Hej, Gregor V.

Res je sovražni govor tisti, ki – razen zadoščenja brezvestnim navijačem govornika -povzroči tudi drugačne, bolj nevarne vzgibe, ki v razmerah, ki bolj ko so težke, prej padejo na plodna tla. Ampak, ko sem zadnjič v Polemiki na TV Slovenija opazoval Gregorja Viranta, kako z lahkoto in nasmehom prijazno krivično plasira med ljudstvo informacije, ki naj bi bile resnične kot suho zlato, sem se vprašal, ali je krivica manj krivična, če je podana na prijeten način.

Nekdanji minister Virant je v oddaji gledalce pozval, naj nikakor ne pozabijo na afero Ultra. V bistvu je izrazil svojo gorečo željo, da volilno telo ne pozabi, kaj so nam Virant in somišljeniki z namenom, da si ljudstvo ustvari “ustrezno” mnenje o Gregorju Golobiču, podajali devet mesecev. Omenjeno število mesecev se ponavadi konča z rojstvom, tokrat se je izšlo tako, da si je Gregor Golobič končno uspel pridobiti status osumljenca za potrebe preiskovalne komisije Državnega zbora, da je lahko prisostvoval seji, poslušal, govoril in z dokumenti in dejstvi ovrgel vse očitke. Od tistega osnovnega začetnega očitka o slabo oziroma nezavarovanih kreditih Ultre (dokument NLB s podpisoma predsednika in člana uprave dokazuje, da so bili krediti ustrezno zavarovani in dani na način, kot so jih dobivala primerljiva podjetja), do tistega o kmečkih opravilih visokošolskega ministra.

Kljub temu Gregor Virant nima nobenih zadržkov, da ne bi ponovno manipuliral. V oddaji namreč pove, da bi politike lahko razdelili v dve kategoriji – na tiste, ki so kupili kmetijska zemljišča na obali, ki so čez nekaj časa postala stavbna in dobila stokratno vrednost, in na ostale, ki jih skušnjava ni premamila. Spoštovani Gregor Virant, res ne verjamem, da ne bi že večkrat slišali, da je Gregor Golobič kupil zemljišče zatem, ko ga je nepremičninska agencija pol leta neuspešno prodajala in bi to zemljišče lahko kupil kdorkoli. In da je to zemljišče v manjšem delu postalo stavbno, ker je bila odpravljena napaka, na katero je opozoril in vložil ustrezno vlogo že prejšnji lastnik.

Pa še nekaj. Ko govorite o obali – da ne bo pomote: v Golobičevem primeru ne gre za kmeta v kopalkah, ki stopi iz svojega poslopja, se malo povalja po mivki in se po nekaj metrih že namaka v morju. Njegovo zemljišče je od obale oddaljeno kar par kilometrov. Ko ga je kupil, je bilo to zaraščena gmajna, danes na njej goji oljke in druge pridelke, vse s svojimi lastnim delom. In poslopje ni na vrhu hribčka z razgledom na vso Istro.

No, pa kljub vsemu, še nekaj: Gregor Golobič je vse svoje imetje prijavil davkariji in Komisiji za preprečevanje korupcije in nima težav z objavo svojih dohodninskih napovedi. Bi bila pa zanimiva vaša dohodninska napoved iz leta, ko ste kot nekdanji minister še prejemali ministrsko plačo, ker si niste uspeli najti zaposlitve (!!!???). Nekako vam ni do pojasnjevanja, koliko ste v dodatnem letu lepe plače in čakanja na zaposlitev zaslužili s honorarnim delom, ali pa ste ta čas zgolj sprehajali psa in obiskovali tasta v Bruslju.

Franci Kek, Zares

Koliko megavatov politike

http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga

Izgubljeno s prevodom

“Misel je ptica prostora, ki v kletki besed sicer lahko razprostre krila, a vzleteti ne more,” je dejal mislec Kahlil Gibran. Res marsikaj se lahko izgubi na poti od zamišljenega, preko izgovorjenega do tistega, komur je misel namenjena. Še posebej, če so vmes posredniki z različnimi nameni.

Te dni se je pred družinskim polkrogom iztekla Kmetija. Oddaja, o kateri vsi vse vedo, pa čeprav je nihče ne gleda. Razumljena in gledana je bila na različne načine, iz različnih vzgibov. Kaj je mislila in kako jo razumeti, pa nam je v veselje in posmeh natrosila v svojih stavkih udeleženka enega izmed prejšnjih resničnostnih šovov. Takole gredo njena razmišljanja:
- Slovenija se je osvojila leta 1990, ko je umrl Tito.
- Če bi nam vesoljci luno ukradli, bi bil skozi dan.
- Limone so ful dobre, imajo veliko sadja notri.
- Luna in sonce sta isto velika, saj vidiš.
- Meni je neka prijateljica rekla, da ni dobro, da te zbudi mehur.
- Meni je golota ful lepa, toda samo če se vidi nič.
- Jaz, ko se doma tuširam, porabim milijardo vode.
- Filipinci imajo mizo v obliki pravokotne kocke.

Ali je bil kakšen kratek stik med mislijo in zapisanim, se lahko vprašamo tudi pri nekaterih tekstih, ki jih pišejo zavarovanci, ko prijavljajo škodne dogodke (vir: Zavarovalnica Tilia):
- Pešec ni vedel, v katero smer naj steče, zato sem zapeljal čezenj.
- Posredni razlog nesreče je bil majhen tip v majhnem avtomobilu z velikimi usti.
- Vrglo me je iz avtomobila, ko je ta zapustil cesto. Našlo me je nekaj psov v bližnjih smetnjakih.
- Drugi avto se je zaletel v mojega, ne da bi me prej opozoril.
- Bila sem na poti k doktorju zaradi zadnjičnih problemov, moje umetno koleno je popustilo in sem imela nesrečo.
- Da se ne bi zabil v odbijač avtomobila pred mano, sem zadel pešca.
- Neviden avtomobil je prišel od nikoder, zadel v moj avto in izginil.
- Povedal sem policiji, da nisem bil poškodovan, vendar ko sem snel klobuk, sem opazil, da je bila moja lobanja počena.

Da bi se razumeli tudi v prihodnje.

Poslanska…

Po izvolitvi v parlament sem bil deležen različnih odzivov, kot na primer: “No, pa smo te zrinl gor! A rabš kakšnga šoferja? Zdej pa bo plača, a? Kulk milijonov boš prnesu v Novo mesto? Kaj boš naredu za Dolenjsko?”

Dosledno sem odgovarjal, da je poslanec dolžan delovati v dobrobit celotne Slovenije. Predvsem pravičnost je tista, ki ji bom sledil. Je pa res, da poslanec pogosteje opazi neke nepravilnosti v okoljih kjer je prisoten, nepravilnosti na katere je opozorjen ali pa jih samoiniciativno razišče.

Iz mnogih razlogov sem  zelo občutljiv na nenehno prelaganje roka za dokončanje avtocestnega križa. In nisem edini. Če so Hrvati v mnogočem leta za nami, so nas v tem primeru, prehiteli za desetletje in več. Kje so razlogi? Nekaj odgovorov bi nam lahko dala afera Čista lopata. V korist čimprejšnjega dokončanja, in v izogib nadaljevanju ustaljene prakse, bi bilo smiselno raziskati tudi ta vidik. Zaenkrat se namreč rok za dokončanje, pomika povprečno za pol leta, pa tja do enega leta v naprej.

Nekoliko bolj kot drugje v Sloveniji, se pri nas na Dolenjskem, srečujemo z romsko problematiko. Ta, se zavedam, ne bo kmalu rešena. Kar pa ne pomeni, da je ni potrebno reševati takoj. Imamo ustrezne zakone za preprečevanje nelegalnega priseljevanja in kar je bistveno, rešitev je v izobraževanju.

Izobraženi Romi bodo lažje prišli do zaposlitve in s tem do lastnine, do katere bodo imeli primeren odnos. Tako do svoje, kot do tuje. V izobraževalnem procesu je bistven romski pomočnik, ki v šoli razbremeni učitelja in v popoldanskem času deluje  v romskem naselju. Romskemu pomočniku je potrebno zagotoviti ustrezen status. Biti mora del šolskega sistema in ne, da deluje, leto ali dve, preko javnih del. Le ustrezno izobraženi in s potrebnimi izkušnjami, bodo koristni. Vpetosti romskega pomočnika v šolski sistem je naklonjen tudi šolski minister Lukšič, s katemi sem se o tem pogovarjal kmalu po volitvah. Trenutno se z ustrezno rešitvijo  ukvarja projektna skupina na Ministrstvu za šolstvo. Upam, da bodo rezultati čimprej predstavljeni. Toliko zaenkrat.

Kadrovati ali le kadrirati?

Jože je bil pošten in delaven človek. Sposoben tudi. Iz majhne delavnice je skozi leta ter vse večji prostor in čas, ki ga ni imel nikoli na pretek za osebne stvari, postavil solidno podjetje z 250 zaposlenimi. Plača ni nikoli zamujala. Tudi vinograd je bil vedno poškropljen pravočasno, čeprav je bilo samo zaradi tega potrebno priti z dopustovanja na morju. Tudi hišo je zgradil zase z ženo, pa še za otroka, ki sta se seveda že davno tega odselila.

In tistega petka popoldne je prišel čas slovesa.

Mize so se šibile, prišel je podžupan.Tisti, ki še vedno pričakuje, da bo izvoljen, pa se mora veliko gibati med ljudmi. Delavci so se Jožetu zahvalili z darilom, on pa njim s prisrčnim poslovilnim govorom. Poleg ženskam, se je oko orosilo celo nekaterim moškim.

In, ko so vsi pričakovali, da se bo razlegel močan aplavz zahvale in vzpodbude, je bil ta takšen kot bi ploskali kandidatu za predsednika stranke za katerega se ve, da nima nikakršnih možnosti in je bolje ne zameriti se zmagovalcu. Zakaj tak medel odziv? Zakaj tako ubog aplavz? Ja, zato vendar, ker so tik pred govorom postregli s šampanjcem. In če v eni roki držiš napol prazen kozarec, se pač ne da ploskati.

Malenkosti so   pomembne. In kdor ne obvlada, pa četudi ima dober namen, lahko kdaj nehote povzroči tudi kaj škode. Ogromno ljudi se je že odločilo delati razne dobrodelne koncerte. Celo dobili so nastopajoče, da so jim prišli zastonj nastopati. Vendar na žalost na kaj več kot na nastopajoče niso pomislili. Dogodek je minil brez prave promocije, vse stroške na katere dobrodelni organizator ni računal, je bilo potrebno plačati (najem dvorane, ozvočenja, plakatnih mest in drugih medijev, tiskovine, varnostna služba). In namesto, da bi imeli bolni otroci več, je zaradi minusa, ki ga je naredil, zbolel še sam organizator.

Le čevlje sodi naj kopitar, sita dela pa naj sitar. Razen če ni naš. Če je naš, bo pa že kako. Saj prejšnji so bili pa njihovi. Tudi, če ustrelimo šest oslov, nič ne de, saj prejšnji so jih pa sedem.

Slišal sem, da imajo pri nekaterih strankah kar kadrovske sezname. Z obema stranema – »debet in kredit«. Tudi pri nas sem povprašal, ali  kaj takega obstaja, pa pravijo, da ne. Kljub vsemu, bi pa za kakšnega … če bo kdaj prav prišlo … komu pa le rad povedal (ga dal v vednost).

Varno pri rdeči

Izvršena dejanja štejejo. Sproducira jih misel, ki se prelevi v črko, risbo ali glas. Večkrat govorimo kaj ni v redu in manjkrat kaj je v redu. Zelo redko to tudi uresničimo. Veliko našega časa odteče v nič. Čeprav so razna človeška čakalna obdobja (čakanje, da bo zdravnik prišel z malice, sodnik z dopusta, uradnica s pogovora v sosednji pisarni) lahko namenjena  tudi kontemplaciji, želim čakalni čas ustrezno preživeti.
Pogosto se srečujem s čakanjem, ko v avtu,  kot duh sam,  pred križiščem opazujem dolgo gorečo rdečo luč, ulične svetilke, prašno polico nad armaturo, trebuh, ki v teh letih začenja siliti čez pas … Kje sem že ostal …? Ah, seveda – povsem varno bi lahko zavil v desno, pa mi zakon to prepoveduje. In pozor – tudi,  ko križišče ni tako prazno, se da povsem varno zaviti pri rdeči luči v desno. Ne gre za  kakšen nov nesmisel – v mnogih državah poteka promet na tak način. In ne le v kakšnih eksotičnih. V ZDA na primer (tudi ZDA so lahko kdaj dober primer). Označeno imajo le (v križiščih, kjer zaradi slabe preglednosti to ne bi bilo varno), kje pri rdeči luči ni dovoljeno zavijanje v desno. Zadeva je pomembna tudi z ekološkega vidika. Koliko strupenih plinov, bencina, olja, kisa in kofeta (ali kaj že) gre po nepotrebnem v zrak, dušo in telo!!! 

Torej: Kaj menite  o možnosti uvedbe  varnega zavijanja v desno pri rdeči luči!!!???
P.s.: V nekaj manjših evropskih mestih (5.000 do 20.000 prebivalcev) so poskusno uvedli celo promet brez prometnih znakov.

Tu taku je

»Jaz sem apolitičen.«
»Ne, ne, kar stran od mene, jaz se s politiko ne ukvarjam.«
»Mene politika ne zanima.«
več…