What the World Can Learn from 10 Years of Excesses

http://www.spiegel.de/international/zeitgeist/0,1518,668729,00.html

EU to Allow US Access to Bank Transaction Data

http://www.spiegel.de/international/europe/0,1518,663846,00.html

Bitka za okolje in človekovo dostojanstvo se bo bila v Evropskem parlamentu

Ob Svetovnem dnevu okolja (5. junij):

Pravijo, da živimo v času ekonomske krize. Pa je res tako? Gospodarstvo ima neizkoriščene proizvodne zmogljivosti in bi lahko naredilo veliko več. Kar mu manjka, so kupci. Banke imajo dovolj kreditnega potenciala, manjka pa jim kreditojemalcev, ki bi bili sposobni vračati dolgove. Na voljo imamo visokoproduktivne in ekološko vzdržne tehnologije, pa jih izkoriščamo? Kje pa! V nerazvite dežele selimo stare onesnaževalce in izkoriščamo sodobne sužnje. Rezultat? Ohranjanje bede v deželah v razvoju in proizvodnja revežev v razvitih. Vsesplošno globalno razvrednotenje okolja in človeka kot njegovega sestavnega dela. Je to svet svobode, za katerega se zavzemamo liberalno misleči? Ali bomo dovolili, da se v imenu ekonomske svobode kapitala še naprej zanemarjajo vse druge svobode? Kaj pa svoboda narave, da živi v svojem prirodnem ciklu, kaj pa svoboda posameznika, da dostojanstveno živi v blagostanju? Mogoče pa ta kriza sploh ni ekonomska in je v svojem bistvu predvsem okoljska? Njeni žrtvi sta narava in človek. Ali ni prišel čas, da ekonomijo podredimo ohranjanju okolja, človekovega dostojanstva? Ali ni prišel čas, da določimo in odločimo naše vrednote?

Smo liberalci sposobni povedati kralju, da je gol? Smo sposobni osmisliti novo razvojno paradigmo? Moramo! Druge izbire ni, če želimo preprečiti ekološko katastrofo in družbeni kaos, za katerega vemo, kam vodi. Na voljo imamo sodobne tehnologije in znanstvene potenciale za razvoj novih. Na voljo imamo obnovljive energetske vire za varno oskrbo. Imamo armado mladih, dobro izobraženih ljudi, ki skače od enega posla za določen čas do drugega in čaka na svojo priložnost. V Evropi imamo na voljo dovolj kmetijskih površin za ekološko prijazno pridelavo varne in zdrave hrane, saj veleposestnikom plačujemo celo subvencije, da jih ne obdelujejo. Zakaj torej capljamo na mestu in dovoljujemo vulgarnemu ekonomskemu neoliberalizmu, da nam prodaja svojo paradigmo maksimalnega dobička na račun narave in človeka, da tepta liberalno idejo o človekovi svobodi, dostojanstvu in pravicah? Idejo liberalnega sveta, demokracije in človekovih pravic, temeljnih elementov Evropske unije?

V zgodovini človeštva, izborno piše Jared Diamond, so nekatere močne civilizacije propadle in je njihove templje prerasel plevel, druge so preživele in uspele. Jedro uspeha ali propada družbe je v spoznanju, katere vrednote zadržati in katere zavreči in nadomestiti z novimi. Uspešni so bili predvsem tisti posamezniki in družbe, ki so imeli pogum sprejeti takšne odločitve.

Zdaj gre za celoten svet, tvoj in moj planet, ki nas potrebuje! Na to opozarja Svetovni dan okolja, ki ga bomo tudi letos obeležili 5. junija. Moramo sprejeti prave odločitve. Da bi bili lahko uspešni, se moramo združiti in prerasti v silo, ki bo sposobna podrediti ekonomski razvoj ohranjanju našega okolja, obvarovati naš planet pred podnebnimi spremembami in zadovoljiti temeljne pravice človeka, da bo lahko svobodno in dostojanstveno zaživel.

Evropa, ki je bila vedno izvor idej in napredka, mora potegniti voz, saj ima kot celota tisto potrebno težo, da okoli sebe zbere vse druge, ki stremijo k podobnim ciljem. Bitka za trajnostni razvoj so bo torej bila v Evropskem parlamentu in liberalci moramo biti v prvih vrstah. Volitve v Evropski parlament niso nekaj sekundarnega. So izbira bojevnic in bojevnikov za boljši jutrišnji svet, za okolje in človeka, za naš skupni planet.

Ob mednarodnem dnevu žensk

»Imamo razloge za praznovanje?« S tem vprašanjem Simone de Beauvoir, je minuli torek svoj nastop v razpravi o vlogi žensk v političnem in javnem življenju in o volitvah v Evropski parlament, začela Lieve Fransen z Generalnega direktorata Evropske komisije za komuniciranje. Lieve je sicer zdravnica, ki je bila vzgojena in šolana v Belgiji, ki je njeno generacijo, v primerjavi z generacijo njene matere, že spodbujala k izobraževanju, pa vendar ji je bilo z zakonom prepovedano specializirati se za ginekologinjo!

 
Danes je dan, ko se lahko s posebno pozornostjo zazremo vase in v mednarodni praznik žensk, kot na spletnem mestu Zares Podravje razmišlja tudi Tjaša Mrgole Jukič. Je dan, ko si ponovno ogledujemo statistične podatke, o tem kaj (ni)smo na različnih področjih dosegli v zvezi z enakopravnostjo spolov.
Lahko se nekoliko posvetimo tudi včerajšnji Sobotni prilogi: »Odločajmo skupaj« in kampanji 50/50, ki želi doseči, da bi enakost spolov zaživela ne samo kot vrednota in načelo Evropske unije ter vseh njenih članic, ampak kot vsakdanja praksa v vseh politikah in programih.

 
Zakaj ta kampanja prav sedaj? Ker bodo 7. junija volitve v Evropski parlament. Ker se bo v tem letu odločalo tudi o najvišjih položajih institucij Evropske unije. Trenutno vse zasedajo moški. V Evropski komisiji so jih doslej vedno, v parlamentu sta jih le dvakrat ženski. Skratka, s sedanjimi 37 odstotki komisark in 31 odstotki poslank, v evropski politiki še vedno dominirajo moški. 

 
Kampanja opozarja in poziva politične stranke, na nujnost vključevanja vidika enakosti spolov v volilne programe ter uvrščanju kandidatk na izvoljiva mesta na volilnih listah. Volivke ter volivce pa na to, da njihov glas dejansko šteje. Predlaga nam, da na junijskih volitvah obkrožimo ime kandidatke, ki ji najbolj zaupamo.
V prilogi najdemo tudi povzetek raziskave medparlamentarne unije, ki povezuje parlamente vsega sveta. Ovire, ki najbolj odvračajo ženske od politike, otežujejo vstopanje in vztrajanje v parlamentih so tri: domače obveznosti, prevladujoči tradicionalni pogledi na zaželeno vlogo ženske v družbi ter pomanjkanje družinske podpore. Tri najtežje ovire za poslance pa so: šibka podpora volivk in volivcev, pomanjkanje finančnih sredstev in šibka podpora stranke. Te iste ovire so za poslanke še večje kot za poslance in to dodatno, prej omenjenim oviram, medtem ko poslancem sploh niso v breme oz. lahko delujejo celo v njihov prid.

 
Glede na poročanje iKnow politics, ženske pri večji politični participaciji in karieri v politiki ovirajo predvsem:
• Pomanjkanje denarja: neadekvatna zakonodaja o financiranju političnih strank, pomanjkanje spretnosti za  pridobivanje sponzorskih sredstev, šibkejše povezave žensk s podjetji in drugimi viri sredstev.
• Pomanjkanje časa: ženske še naprej nosijo največji del bremena družinskih in gospodinjskih obveznosti, ki jih je težko uskladiti z zahtevami politične kariere; vključno z dolgimi, pogosto večernimi urami srečanj in sej ter pogostimi potovanji.
• Strukture političnih strank: številne stranke nimajo internih organizacij ali klubov za ženske in druge »izključene« skupine; ženske so pogosto »okraski«, ki so jim dane »simbolične« odgovornosti, ki zahtevajo precej dela, brez realne moči v hierarhiji stranke; v nominacijah strank in na seznamih volilnih list, pogosto prevladujejo moški.
• Izključitev iz obstoječih neformalnih političnih mrež: moški, ki si prizadevajo za vstop v politično kariero so pogosto vpeti v več neformalnih socialnih mrež, iz katerih so ženske navadno izključene; ženske podobnih mrež medsebojne podpore in pomoči pogosto nimajo.

 
Političarke so velikokrat pod pritiskom dokazovanja, da so enako sposobne kot moški oz. da morajo biti boljše, da bi veljale za enako »dobre« kot moški kolegi, lahko pa čutijo tudi pritisk s strani drugih žensk. No, ženske, se vam še ni zgodilo, da je bila kakšna ženska bolj nesramna do vas kot bi bil moški, za katerega je morda to »nalogo« celo opravila? Ali pa, da so ženske, ki so presegle pojmovanje drugih žensk in stopile na sam vrh nekega področja, bile, ne le vaše podpornice, temveč tudi vzor?  Tudi strokovnjaki opozarjajo, da ženske, ne glede na njihov izvor, družbeni status in položaj, prevzemajo številna dela, naloge in odgovornosti, in da jim je težko reči »ne«. Zveni znano?

 
Vedno večji stroški volilnih kampanj so velik problem za vse, vendar je za ženske, tu situacija še težja. Pogosto tako javni, kot strankarski denar ni enakomerno porazdeljen, ne nazadnje, ker tudi z njim pogosto upravljajo moški. Verjetno bi prav mreženje žensk pripomoglo k temu, da bi lahko hitreje napredovale, na katerikoli politični ravni. Tako bi tudi učvrstile medsebojne odnose in odnose z moškimi kolegi, ki jih bodo podprli.

 
Vključitev žensk na strankarske volilne liste, je eden najpomembnejših korakov za večjo politično participacijo žensk, in posledično za večjo zastopanost žensk v organih odločanja. Med ovirami, s katerimi se srečujejo članice političnih strank, v zvezi z nominacijami in seznami volilnih list, so pomanjkanje sredstev ter mrež, ki bi poskrbele za kandidatke in voditeljice. V strankah je še vedno vidno, pomanjkanje volje za promocijo žensk, za njihovo predstavljanje in prepoznavnost v javnosti, za njihovo usposabljanje v spretnostih javnega nastopanja, dela z mediji ipd. Stranke pač pogosto ne vidijo žensk, kot ključnih nosilk volilnih list in jih ne spodbujajo. Poleg tega, tudi volilni sistemi niso vedno naklonjeni ženskam.

 
Je torej ob vsem tem in še čem, res tako presenetljivo pomanjkanje samozaupanja in ambicij žensk? Še zlasti v družbah, kjer večino najmočnejših položajev zasedajo moški in se morajo ženske, da bi dosegle te položaje boriti z vrsto institucij, ki jim dominirajo moški, s tradicionalnimi pogledi na njihovo vlogo doma in v družbi ter s politično kulturo v kateri spolna enakopravnost še ni polno zaživela, niti kot vrednota in še manj kot vsakodnevna praksa na vseh področjih?

 
Verjamem, da ni sodobne demokracije brez enakosti spolov. Podpisala sem elektronsko peticijo 50/50 kampanje, ki bo posredovana vsem predsednikom vlad in Evropski komisiji, da bi jih spodbudila k uveljavljanju enake zastopanosti spolov v vseh institucijah odločanja v EU. 

 
Ženske smo enako kot moški, bi rekla Simone de Buevouir, sposobne svobodne izbire, da se povzdignemo na položaje, s katerih prevzamemo odgovornost, tako zase, kot za svet. Mednarodni dan žensk je naš dan – naj ženski glas šteje, ko rečemo »proti« in zahtevamo »za«! Da bomo jutri odločali skupaj, moški in ženske, enakopravno. In šele takrat bomo imeli pravi razlog za praznovanje!

Evropske volitve ali akumulacija 27-ih nacionalnih volitev?

Evropski parlament (EP), ki je lani slavil svojo petdesetletnico, bo letošnjega junija praznoval tridesetletnico prvih splošnih neposrednih volitev. Med 4. in 7. junijem 2009 bomo namreč državljani Evropske unije (EU) izvolili svoje predstavnike v EP. Za nekatere Evropejce bodo to že sedme volitve, za nas pa druge.

Ker Lizbonska pogodba z začetkom letošnjega leta ni bila sprejeta, predvsem, ne pa izključno, zaradi irskega »ne«, bodo volitve organizirane v skladu s pogodbo iz Nice. Po tej pogodbi ima EP 736 poslank in poslancev, po Lizbonski pogodbi bi jih imel 15 več. Slovenija ima v EP sedem predstavnikov. V kolikor bo Lizbonska pogodba uveljavljena v obdobju mandata 2009-2014, bomo imeli enega predstavnika več.

Na zadnjih evropskih volitvah v juniju 2004, ki so potekale dober mesec po širitvi EU na deset novih držav članic, je imelo okoli 350 milijonov Evropejcev v 25 državah možnost izvoliti 732 članic in članov parlamenta. Volilna udeležba je bila 45,6 odstotna. Nižja od evropskega povprečja je bila predvsem v novih državah članicah. V Sloveniji je  volilo 28,3 odstotka volilnih upravičencev, na Slovaškem pa niti petina. S pridružitvijo Romunije in Bolgarije v januarju 2007 EU, ki sta kmalu zatem organizirali volitve, je bila volilna udeležba okoli 30 odstotna. Še v letu 1999 se je evropskih volitev udeležila skoraj polovica volivcev, na prvih evropskih volitvah v letu 1979 pa je volilo zelo solidinh 63 odstotkov volilnih upravičencev. Letošnje evropske volitve bodo daleč najobsežnejše, saj bo možnost glasovanja pripadla kar 492 milijonom volilnim upravičencem.

Pričakovanja Evropejcev v zvezi z volitvami 2009 je lani preučil Eurobarometer z dvema posebnima raziskavama, ki sta potekli hkrati s standardnim merjenjem javnega mnenja, ki povprašuje po zaupanju v evropske in nacionalne institucije. Bodo te volitve resnično evropske ali bodo enostavno pomenile le akumulacijo 27 različnih državnih volitev, je glavno vprašanje posebnih raziskav.

Obe raziskavi, pomladna in jesenska sta ugotovili signifikantne spremembe v evropskem javnem mnenju, ki so izraz gospodarskih razmer in zaskrbljenosti nad prihodnostjo. V jesenskem merjenju, ki je potekalo že v času finančne in ekonomske krize, se ekonomski temi, pridružuje predvsem skrb za socialno varnost.

Raziskavi preučujeta predvsem štiri glavne vidike: interes Evropejcev za evropske volitve, verjetnost glasovanja na teh volitvah, glasovalna merila Evropejcev za volitve 2009 in končno teme, ki jih Evropejci želijo videti v središču volilnih kampanj. Poročili raziskav analizirata rezultate in spremembe na dveh ravneh in sicer v povprečju za 27 držav članic in povprečja na nacionalni ravni. Dodane so tudi kratke pripombe o tem, kako se odgovori razlikujejo glede na nekatere socio-demografske značilnosti, kot sta na primer spol in starost, kot tudi nekatere druge kazalce, kot sta odnos do EU in politična nagnjenja. 

Prva raziskava, ki je potekala več kot leto dni pred odprtjem volišč in še brez večje medijske pokritosti ugotavlja, da je samo 16 odstotkov Evropejcev vedelo za letošnje volitve, 51 odstotkov teh pa je izjavilo, da jih evropske volitve ne zanimajo. Jeseni se je vedenje o datumu volitev že nekoliko izboljšalo.

Analiza raziskav predvideva, da se bo kakih 30 odstotkov Evropejcev udeležilo volitev, okoli 14 odstotkov pa je odločenih, da ne bodo glasovali. Glavni razlogi se skrivajo v pomanjkanju informacij, šibkem interesu za politiko, občutku oddaljenosti EP in v občutku, da glasovanje tako ali tako ne bo ničesar spremenilo.

Glasovalna merila bodo združevala nacionalne in evropske razsežnosti. Oba vidika bosta torej v središču procesa odločanja volivcev. Nacionalne teme bodo, kot je to pogosto, zelo pomembne.

Na splošno Evropejci želijo, da v kampanji prevladujejo ekonomske teme s prednostnimi vprašanji, kot so brezposelnost, gospodarska rast in inflacija, nato sledijo vprašanja globalne varnosti in sorodne teme. Zadeve, neposredno vezane na Evropsko unijo, so na zadnjem mestu. Zanimivo je, da se želene teme v državah članicah bistveno razlikujejo.

Pričakovanja glede EU so v glavnem povezana z varnostjo, torej skupno zunanjo, varnostno in obrambno politiko, zaščito potrošnikov in podnebnimi spremembami. Med vrednotami prevladuje solidarnost, glavni element skupne evropske identitete je še vedno Evro, medtem ko bi bil enotni sistem socialne varnosti med državami članicami, lahko glavni dejavnik krepitve občutka evropskega državljanstva.

Več kot polovica Evropejcev želi nadaljevanje procesa graditve EU. Evropski parlament uživa 52 odstotno stopnjo zaupanja in ostaja institucija največjega zaupanja. Sedem desetin Evropejcev meni, da EP igra pomembno vlogo v življenju Evropske unije, 44 odstotkov vprašanih pa želi, da bi bila njegova vloga še večja.

Evropsko javno mnenje torej priznava obstoj evropskega političnega območja, vendar se evropska vprašanja še vedno soočajo s konkurenco nacionalnih političnih vprašanj. Razlike v prednostnih temah kampanje med državami in pomembnost nacionalnih tem v glasovalnih merilih volivcev, odsevajo sicer do neke mere skupno, a precej fragmentirano evropsko politično območje. Volivci, sklepa Eurobarometer, bodo glasovali po enakovrednih merilih stališč kandidatov in strank glede evropskih in nacionalnih vprašanj. A v luči ekonomske krize in recesije, Evropejce mnogo bolj kot evropske volitve, zanimajo rešitve za premagovanje težkih ekonomskih razmer in socialnih stisk.

Torej, glavni izzivi za Evropske volitve 2009 so: informiranje državljanov o vlogi Evropskega parlamenta, dvig interesa za evropsko politiko ter zmožnosti strank in kandidatov, da ekonomsko in socialno krizo naslovijo s praktičnimi ukrepi in rešitvami na evropski ravni.

Nevidni angažma

Močna sporočila ameriških študentov na YouTube videu, ki je z več kot dva in pol milijoni ogledov postal pravi fenomen medmrežja govorijo o viziji današnjih študentov. Film je z dvesto študenti državne univerze v Kanzasu, ki so sami predlagali vprašanja za raziskavo o sebi samih ter tudi napisali in uredili scenarij, posnel kulturni antropolog Michael Wesch. A Vision of Students Today  sicer ni prvi Weschov hit. Njegov Web 2.0… The Machine Is Us/ing US je imel več kot 6 milijonov ogledov. 
Štiriminutni filmček dobro odseva življenje in vrednote današnjih študentov o tem kako študirajo in kaj bi se morali naučiti za svojo prihodnost. Veliko pa tudi pove o stanju izobraževanja in izobraževalnega sistema. 

Kamera najprej potuje po prazni predavalnici. Njeno oko se ustavi pri napisih na šolskih zidovih in pohištvu….. kjer se na nekem stolu najde tudi vprašanje: Kaj se učijo, ko tu sedijo? Nato se predavalnica napolni s študentkami in študenti, ki kažejo liste, beležke in laptope z različnimi sporočili: »Povprečna velikost mojega razreda je 115« ali »18 odstotkov mojih učiteljev me pozna po imenu«. Zvemo, da preberejo polovico predpisane literature, od katere je le četrtina relevantna za njihova življenja. In da plačajo po sto dolarjev za učbenik, ki ga nikoli ne odprejo. Kajti: »Letos bom prebrala osem knjig, 2.300 spletnih strani in 1281 FaceBook profilov.«

Povprečen študent razreda v semestru napiše 42 strani študijskega besedila, a več kot 500 strani e-mailov. Spi kakih sedem ur na noč, eno uro in pol gleda televizijo, tri ure in pol je na medmrežju,  dve uri in pol posluša glasbo, dve uri klepeta po mobilnem telefonu, tri ure je v predavalnici, dve uri se prehranjuje, dve uri dela in tri ure študira. Vse skupaj torej  26 ur in pol na dan! »Sem ‘multitasker’ – (ker moram biti), «

Potem lahko preberemo, da bo povprečni študent iz te ameriške predavalnice imel ob diplomi 20.000 dolarjev dolga. Klub temu bo med srečneži tega planeta, na katerem milijarda ljudi zasluži manj kot dolar dnevno in njegov laptop stane več kot mnogi zaslužijo v letu dni. »Ko bom diplomirala bom verjetno delala v službi, ki danes še ne obstaja.«  je sporočilo enega lista.  In spet drugega:  »Nisem ustvarila problemov, ki pa so moji problemi.«

In še preden se na ekranu pojavijo besede -  nekateri so namignili, da nas tehnologija lahko reši….da nas samo tehnologija lahko reši -  študenti priznajo, da ‘facebukirajo’ svojo pot skozi študij. Z računalniki v predavalnici počno vse kaj drugega kot pa da bi se ukvarjali s študijskim gradivom ….
In kakšen komentar bi lahko dodali več kot sedem tisočim odzivom? V bistvu, študenti v tem videu potrdijo stališče Marshalla McLuhana , ki je navedeno v  uvodu filma in se glasi nekako takole: današnji otrok je zmeden, ko vstopa v okolje 19. stoletja, ki je s pomanjkljivi, a po fragmentiranih in klasificiranih vzorcih predmetnikov in urnikov urejenimi in ustrojenimi informacijami še vedno značilnost izobraževalnih ustanov.

Hkrati se v njihovem načinu sporočanja rojeva sprememba paradigme, saj je izbrana komunikacija radikalnejša in prodornejša od ne tako davno široko sprejete komunikacije z e-sporočili, množične pismenosti pred stoletjem in pol ali tiska pred pol tisočletja. S tem pa študenti izražajo tudi pomen pogosto citiranega McLuhanovega argumenta o tem, da je medij sporočilo: »…da so osebne in družbene posledice vsakega medija … rezultat nove lestvice, ki jo vpeljeta v naše zadeve vsako osvobajanje nas samih ali nova tehnologija«. Pretvarjajo  ga v 21. stoletje, pri tem pa njihov angažma večini visokošolskih učiteljev in politikov ostaja neviden.

“Schengenland” – omrežje varnostnih kontrol

Širitev schengna, imenovanega po vasici v luksemburškem Velikem vojvodstvu na tromeji ob Mozeli, je bila proslavljena kot triumf svobode Evrope. Še ena pomembna zmaga načela prostega gibanja oseb v Evropski uniji (EU), še ena izjava zaupanja med vladami in ljudstvi schengna, še en korak k konsolidaciji paradigme enakosti državljanov EU.

»Šef meja EU« je takrat izjavil -  nekako se ne morem znebiti vtisa, da z obžalovanjem -, da se je EU namerno odločila bolj osredotočiti na svobodo gibanja oseb kot na varnostne vidike. A le nekaj  mesecev po velikem navdušenju ob ukinitvi nadzora notranjih schengenskih meja EU-9 smo priča vzponu alternativnih in razpršenih varnostnih ukrepov, ki kažejo na to, da varnost ne (p)ostaja glavna prioriteta schengna le na njegovih zunanjih mejah.

Svoboščina gibanja je ključna sestavina svobode v EU. Njena opredelitev se je oblikovala vse od začetkov evropske integracije: najprej kot načelo prostega pretoka delavcev, kasneje kot sredstvo oblikovanja enotnega trga in z Maastrichtsko pogodbo kot najpomembnejša sestavina na novo uvedenega »supranacionalnega« državljanstva EU. Širil se je tudi obseg oseb, ki lahko to svoboščino uživajo in ker v praksi ukinitev nadzora notranjih meja pomeni odprtost prehoda ne glede na državljanstvo, svoboščina pod določenimi pogoji zajema  tudi državljane tretjih držav.

Nadzor na državnih mejah je ovira ekonomskim dejavnostim in svobodi gibanja, hkrati pa so državne meje tradicionalno vezane na koncepte suverenosti, varnosti in lojalnosti državljanov. Jasno določene meje so konstitutivni element države in pomenijo zaokrožitev ozemlja njene suverenosti in jurisdikcije nad prisotnimi posamezniki. Zelo dolgo so predstavljale tudi prve in pomembne ovire vojaški grožnji in relativno učinkovito orodje  proti neregularnim migracijam in čezmejnemu kriminalu.

Tako se že od prvih (pred-)schengenskih razprav poudarja vidik »izgube varnosti«, ki naj bi jo sprožala ukinitev nadzora notranjih meja. V tem kontekstu lahko države pogodbenice uporabijo tudi ad hoc mehanizme za ponovno enostransko uvedbo mejnih kontrol. Avstrija jo načrtuje za obdobje letošnjega evropskega nogometnega prvenstva in je za izvajanje »Schengen Kontrolle« znotraj mejnih območij že sedaj namenila več policistov, za povrhu pa še 1500 vojakov! 

Prav tako obstaja strinjanje, da morajo ustvarjanje skupne cone svobodnega gibanja spremljati t. im. izravnalni ukrepi kot je skupen nadzr oseb, ki v cono vstopajo, koordinacija nadzora meja, vizumi, skupna pravila za preverjanje prošenj za azil, pa tudi sodelovanje v policijskih in kazenskih zadevah.

Schengenski acquis se v velikem delu nanaša prav na te ukrepe. Že pred dvajsetimi leti so se “schengenske” države sporazumele, da postavijo schengenski informacijski sistem (SIS), ki se je z namenom ohranjanja javne in nacionalne varnosti in upravljanja kontrole na zunanjih mejah razvil v največjo skupno evropsko bazo podatkov. Učinkovito delovanje SIS je postalo tudi pogoj za implementacijo ukinitve nadzora notranjih meja, hkrati pa je vsaj od leta 2001, ne nazadnje zaradi “uvajanja” protiteroristične “vojne”, poleg tehničnih priprav za večjo zmogljivost sistema s priključitvijo novih članic, prisotna še razprava o novih funkcijah in pravnih podlagah sistema za praktično policijsko sodelovanje kot tudi tisto v kazenskih in pravosodnih zadevah. Prav realizacija druge generacije informacijskega sistema (SIS II) naj bi pogojila vstop EU-9. Ko je bila preložena so schengenske kandidatke silovito reagirale: obstajalo naj bi nezaupanje v njihove sposobnosti nadzora zunanjih meja in z zamikom naj bi utrpele tudi veliko materialno in politično škodo. Portugalsko predsedstvo je pod pritiskom iskanja vmesne »low-cost« in »low-risk« alternative ponudilo klon svojega nacionalnega SIS – »SISone4all«.

Seveda pa tehnična pripravljenost ni bila edini pogoj za vstop EU-9. Po postopkih ocene pripravljenosti, predvidenih v pristopnih pogodbah, so nove države morale po/dokazati sposobnost visoke stopnje nadzora na zunanjih mejah predvsem zato, da bi se zagotovila zaščita teritorija razširjene EU pred »ilegalnimi« migracijami in čezmejnim kriminalom. Pri tem je le evalvacija v zvezi s policijskim sodelovanjem implicirala vključevanje »starih« schengenskih držav za katere se kar nekako avtomatično meni, da pravilno uporabljajo schengenske določbe.

Kakorkoli že, lanskega 21. decembra so je tudi za EU-9 odprl prost prehod notranjih meja na kopnem in morju, v noči prehoda na letošnjo poletno uro pa še na letališčih. Za mnoge, ki so nas z ene ali druge strani meje razdvajale, so te “padle”, vsaj na zunaj, če že ne v “glavah”. Za druge, kot na meji med Slovenijo in Hrvaško, so postale še bolj trde.

A navkljub “schengenskemu” uspehu, odvisno pač s katerega vidika gledamo, velja opozoriti na dejstvo, da so v imenu varnostnega deficita v toku procesi, ki se pojavljajo na celotnem schengenskem teritoriju. Med temi so tudi različne administrativne obveznosti, ki se nalagajo ne le državljanom tretjih držav temveč tudi državljanom EU.

Ukinitev identifikacijskega nadzora v kontekstu sistematičnih mejnih kontrol namreč ne pomeni, da naše identitete ne bi bile preverjane. Obstaja vrsta nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo na razdaljo od meje kjer se “nesistematične” kontrole smejo opravljati. V nekaterih državah se ta pristojnost nanaša le na obmejna območja ob notranji meji, drugod – kot tudi pri nas – je dovoljena po celotnem državnem ozemlju. Potniki se najbolj pritožujejo glede Avstrije in Nemčije, ki sta pač najbliže EU-9 in kjer je tudi lobiranje (nekdanjih) mejnih policistov bistveno prispevalo k “pomembnosti” varnostnega vprašanja v mesecih pred schengensko širitvijo. Če se s slovensko registracijo na vozilu ustavite na počivališču, ko prečkate nemško-avstrijsko mejo ali kako drugo mejo, se vam kaj lahko zgodi, da se v vas skoraj dobesedno zapodi patrulja v slogu “gverilcev iz hoste”. Situacija je podobna na Poljskem, kjer so tudi povečali aktivnosti mobilnih patrulj ob meji in v celotni državi. Na Češkem so kontrole za zunanjih mejah nadomestile pogoste notranje kontrolne operacije pod imenom “territory mainly”, ki ciljajo na lokacije, kjer se zbirajo migranti kot so železniške postaje, hostli ali prometne poti blizu meja.

Zakonik o schengenskih mejah tudi dovoljuje možnost državi članici, da z zakonodajo določi obveznost posedovanja ali nošenja dokazil in listin. Če potujete v schengenskem območju ne glede na to ali ste EU državljan ali ne, potrebujete vsaj izkaznico ali potni list s fotografijo. Trend te obveznosti se v zadnjih letih širi tudi na lastne državljane držav članic. Celo v Združenem kraljestvu, ki sicer ostaja izven schengna in kjer so osebne izkaznice poznali samo v obdobjih izrednih razmer obeh svetovnih vojn, so po dolgem in zelo glasnem upiranju različnih strokovnjakov in aktivistov za človekove pravice v letu 2006 sprejeli zakon o osebnih izkaznicah in do leta 2017 naj bi bil vzpostavljen še bolj sporen nacionalni register. Pri nas smo na zadnji državnozborski seji po hitrem postopku dobili novelirana zakona o potnih listinah in osebni izkaznici, ki predstavlja precejšnjo nevarnost zlorabe osebnih podatkov.
¼br> Kakor kažejo januarja objavljena uradna obvestila o zahtevah posameznih držav o listinah, ki dokazujejo istovetnost tujcev, je vsaka država razvila lastne zahteve o listinah in dokazilih zakonitega vstopa in prebivanja. Tudi razlogi za preverjanje istovetnosti so različni. To zastavlja več vprašanj: Kateri so lahko utemeljeni razlogi za domnevo nezakonitega vstopa ali prebivanja? Kakšni kriteriji odločajo o tem kateri posameznik naj bo preverjen? Do kolikšne mere je na pogled neevropska populacija glavna tarča teh kontrol?

Za državljane tretjih držav Schengenska konvencija vpeljuje obveznost, da se morajo prijaviti pristojnim organom ob vstopu ali v treh delovnih dneh po vstopu na ozemlje vsake od držav pogodbenic. Tujcu je že zaradi neenotnega vzorca težko spoštovati vse te obveznosti. Ne nazadnje, pa gre tudi za zadeve sorazmernosti v luči bremena, ki jo takšna praksa predstavlja. Vsi hoteli in druge ustanove, ki nudijo nastanitev morajo namreč zagotoviti, da registriramo svoje ime, državljanstvo in številko dokumenta, tudi če ti prihajamo iz držav pogodbenic.

Na kratko povedano: ukinitev nadzora notranjih schengenskih meja pomeni tako krepitev teritorialnega nadzora na skupnih zunanjih mejah, kakor tudi rekonfiguracijo deteritorializiranega nadzora posameznika in svobodnega gibanja oseb. Ali povedano drugače:  učinek nacionalnih obveznosti posedovanja ali nošenja identifikacijskih listin in drugih administrativnih zahtev implicira premik mejnega nadzora s specifične geografske lokacije na celotno državno ozemlje. Te zahteve so lahko verificirane z naključnimi kontrolami po prostem preudarku vsake države pogodbenice. Pri tem pa raznovrstna administrativna večplastnost nacionalnih določb otežuje dobro informiranost državljanov in nedržavljanov EU in s tem spoštovanje njihovih obveznosti. To nakazuje na hitro pojavljanje novih in slabo transparentnih “meja” svoboščini gibanja, lahko pa tudi na potencial njene slabitve.

Egalitarnost ali elitnost?

I. del Finska

II. del Westminster in Harvard

Visoko šolstvo in znanost v Sloveniji ob koncu leta 2007 sta »evropska, evropska v slabem pomenu besede, v najslabšem pomenu besede«, piše dr. Boštjan Žekš, predsednik SAZU in predsednik Komisije za sistem visokega šolstva Sveta RS za visoko šolstvo.

Kot problem evropske scene izpostavi tudi pretirano in na podmeni enakosti napačno tolmačeno egalitarnost, pomanjkanje spodbujanja izjemnosti in zavedanja, da za svoj razvoj potrebujemo elite.

Premik k »modelu odličnosti« je razbrati v marsikateri od slovenskih in evropskih razprav, da niti ne omenjam strateških dokumentov Evropske unije. Prav »elita« naj bi bila tista, ki daje dodano vrednost, tisto bistveno razliko družbi, ki želi postati inovativno, konkurenčno gospodarstvo. Moram kar povedati, da me razprave o »knowledge economy«, ki se naslanjajo na celo vrsto domnev ne prepričujejo povsem. Zadrega med egalitarnostjo in elitnostjo v šolstvu pa kar kliče po razmisleku o tem kakšna »na znanju temelječa družba« želimo postati in biti: ali je bolj pomembno, da se osredotočimo na »vse« v družbi tako, da bi vsakdo pridobil enako kakovostno izobrazbo ali pa bi morali dati prednost skrbi za izjemne talente in razvoj elite? Iz tega sledi, vsaj po mojem mnenju, najpomembnejše vprašanje: smo voljni narediti oboje?

Dokumentarec v seriji The Changing World (radio BBC), na katerega me je pred kratkim opozoril korespondenčni znanec, se loteva prav te dileme. In to tam, kjer ji gre pravo mesto: na eni strani Finska in na drugi strani Velika Britanija in ZDA.

Finska zgodba uspeha v ustvarjanju visoko kakovostne egalitarne družbe znanja je splošno znana. Finci dosegajo zelo dobre rezultate na svetovnih testih kot so PISA (Programme for International Student Assessment), TIMSS (Trends in International Mathematics and Science Study) in IALS (International Adult Literacy Survey). Ocenjuje se, da ima Finska najboljši izobraževalni sistem na svetu. Vse šole imajo dobre rezultate, učitelji so visoko izobraženi in usposobljeni. Otroci se začno formalno šolati pri sedmih letih, ko že komaj čakajo, da bodo šli v šolo in že imajo, kot pravi ena od učiteljic v oddaji, razvit občutek lastne vrednosti in samozaupanja! Na kratko, gre za izobraževanje za vse in vsak otrok je pomemben.

Velika Britanija in ZDA nista primera konsistentno visoke kakovosti šolstva. V mednarodnih primerjavah zaostajata za večino severnoevropskih in azijskih držav (kakor kažejo številke in tabele in očitno opozarja sporočilo Kraljevskega društva za kemijo). Hkrati pa nekatere ameriške in britanske univerze stalno zasedajo svetovni vrh na lestvicah rangiranja, pa naj gre za akademski Shanghai ali pa denimo Times Higher Education oziroma THES – QS .

Medtem ko v celotnem sistemu Finska pride najvišje, britanski sistem privatnih šol dosega enega najboljših rezultatov v posameznih kategorijah »centrov odličnosti«. Dokumentarec nas popelje na obisk dveh vodilnih šol sveta, na angleško Westminster School in Harvard University v ZDA. Obe sta elitni, dragi šoli z dolgoletno tradicijo. Westminster neprekinjeno deluje že od 14. stoletja. Letno šolanje stane okrog 36.000 dolarjev in kakšna polovica dijakov nadaljuje študij na vodilnih britanskih univerzah (Oxford in Cambridge). V Bostonu, na drugi strani Atlantika, pa se Harvardski diplomanti že vidijo kot bodoči voditelji Amerike in sveta.
Ah, boste rekli, gre za primerjavo jabolk in hrušk. Izločiti posamezne, privatne šole in jih primerjati s celotnim državnim sistemom šolstva pač ne gre. A vendarle, dokumentarec dobro ponazori dilemo med egalitarnostjo in elitnostjo.

Egalitarni sistem
Oče finskega egalitarnega sistema, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dobil priložnost uresničiti svoje študentske sanje o reformi šolskega sistema, kratko pove: Tako majhen narod smo, da morajo vsi naši otroci imeti enako dobro šolo… da ne bomo razdeljeni, da bomo vsi izobraženi, da bomo lahko vsi prispevali svoj del.

In Finski to uspeva. Razlike med najboljšimi in najslabšimi šolami so minimalne, ne glede na to, v kateri regiji so ali kdo so njihovi učenci. Še posebno se izkažejo prav tam, kjer so razmere najtežje. V neki helsinški četrti na primer, kjer je kar polovica otrok priseljencev in velik delež tistih, katerih starši so brezposelni. Probleme začno reševati takoj, ko se pojavijo,»neformalno« in skupaj s socialnimi delavci in starši. Na vprašanje, ali jih starši ne zavrnejo, češ ne vtikajte se, učiteljica odgovori: Zaupajo nam, zaupajo našemu sistemu.

Seveda govoriti o Finski skorajda ne gre brez Nokie. Direktor za človeške vire raziskovalnega oddelka, ki šteje kakih 800 ljudi, pove, da finski izobraževalni sistem zelo dobro podpira njihove potrebe, ni pa dovolj kreativen. Sam bi se verjetno napotil v Silicon Valley, vendar ne bi vedel, kateri sistem “producira” najbolj kreativne ljudi. Meni, da je kreativnost v veliki meri odvisna od vzgoje, predvsem od načina našega izražanja. Finci so znani kot iskreni, a sramežljivi ljudje. Toda, ko so časi zahtevni, kreativnost raste. To ponazarja tudi resnost Sibeliusove Finlandie, ki zvoni iz številnih mobilnih telefonov.

Top of the class
Westminster in Harvard temeljita na drugačni ideji in sicer selekciji najbolj brihtnih, ki jih nato skušata izzvati in iz njih narediti najboljše.
Westminster selekcijo upravičuje s tem, da je bistvo šole doseganje intelektualne in akademske uspešnosti in v tem smislu homogena kohorta boljše deluje. Ključ uspešnosti je debata. Učitelj daje referenčni okvir, ki izziva ortodoksnost: če samo učim in prenašam znanje, ki sem ga prejel, pa četudi mislim, da sem imel najboljši pouk, bo na naslednji učni uri od tega ostala le sled. Kar si učenci zapomnijo so razprave, debatiranje o kontroverznih vprašanjih, ki izzivajo običajne poglede na svet. Tudi v športu, gledališču, umetnosti in drugih dejavnostih se iščejo in razvijajo talenti, sposobnosti in spretnosti, ki se lahko prenesejo v učilnico.

Ravnatelj pripoveduje, da pritisk na otroke za dosego odličnih uspehov prihaja iz rezultatsko orientirane kulture. Izobraževanje na njihovi šoli teži k dvigu intelektualnih in kulturnih aspiracij, kjer se o izpitnih uspehih ne razmišlja vnaprej – tako ti pridejo kar sami od sebe.

Stres za otroke in starše je največji preden v to šolo sploh pridejo; ko gre za selekcijo sprejema. Konkurenca je namreč velika in vse več otrok prihaja tudi iz tujine. Zaradi tradicije elitne šole, na prvi pogled odmaknjene v »angleško elitno družbo«, ki »podeduje uspeh«, mnogi niti ne vedo, da bi lahko bili sprejeti. Na razpolago so tudi štipendije, ki delno ali povsem pokrivajo stroške šolanja.

Tudi za Harvard, univerzo številka 1, kjer samo knjige stanejo kakih 900 dolarjev letno, ni dovolj biti »priden« študent z dobrimi ocenami. Iščejo tiste, ki mislijo ne pa ponavljajo in imajo energijo ter ambicijo, da se izkažejo. Harvard razvija kulturo, ki ne odgovarja vsakomur in ki se je nekateri izobraževalni sistemi bojijo. Spodbuja interdisciplinarno, fleksibilno izobraževanje in kreativnost, brez vnaprej determinirane specializacije.

Ni lahko biti tam, pripoveduje bivši diplomant, letniki so množični, stiki s profesorji so redki, še posebno v prvih letih študija. Mlada Tiffany – class 2007 sistem opiše kot urjenje rekruta: najprej te duhovno zlomijo, nato šele razviješ samozavest in podjetnost. Pa vendar se otroci (in njihovi starši) po celem svetu naprezajo, da bi pridobili harvardsko diplomo. Tistim, ki to uspe, z njo pridobe odlično odskočno desko za kariero in morda še bolj pomembno – znanstva.

Tudi Harvard nudi štipendije, a obstaja vroča diskusija o tem, da so nekateri manj kvalificirani za sprejem na Harvard in da si ga ne zaslužijo. Čeprav si ga ne morejo »kupiti«, pa vendarle obstaja nekoliko skrivnosten delež študentov »in legacy«, otrok diplomantov in/ali donatorjev.
Vrednote
Ugotovitev dokumentarca je, da konsistentno visoka uspešnost finskih šol ni samo posledica egalitarnega izobraževalnega sistema, temveč tudi stabilnosti nacionalnega konsenza o načelu enakosti celotne družbe. Prav tako razumljena egalitarnost je morda glavni razlog, da je finski (in na splošno skandinavski) šolski sistem težko prenesti v druge družbe. Finska nam tudi pove, kaj politiki oziroma bolje rečeno država in družba lahko naredita v kolikor je izobrazba zares pomembna vrednota.

Glede na raziskave OECD o finančnih virih, ki jih Finska vlaga v šolanje, so ti večji kot v Angliji (in pri nas), a precej manjši kot v Južni Koreji, drugi veliki uspešnici na svetovnih testih. Količina denarja torej ni tako pomembna kot to kako se denar troši.

Na drugi strani pa intelektualne šole moči formirajo elite, ki lahko vodijo podjetja in birokracije v izredno konkurenčnem (anglosaškem) svetu. Kritični mislec se pri tem sprašuje ali tudi izobraževanje vedno bolj postaja potrošno blago oziroma storitev. Če si izobrazbo »kupiš« ali ti jo plačajo starši, ima tisti, ki jo plačuje, nanjo tudi določen vpliv. Univerzitetna izobrazba postaja izredno draga. Visoko šolstvo in univerze so ali delno postajajo del (ameriške) potrošniške družbe. S tem pa izgubljajo občutek za svojo širšo družbeno vlogo in poslanstvo. To je lahko zaskrbljujoče.

Po poslušanju dokumentarca sem še bolj prepričana, da liberalno izobraževanje, ki spodbuja svobodno mišljenje in izbiro, odprtost in kreativnost, interdisciplinarnost in fleksibilnost – poučevanja in učenja – kjerkoli, kadarkoli in na kateri koli ravni daje večje možnosti in priložnosti, da se lahko razvijamo in zaživimo svoje potenciale. Kot družba in posamezniki. Noben talent ne bi smel ostati zanemarjen ali celo zatiran. Izjemen še najmanj. Moramo mu dati možnost, da zablesti. In to ne samo zaradi ekonomskih razlogov ali samo za njih.

Sicer pa, poslušajte in si ustvarite mnenje sami.

I. del Finska

II. del Westminster in Harvard

V pričakovanju sveta človekovih pravic

Danes vstopamo v šestdeseto leto adventa sveta, ki ga v hrepenenju po svobodi, pravičnosti in miru, neločljivo povezanim z vestjo človeštva, obljublja Splošna deklaracija človekovih pravic. Dokument, ki se ponaša z največjim številom prevodov – v več kot 360 jezikov – sprejema in razglaša človekove pravice »kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov«. S tem testamentom si je človeštvo prvič v svoji zgodovini – v okviru do sedaj najobsežnejše organizacije – priznalo svoj dolg in pripravljenost, »da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki….pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje….«

Brez dvoma je vse od leta 1948 razvoj človekovih pravic doživljal mnoge uspehe. Načela Splošne deklaracije so postala del običajnega mednarodnega prava. Njen učinek lahko merimo tudi v mnogih odločitvah Organizacije združenih narodov (OZN), v številnih globalnih in regionalnih pogodbah, v državnih ustavah, zakonodajah in sodnih odločbah. Človekove pravice so postale pravno in politično internacionalizirane. Še več, z Evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima posameznik tudi pristop do mednarodnega sodišča v Strasbourgu.

V Sloveniji smo v preambulo svoje ustave (1991) na prvo mesto postavili svobodno demokratično ustavno ureditev, ki zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Človekovo dostojanstvo in njegova duhovna, politična in gospodarska svoboda sta postavljeni v ospredje ustave, medtem ko je načelo enakosti in nediskriminacije prvo od najpomembnejših načel kategorij določb o človekovih pravicah ter pravica do enakosti pred zakonom dodatna, posebna pravica.

Letošnji datum pa je le eden, ki je povzročil zaplet med slovesnostjo ob svetovnem dnevu človekovih pravic, ki bo z naslovom »Izginuli spomin« potekala v organizaciji Ministrstva za pravosodje in tradicionalnim sprejemom varuha človekovih pravic, je OZN razglasila za začetek celoletne kampanje za dostojanstvo in pravico vseh nas. Ne nameravam problematizirati proslave, ki bo posvečena političnim zapornikom v Sloveniji 1945-1990. Drevi bo videna in slišana. Glede na odnos trenutne izvršilne veje oblasti ali vsaj njenega dela do človekovih pravic, pravne države in demokracije pa nisem presenečena, da je varuhinja Zdenka Čebašek – Travnik za proslavo izvedela iz medijev. Aroganca izvršne oblasti znižuje avtoriteto institucije varuha človekovih pravic. Torej institucije v mehanizmu uveljavljanja človekovih pravic, ki so jo v njeni zasnovi določeni v 159. členu Ustave RS (v primerjavi z ombudsmani prve generacije kot varuhov zakonitosti oz. »pooblaščenih zastopnikov pravice«) znali pohvaliti celo poznavalci tega področja iz države, ki je ustanovila ombudsmana v letu 1809 in instituciji tudi dala zdaj splošno znano mednarodno ime.

Letna poročila varuha/varuhinje človekovih pravic opozarjajo na vrsto dejavnikov, ki kažejo, da zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in pravne varnosti ni zadovoljivo: nepopolni pravni red, neučinkovito ali celo nezakonito delovanje državnih organov, neprimeren odnos do posameznika, pomanjkanje učinkovitih pritožbenih poti na številnih področjih, sodni zaostanki, neupoštevanje odločb Ustavnega sodišča. Zadnje, dvanajsto poročilo ponovno poudarja nekatere probleme kot sta ureditev statusa izbrisanih in integracija Romov, ki se vlečejo že vrsto let. Izstopa tudi problem diskriminacije in socialne diskriminacije ter eskalacija sovražnega govora: V letošnjem letu varuhinja še posebej poudarja kršitve otrokovih pravic, problem revščine, nasilja in kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja.

Zarovanje in uveljavljenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je prva odgovornost vlad. A vendar je v »našem skupnem standardu uspeha« precejšen razkorak med obljubo in resničnostjo, ki je delno tudi odsev same koncepcije človekovih pravic kot dejstva ali norme ali obeh; različnih vrst in generacij človekovih pravic – kot so državljanske in politične; ekonomske, socialne in kulturne; pravice do gospodarskega in socialnega razvoja – ter težko ločljivih in fluidnih razmejitev med pravicami, svoboščinami in odgovornostmi. Večkrat tudi ni povsem jasno ali gre za razširitev naših pravic ali bolj za njih omejevanje. Za primer lahko služi kar slovenski predlog zakona o pacientovih pravicah. Povrhu tega se lahko znajdemo v situacijah osuplosti, žalitev in poniževanja, če že ne preganjanja zaradi zavzemanja za človekove pravice.

Leto, ki je pred nami ponuja priložnost za refleksijo in ponovno zavezanost človekovim pravicam tako v svetu kot doma. Sodba naše dobe človekovih pravic ne bo popolna brez obtožbe oblik nepojmljivega barbarstva in množičnih kršitev človekovih pravic, ki so privedle tudi do dvoma v razum, vest in etično-moralno odgovornost ter pri nekaterih utrdile prepričanje, da politika ni kaj drugega kot laž. Tistim, ki so jim bile ali so kršene je potrebno priznati osebno dostojanstvo ne glede na to kateri politični sistem jih je prizadel. Za dostojanstvo in pravico vseh nas je nujno ohranjati in razvijati močne pravne temelje človekovih pravic ter opolnomočati ljudi, da se zavedajo svojih pravic in prepoznajo njih kršitev.

Evropska politika Za res

V dneh pred lizbonskim vrhom Evropske unije (EU) brskam med novicami in razpravami o reformni pogodbi in tako je nastalo tole, no ja, kar malce dolgo pisanje. Nekatere države grozijo, da bodo pogodbo blokirale, druge bi z referendumi lahko zavlekle proces ratifikacije. Pogodba naj bi namreč začela veljati 1. januarja 2009, v letu evropskih volitev. Zdi se, da so se nekoliko pomirila trenja med Berlinom in Varšavo, čeprav je tik pred volitvami poljski dvojček Kaczynski težko predvidljiv in v kolikor domnevno »skrita« pogajanja ne bi uspela, Poljska utegne vztrajati na metodi iz Joanine.

London ponovno, ko si je z opt-outi in opt-ini, za povrhu pa še z »zasilnimi zavorami« že zagotovil skorajda svojo pogodbo za Združeno kraljestvo, postavlja »rdeče črte« varovanja britanske suverenosti. Medtem so Italiji pomembnejši sedeži v evropskem parlamentu in Bolgariji pisava evra v cirilici. Tako je celo predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso v minulem tednu zaprosil vse države članice naj ne omenjajo EU kot neko invazijsko tujo silo: »To preprosto ni res. EU smo mi.«

V skladu z načrtom naj bi se medvladna konferenca, katere mandat se je začel z bruseljskim vrhom julija letos, končala 18. in 19. oktobra v Lizboni.

Reformna pogodba , ki so jo na osnovi julijskega osnutka portugalskega predsedstva oblikovali pravni izvedenci in iz vsake države članice politično imenovane »šerpe«, bi bila lahko podpisana takoj, a verjetneje decembra. Potem jo mora ratificirati vseh 27 članic, rezultat tega procesa pa je težko predvideti. Do sedaj je le Irska jasno napovedala referendum, vendar se za razliko od leta 2001 pričakuje potrditev reformne pogodbe, manj pa je to predvidljivo za Dansko, kjer obstaja možnost, da se odloči za referendumsko ratifikacijo.

Druge države večinoma predvidevajo parlamentarno ratifikacijo. To velja tudi za Veliko Britanijo, vendar se vprašanje referenduma močno zapleta. Čeprav gre pri tem bolj za ali proti referendumu različnih kampov: federalistov, evroskeptikov in sindikatov kot pa za kako bolj niansirano razpravo o pogodbi, format, ki je bil izbran za reformno pogodbo postaja problematičen. Pogodba, ki spreminja – in v primeru Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti preimenuje – dosedanje pogodbe namreč proizvaja rezultat podoben štiridelni Pogodbi o Ustavi za Evropo, ki jo je med 18 državami ratificirala tudi Slovenija. Prej naj bi dobili pogodbo, ki bi nadomestila prejšnje, zdaj pa naj bi dobili »pogodbi« in cel kup protokolov plus izjav (kar seveda ne pomeni, da jih ustavna pogodba nima).

Seveda nihče od komentatorjev ne pozabi poudariti, da je velika razlika med ustavno in reformno pogodbo v tem, da slednja nima ustavnih simbolov, tako ljubih Giscard d’Estaingnu, predsedniku Konvencije »modrih mož« za prihodnost Evrope, ki so ustavni pogodbi dali nekaj blišča Ustave z veliko začetnico, pa četudi bi težko trdili, da je imela vsebino, ki bi lahko služila kot merilo spreminjanja sedanje ustavne narave EU, za katero sta značilni hibridna mešanica medvladnosti in supranacionalnosti.
S tega vidika se problem oblike reformne pogodbe lahko dojema kot strategija »stranskih vrat« in volivci se lahko negativno odzovejo, ker pač sumijo, da se za tem nekaj skriva. Ko se ob vsem tem politiki še nervozno vedejo, se zadeva slabša. Zdaj menda že tri četrtine Britancev želi referendum, peticijo tabloida the Sun s sloganom »Europe. Never was so much decided for so many by so few« pa je do sedaj podpisalo že več kot 23.000 oseb.

Vprašanje, ki me bolj zanima je, ali reformna pogodba daje EU politični in institucionalni ustroj, ki ga potrebuje, da bo lahko izkoristila svoj potencial in da se bo lahko – kar bi se morala – soočila z izzivi daljnosežnih »novih politik«? V tem kontekstu je mojo pozornost pritegnil pogled, ki sta ga za Daily Times (novi glas novega Pakistana) podala Jacques Delors in Etienne Davignon, nekdanji predsednik in podpredsednik Evropske komisije.

Pomagalo bi, če bi se evropski voditelji v Lizboni z domišljijskim preskokom na sedanje »leto 0« pretvarjali kot da petdesetih let evropske integracije ni bilo. Imaginacija je po njunem potrebna prav zato, da bi bilo naslednjih petdeset let enako konstruktivnih kot je bilo prvih petdeset. Identificirata tudi tri široka politična področja, kjer bi v novi fazi evropske politike na nacionalni in EU ravni morali biti boljši. Ta zajemajo jasnejšo globalno agendo (na primer glede klimatskih sprememb in na področju varnosti in reševanja konfliktov); ustvarjanje in krepitev humanega kapitala v EU in drugod (z ambiciozno strategijo dinamike znanja in zaposlovanja tako v EU kot v pomoči revnejšim regijam sveta in z dogovorom o EU pravilih priseljevanja v ravnotežju med potrebami trga dela ter ustvarjanjem multikulturne Evrope); in izboljšanje učinkovitosti lastne politične in institucionalne mašinerije.

Čeprav si je nemogoče zamišljati, da bi bil njun predlog ratifikacije pogodbe s kvalificirano večino sprejet zaradi bojazni torpediranja pogodbe s strani manjšine članic, pa je njuno opozorilo o nujnosti močnejše evropske identitete trenutku primerno.

Za vizijo te dimenzije je vredno prebrati osnutek za evropsko identitetno oblikovanje, ki sicer spominja na koncept »ustavnega patriotizma« Jürgena Hebermasa, vendar ne teži k »postnacionalni identiteti«. V kritično presojo, predelavo in morda nadgradnjo ga ponuja Anthony Garton Ash, med drugim član novega think-tanka The European Council on Foreign Relations in avtor knjige Free World (katere recenzijo, sicer njegovega političnega oponenta Slavoja Žižka najdete tu ). EU – Evropa, ugotavlja Garton Ash, ne ve več katero zgodbo bi nam povedala in mi ne vemo povsem točno zakaj in za kaj imamo EU.

Zato potrebujemo novo zgodbo za oblikovanje evropske identitete, ki ne bo skonstruirana niti na Evromitu falsifikacije zgodovine – »od Karla Velikega do evra« – niti na žargonu negativnega stereotipnega identitetnega »drugega« – denimo islama ali ZDA, pač pa na edinem evropsko definiranem »drugem«, ki je naš lastni prejšnji jaz ali natančneje rečeno: samouničevalna obdobja v zgodovini evropske civilizacije, zgodovini, ki sega prav v zadnja leta minulega stoletja. Njegov predlog je v tem, da ustvarimo odkrito, resnično in konstantno samokritično zgodbo, ki naj jo sestavljajo prepletene niti svobode, miru, prava, blaginje, različnosti in solidarnosti.

Vsaka od teh niti predstavlja cilje, ki niso lastni le Evropi, a za katere si sodobna Evropa prizadeva in skupno prizadevanje za te cilje nas lahko povezuje v politično skupnost. Enotnost, naj si bo nacionalna ali kontinentalna, ter moč sta le sredstvi za doseganje teh višjih ciljev. Če se večina Evropejcev ne strinja, da bi Evropa morala aspirirati k tem ciljem, potem pač nima smisla nadaljevati na osnovi te sheme, v kolikor pa temu ni tako, je predlog vreden razmisleka. Saj, kot zaključi Garton Ash, EU-Evropa od nas ne zahteva, da bi zanjo umirali niti da bi zanjo živeli, vse kar se od nas zahteva je, da ji dovolimo živeti. Zares.