dr. Andrej Rus o napadu na parkirišču

Moja verzija zgodbe

Sedem dni po napadu je Policijska uprava Ljubljana podala sporočilo za javnost na novinarski konferenci 10.12. Ker se sporočilo policije precej razlikuje od tega, kar se je v resnici zgodilo, sem se odločil napisati to pismo za vse tiste, ki ste spremljali dogajanje in mi izrazili podporo, sedaj pa ugibate, od kod take razlike.

Policija je v svojem sporočilu nekaj dodala in precej odvzela. Dodala je, da naj bi prišlo do verbalnega konflikta, torej prepira med mano in napadalcem, zaradi nekakšnega ogorka, kar se ni zgodilo. Bolj nenavadno pa je to, kar je v tem sporočilu odvzela, in sicer, da naj bi me napadalec udaril samo dvakrat, nič pa o tem, da je po padcu skočil na mene in me z vso silo udarjal s pestmi, ko sem ležal na tleh. S tem je na laž postavila mene in Bogdana Biščaka, ki je povzel mojo izjavo. Ta del se je zgodil pred več pričami, a policija vseeno zanika, da bi se to zgodilo.

Kaj se je zgodilo?

Kot sem povedal policiji, sem iz parlamenta šel preko parkirišča na Trgu republike in pri tem pregledoval sporočila na telefonu ter iskal številko, da bi jo poklical. Zato tudi nisem nikogar ne pogledal, ne videl. Ko sem prišel do avtomobila, ki je bil parkiran v vrsti, ki gleda na Maximarket, se je ob meni pojavil neznanec. Ogovoril me je z »gospod«, da sem se obrnil proti njemu in me takoj brez besed udaril naravnost v obraz. Videl sem, da gre zares, zato sem se obrnil, da bi stekel, zato me je drugi udarec zadel v desno stran glave in mi zvil in izbil očala. Stekel sem na glavno vozno pot parkirišča, ki vodi do izhodnih zapornic, zaklical na pomoč in sredi voznega pasu parkirišča zdrsnil in padel. Storilec se je pognal za mano in me z vso močjo obdeloval s pestmi. Z obema rokama sem si zaščitil glavo, napadalec pa je tolkel po njih. Nenadoma je odnehal in stekel proti izhodni rampi, jaz pa sem se prevalil na hrbet in opazil, da je leva roka v nenaravnem položaju leži poleg mene. V tistem hipu je pristopilo več ljudi, med njimi tudi Peter Božič, ki me je spoznal šele, ko sem ga poklical.

Vse to se je dogajalo pred očmi gospoda, ki je sedel v sivem terencu sredi vozne poti in je po pobegu storilca odpeljal, ter pred očmi več prič. Moški so odšli ostali pa sta dve ženski ter več dijakinj, ki so se v skupini vračale iz Etnološkega muzeja. Pomagale so mi počakati rešilca, ki je potreboval približno pol ure. V tem času sem ležal na tleh, obe ženski pa sta me pokrili, saj sem sredi zime ležal na mokrih tleh, mi prinesli vodo in mi podložili glavo, za kar sem jima zelo hvaležen. Najbolj pa mi je ostal v spominu moški, ki je zahteval, da me premaknejo, da bo lahko odpeljal iz parkirišča. Ko sem prepovedal, da bi me vlekli po parkirišču do prihoda reševalcev, je razburjen mahal s parkirnim listkom, češ, da je plačal parkirnino in da mora oditi v 15 minutah od plačila. Tri policistke na kraju dogodka so ustregle gospodu in mu pomagale, da je iz svojega parkirišča manevriral ob moji glavi, da ga moj primer ne bi zadržal.

Zaslišanje

Naslednji dan po operaciji roke v KC sta se oglasila dva kriminalista, ki sta me izprašala in mi takoj povedala osupljivo novico. Pregledala sta vse posnetke varnostnih kamer in na njihovi podlagi prišla do dveh ugotovitev. Prvič, iz posnetkov je bilo razvidno, da napad ni imel nobenega, ne političnega, ne drugega ozadja. In drugič, roko sem si zlomil sam, ker sem bežal pred napadalcem in padel, zato ne bosta preganjala storilca zaradi kaznivega dejanja povzročitve hujše poškodbe, temveč zgolj za lažje kaznivo dejanje nasilništva.

V podkrepitev sklepa, da napad ni imel nikakršnega ozadja sta navedla dejstvo, da naj bi osumljenec dlje časa postopal po parkirišču, kar naj bi dokazovalo, da je brezdomec in da je brez motiva. Nista pa dopustila možnosti, da bi me storilec čakal. Njun drugi sklep, da sem si sam kriv za spiralni zlom roke, pa se je tepel z mojo izjavo pri kateri vztrajam in sicer, da je storilec po padcu skočil name ter me mlatil po glavi, ki sem si jo zakril z obema rokama, tako da je ravno leva roka nosila največjo težo udarcev.

Sedaj, ko je preiskava končana vidim, kako sta elegantno rešila zadrego. Napadalca naj bi izzval jaz sam, tepež na tleh pa naj se po njihovih ugotovitvah ne bi zgodil. Z majhnim dodatkom in s spregledom ključnih dejstev, so kriminalisti dokazali svojo začetno verzijo. Rešili so svojo teorijo, niso pa rešili primera.

Dva problema

Idejo, da naj bi napadalca izzval, sta mi kriminalista ponujala na vseh zaslišanjih. Ključni dokaz, da naj bi do verbalnega konflikta prišlo, je izjava osumljeneca, ki jo je policija vzela kot verodostojno. Policija, ki osumljenca bolje pozna kot mene, mu kot kaže tudi bolj verjame. S tem je policija ugotovila motiv: nedolžen prepir v zvezi z nekakšnim cigaretnim ogorkom, ki se je nesrečno končal.

Kje pa sta dobila drugo, še bolj problematično idejo, da sem si za poškodbo kriv sam, pa ostaja uganka. Prvič, kako vedo, da se je roka poškodovala pri padcu in ne kot posledica močnih udarcev prav po tej roki. Policija me ni nikoli vprašala o tem, kdaj sem začutil bolečino. Bojim se, da so o tem ugibali zgolj na podlagi dejstva, da sem padel. Drugič, in bolj pomembno, pa se sprašujem kako policija razume odgovornost. V očeh kriminalistične policije je napadalec kriv zgolj za neposredno škodo, medtem ko za posredno škodo odgovarja žrtev. Absurdnost takega sklepanja naj ponazorim z dvema primeroma. Ali je posiljevalec potemtakem odgovoren zgolj za odrgnine, medtem ko naj bi bila žrtev posilstva kriva sama za svoje psihične travme? Ali je torej delavec, ki se je pri padcu iz gradbenega odra smrtno ponesrečil, sam kriv za svojo smrt, v kolikor ga nihče ni porinil?

Oba sklepa policije sta na majavih nogah in razkrivata več o prizadevanjih policije, da bi zmanjšala težo kaznivega dejanja in preusmerila nadaljnjo preiskavo stran od možnega političnega ali drugega ozadja, kot pa o samem dogodku.

Sklep

Zgodba, ki jo je sestavila policija je milo rečeno nenavadna. Osumljenec naj bi se iz okolice Maribora pripejal v Ljubljano in parkiral na najdražjem parkirišču v mestu. Vsaj dvajset minut pred dogodkom naj bi postopal po parkirišču, kot so trdili kriminalisti med mojim zaslišanjem na podlagi ogleda posnetkov varnostnih kamer. Potem je izgubil živce, s pestmi obdelal mimoidočega zaradi cigretnega ogorka, nato pa vestno plačal parkirnino ter mirno odpeljal nazaj proti Mariboru. Policija je torej prepričana, da je osumljenec prišel v Ljubljano prižgat cigareto, pa ga je pri tem nekoliko zaneslo.

Osebno se mi na podlagi objavljenih ugotovitev zdi, da je storilec v Ljubljano prišel po opravkih. Zdi se, da ni prišel na sprehod, temveč me je dlje časa čakal na parkirišču na Trgu republike, opravil s pestmi in mirno odpeljal iz parkirišča po plačilu parkirnine.

Zakaj policija skuša spremeniti potek in predvsem zmanjšati pomen tega dogodka ne vem. Morda zato, ker si policija depolitizacijo policije predstavlja tako, da raje vsa vprašanja, ki lahko merijo na politiko, pomete pod preprogo. Ta hip se ne znam odločiti kaj je huje, ali to, da policija ne zmore ali pa da enostavno noče zadeve raziskati do konca.

Zahvala

Rad bi se zahvalil neznankama, ki sta mi pomagali na Trgu republike pričakati rešilca. Eni dolgujem odejo, ki je se vedno pri meni. Prosim ju, da pokličeta na sedež Zares, in pustita kontakte, da bi se jima lahko osebno zahvalil. Hkrati pa bi se rad zahvalil vsem, ki ste mi tako ali drugače poslali svoj izraz podpore.

Vozniku, ki se mu je mudilo iz parkirišča pa želim srečno pot.

Referendum o pokrajinah ni bil vreden 3 milijone evrov

SDS si je spet dovolila šalo na tuj račun. Se še spomnite vica, ki ga je SDS naredila ob razrešnici tedanjega župana Dimitrija Rupla, ko je ta odhajal za veleposlanika v Washington. SDS je preprečil njegovo razrešnico, da bi malo ponagajali. Zato županskih volitev v Ljubljani ni bilo mogoče opraviti hkrati z državnozborskimi. Edini rezultat tega dogodka je bilo porabljenih dodatnih 100 milijonov takratnih slovenskih tolarjev za volitve župana dva tedna po državnozbozborskih volitvah. SDS je iz javne blagajne rade volje plačal ta strošek, le da je lahko razdrl šalo.

Tudi včerajšnji referendum je bil razdiranje šal na tuj račun. Za uvedbo pokrajin je potrebna dvo-tretjinska večina v parlamentu. Ta določba ni kar tako, saj govori o tem, da mora priti pri tem vprašanju do visoke stopnje soglasja. Le dober mesec potem, ko je državni zbor zavrnil pokrajinsko zakonodajo, se je SDS odločila izpeljati referendum, ki naj bi dokazal, da obstaja visoka stopnja soglasja, le da nekatere politične stranke nagajajo. Po predvidevanjih je bil referendum velika šlamastika. 10-odstotna udeležba na referendumu ne priča o veliki podpori za pokrajine, ki jih je predlagala vlada, temveč priča o odsotnosti minimalnega soglasja med vlado in volivci o tem, kako se oblast loteva uvajanja pokrajin. Ta rezultat opozarja na dve stvari, ki jih ne smemo spregledati:

Prvič, poskus, da bi vlada zaobšla parlament, se je končal s popolnim polomom, ki je tolikšen, da bi vlada morala prevzeti odgovornost in nemudoma odstopiti. Sam poskus izigravanja parlamenarne demokracije je vreden najhujših obsodb, dejstvo, da je vlada za rušitev parlamentarne demokracije skušala uporabiti ljudski referendum pa toliko bolj spominja na pretekle čase, ko so z mobilizacijo množic padale demokratične ustanove. To se v Sloveniji danes ni več moglo zgoditi. Da vlada tega ni vedela, priča o tem, da je povsem izgubila stik z realnostjo in volivci, hkrati pa je v svoji odločnosti, da ohrani oblast, ogrozila parlamentarno demokracijo v Sloveniji.

Drugič, referendum, ki od samega začetka ni imel nobenega smisla, je davkoplačevalce stal 3 milijone evrov. To je velik denar za malo državo. Če pomislimo, da je bil ta denar porabljen za to, da bi se odžagal parlament, pa je ta strošek toliko bolj v nebo vpijoč. Zaradi nezaslišanega zapravljanja denarja za prazen nič bi morala vlada takoj ponuditi brezpogojen odstop.