Politična policija ali politična zloraba nadzora

(kratek zapis o blodnjah poslanca Zvonka Černača)

Državnozborska komisija, ki nadzira delo obveščevalnih in varnostnih služb in jo vodi poslanec SDS Zvonko Černač, je za obravnavo na seji državnega zbora, ki je bila zaradi tajnosti dokumenta zaprta za javnost, pripravila poročilo o svojem delu. Osnovna naloga te komisije je zagotavljati parlamentarni nadzor na delom vojaške in civilne obveščevalne službe ter nad delom kriminalistične policije, ko ta uporablja posebne metode in sredstva. Parlamentarni nadzor nad delom teh varnostnih in obveščevalnih organov je nujen, a ne zadosten nadzor, katerega glavni namen je zagotoviti, da bi za delovanje države nujne službe, delovale v okviru zakona in da bi bile poleg tega še legitimne. Zato parlamentarni nadzor mora biti. Ta komisija je še posebej pomembna zaradi tega, ker ima po definiciji v njej opozicija večino. Opozicija tudi tako lahko nadzoruje delo oblasti. Torej – gre za pomembno institucijo države, ki poleg strokovnosti vsej članov terja tudi visoko stopnjo njihove odgovornosti. Ker če ne moreš zaupati nadzorovalcem-poslancem, ki nadzorujejo nadzorovalce-profesionalce, komu potem lahko še zaupaš? Po zadnjem poročilu Černačeve komisije pa se mi vse bolj dozdeva, da gre še za eno slovensko-parlamentarno-folklorno združenje, ki raje služi ozkim političnim interesom, in ki za poceni politične točke žrtvuje nacionalne interese in škoduje demokraciji v Sloveniji.

Černačeva komisija je med drugim ugotovila, da je Slovenska varnostno obveščevalna agencija – SOVA v času, ko jo je vodil Iztok Podbregar, delovala kot politična policija. Obtožba, za katero so v komisiji upali, da jo bo potrdil Državni zbor, še na daleč ni nedolžna, vsekakor pa ni naivna in nenačrtovana. Trditi, da v Sloveniji deluje politična policija (manjka zgolj korak, ki enači delo te civilne obveščevalne agencije, ki spada pod okrilje vlade, z zloglasno UDBO), pomeni, da v tej državi ni demokracije, da ni demokratične oblasti in da živimo v takšni politični realnosti, ki v ničemer ne odstopa od beloruskih, severnokorejskih, myanmarskih ali drugih podobnih »demokratičnih« sistemov. To, da imajo v neki državi politično policijo, ne pomeni čisto nič drugega, kot da v državi ne delujejo normalni vzvodi oblasti, da nadzorni mehanizmi ne delujejo, predvsem pa, da določena elita zlorablja vzvode oblasti za svojo politično, ekonomsko in ideološko prevlado. Zvonko Černač, poslanec SDS, na tiskovni konferenci prostodušno izjavlja, da vse to drži tudi za obdobje osamosvojene Slovenije in da je politično policijo v času svojega direktorovanja vodil dr. Iztok Podbregar, bivši general Slovenske vojske in svetovalec za nacionalno varnost pri predsedniku republike dr. Janezu Drnovšku, ki si danes svoj kruh služi kot univerzitetni profesor. Pa poglejmo, kaj sta Podbregar in SOVA naredila, da sta zaslužila tako oceno poslanca Černača.

SOVA je vladna služba, njen direktor je odgovoren predsedniku vlade. Podbregar je bil direktor te agencije v času, ko so bili predsedniki vlade dr. Janez Drnovšek, mag. Anton Rop ter Janez Janša. Janez Janša je Podbregarja kot direktorja SOVE zamenjal po dveh letih svojega vladanja. Torej na sredini mandata. Izhajajoč iz Černačeve ocene lahko sklepamo, da je »Podbregarjeva« SOVA kot politična policija služila vsaj trem »gospodarjem« in vsaj dvema političnima opredelitvama. Torej tudi Janezu Janši in njegovi vladi. Ampak Černač vidi politično zlorabo slovenske obveščevalne službe samo v enem dejanju: v nadzoru mednarodnih telekomunikacij, kjer so domnevno ujeli pogovor med takratnim hrvaškim predsednikom vlade Ivom Sanadarjem in Janšo; baje bi se naj dogovarjala o ribiškem posredovanju hrvaških barkač v slovenski piranski zaliv. O kredibilnosti in integriteti bivšega hrvaškega premiera ne tem mestu ne bomo zgubljali besed – pretekli dogodki govorijo dovolj zgovorno sami zase. Za sedanjega prvaka opozicije Janšo, strankarskega šefa poslanca Zvonka Černača, pa bi takšen pogovor pomenil, da je prodajal nacionalne interese za partijsko dobrobit. In če to sliši SOVA, in o tem njen direktor poroča predsedniku vlade, potem pa taisti predsednik vlade to off the record pove novinarju, ki vse skupaj naredi za javni razglas, zna biti za Janšo to hudo nerodno. Zato toži Ropa, ubiti pa je treba tudi kurirja. V tem primeru Podbregarja. Če s tem ubiješ še obveščevalno službo, nič hudega. Če ob tem Republiko Slovenijo razglasiš za diktaturo s politično policijo, tudi prav. Samo da »veliki vodja« ni nič kriv. Ker ne sme biti kriv. Le kdo pa bo po tem, ko ta vlada neslavno propade, prevzel oblast, če njega ne bo več na političnem parketu?

Poglejmo podrobno benignost in podlost izjav, da nas še vedno nadzoruje politična policija. Če bi to res veljalo, potem bi že Janševa vlada v najtemačnejše kleti zaporov strpala vse, ki so bili udeleženi v tej nečedni raboti. V času vladanja so imeli vse vzvode oblasti: policijo pod Matejevim protektoratom, neodvisno tožilstvo pod vodstvom Barbare Brezigar, na koncu svoje vladavine še svojega šefa obveščevalne službe, vidnega člana SDS, Matjaža Šinkovca. Slednji bi lahko kaj hitro ugotovil, s kakšnimi grdobijami se je pečal Podbregar in kakšne politične svinjarije je počenjal. Pa tega ni ugotovil; ne on ne njegova zvesta sodelavka, ki jo je vozil iz ene v drugo službo. Tega ni ugotovil niti Janšev svetovalec za varnostna vprašanja Aleksander Lavrih, pa čeprav se je baje rad sprehajal po tej obveščevalni službi. Tega ni ugotovila niti slavna Šturmova nadzorna komisija – njene ugotovitve so odkrile res hude zlorabe – nakup letalske karte za indijskega zdravilca, ki bi naj pomagal takrat bolnemu predsedniku republike ter nakup ure za sodelavca, ki je odšel v pokoj. OK, to so napake, ampak ne na nivoju obtožbe o politični zlorabi službe. Iskreno verjamem, da so se vsi omenjeni potrudili poiskati vse grdobije prejšnje oblasti. In glej ga zlomka – največjo je po letu dni, ko so bili poraženi na volitvah, jih je odkril kar poslanec državnega zbora. Ne policija, ne SOVA sama, nit neodvisno tožilstvo ne. Zvonko Černač se je izkazal za učinkovitejšega od vseh skupaj in bo sedaj poskušal rešiti tisto malo demokracije, kolikor jo je v deželi kranjski še ostalo.

In zakaj mislim, da poslanec ni naiven in da njegove ugotovitve niso naključne? Prvič, politično gledano v SDS ničesar, ampak res ničesar, ne naredijo, česar skrbno ne premislijo in ne načrtujejo. Vsaka aktivnost te stranke ima le en cilj: ponovno priti na oblast. In da bi jim to uspelo, morajo najprej dokazati, da sedanji oblastniki niso vredni tega položaja. Da ne zmorejo uspešno upravljati gospodarske in siceršnje krize, da v njej sedijo lažnivci ali pa vsaj nesposobneži. In ker je leto 2012 super volilno leto, ko bomo državljani in državljanke volili nov parlament in odločali o predsedniku republike, je treba napasti tudi njega – z enim samim odlikovanjem je kršil kar 34. členov ustave. Sporočilo SDS je jasno: vlada je nesposobna, predsednik republike je nespodoben in restavrira star udbovski sistem, bivša LDS je za utrjevanje svoje oblasti zlorabljala tajno službo in jo uporabljala kot politično policijo v boju z opozicijo. In dediči teh rabot so se porazdelili v vse stranke na politični levici. Zato je treba ta hlev počistiti in akterje umakniti s političnega obličja. Če ne gre drugače, je treba zoper vse vložiti milijonske tožbe. Jih politi z gnojnico. Veliko gnojnice. Ker ljudje ne sprašujejo, kdo te je polil z gnojnico. Ljudje samo s prstom kažejo, kdo smrdi.

Če ne moremo več zaupati tistim, ki bi morali nadzorovati nadzorovalce, bo morala vlada kaj kmalu uresničiti svojo zavezo iz koalicijskega sporazuma: v tej državi rabimo neodvisno agencijo, ki bo nadzorovala delo policije in kot kaže tudi vseh obveščevalnih služb. Ponovno in znova se kaže, da je pravi odgovor zgolj v samoomejevanju oblasti. In neodvisne agencije v tej državi delujejo dobro – samo poglejte si, kdo vse »se boji« načelnih mnenj Kosove komisije, odločb informacijske pooblaščenke Pirc-Musarjeve, ali prvega varuha konkurence Janija Sorška. Političnim komisijam pa bo, na mojo veliko žalost, ostalo mesto za burkaška in z zdravo kmečko pametjo skregana nastopaštva.

P.S.: Jeseni bodo lokalne volitve. Na njih bo zelo verjetno nastopil tudi sedanji podžupan Postojne, Zvonko Černač. In ker se je v političnih kuloarjih razširila vest, da misli za župana v Postojni kandidirati tudi Iztok Podbregar, je bilo potrebno z zlivanjem gnojnice začeti dovolj zgodaj. V jeseni mora v krajini ostati le smrad, kmeta, ki je gnojnico polival, takrat ne sme biti v bližini. Rešitelji morajo izgledati lepo, mar ne?

Zakaj ne rabimo pokrajin

Včasih je treba misliti out of the box. Včasih je treba tako misliti zato, da bi ostal racionalen in da bi svet okoli tebe deloval optimalno. Včasih se je treba kakšni ideji, pa čeprav je videti lepa, pametna in nadvse potrebna, iz razloga, zapisanega v prvih dveh stavkih, odpovedati. Pa si najprej postavimo cilj, kot izhaja iz drugega stavka; na ravni upravljanja s sistemi (beri: upravljanja z državo, lokalno skupnostjo oziroma s stvarmi za skupno dobro) moramo doseči, da bo takšno delovanje optimalno in da bo dajalo rezultate. Imamo suvereno državo (točno za to smo se borili, a ne) in državljani od njenih vsakokratnih in predvsem začasnih upravljavcev zahteva(mo)jo, da bo(mo)do imeli vse, kar imajo veliki. In da bomo za to porabili ravno toliko časa in denarja, kot je za dosege naše dobrobiti nujno potrebno. Po poletnem razmišljanju se mi je utrnila ideja, da pokrajin v Sloveniji pravzaprav ne potrebujemo. Vsaj ne toliko, kot jih predlagajo in nikakor ne, če ne vemo natančno, kaj naj delajo in kako se bodo financirale. Torej prvi sklep: pokrajin zaradi pokrajin samih zares ne rabimo.

Dejstvo je, da je več kot nekaj (na prste ene roke preštetih) pokrajin za slovensko realnost neprimerno in neumno. To je bila politika Zares že od našega nastanka in zato tudi imamo osem (OK, malo smo leteli …) pokrajinskih odborov. Ki, bodimo pošteni, delujejo tako dobro kot deluje pokrajinska politika v tej državi. V redu, ne me kregat, delujejo malo bolje, ampak samo zato, ker delujemo na notranji pogon. Naslednje leto so lokalne volitve. Ki bodo volitve v občinske svete in za župane, ne pa tudi volitve v pokrajinske svete. Zelo verjetno. Zato je sedaj čas za premislek in za redefiniranje izhodišč. In eno od takšnih je moja (čisto osebna in celo strankarsko popolnoma neusklajena) misel, da pokrajin ne potrebujemo. Ob pogoju, ki ga bom razložil v naslednjem odstavku. Sklep številka dva: če pokrajin nimamo, nujno rabimo boljše nadomestilo za idejo, ki se ji odrekamo.

V tej državi za resno in dobro delo v skupno dobrobit ne rabimo 210 občin. Takšno drobljenje lokalne samouprave, kot smo si ga privoščili v Sloveniji, daje dobre učinke samo toliko časa, kolikor ga rabimo za izgradnjo pločnikov in vodovodnega omrežja. Kar je seveda izredno pomembno, da ne bo pomote. Ko pa je treba zagotoviti dobro delovanje osnovnega šolstva, vrtcev, zdravstvenih domov, ko je treba pametno (in v skladu z vsemi ekološkimi zavezami) ravnati z okoljem, ko je treba razvijati kulturne institucije, potem pa so občine s po 5000 (ali pa s po 10.000, če želite) duš, odločno premajhne. In ker želimo dobrobit zase in za svoje potomce, je namesto o razmišljanju, da bi ustanovili pokrajine, ki bi poskrbele za vse tisto, česar majhne občine ne zmorejo, država pa se nekaj pravicam milostno odreka, treba začeti razmišljati, kako bi vse te male občine prepričali, da se začnejo združevati, ne pa še nadalje cepiti. To je sicer težko (in malo verjetno) opravilo, ker zgleda tako, kot da bi pri verižni reakciji hoteli reakcijo obrniti v nasprotno smer, ampak ravno to je čar.

Za združevanje sedanje občine potrebujejo vzpodbudo. Mogoče bi jo bilo potrebno poiskati v smeri, da bi dovolj velike občine ponovno dobile pravice, da odločajo tudi o zadevah, ki si jih je z ustanovitvijo upravnih enot pridržala država. Z delitvijo na občine in upravne enote smo začeli ločevati oblastne naloge od nalog lokalne samouprave. Obenem pa smo se seveda določili, da je edina kompetentna institucija za izvajanje oblasti država, ki jo v lokalnem okolju za vsa ministrstva predstavljajo upravne enote. Prepričan sem, da ljudje ne bi imeli čisto nič proti, če bi dovolj velikim občinam dovolili, da v imenu države zanjo izvajajo tudi oblastne naloge. Moja mama (in še od marsikoga drugega mama) še vedno hodi na občino, ker še vedno ne zna (pravzaprav noče in se ji ne da) razlikovati med občinsko samoupravo in državnim izvajanjem oblasti. Če bi se država odpovedala temu, da samo ona zmore in sme odločati o tako pomembnih stvareh, kot je registracija začasnega bivanja in podobno, potem bi se lahko državljani suvereno odločili, ali želimo živeti v butičnih občinah, kjer se brigamo zgolj za svoje partikularne zadeve (in bi se s tem odpovedali tudi prošnjam, da nam država financira lasten obstoj, delovanje in administracijo), ali pa si želimo živeti v občini, kjer v skladu z filozofijo »VEM – vse na enem mestu« lahko postoriš vse, kar imaš pred cesarjem za postoriti. In iz tega izpeljem zadnji sklep: v Sloveniji lahko imamo dve vrsti občin; lahko živimo v takšnih, ki jih bo 210 ali še več, lahko pa se organiziramo tako, da jih bo vsaj trikrat manj.

Zaključek: če sem se kaj naučil iz dogodkov zgodnjih devetdesetih, sem se tega, da se da razdružiti tudi takšen sistem, ki zgleda trden kot kamen kost, pa čeprav ga ščiti vojska, policija in armada politikov in uradnikov. Verjamem, da se da združiti tudi tisto, kar smo od devetdesetih dalje tako pridno razdruževali. Zato na koncu ponavljam na začetku zapisan cilj: na ravni upravljanja s sistemi (beri: upravljanja z državo, lokalno skupnostjo oziroma s stvarmi za skupno dobro) moramo doseči, da bo takšno delovanje optimalno in da bo dajalo rezultate. Ker če kje, potem za to področje velja angleški rek: there is still some place for improvement.

Reforma plačnega sistema v javnem sektorju …

… ali kako razrešiti Virantovo kvadraturo kroga

Sociologi so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja svoje članke začeli pisati tako, da so zaradi čim večje objektivnosti na začetku zapisali, kakšen je njihov svetovno-nazorski status. S tem so se odrekli božanskemu statusu edine možne resnice, v nadaljevanju pa so poskušali z močjo argumenta (božanski status namreč vsebuje predpostavko argumenta nevprašljive moči) zainteresirano javnost prepričati v svoj prav. V tem zapisu bom poskušal slediti tej sociološki maniri. Zato najprej nekaj odstavkov o osebnih izkušnjah, potem pa poskus (raz)rešitve. Sistemske in osebne.

S plačnim sistemom v javnem sektorju, ki so ga po šestletnem pogajanju kot kilavo dete rodili leta 2008 sindikati javnega sektorja in takratni minister Gregor Virant, sem se srečal kot kadrovik v celjski bolnišnici. Prvi šok, ki sem ga doživel, je bil ob spoznanju, da so se o sistemu dogovorili vlada in sindikati, vodstev institucij javnega sektorja pa o sistemu ni nihče nič vprašal. Dobili smo le politkomisarsko nalogo, da sistem uvedemo preko poletja, da ga uvedemo tako, kot so si ga zamislili, da morajo biti vsi s sistemom zadovoljni in da ne smemo zapraviti preveč denarja. Čista kvadratura kroga. Na nekaj sestankih, kjer so nam sistem predstavljali uslužbenci Virantovega ministrstva in na zaključnih sestankih, kjer nam je navodila dajal kar sam minister, smo sistem poskusili doumeti in ga tudi izvesti. Dejstvo je, da smo bili ves čas med kladivom (vlada) in nakovalom (sindikati), da so si oboji obetali lastno dobrobit od uvedbe novega plačnega sistema (takratna vlada zmago na jesenskih volitvah, sindikalni liderji pa opravičilo za svoje dolgoletno »delo«) in da smo se že takrat zavedali, da se ta zgodba ne more dobro končati. Lansko poletje sem tako po zaslugi Viranta in sindikatov preživel v od printanja pregretih prostorih kadrovske službe celjske bolnišnice, kjer so moje sodelavke, bosonoge in z udarniško vnemo povojnih delovnih brigad pripravljale plačne anekse za 1600 zaposlenih v vsaj treh izvodih. In ker so nam sistem sproti spreminjali, smo nalogo sproti tudi večkrat ponavljali. Ekološko gledano smo posekali kakšen majhen gozd za ves uporabljen papir in v roku enega meseca uničili čisto nov fotokopirni stroj, nabavljen samo za izvedbo plačnega sistema. Rezultat našega udarniškega dela je bilo splošno nezadovoljstvo zdravnikov, zdravstvene nege, peric in vseh dvesto tehnikov. Na volitve sem šel kot dežurni krivec za Virantove predvolilne bonbončke, in kljub temu čisto spodobno pogorel.

Čez kakšen mesec sem kot lucky loser prišel v službo na Virantovo ministrstvo, za dodatno nagrado pa sem dobil pravico voditi ožjo vladno pogajalsko skupino za pogajanja s sindikati javnega sektorja za plačni sistem. Glavna naloga: odpraviti anomalije ravnokar sprejetega plačnega sistema. Nalogo je mogoče opisati kot situacijo, ko avtomobilska firma začne s prodajo novega modela avtomobila, za katerega ve, da ne gre čez noben tehnični pregled, zato odstavijo direktorja te firme, ta pa še kar naprej pojasnjuje, da tako dobrega avtomobila na trgu do sedaj še ni bilo. Firma takoj najame nekoga, ki naj »spačka« popravi vsaj toliko, da bo peljal, hkrati pa, kot kolateralno škodo, zagotovi zadosti argumentov za izjavljanja, da ima odstavljeni direktor pravzaprav prav. To pa, dragi moji, ni več kvadratura kroga. To je že čista norost in dejstvo, da sem v času študija sociologije sodeloval v gibanju za družbeno zaščito norosti, mi je pomagalo, da sem zadnje leto vse to (poskušal) tudi početi.

Rezultat mojega dela so čudovite izkušnje s področja socialne interakcije, laboratorijsko ustvarjenih bizarnih situacij ter reševanje nemogočega. Da bi vse skupaj ne bilo preveč lahko in preveč romanesko, smo doživeli še finančno, gospodarsko, voditeljsko in siceršnjo družbeno krizo, ki bi jo naj reševalo teh nekaj desetin mandeljcev iz vlade in ministrstev, ki jim ves čas od strani suflirajo odpuščeni, ki nikoli ne pozabijo poudariti, da so oni ustvarili bisere, mi pa z njimi delamo kot tiste najljubše domače živali. Kot sociolog sem podobno intenzivno izkušnjo doživel le še takrat, ko sem v ogradi na mariborskem stadionu opazoval blazno navdušenje avstrijskih vernic, ki so skandirale Johans Papa der Zweite, wir sind on deiner Seite, mimo pa se je peljal blaženi v papamobilu. Po tej izkušnji sem dobil sončarico, po enem letu ukvarjanja s popravki plačnega sistema pa se mi vrti v glavi, glavobole pa si lajšam z zvarki, ki mi jih (pod roko) priskrbijo moji bivši sodelavci s celjske bolnišnice. Profesorica socialne psihologije nas je na enem od predavanju naučila, da morajo odgovorni posamezniki znati pravi čas oceniti, kdaj je treba kakšnemu razmerju narediti konec. In moja ocena je, da vsa ta bizarnost traja odločno predolgo in da je napočil čas, ko se od neumnosti poslovimo. Ali kot bi rekel minister Gaspari: čas je za strukturne reforme. In to predvsem (a ne zgolj) na področju plačnega sistema.

Dejstvo je, da je mogoče v sedanjem plačnem sistemu v javnem sektorju najti veliko dobrih idej in zasnov za delujoč sistem. Pri spremembah ne smemo narediti napake, ko bi skupaj s porodno vodo skozi okno zlili tudi dojenčka (če nekoliko po svoje prevedem star angleški pregovor). Dobra stran tega plačnega sistema je, da je transparenten in ne dovoljuje ribarjenja v kalnem. Temeljna pomanjkljivost, pravzaprav terminalna bolezen, pa leži v dejstvu, da na skupni imenovalec poskuša zvesti vseh 156.000 (!) zaposlenih v javnem sektorju. Vsi so na istem: policist, igralec v teatru, gozdarski inženir, kirurg, varuška v vrtcu, uradnik na upravni enoti, raziskovalec na Inštitutu Jožefa Štefana, računovodkinja mariborske bolnišnice in tajnica občine Prebold. Za vse velja isti sistem določitve osnovne plače, isti sistem ocenjevanja delovne uspešnosti, isti sistem določanja dodatkov, isti …. Če potegnemo črto: misija nemogoče.

Preden odidem iskati bizarnosti v kakšno drugo interakcijsko okolje, si drznem javno in na glas povedati svoj predlog za rešitev nastale situacije. Takšen plačni sitem, kot je, naj ostane v veljavi za državno upravo, za organe lokalne skupnosti ter za vse zavode in agencije, ki so neločljivo povezane z državno upravo in zanjo izvajajo upravne in strokovne naloge. Sistem je treba debirokratizirati, mu dati več prožnosti in šefom dati pravico (in denar), da dobre uslužbence ustrezno nagradijo, slabim pa se zahvalijo za sodelovanje. Tako bomo dobili pregledno, učinkovito in zadostno državno in lokalno (samo)upravo, ki bo zmogla uresničevati dobro idejo programskega proračuna v okviru razpoložljivih sredstev. Zavedam se, da sindikalni liderji ne bodo nikoli dali soglasja za zniževanje števila zaposlenih v državni upravi, saj je njihov obstoj odvisen od števila in podpore članstva. Socialni dialog je pomembna vrednota, odločanje in smelo upravljanje sistema pa je odgovornost, ki ji je treba biti pripaden pred vsako všečnostjo ali bojaznijo pred izpostavljenostjo viharjem. V zakup je treba vzeti tudi dejstvo, da te vihar lahko odpihne. Ampak, saj smo se kaj naučili iz Cankarjeve povesti o učitelju Martinu Kačurju, mar ne?

Drugače pa je treba enotni plačni sistem decentralizirati. Vzeti ga je treba za osnovo, potem pa znanosti, kulturi, socialnemu varstvu, zdravstvu, šolstvu, sodstvu, dovoliti, da iz te osnove organizira svoj, med sabo nepovezan plačni sistem, ki bo podpiral učinkovito delo zdravnika, visokošolskega učitelja, igralca, sodnika. Ministrom je treba dati moč, da so odgovorni za takšen sistem, vlado je treba zadolžiti, da vestno upravlja z njim (in njimi – ministri namreč), če pa se bodo sindikati primerjali med sabo, pa jim je to treba pustiti. Ampak čisto nič upoštevati! Ker sedaj vemo, kam pripelje, če dovolimo, da se zdravnik primerja z raziskovalcem, univerzitetni profesor s sodnikom, medicinska sestra s knjižničarko …. Pametni delajo napako samo enkrat. In dejstvo je, da je sedaj veljavni plačni sistem napaka, in to kardinalna. Pa naj Gregor Virant govori kar hoče. Ista profesorica socialne psihologije me je namreč naučila tudi tega, da posameznik najtežje prizna lastno napako in lastne zmote. Moja je bila, da sem pred letom verjel, da je mogoče anomalije tega plačnega sistema odpraviti. Včasih česa pač ni mogoče narediti.

Kompas

Obletnice in prelomni dogodki so po navadi povod za premisleke. Leto je od takrat, ko smo ustanovili stranko Zares in dobro leto je od takrat, ko sem se zelo aktivno zapisal politiki. Bilo je v kavarni etnografskega muzeja, in dal sem si rok uporabnosti do volitev pred štirinajstimi dnevi. Zato, ker politik na dolgi rok pač ne moreš biti zgolj po svoji izbiri, ampak predvsem po izbiri sodelavcev in ljudi, ki ti to delo zaupajo. Pa tudi sebi sem pustil možnost, da premislim, ali sem sposoben in voljan biti politik in delati v politiki. Volitve pred štirinajstimi dnevi so premislek poenostavile, ne pa tudi olajšale. Dosegli smo tisto, kar smo si bolj ali manj želeli: tretja najmočnejša stranka in nova politika. Ustvarjali in ponujali smo alternativo in ljudje so našim stmljenjem dali legitimnost. Opogumili in povabili so me, da tudi sam izkusim na lastni koži, kako je, če ljudje glasujejo o tebi. Prijatelji mi pravijo, da sem dobil pošteno in dobro zaupanje. Vsaj za nekoga, ki je nov in za nekoga, ki ni aktualen mainstream. Če potegnem črto, lahko rečem da sem s sabo in z našim delom zadovoljen, ne pa tudi evforičen.

Vzkliki in evforija so bili na mestu 21. septembra. Ker pač verjamem, da si človek kdaj pa kdaj lahko da duška. A je bilo že naslednje jutro v moji glavi bolj ali manj skoraj vse po starem. V trebuhu še vedno občutek zadovoljstva, v mislih pa že premislek, kaj tak rezultat zame in za stranko, kjer sem preživel leto polno vznemirljivosti, pomeni. 98.526 volivcev se je odločilo, da bo svoj glas zaupalo novi politiki. To ni bila nagrada za preteklo delo, to je bila naložba, s katero bo treba upravljati do naslednjih volitev. Ponudili smo jim alternativni investicijski program, z upanjem, da bodo čez leta dobili izplačane dividende.

Pravijo, da prihajajo težki časi za ekonomijo. Banke propadajo, ker so bile investicije slabe in ker je zaupanje ljudi v finančni sistem upadlo. Povem vam, prihajajo težki časi za politiko. Ker so bile investicije slabe in ker je zaupanje ljudi v tiste, v katere so investirali pred štirimi leti, zbledelo. Zato je evforija po uspehu na volitvah pri meni trajala le en dan. Treba se bo odločiti, kako upravljati z vsakim od zaupanih glasov, kako slediti alternativi, ki smo jo ponudili v predvolilnem času.

Ta dva tedna po volitvah sem rabil za to, da bi dobil popolno sliko. Gledal in poslušal sem ljudi, ki se prištevajo med zmagovalce, videl sem one, ki jim na volitvah ni uspelo. Gledam zmagovalca in gledam poraženca. Slednji poraza ne bo priznal, prvi pa kot da se zaupanja sramuje. Kdaj pa kdaj me vse skupaj ponese nazaj v mladost, ko sem še užival pri tarnanju piščančka z lupinico na glavi, moj oče pa se je smejal ob gledanju nanizanke Naša krajevna skupnost. Ki se je skoraj vedno končala z znamenitim stavkom: »Pa saj smo vsi sami dobri ljudje«. Bi človek rekel, da se po volitvah ni nič spremenilo. Razen nekaj malenkosti in nekaj novih obrazov. In profesor Jambrek ravnokar na nacionalni televizijo prepričano pravi, da nova vlada ne bo delala nič drugega in nič drugače, kot Janševa vlada. Ker da to ni mogoče in da tega seveda ni pričakovati. Uf.

Zdaj je čas tudi za moj lasten obračun s politiko. To, kar smo počenjali v Zares zadnje leto in pol, mi je všeč. Verjamem v avtonomnost profesij, ki jim politika ne rabi držati bergel, samoomejevanje v politiko vnaša legitimnost, velika večina sodelavcev, s katerimi smo pripravljali program in se skupaj pripravljali na volitve, me je prepričalo s svojo integriteto. V taki, in zgolj taki, politiki želim sodelovati tudi naprej. Gre za politiko, ki je pripravila in ponudila alternativo do sedaj videnemu. Tu ni kompromisov, tu je pred politiko glavni izziv. Besedo bo treba držati. Ali kot je rekla Alenka potem, ko je bilo preštetih dobrih 98 odstotkov glasov: »Fajn. Zelo fajn. Ampak, prosim, sedaj pa ne izgubiti kompasa.« Če bomo smer držali, potem bomo čez štiri leta lahko izplačali dividende, ljudje pa bodo hoteli ponovno investirati v naše podjeme. Drugače pa bomo zaupanje izgubili in šli v stečaj. Odvisno je zgolj od nas samih. Kompas.

Zakaj so imeli moji prijatelji (spet) prav

Prijatelji se včasih čudijo, zakaj sem več kot desetletje svojega akademskega življenja posvetil policijski dejavnosti. Ker libertarnost in “law & order” ne gresta skupaj z roko v roki. Red in zakon je pa ja domena “ta desnih”, ne pa nas, levičarjev in svobodnjakov. Pa sem jih poskušal prepričevati, da je red temelj demokracije, da je prav država s svojim represivnim aparatom tista, ki ločuje anarhijo na eni ter tiranijo na drugi strani od prostora svobodnega in dostojanstvenega življenja, da država ni absolutna, ker jo omejujemo z mnogimi nadzornimi mehanizmi, in da morajo biti država, tožilstvo in policija ključni braniki demokratičnega življenja. V zadnjem času se bojim, da sem živel v zmoti. Da sem svojo državo zamenjeval z idealno državo in da je med njima velik razkorak. Moji prijatelji so imeli prav – ne barab, države se je treba bati.

Pred kratkim sem imel (verjetno svoj zadnji) nastop na nacionalni konferenci, posvečeni varnosti. Govoril sem o tem, da je za sodobno družbo nujno, da sta policija in tožilstvo depolitizirana, da moramo vzpostaviti takšen sistem, kjer bo policija odgovorna tudi ali predvsem ljudem, ne le vladi, in da je treba (tudi z višanjem izobrazbene ravni) krepiti profesionalnost policistov in njihovih šefov. Imel sem občutek, da je bil referat dobro sprejet. Potem pa so me poklicali znanci in mi povedali, da se je nekaj visokih policijskih šefov, ki so sedeli med občinstvom, nad mojim nastopom zmrdovalo. Ker, da oni res ne potrebujejo nobenega novega nadzorstvenega mehanizma več, oni že vedo, kaj je profesionalno delo in da jih takšne ideje, kot jih slišijo – citiram – »iz ust povampirjenega in politično skorumpiranega pedra, ki je kvečjemu kvazi strokovnjak« (značilno za nekatere slovenske policiste je, da, ko hočejo koga diskreditirati, ga označijo za geja, sedaj pa v maniri obstoječe vlade uporabljajo tudi besedno sintagmo tako imenovani strokovnjak). Me ni prizadelo, ker moram biti kot politik navajen na takšne izjave. Čeprav jih od profesionalne in (politično) neodvisne policije ne bi pričakoval. Me je pa zares razburilo, ko so čez nekaj dni na zagovor klicali še enega avtorja, ki pa nima takšne sreče kot jaz in je zaposlen v policiji. Zagovarjati se je moral, ker so rezultati empirične raziskave, ki sta jo opravila s kolegom policistom, kazali ne preveč dobro (pa tudi ne preveč slabo) sliko policije na področju koruptivnega vedenja. Človek se je moral zagovarjati, ker mnenje prebivalcev ni bilo povšeči policijskim šefom. Ko moraš biti všeč policijskim šefom, da ti pustijo korektno raziskovati in predstavljati rezultate raziskave, pa vrag vzame šalo.

Mera pa je bila polna, ko so policisti in tožilci ob izteku prejšnjega tedna aretirali svojega nekdanjega stanovskega kolega (pred leti pa celo kandidata za generalnega direktorja policije). Brezigarjeva in Jevšek, ki sta pred tem na nacionalni televiziji tako usklajeno nastopala in delila lekcije voditelju in gledalcem (ter spotoma še malo popljuvala protikorupcijsko komisijo in njenega predsednika Kosa), sta se ponovno izkazala kot zmagovit tandem. Najprej nista hotela nastopiti v Voduškovi oddaji, ker je v njej nastopal on, ki ga bosta čez nekaj dni zaprla, in njegov prijatelj, zoper katerega so začele krožiti anonimke o tem, kako, da je pokvarjen. O tem sta visoka državna uslužbenca raje klepetala na kavici. Verjetno so spili kakšno kavico tudi po aretaciji … in kakšno še potem, ko so sporočili, da so se pri aretaciji zmotili. Dejstvo je, da je Brezigarjeva tako ali tako polnokrvna političarka. In to dobra. Slabo je, da dela kot generalna državna tožilka, kar je skregano s političnostjo. Kaj se je zgodilo s prvim kriminalistom, ki sem ga sicer poznal kot odličnega strokovnjaka, da deluje v spregi zlorabe politične moči na policijskem področju, mi ni jasno. In me pravzaprav tudi ne zanima. Me je pa njuno vedenje pripeljalo do sklepa, da so imeli moji prijatelji (spet) prav. Barabe so bile, so in bodo. Treba jih je loviti in jim v poštenem postopku dokazati krivdo. In potem pobrati nezakonito prigrabljen denar in premoženje. Ampak njih se očitno ni treba bati. Bolj se je bati povampirjene države, ko zlorablja svojo moč. Ko nadzorovalci prestopijo meje dopustnega zato, da bi svojim gospodarjem omogočili, da ostanejo oblastniki, je mera polna. (Šele zdaj razumem, kaj je hotel reči nekdo, ki mi je zaupno povedal, da aretacije v primeru “čiste lopate” niso zadnje. Vem, da je dobro vedel, kaj mi pravi). Zato je čas, da rečem, da (jih) “mam dost”.

Zaradi lastnega zdravja in, da svojim nekdanjim kolegom ne bom kratil spanca, sem se pred meseci umaknil s področja policijske dejavnosti. To ni več moje področje profesionalnega dela. Delati znam še kaj drugega, da bom lahko koristen. Kot politik pa bom rekel samo eno: septembra bom glasoval za spremembe, in sicer zato, ker se bojim, da mi bodo naslednjič onemogočili, da bi sploh lahko še glasoval o čem pomembnem.

OK, mogoče me bodo zopet povabili na kakšen referendum, kjer me bodo vprašali, ali si želim živeti v kraju svojega stalnega bivališča. Da bodo lahko dokazovali, v kako zelo demokratični in gospodarsko uspešni domovini živimo.

Reality show: operacija čiste roke

Domišljija ne pozna meja in tako so zadnje aretacije znanih gradbenikov dobile senzacionalistično ime »akcija čiste lopate«. Državni urednik, ki je za vlado opravljal posel izbora gradbincev za megalomanski stolp, je poskrbel (predvsem) zase. Primer korupcije najbolj klasične oblike, kjer so vse vpletene strani mislile, da se jim nepoštenje izplača. Seveda na naš račun. Ampak baje so jih tožilci in policisti že dolgo spremljali in, hopla Cefizelj, so jih strpali za rešetke.

Kar je čisto OK, ker bi enako naredili tudi s tistim, ki bi najboljšemu sosedu ukradel piščančjo salamo. Če se ne bi zgodilo nekaj zelo nenavadnega: iz običajnega predkazenskega postopka, ki temelji na utemeljenih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, smo dobili medijski dogodek po uradni dolžnosti.

Kmalu po aretacijah je prvi minister kar na strankarski obletnici oznanil, da sta SDS in vlada v vojni s tajkuni. Kjer so dovoljena vsa sredstva. Ker smo pač v vojni, a ne? Dobri proti zlim. Master plan vladajoče stranke za novo zmago na volitvah čez točno sedem mesecev je: ljudstvu je treba dati kruha in iger. Prosto po JJ si ljudje lahko prvega poberejo kar iz zabojnikov, za drugega pa so poskrbeli vladi naklonjeni izvajalci predkazenskega postopka. Z vsakim novim dnem se vedno bolj odkriva, da se tisto, kar sta šef kriminalistov in generalna državna tožilka predstavljala kot čist predkazenski postopek, kjer želijo zbrati čim več dokazov o korupcijski spregi vladnega uradnika in pohlepnih gradbenikov, spreobrača v svoje nasprotje.

Najprej smo to samo slutili; kamere so bile zraven že takrat, ko so začeli s preiskavo. Kamere so bile tako zelo blizu, tako da se je hišna preiskava spremenila v nov slovenski reality show. Nenavadno, ker običajno policisti z rumenimi trakovi poskrbijo, da se novinarji ne približajo kraju preiskave. Potem eden glavnih osumljencev v policijski marici. Nekaj novega v postopku slovenskih policistov, ki po navadi tako stare osumljence gospodarskega kriminala vozijo naokoli v neoznačenih službenih vozilih. Ampak posnetki in fotografije so bili dobri, mar ne? Za modrimi rešetkami policijskega intervencijskega vozila nemočen mogočnik, še pred kratkim blagoslovljen od slovenskega kardinala in bogat zaradi dobrih poslov z državo.

Potem pa je prišlo prvo priznanje, in to iz ust velikega novinarskega maga Voduška. Ne čudi, da je priznanje spretno izvlekel zagovornik osumljenega:

ZDOLŠEK: “Organi pregona (bi se morali op. p.) sramovat in v konkretnem primeru, moram reči, da sem ves čas imel občutek, da je nekdo zelo poskrbel za to, da so bile kamere takoj, na, bom rekel, na mestu hišnih preiskav. Jaz moram reči, da pol ure za tem, ko sem jaz prišel, recimo, v, na dom gospoda Zidarja, so bile, so že prišle kamere pred njegovo hišo, se pravi, jih je nekdo (….) konkretno obvestil. In nihče drug jih ni mogel obvestiti, kot organi pregona.”

VODUŠEK: “Ne. Policija je sporočila, da je začela preiskavo.”

Policija tega ne počne, je rekel prvi kriminalist Jevšek na TV, ker to ni profesionalno in ni v skladu z zakonom. Ker njeno delo ni politično motivirano. Policija tega ne počne, ker to ni zakonito, je rekel minister Mate v svojem zagovoru na očitke v interpelaciji, da je v primeru Ribičič  zlorabil policijo v dnevnopolitične namene. Vladni poslanci so mu verjeli, ker je klen in pošten mož. Ker za njim stoji JJ, ki je glasovanje svojih poslancev spremljal iz posebne vladne pisarne v državnem zboru. Za vsak slučaj. Zanimivo je, da je minister Mate po neizglasovani interpelaciji rekel, da bo pri svojem delu nekatere nasvete opozicijskih poslancev upošteval. Verjetno je na obeh rokah držal fige. Dokaz so nam poslali kar prek etra. Začelo se je z ugotovitvijo:

PETRA KERČMAR: “Afera Čista lopata pa je zahtevala tudi prvo politično žrtev, pred pol ure je s položaja direktorja Kontrole zračnega prometa odstopil Srečko Janša.”

Končalo pa z ugotovitvijo novinarke s terena:

POLONA MOVRIN: “Ob tem naj dodam, da je bilo tokrat prvič, da je bila policija tista, ki je obvestila medije o preiskavi. Ponavadi obvestijo to samo ob koncu preiskave, tokrat pa so obveščali o tem že v vmesnih fazah, tako da je bilo tokrat prvič, da so lahko novinarji, snemalci in fotografi spremljali posamezne faze preiskave, zato so bili verjetno tudi vsi vpleteni bolj medijsko izpostavljeni. Toliko.”

Ja. Res ne bomo ugibali. V vojni zoper tajkune je vse dovoljeno. Zato nihče ne sliši resnih opozoril varuhinje človekovih pravic, ki je opozorila, moramo upoštevati, da so vsi vpleteni nedolžni,  dokler se jim ne dokaže krivda. Varuhinja se seveda strinja, da so takšne policijske akcije potrebne, vendar to še ne pomeni, da moramo iz njih delati šov.

ZDENKA ČEBAŠEK TRAVNIK: “Če so s strani medijev obravnavane tako, da so prikazane kot krivci ali pa so prikazane na načni, ki je zanje ponižujoč, da prizadene njihovo človeško dostojanstvo, so s tem sigurno kršene njihove človekove pravice. In moje opozorilo medijem ni v tem, da ne bi smeli poročat o teh dogodkih, ampak da so pazljivejši pri spoštovanju teh ljudi.”

V vladajoči stranki so se odločili, da bodo čez sedem mesecev ponovno zmagali. Cena ni pomembna. In z vsakim novim odstotkom več na javnomnenjskih raziskavah bo njihova sla po družbeni konstrukciji realnosti v njihovo korist vedno večja. “Wag the dog.”.  

Za zmago bodo v svoj (medijski) prid obrnili trud še kakšnega neodvisnega tožilca, policisti bodo voljno obveščali novinarje, verjetno že kakšen dan vnaprej. Po potrebi se bo v času preiskave v tisku znašel še kakšen dokument prisluhov, v katerem vladni uslužbenec prostodušno priznava, da tako pač vsi delajo, in bi bilo zato dobro še njega malo »motivirati«. Pa kaj, če to pomeni kaznivo dejanje. Da le dovolj ljudi plebiscitno vzklika, da je takšna obravnava za tajkune še predobra. Vmes pa se spretno pozablja, da so tajkuni možni le takrat, ko se srečata avtoritarna oblast in tej oblasti ljubi gospodarstveniki.

O njih so govorili, ko je pri sosedih vladal Tuđman, o njih se govori v Rusiji pod oblastjo Putina, o njih se govori v Sloveniji, a šele sedaj, po treh letih vladanja Janeza Janše. Ko je bil na oblasti Janez Drnovšek, Janez J. o tajkunih ni govoril. Največ, kar mu je uspelo, je bil nastop z WD-jem v parlamentu in očitek v interpelaciji šolskemu ministru, da je na zabavi z učenci, medtem ko so ti jedli makaronovo meso, jedel zrezek. Takrat JJ o tajkunih ni spregovoril nobene besede.

Moj strasten, a vedno bolj pesimističen prijatelj je v navalu jeze rekel, da ustava, ki zagotavlja temeljne pravice sleherniku v tej deželi, ni več vredna papirja, na katerem je natisnjena. Drug kolega razlaga o kriminalnem prevzemu države kot o posebni obliki korupcije, kjer oblast zaradi svojih ozkih strankarskih interesov zlorablja zakone, ki jih sama predlaga. Ta kolega obenem šteje dni, ko bodo ukinili njegovo protikorupcijsko komisijo. Naj zaključim (priznam, da s sposojeno) z ugotovitvijo, da včeraj ni odstopil pravi Janša.

Napuh in ostali smrtni grehi

Danes je praznični dan, v Sloveniji se spominjamo Trubarja in njegovih zaslug za slovenstvo, tisti, ki so si z delom prislužili kaj imetja, so hvaležni kalvinistom, protestantska etika se je baje dotaknila duha pregovorno pridnih Slovencev.

Državni praznik je hkrati priložnost, da se v miru pripravimo na spokojni spomin na tiste, ki so nam v preteklosti zaznamovali življenja, pa sedaj niso več z nami. Zato sem najprej nemo obsedel ob novici o zapletih pri polaganju vencev k spomeniku padlim v vojni za Slovenijo, zadevo sem preveril na spletu, potem pa sem, za vsak slučaj, poklical še par znancev. Moj molk se je sprevračal v začudenje, ta v nejevero in zelo hitro je vse skupaj preplavila jeza.

Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, je, skupaj z ministri Matejem, Erjavcem, Cotmanovo, šefom policije Romškom in vojaškim šefom Gutmanom, pri polaganju vencev ob strani pustili čakati predsednike vseh slovenskih veteranskih organizacij. Milan Horvat, predstavnik policijske veteranske organizacije Sever, pravi, da so začudeni, jezni in razočarani obstali v dežju in nemo opazovali odvijanje ceremoniala. Predstavniki tistih, ki so se bojevali v vseh dosedanjih vojnah, ko se je oblikovala in končno izoblikovala država Slovenija, so smeli svojim mrtvim soborcem položiti venec v spomin šele potem, ko je oblast, skupaj s častno četo slovenske vojske, zapustila Žale.

Še nikoli do sedaj se ni zgodilo, da bi katerakoli aktualna oblast od sebe potiskala vojne veterane. OK, nekaterim pač niso všeč partizanski veterani, drugi so dolgo časa zanikali tigrovce, včasih so si v lase skočili kar veterani sami. Ampak nikoli do sedaj se ni zgodilo, da so veterani postali moteč element.

No, letos je kot kaže vse drugače. Najprej sem pred časom namrščil čelo, ko predsednik države ni imel časa za svojce umrlih v osamosvojitveni vojni, sodu pa je izbilo dno vedenje prvega vladarja v tej državi. Nobena opravičila protokola, da je prišlo do neljube zmešnjave, me ne morejo prepričati. Protokol, ki pri navadnem polaganju vencev tako zamoči, bo pri predsedovanju Slovenije Evropski uniji svoji državi delal medvedje usluge. Ne zadostuje tudi opravičilo predsednikovega državnega sekretarja, pa naj je mišljeni še tako iskreno. Ne kupim, da tako briljantni misleci, kot so predsednik vlade, trije ministri in dva šefa oboroženih struktur niso opazili napake protokola in niso mogli narediti nič, da bi to napako popravili. Vraga, pa ti ljudje so ja oblast v tej državi! Lahko bi vse te veterane, s skupaj z njihovimi prapori in vencem postavili predse in jim izkazali večno in dolžno spoštovanje. Ker zaradi njih in njim podobnih so lahko danes predsedniki vlade, ministri in vsemogočni šefi! Tega niso storili, ker tega niso hoteli.

Dr. József Györkös v svojem blogu opisuje “delanje zgodovine“. Naši oblastniki pa jo preoblikujejo na pokopališčih, njim blizu zgodovinarji na razstavah, istočasno pa verni vojščaki predsednika vlade v parlamentu rohnijo čez opozicijo, le kako lahko nasprotuje uvedbi državljanske vzgoje v osnovne šole. Od danes dalje jim ne verjamem niti besede, ko nas poskušajo prepričati o svojih dobrih namenih. Da bo jasno, svojo zgodovino moramo poznati. V celoti in nepotvorjeno. Svojo državo moramo spoštovati, ker nam državljanstvo omogoča večino tega, kar sleherni dan doživljamo za samo po sebi umevno. Spoštovati pa je treba tudi vse tiste, ki so kakorkoli zaslužni, da to državo imamo.

Moji predniki so bili v partizanih. Spoštujem očetov pogum, ker se je pred vojno za Slovenijo odločil, da bomo na naši kmetiji za slovensko vojsko skrivali orožje. V pisarni imam razstavljeno drobno značko, ki sem jo dobil kot zahvalo države za sodelovanje v osamosvojitveni vojni in na to sem izjemno ponosen. Danes čutim, da smo vsi opisani sedanjim oblastnikom v napoto, ko neskončno uživajo ob vladanju. Njihov napuh je neznosen. In za smrtni greh, so me učili kot ministranta, ni odveze niti opravičila. Mojo jezo lahko umiri le muzika. Vabim vas, da ugotovite, zakaj si danes že celo popoldne vrtim komad Dobrodošli na dvor skupine Mi2. Podpišem se pod vsako besedo teh fejst dečkov s Sotle. Poslušajte in povejte svoje mnenje. Na glas.

Korupcija avtoritete, o integriteti pa spet nič

Zunaj je megleno jutro, vozim se z vlakom v službo in razmišljam o odločitvi poslancev vladajoče koalicije, ki so zavrnili zakon o integriteti. Predlagani zakon je med drugim zagotavljal delovanje neodvisne protikorupcijske komisije, a vsi argumenti in predlagane rešitve v zakonu vladajočih niso prepričali. Obveljalo je ministra Viranta prepričanje, da se proti korupciji ne borimo s komisijami. Po odločitvi je prevladal občutek, da si vladarji ne želijo, da bi Slovenija izboljšala svoj rezultat na lestvici korumpiranosti družbe. Z rezultatom 6.6 (od največ 10, kar pomeni državo brez korupcije) se Slovenija uvršča na 27. mesto med okoli 200 držav. Do elitnega kluba najboljših deset odstotkov držav nam manjka še kar nekaj, glavna ovira pa se skriva v nerazumevanju nevarnosti korupcije avtoritete.

Korupcijo razumem v njenem izvornem pomenu; pomeni namreč pokvarjenost, sprijenost, nepoštenost. Ima različne obraze; od klasičnega sprejemanja podkupnin, zaščite nelegalnih aktivnosti, opustitve dolžnega ukrepanja, zlorabe položaja do korupcije avtoritete. Avtoriteta je sposobnost za uporabo moči, ki temelji na legitimnosti. Če nekdo, ki ima moč odločanja, to moč pokvari, s tem izniči tudi vsa pričakovanja, vezana na njegovo ali njeno funkcijo. Avtoriteta korupcije tako opisuje dejanja posameznikov, ki svojo dolžnost delati dobro sprevračajo v dobro zgolj zase in za svoje.

Boj s korupcijo avtoritete je še posebej težaven, ker praviloma takšno pokvarjeno vedenje ni kaznivo ravnanje, osebe, ki pa se tako vedejo, pa v javnosti pogosto uživajo ugled. Ko se jim očita, da je bilo njihovo vedenje neetično, si takoj pomagajo s pravom: če je kaj v mojem vedenju kaznivega, naj mi to dokažejo na sodišču. V sodnih dvoranah se s korupcijo avtoritete ne ukvarjajo, saj komaj shajajo z veliko lažje dokazljivimi deviantnostmi. Lep primer korupcije avtoritete je koncept kriminalnega prevzema države (o tem govori Dobovšek v Mladini), kjer tisti, ki jim je zaupano sprejemanje zakonov, te zakone oblikujejo v svojem interesu, interesu klientelne mreže ali interesu tistega, ki jim je pomagal na poti do oblasti. Lepa študija primera korupcije avtoritete je delovanje prometnega in okoljskega ministrstva ter paradržavnega DARSA v primeru graditve šentviškega predora. Primer korupcije avtoritete je tudi opustitev dolžnega ukrepanja; v to kategorijo bi lahko uvrstili ne-delo tožilstva v zvezi suma kršitve pravice do zasebnosti romski družini. Naj se kompetentni strokovnjaki postavijo na glavo: tu velja argument moči in ne moč argumenta. Takšno vedenje (verjetno) ni nezakonito, ni pa v interesu državljanov in je mnogokrat tudi sporno z vidika legitimnosti.

Ključna beseda pri preprečevanju katerekoli oblike korupcije, še posebej pa korupcije avtoritete, je integriteta. Poenostavljeno povedano so ljudje z visoko stopnjo integritete tisti posamezniki, ki imajo ponotranjene visoke moralne standarde in se v skladu z njimi tudi vedejo, ne glede na stopnjo zunanje kontrole. Za zaželeno vedenje ne rabijo ne policistov, ne tožilcev niti groženj z zaporom. Zato bi moral biti eden od kriterijev za zasedbo položaja moči v javni upravi tudi visoka stopnja integritete. Če koga ta misel spominja na stare čase, ko so ugotavljali moralno neoporečnost kandidatov, naj odvzame le ideološko navlako in skozi okno skupaj s porodno vodo ne zavrže tudi dojenčka.

Drago Kos je že pred letom opozarjal, da marsikateri državni urad ne spoštuje določil zakona o preprečevanju korupcije o nujnosti sprejetja načrta integritete, s katerim bi zagotovili pomemben kamenček v mozaiku etičnega delovanja javnega sektorja. Vključno s kabinetom predsednika vlade. Tega istega predsednika, ki je po parlamentu hodil z WD-40 in bentil čez klientelizem LDS, in vodi ministrski zbor, ki verjame, da je prenos dela pooblastil protikorupcijske komisije na računsko sodišče dovolj za njihov miren spanec. In mirno ribarjenje v kalnem, bi lahko nadaljevali.

Integriteta dobro uspeva v okolju transparentnega odločanja in transparentnosti premoženja javnih uslužbencev. Obstoj ob vsake aktualne oblasti neodvisne protikorupcijske komisije je eden izmed organizacijskih načinov za preprečevanje nastanka koruptivnega vedenja. Če smo v Sloveniji pri tem bolj osamljen primer v Evropi (kar radi ponavljajo vladajoči kot argument za ukinitev komisije), bi lahko končno napočil čas, da Evropi damo zgled dobre prakse, ne le da od nje zgolj kopiramo. Baje se v OECD s to idejo strinjajo, mi bi pa tako radi bili del tega elitnega kluba. Vendar če kje, potem v OECD velja, da ni zastonj kosila in protikorupcijska prevencija je del plačila, ki bi ga morali biti v Sloveniji voljni plačati.

O poštenosti, dobrodelnosti in spoštovanju

Mojim študentom se včasih na izpitu zatakne pri vprašanju o imperativih uporabne etike. Navzven zapleteno vprašanje, samo v sebi pa zelo preprosto; sprašuje namreč, kaj so temeljna vodila vsake profesije. Za moje (in verjetno tudi njihovo) zadovoljstvo je treba našteti tri stvari: poštenost, dobrodelnost in spoštovanje. Z vsakim od njih sem se pretekli teden srečal na čisto oseben način. Z zelo univerzalnim sporočilom, se mi zdi.

V nakupovalnem centru sem na debelo zapravljal za sinov rojstni dan. Tako kot vsake stvari sem se tudi tega lotil malo prepozno. Nakupljeno sem zbasal v avtomobil in ko smo doma jedeli kosilo, je zazvonil telefon. »Dober dan, Andrej pri telefonu, doma sem blizu Vojnika in našel sem vašo denarnico«. Mojo denarnico; ne, jaz sem svojo denarnico …. pustil na strehi avtomobila in se odpeljal domov jesti. Denarnica je nekaj časa surfala na pločevini, potem pa odskočila na asfalt. Z vsemi bančnimi karticami, kartico zdravstvenega zavarovanja, prometnim in vozniškim dovoljenjem, nekaj denarja in kupi malih, meni ljubih, spominov. Ko sem se vozil k njim, sem videl poplavljena polja, uničeno vrtnarijo, ljudje so čistili kleti in garaže. Andrej in njegova žena sta mojih let, z novo hišico, postavljeno čisto blizu potoka, ki je nekaj dni prej poplavljal. Ko sem jima dal steklenico vina in čokolado, sta rekla, da ne bi bilo treba. Saj ni bilo mišljeno kot zahvala, da mi ni bilo treba preklicevati vseh kartic, saj ni bilo zato, ker je bil notri ves denar in sem dobil nazaj vse moje male spomine. Bilo je zato, ker sta mi okrepila upanje v poštenost. Bilo bi namreč tako lahko dobiti nekaj dodatnih evrov, ki vedno pridejo prav, a njuno vedenje ju je izdajalo, da tudi pomislila nista na to. Poštenost. Lepo je, čeprav samo za trenutek, spoznati ljudi z integriteto.

Žalosten teden je za nami, za marsikoga tudi tragičen. Voda je ponorela in podirala pred sabo dolgoletno delo in jemala življenja. Vlada je (ob majhnem »prijateljskem« prepričevanju) razglasila dan žalovanja, ljudje so se zdramili in začeli pomagati. Rdeči križ, Karitas, skavti, taborniki, slehernik. Ko sem se v petek boril s solzami in poskušal priklicati nacionalno televizijo, mi je telefon sporočal »omrežje zasedeno«, ko pa sem se že prebil skozi, so bili vsi operaterji zasedeni. Nisem bil jezen, na HP Zares so vsi potrebni podatki, elektronsko bančništvo mi bo pomagalo. Kljub žalosti sem videl, da zmoremo dobrodelnost. Delati dobro za druge. To smo prebivalci Slovenije dokazali že mnogokrat, tudi tokrat. Zato bi bilo potrebno ponovno premisliti, ali je res naš narodni značaj, da smo skopi. Niti ne, samo (pre)močne vzpodbude rabimo za svojo dobrodelnost. Želim si, da bi bila dobrodelnost naš vsakdanji spremljevalec, nevsiljiva skrb za sočloveka pa nekaj vsakdanjega.

Na netu sem pobrskal, kaj je zapisano o nekom, ki je na Zares HPju kar enajstkrat (do takrat, ko sem bral) bralcem razlagal svojo vizijo v zvezi s sovražnim govorom. Ker sem hotel bolje razumeti njegove misli, ki mi niso bile všeč. Pristal sem na strani, ki se oglašuje kot večerno branje za politično pismene. V četrtek, dober dan po povodnji, je bilo zapisano, da dan žalovanja ovira dejavnost proizvodnje zabave. Da dneva žalovanja ne rabimo, ker bodo žrtve že same žalovale. Ostali pa bomo, v skladu z našo neomejeno individualnostjo, ki jo nič skupnostnega ne vrže iz tirov suverenega delovanja, šli na kakšen koncert… Odpor, ki sem ga občutil tisti trenutek, je bil čisto fizičen. Od vseh omenjenih vodil pri vsakdanjem življenju je prav spoštovanje soljudi in drugačnosti glavna težava našega vsakdana. Tako levih kot desnih, krščansko ponižnih kot libertalno neodvisnih. Se nimam za preveč omejenega, ampak tega poziva nisem in nočem razumeti. Sem se spomnil nekega sestanka, na katerem sem pristal bolj po (njihovi) pomoti kot načrtno; v Zares smo razpravljali o vrednotah nove politike in vse skupine so po skupinskem delu omenile spoštovanje kot vrednoto. Le Gregor G. je rekel, da mu je bližja malo drugačna, bolj urbano namerjena, vrednota: respect. Se bojim, da je spoštovanje (drugačnosti) bolj redka ptica v deželi kranjski; na žalost jo srečujem redkeje kot poštenje, zato ni nič narobe, če bi bila iskreno vodilo nove politike.

Naivno verjamem, da bi bilo dobro, da si vsakdo med nami, med umivanjem zob, enkrat do dvakrat ponovi vsa tri vodila: poštenje, dobrodelnost in spoštovanje. Če že ne vse tri skupaj in naenkrat, pa vsaj respect. Ko bi mantra držala vseh 12 ur, vsaj toliko časa, kot nas pred zobnimi zagatami brani oglaševana zobna krema.