaj s tabo storili, da smo stranko Zares umestili v slovenski politični prostor in jo naredili za prepoznavno politično opcijo v tej državi!

Pavel Gantar

Zakaj je treba ubiti Golobiča?

Zato, da bodo nekateri ljudje dobro spali. Golobič je motnja v politiki, neprijetna motnja. Je izkušen, šel je skupaj z nekdanjo stranko skozi leta, v katerih se je oblikovala slovenska politična scena, in spremljal je, kako se je prvotni »demokratični impulz«, ki je botroval demokratični tranziciji, začel postopno spreminjati v interesne konstelacije, povezane z redistribucijo družbenega bogastva v procesih privatizacije. Nakopal si je veliko sovražnikov zunaj in znotraj stranke, v kateri je bil generalni sekretar in ki je bila dvanajst let (skupaj z drugimi) na oblasti. Izstopil je iz politike v letu 2002, ko je pokojni Janez Drnovšek postal predsednik države. Za celotno obdobje od osamosvojitve naprej je nekako veljalo, da je Slovenija obdobje gospodarske transformacije in preobrazbe »družbene lastnine« v zasebno razmeroma dobro prestala, kljub nedoslednostim, napakam ali ekscesom. Ampak vseeno, v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami, da ne govorimo o državah na območju nekdanje Sovjetske zveze, smo jo kar dobro odnesli. Vsaj tako smo mislili. Naj vas spomnim: do leta 2004 je bila oznaka »tajkun« v Sloveniji tujka – še danes mi jo wordov črkovalnik besed podčrta z rdečim. Štiri leta pozneje je med najbolj pogosto uporabljenimi besedami in del našega političnega besednjaka, kadar opisujemo razmere v Sloveniji. Kaj se je zgodilo? Kako to, da smo se, ko smo že verjeli, da smo onkraj najhujšega, predvsem v letih 2004-2008, soočili s procesom lastniške konsolidacije v rokah malega števila ljudi in s podporo tedaj vladajoče politike? Spomnimo se Janševe vlade. Leta 2004 je začela pohod na oblast z retoriko boja zoper klientelizem in korupcijo – celo za njih je bil tedaj »tajkun« neznanka – in jo je štiri leta pozneje zapustila s tajkunsko dediščino. Zakaj je, ko je bil nemara še čas, zavrnila Lahovnikov zakon o prevzemih, ki naj bi prepovedal zastavo delnic podjetja, ki je predmet prevzema za posojilo, s katerim bi ga prevzeli? Odgovor je seveda jasen, zato ker so v procesih tajkunizacije sami sodelovali s kronskim primerom prodaje Mercatorja in z vsem, kar je iz tega sledilo.

Vsem nam, ki smo sodelovali v ustanovitvi stranke Zares, in ne samo Golobiču, je bilo jasno, da je največja nevarnost vlade, ki bo nasledila Janševo, v tem, da spregleda zaključek procesa tajkunskih prevzemov nekaterih največjih podjetij in da hote ali nehote sodeluje v tem, kar je Janševa vlada začela. Ne zaradi tega, ker bi imeli nekaj proti ljudem, ki so to počeli, ampak zaradi tega, ker obremenitve z velikimi dolgovi izčrpavajo podjetja in zmanjšujejo njihovo konkurenčnost. Namesto za razvoj se dobički odtekajo v odplačevanje posojil. Zato odločni nastopi in ukrepi vlade zoper podaljševanje »tajkunskih« posojil. Angažirani in izpostavljeni Golobič je mnogim stopil na prste.

In Ultra je bila dobrodošla zgodba. Najprej izmišljena zgodba o 21 milijonih evrov nezavarovanih posojil pri NLB, za katere se je izkazalo, da jih ni za 21 milijonov, ampak za slabih pet in da so vsa zavarovana. Za to laž se ni nihče opravičil in se tudi ne bo. Ker se ta zgodba ni iztekla tako, kot so avtorji načrtovali, je sledilo nadaljevanje z obtožbo, ki je najhujša za politika – da je lagal, ker pred volitvami nekaterim medijem ni posredoval podatka, da je tudi solastnik v družbi Ultra Sum. Takšnega podatka mu ni bilo treba posredovati in marsikateri politik ga tudi ne bi. Je pa svoje premoženjsko stanje prijavil, tako kot zahteva zakonodaja, komisiji za preprečevanje korupcije. In to edino šteje. Golobič je priznal napako, da je nekaterim medijem zamolčal lastniški delež v družbi Ultra Sum. Vendar mislim, da je bila njegova napaka nekje drugje: da je z zamolčanjem pristal na vnaprejšnjo stigmatizacijo svoje vloge v Ultri – vloge, na katero bi moral biti ponosen.

Očitajo mu, da je izgubil verodostojnost, in to prav tisti, ki so se njegove verodostojnosti vseskozi bali. Golobič je tujek v prevladujoči slovenski politiki in mora tak tudi ostati; če gre, bodo tisti, ki se ga bojijo (in takih ni malo) odpirali šampanjce.

Ob svetovnem dnevu podnebnih sprememb

Podnebne spremembe spadajo med tri ali štiri najpomembnejše probleme, s katerimi se ubada sodobno človeštvo, in ga bodo že v bližnji prihodnosti prizadele bolj, kot si lahko danes mislimo. Čas za dvome o obstoju podnebnih sprememb, ki je podlaga za neukrepanje, je že minil – morali se bomo začeti prilagajati na spremenjene razmere, pa če to želimo ali ne. Morali bomo storiti tudi bistveno več za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, če želimo, da v prihodnosti spremembe ne bodo dosegle ekstremnih razsežnosti. 

Ob tem se je treba zavedati dejstva, da problematika podnebnih sprememb, ki vključuje tako njihovo omejevanje kot prilagajanje nanje ni klasičen okoljski problem, pa tudi rešitve za soočanje z njimi ne ležijo v klasični okoljski politiki.  Zato je prav, da opozorim na nekatere posebnosti podnebnih sprememb. Prvič: emisije TGP so »nedeljive«, kar pomeni, da  enota izpustov v ozračje nediskriminatorno povečuje učinek tople grede v vsej atmosferi. Za razliko od denimo SO2, kjer emisije sicer« potujejo« na velike razdalje, vendar so regionalno omejene. Drugič: vplivi segrevanja so diskriminatorni. Kot je pokazalo IV. poročilo Medvladnega panela za klimatske spremembe, so učinki tople grede precej različni v različnih podnebnih območjih na zemeljski obli. Tretjič: posamezne države različno prispevajo k emisijam TGP, hkrati pa njihov prispevek ni premosorazmeren z učinkom tople grede za posamezno državo v pomenu, da so tiste, ki prispevajo več, deležne tudi večje mere negativnih učinkov. Prav to povzroča nov vidik globalne okoljske nepravičnosti, saj bodo učinki tople grede prizadeli nekatera območja, ki sicer najmanj prispevajo k emisijam TGP. 

Prav zaradi teh lastnosti problematike podnebnih sprememb je učinkovito mednarodno ukrepanje, ki bi temeljilo na zavezujočih dogovorih držav zelo težko in danes smo še precej oddaljeni od novega sporazuma, ki bi v dogovore vključil tudi države, ki do sedaj še niso bile dejavno udeležene. 

Če sem že omenil, da problematika podnebnih sprememb ni predvsem okoljski problem je potrebno dodati, da gre predvsem za razvojni problem prehoda v nizko ogljično družbo, torej v družbo, ki bo svojo prihodnost gradila na nizki porabi ogljikovodikovih energentov, ki so tudi sicer neobnovljivi viri in s procesi globalizacije postajajo čedalje redkejši in dražji. Zelo ambiciozni programi nekaterih razvitih držav, ki sicer ne bodo ekstremno prizadeti s podnebnimi spremembami, kažejo na to, želijo spodbuditi predvsem tehnološki preboj k nizkoogljičnim tehnologijam in s tem tudi priložnosti za ugoden tržni položaj. 

Slovenija pri tem še okleva. Potonila je v sivo povprečje strinjanja s prevladujočimi usmeritvami in ukrepanja v Evropski uniji in zaenkrat še ni prepoznala možnosti in priložnosti za to, da bi se tudi sama vključila v tehnološko tekmo za neogljikove tehnologije, prav tako še ni oblikovala celovite politike obvladovanja podnebnih sprememb in zakonskih osnov zanje. 

Sicer pa bi celovit program za boj proti podnebnim spremembam, ki bi vključeval tako prizadevanja za zmanjševanje emisij TGP, kot tudi prilagajanje na spremembe moral, bi vključevati določeno zaporedje ukrepov. Najprej bi morali: 

• Sprejeti ukrepe s katerimi poleg podnebnih ciljev dosegamo še druge cilje. Značilen primer je politika energetske varčnosti, ki smo jo primorani izvajati že zaradi višjih cen energentov. 

• Temu bi morale slediti ukrepi prestrukturiranja, ki bi moral imeti za glavni cilj prehod na nizkoogljično družbo. Dejavnosti, ki ne bodo zmogle prevzeti zunanjih  stroškov TGP, po letu 2012, ko bo uveljavljen v EU nov način trgovanja z emisijami, ne bodo mogle preživeti.

• Z vidika prilagajanja podnebnim spremembam bi morali revidirati ali pa sploh na novo zasnovati programe upravljanja s pomembnimi naravnimi viri, predvsem z vodami, kmetijsko zemljo in gozdovi. Posebej opozarjam na dejstvo, da Slovenija sploh nima resnega programa upravljanja in gospodarjenja z vodami. 

• Eden od glavnih dolgoročnih problemov v Sloveniji je problem prostorske mobilnosti. Razpršena poselitev spodbuja rabo osebnega avtomobila in otežuje prehod na javni promet. Potrebno se bo posloviti od ideje o neomejeni prostorski mobilnosti že zaradi visokih cen goriv. Zato bo potrebno revidirati prostorske načrte predvsem z vidika zgoščevanja naselij. 

• Eden od temeljnih problemov za politiko seveda je, kako vplivati na spreminjanje obnašanja in navad ljudi. Potrebno je posvariti, da samo s srhljivimi opisi, kaj se utegne zgoditi, če se ne bomo spremenili, ni veliko možnosti za uspeh. Strah ni bil nikoli posebej dober dejavnik za motivacijo. Prej pasivizira. Prav tako ni za pričakovati hitrih radikalnih sprememb obnašanja ljudi, ne zato, ker tega ne bi želeli, pač pa ker se ne morejo tako prilagoditi na nove razmere (npr. opustiti uporabo osebnega avtomobila). Treba je spodbujati ukrepe, ki zahtevajo postopno spreminjanje navad in s katerimi ljudje niso na slabšem. Že omenjeni ukrepi energetske varčnosti so primer za to.

Pa vendarle se zdi, da se v zadnjem času premika. Dobili bomo urad za podnebne spremembe, ki bo pristojen za oblikovanje politike in ukrepov na tem področju, predvsem pa za koordinacijo med posameznimi resorji. Prepričan sem, da bo po strokovni plati urad sposoben opraviti svojo nalogo. Toda tisto, kar pričakujemo od njega, je nekaj več. Kot kažejo izkušnje iz drugih držav, je potrebno zagotoviti politično vodstvo za spremembe! Smo ga sposobni?

»Kavkaški krog s kredo« po slovensko

»Kavkaški krog s kredo« sem pomislil, hiteč proti sobi v kateri sem na hitro sklical neformalni posvet vodij poslanskih skupin, ko je vodja poslanske skupine SDS, Tanko, tik pred glasovanjem o ratifikaciji pristopnega protokola Albanije k NATU, z nekoliko trepetajočim se glasom napovedal obstrukcijo vseh glasovanj v DZ, če jim ne bo ugodeno in Državni zbor ne bo potrdil zaključnega računa državnega proračuna za leto 2007.  Motiv Kavkaškega kroga s kredo, v različnih variantah, je dobro poznan, v naši civilizaciji še najbolj kot Sodba kralja Salomona iz Knjige kraljev. V Brechtovi priredbi gre za to, da se dve materi – prava in namišljena – prepirata kateri pripada otrok. Modri sodnik je zarisal krog, vanjo položil otroka in materi pozval naj ga vzame prava mati. Ženski sta zgrabili otroka in ko sta ga že skoraj raztrgali, je ena vendarle popustila in ga prepustila drugi. Sodnik je zmagovalki otroka vzel in ga potisnil v naročje poraženki. Prava mati je tista mati, ki ji življenje otroka pomeni več, kot pa da je pri njej.

V nedavni slovenski verziji v krogu ni bil otrok, pač pa, recimo temu, vitalni zunanjepolitični in varnostni interesi Slovenije ter mednarodne zaveze v zvezi s članstvom Albanije in Hrvaške v NATU. Te interese in mednarodne zaveze je bila SDS pripravljena raztrgati in pomendrati samo zaradi tega, ker ni bila zadovoljna z izidom razmeroma malo pomembnega glasovanja o zaključnem računu za leto 2007. Zato se ne smemo čuditi, da je koalicija v šoku, ali je kaj takšnega sploh mogoče, tako kot prava mati v kavkaškem krogu, je popustila izsiljevanju, saj ni bila pripravljena tvegati dosti bolj pomembnih vrednot in zavez, ki jih je bila SDS pripravljena brezobzirno poteptati, navkljub temu, da je vseskozi obljubljala drugače.

Če kdaj, smo se morali ob takšnem ravnanju SDS in njenega vodje v Državnem zboru še enkrat zavedati, da v slovenski politiki živimo skupaj s stranko, ki je načela političnega brutalizma, se pravi izsiljevanja, prelamljanja obljub ter zavez, varanja in podobnih nečednosti, postavila za maksimo svojega delovanja. Pri čemer gre celo tako daleč, da s tem hote sesuva lastno opravljeno delo in odločitve, ki jih je sama sprejemala, ko je še bila vladna stranka. Janševa vlada je sodelovala v vseh postopkih in fazah vključevanja Albanije in Hrvaške v zvezo NATO, novi vladi je preostalo samo še to, da pošlje oba ratifikacijska dokumenta v parlament. In tu naletimo na paradoks, ki ga je težko razumeti. V obrambi dosežkov prejšnje vlade, ki naj bi jih bojda izkazoval zaključni račun za leto 2007, je bila pripravljena zavreči vse to, kar je naredila za vključevanje obeh omenjenih držav v NATO in zaigrati mednarodno kredibilnost  Slovenije. Nekaj, kar se upira racionalnemu pojasnjevanju. Ampak, saj takšno ravnanje ni racionalno.

Treba se je zavedati, da je glasovanje o zaključnih računih običajno glasovanje o »lanskem snegu«. Če tega ne naroči Računsko sodišče, vlada, še manj pa parlament, tega dokumenta ne moreta spreminjati. Vsaj za parlament pa velja, da ga lahko obravnava šele potem, ko dobi tudi revizijsko poročilo Računskega sodišča in v bistvu sprejme oba dokumenta. Ker zaključni račun za leto 2007 ni bil potrjen, bi ga vlada morala v vsakem primeru še enkrat prinesti v Državni zbor in zaprositi za potrditev, vsaj če v zvezi s proračunom želi imeti »pospravljene predale«. Zaključni račun je pravzaprav izkaz o bilancah državnega proračuna na nek določen dan in v bistvu zelo malo govori bodisi o dosežkih ali spodrsljajih vlade, ki ga je sprejela. Že dan pred tem ali dan po tem, je lahko zelo drugače. Resnici na ljubo, na podlagi zaključnega računa ne moremo niti hvaliti, niti kritizirati vlade, lahko pa seveda ugotovimo, da je določene postavke knjižila drugače, kot to zahteva Računsko sodišče. Tudi to v bistvu potrjujemo z zaključnim računom.

Gnev SDS ob zavrnitvi zaključnega računa bi še lahko razumeli, če bi poslanci, njeni poslanci, ko so bili še na oblasti, ravnali drugače. Rezultati glasovanja o zaključnem računu za leto 2004, torej bivše »Ropove vlade«  z dne 30.11. 2005 so pokazali, da niti eden od poslank in poslancev tedaj vladajočih SDS in NSi ni glasoval za sprejem zaključnega računa! Rezultat glasovanja je bil 22 ZA in 21 PROTI, torej je bil zaključni račun tako rekoč naključno sprejet, kot je bil prejšnji četrtek naključno zavrnjen. Morala te zgodbe je seveda v tem, da SDS tako kot že tolikokrat doslej, od drugih zahteva drugačno ravnanje, kot ga uveljavlja sama!

In mislim, da moramo ta izziv sprejeti, da moramo ravnati drugače, kot ravna SDS v parlamentu in sicer v slovenskem javnem in političnem prostoru. Ne smemo jim biti podobni in ne smemo slediti njihovim zgledom. Mogoče bo prav zato, otrok iz slovenskega kroga s kredo, izšel nepoškodovan.

Hvala, ampak ne hvala!

Ponudbo »Partnerstvo 2+10 za razvoj ter odgovore na izzive gospodarske krize«, ki jo je, kako paradoksalno, predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša naslovil na druge stranke v koaliciji in opoziciji ter na poslanca italijanske in madžarske narodnosti, je potrebno v obliki in vsebini kot je bila posredovana, zavrniti. Pobudo za sodelovanje pri določenih projektih, ki že po naravi stvari prečijo razmejitev med pozicijo in opozicijo, običajno predlaga predsednik največje vladne stranke, ki je tudi predsednik vlade, kajti prav on je odgovoren za načrtovanje in izvajanje politike v državi. Sedanja vlada ni v sedlu niti še tri mesece, ki se tiho štejejo kot nujno obdobje spoznavanja, prilagajanja in snovanja novih političnih usmeritev, zato sedanjemu predsedniku vlade res ne moremo očitati, da ni pohitel s predlogom sporazuma o takšnem ali drugačnem »partnerstvu«. Navsezadnje, če sem nekoliko figurativen je takšno partnerstvo potrebno oblikovati najprej v vladi sami, saj jo sestavljajo različne stranke in ljudje, od katerih nekateri nikoli niso skupaj sodelovali, zato je tudi tu potreben nek čas za medsebojno usklajevanje in prilagajanje.

Nočem biti malenkosten, zato bom zanemaril gornje pomisleke, sprejel bom sklicevanje na gospodarsko krizo, ki jo prejšnja vlada nehote zapustila novi vladi in na potrebo po hitrem in odločnem ukrepanju za soočenje z njo. Zato pride prav vsak predlog, pa naj bo s strani opozicije ali pozicije, da bi v večji meri aktivirali potenciale ter politike in ukrepe za soočanje s krizo. Tudi Janšev, če je tak. Žal ni. Poskušal bom navesti razloge za mojo trditev.

Prvič: v vsebinskem smislu Janšev predlog zajema tako rekoč vsa področja javne politike od konkurenčnosti, družbe znanja, organizacije države, socialne politike in trajnostnega razvoja. Izven partnerstva tako ne ostane pravzaprav nič. Na ta način se ideja partnerstva ali nadstrankarske politike oblikuje kot dominantna oblika korporativne in unitarne politike, ki odpravlja sodoben koncept pluralizma v politiki. V vsebinskem smislu Janšev predlog povzema temeljne vsebinske usmeritve njegove vlade, ki vsaj v delu opozicije, ki je danes na vladi ni dobil podpore. Po štirih letih njegove vlade nam nima smisla govoriti o njegovih predlogih za svobodo gospodarske pobude,  odpravljanju vzrokov za slabšo konkurenčnost, povečevanju konkurenčnosti na področju visokega šolstva in podobno. Saj danes že vemo, da je večina njegovih ukrepov – ne pa vsi – dosegla prav nasprotne učinke od tistih, ki so jih napovedali in pričakovali. In ne navsezadnje, njegov program, tako kot so ga dojeli volivci ni doživel podpore na zadnjih volitvah.

Mene osebno je med vrednotami na katerih naj bi slonelo partnerstvo zbodlo njegovo pojmovanje solidarnosti, ki jo dojema kot »solidarnost med bogatimi in revnimi, starimi in mladimi ter med različnimi deli države«.  Kot politik, ki je zavezan liberalni politični tradiciji, problem solidarnosti med bogatimi in revnimi ne morem zvesti na vprašanje »usmiljenja« bogatih do revnih, kot vprašanje radodarnosti in altruizma, prav tako kot ga v socialistični perspektivi ne morem zvesti na vprašanje egalitarne redistribucije družbenega bogastva. Postaviti ga moram kot vprašanje kaj se v teku razvoja dogaja s tistimi, ki so v družbi na najslabšem, ali se njihov položaj izboljšuje ali ne, ali jim je dostopnost do javnih dobrin olajšana ali ne? Vendar je to, za optiko Janševega sporazuma že pretežko vprašanje. To, da bi odpravljali revščino, jim ne pride na misel. No, všeč pa mi je, da so med vrednote postavili sicer malo nerodno formulirano maksimo »skrb za naravo in drugo, kar v javnosti nima svojega glasu«. To pa je zelo sodoben koncept.

Tudi sklicevanje na resolucijo o velikih projektih, kot o možnem izhodu iz krize je vsaj zame močno vprašljivo. Prvič zato, ker je način državnega intervencionizma kot ga predlaga ta resolucija že zdavnaj preživet (npr. državno načrtovanje zabaviščnih centrov) in drugič zato, ker nekateri projekti afirmirajo ceneno »razvojno filozofijo« zabave in prostega časa, nekateri pa so celo smešni, kot na primer otok pred Izolo. Vsi pa so brez kakršnekoli ocene družbenih in okoljskih učinkov. Seveda so med njimi tudi dobri in koristni projekti, kot je npr. razvoj neogljikovih tehnologij ali modernizacija železniške infrastrukture. Ampak vsaj za slednjo velja, da ta ni odvisna od resolucije, ampak od »političnih razmer« (kako čudno se to sliši – ampak je res) na Slovenskih železnicah.

Drugič: sporazum je potrebno zavrniti iz proceduralnih razlogov. Janšev predlog srž dogovarjanja in usklajevanja prenaša iz parlamenta na tako imenovani Partnerski svet v katerem sodelujejo predsednik strank podpisnic in o usklajenosti poroča poslanskim skupinam! Vrednote parlamentarizma in vladavino parlamenta kot zakonodajne veje oblasti ter produktivno razmerje med pozicijo in opozicijo dejansko nadomešča vladavina partitokratskega sveta ter zaveza, da bodo poslanske skupine-podpisnice podprle odločitve tega sveta. To je devalvacija demokracije in parlamenta, ki jo vsaj po mojem mnenju v stranki Zares ne moremo podpreti. Namesto tega predlagamo, da vlada sprejme in predlaga Državnemu zboru zakon o posvetovanju in sodelovanju pri sprejemanju odločitev in odpre proces oblikovanja pravnih in drugih aktov tudi za akterje civilne družbe, med drugim tudi za politične stranke, še preden se začne formalni postopek sprejemanja na vladi in v parlamentu. Da vzpostavi pluralno partnerstvo z družbenimi in ne le političnimi akterji!

Seveda imajo politični akterji, ki so zastopani v parlamentu še posebno odgovornost. Tudi to, da se o določenih javnih vprašanjih, ki prečijo politične delitve in imajo posledice, ki segajo daleč čez mandat ene vlade, dogovarjajo ni sporno, vendar morajo to početi javno in na pregleden način. In morajo znati utemeljiti zakaj prav ta in ne kakšna druga vprašanja in zagotoviti, da tega ne počenjajo na račun tretjega, ki pri tem nima besede.

Po mojem mnenju bi sedanja vlada morala z opozicijo vzpostaviti stalen dialog in usklajevanje na treh zelo pomembnih vprašanjih:
• Strategija za odpravljanje gospodarske krize in njenih učinkov;
• Zunanjepolitična in varnostna strategija države;
• Strategija soočanja s podnebnimi spremembami in prehodom na nizkoogljično družbo.

O tem pa kdaj drugič, če bo sploh potrebno in če bomo sploh prišli do tega.