Ruplovo pismo je anomalija v evropski praksi

V poslanski skupini Zares smo z začudenjem, pa tudi z obžalovanjem sprejeli ponovni moralni zdrs nekdanjega ministra za zunanje zadeve Dimitrija Rupla.

Pismo, v katerem opozarja, da Slovenija ni sposobna prekiniti komunistične preteklosti, je po naši oceni anomalija in precedens v evropski praksi in kaže na to, da je njegov avtor izgubil stik z realnostjo in državotvornostjo.

Dimitriju Ruplu ne odrekamo zaslug ob osamosvojitvi Slovenije in za njegovo dolgoletno delo na ministrstvu za zunanje zadeve, vendar želimo poudariti, da si na osnovi tega po naši oceni ne more privoščiti blatenja kar vse povprek.

Kot je bilo v preteklosti že večkrat povedano, Ruplova dejanja te vrste niso v skladu z internimi akti, pravilnikom o sodelovanju z mediji, niti ni v skladu z zakonom o zunanjih zadevah, prav tako pa so v nasprotju z določili Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.

S strani ministrstva za zunanje zadeve je zaradi ravnanj, ki ne pritičejo javnim uslužbencem, prejel že dva opomina, zadnjega v novembru 2009, ker je javno kritiziral delo ministrstva za zunanje zadeve v povezavi z arbitražnim sporazumom.

Izpostaviti velja, da zanj veljajo povsem enaki standardi kot za vse ostale javne uslužbence, iz česar sledi, da če so izpolnjeni pogoji za uvedbo disciplinskega postopka, izvedba tega postopka – po naši oceni – ne bi smela izostati. Zato od ministra za zunanje zadeve Samuela Žbogarja pričakujemo ukrepanje, ki bo primerno sankcioniralo sporna dejanja javnega uslužbenca.

Franco Juri

poslanec Zares

Kdo bo odgovarjal in delavcem izplačal tisto, kar so zaslužili?

Klavrno stanje v slovenskem gradbeništvu, plačilna nedisciplina izvajalcev, neplačevanje dela podizvajalcev in delavcev ter neplačevanje obveznih prispevkov, ki jih določa zakon, dokazuje le tisto, kar so izvori gospodarske krize že dokazali v drugih okoljih; da je “razvoj”, ki temelji na gradbeniških špekulacijah, na “nepremičninskih balonih” in njihovih tržnih protislovjih (npr. kolaps trga predragih nepremičnin) nerealen in dolgoročno poguben. Zaskrbljujoče stanje, ki ga nazorno opisujeta tudi tragična dogodka- samomor podjetnika Ivana Selinška in gladovna stavka enajstih gradbenih delavcev kočevskega podjetja Prenova – še dodatno poslabšuje finančna nedisciplina  in neodgovornost velikih gradbenih podjetij, ki sedaj ugotavljajo, da imajo prazna neprodana stanovanja in prazno blagajno. Najhujše pa je, da se za take rezultate izčrpava in izkorišča očitno nezaščitene gradbene delavce. Gladovna stavka skupine obupanih delavcev v Kočevju nas (politike) mora pozvati k ukrepanju. Ni mogoče, da se v v Sloveniji, v letu 2010, sprijaznimo s takšnimi krivicami in s takšnimi kršitvami osnovnih socialnih pravic delavcev. Tudi tistih s tujim državljanstvom ne. Vlada (ministrstvo za finance, ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za delo, ministrstvo za notranje zadeve) ter tudi vsi pristojni nadzorni in sodni organi države so dolžni zagotoviti zakonitost in postoriti vse, da bodo odgovorni za tako nezakonito ravnanje odgovarjali, če je nujno s svojim premoženjem in da bodo obubožanim delavcem takoj zagotovili vse osnovne pravice in plačo, ki so jo le-ti z delom zaslužili. To mora biti absolutna prioriteta.

Franco Juri

Poslanec Zares

“Tudi ženske niso volile”

“Kar zdaj deluje kot boleč porodni krč, bo jutri nekaj čisto normalnega, tako kot je bila pravica do enakopravnosti žensk,” je danes ob koncu predstavitve stališča v Državnem zboru poudaril Franco Juri, poslanec Zares.

(nelektoriran magnetogram)

Hvala, gospod predsedujoči. Gospod minister!

Plaz mailov, ki je prek elektronske pošte zasul poslance v zadnjih dneh in ki so pretežno naperjeni zoper Družinski zakon s fokusiranjem pretežno na enem samem argumentu iz tega zakona dokazuje odlično operativno in taktično organizacijo nasprotnikov tega zakona, ampak samo to in nič več.

Argumenti se ponavljajo in so vedno isti. Zanimivo je, da je zakon, ki bistveno izboljšuje razmerje v družinah in še posebej položaj otrok, zlasti tistih, ki se zaradi posebnih okoliščin znajdejo v nedorečenem prostoru družinskih razhajanj, sporov, ločitev tudi ali predvsem znotraj tako imenovane tradicionalne družine, torej omogoča tem otrokom dejansko možnost in predvsem večje varstvo ter preoblikuje ali boljše določa vlogo centrov za socialno delo in vlogo sodišč, no, tak zakon, ki to končno urejuje opozicija danes v teh razpravah zreducira na priložnost za domnevno psihoanalitsko in psevdo znanstveno obračunavanje z homoseksualci. Pri tem se pozablja, da vsaka civilizirana in demokratično razvita država oziroma družba že od zdavnaj homoseksualnosti ne obravnava več kot bolezen ali odklon od tako imenovane normalne spolnosti. In da svobodno spolno usmerjenost posameznih državljanov in državljank ščiti tudi Ustava Republike Slovenije.  Iz tega izhaja tudi mnenje Ustavnega sodišča, na katero se legitimno in pravilno sklicuje vlada pri zagovarjanju tega zakona.

Zgodovina. Bila je omenjena zgodovina. Auschwitz, Dachau, Treblinka itd. V teh znanih peklih, v teh znanih koncentracijskih taboriščih so Jude označevali z Davidovo zvezdo. Politične ujetnike, zapornike, z rdečim trikotnikom, Rome z rumenim trikotnikom, homoseksualce z roza trikotnikom. Te barve v trikotnikih utegnejo postati spet srhljiva prispodoba nekaterih razmišljanj, ki smo jih zaznali danes v nekaterih, med vrsticami nekaterih razprav. Nekdo je hotel dokazati, da je homoseksualna populacija nek čuden odklon od normalnosti, od tod do trikotnika v roza barvi ni velike razdalje.

Stalin. Omenjen je bil stalinizem, kako so živeli sovjetski homoseksualci. Ruska revolucija je leta 1917, ko je bila še revolucija, in ko so v njen sodelovali tudi libertarci, končno dekriminalizirala homoseksualnost, ampak ta iluzija je bila kratka. Takoj za tem, tudi ker se boljševiki s tem niso strinjali in so menili, da bo seksualno vendarle ena perverzija, deviacija povezana z buržuazijo, so bili do te dekriminalizacije in do liberalizacije tega vprašanja zelo zelo zadržani. In ko je prišel tovariš Stalin, se je končalo obdobje relativne tolerance. Takrat se je končalo, začela se je huda nasilna represija oziroma nasilno, prisilno zdravljenje homoseksualcev, ker so bili označeni kot perverzneži, kot ostanek dekadence. Pa bom na kratko citiral Nikolaja Krilenka. Nikolaj Krilenko je bil najpomembnejši, najvplivnejši politkomisar v obdobju Stalina. Je bil minister. In po njegovem je bila seksualnost produkt dekadence zatirajočih razredov, ki nimajo kaj početi. V sovjetsko enciklopedijo pa so takrat zapisali: Izvor homoseksualnosti se povezuje na družbene okoliščine, za večino oseb, ki so homoseksualno nagnjene, ta perverzija se konča takoj, ko oseba najde primernega okolja. V sovjetski družbi, kjer so življenjske navade zdrave, je homoseksualnost doživljana kot spolna perverzija, ki je sramotna in kriminalna. Sovjetska zakonodaja kaznuje homoseksualnost z izjemo posamičnih primerov, ko je homoseksualnost rezultat psihičnih motenj. Tega ni napisal dr. Cukjati, čeprav bi lahko to verjeli, ampak je bilo to zapisano v stalinistični sovjetski enciklopediji. Zelo zanimivo. Zanimive vzporednice.

Danes poslušamo in razpravljamo o zadevah, ki so bile v demokratičnih družbah že prebavljene, metabolizirane in smo mislili, da se ne bodo več ponovile. In zdaj smo pred tem – pred skušnjavo, da ponovno razvrednotimo eno kategorijo prebivalstva, ki je prisotna tukaj in je bila prisotna vedno v zgodovini in je del zgodovine, del kulture, del umetnosti, in jo skušamo razvrednotiti na devianten pojav, ki lahko ogrozi tradicionalno družino. Pa ni tako. Ni tako, in to lahko danes lepo dokazujemo.

Homoseksualnost, če ostanemo trenutek pri zgodovini, ni bila kaznovana le v Stalinovi Sovjetski zvezi ali v Hitlerjevi Nemčiji. Nekaj desetletij pred tem je bil velik angleški pisatelj Oscar Wilde zaradi svoje spolne usmerjenosti kaznovan s prisilnim delom v viktorijanski Angliji. Torej, homoseksualnost je del človeške zgodovine in kulture, in zatiranje homoseksualnosti prav tako. Ampak zatiranje je bilo aktualno, ko je bila civilizacijska raven družbe na zelo nizki stopnji. Očitno je v Sloveniji – in v današnjih primerih govora, ki ga lahko spet označujemo kot sovražnega, je to očitno – prisotno prizadevanje za vračanje v tiste ne prav vedre čase. Upam, da ni tako. Ampak iskrice, ki jih je tu začutiti, žal, govorijo o tej nevarnosti.

In še eno ne prav retorično vprašanje, vendar je poslanec nekoga imenoval. Mar je bil gospod Frizl homoseksualec? Ne. Mar so številni primeri pedofilije, ki jih razkrijejo v najvišji moralni ustanovi, v RKC, v Rimskokatoliški cerkvi, zaradi katerih se stalno oglaša tudi sam papež, da se opravičuje in da se distancira od že masovnih pojavov pedofilije znotraj Cerkve, ali je to rezultat odpiranja zakonodaje do homoseksualcev? Ne, to je rezultat zatiranja enega dela človeške narave, človeške svobode, in prav v tem zatiranju – psihoanaliza in psihologija dobro poznata ta pojav, da prav tisti, ki najbolj lajajo proti tako imenovanim deviacijam – so tisti, ki te deviacije zatirajo, morda jih intimno zadržujejo in sovražijo svobodo tistih, ki želijo govoriti in nastopati javno, vedro. In v tem je ključ te zgodbe. To sovraštvo do drugačnosti, pa ni pomembno, ali so to homoseksualci, ali so Romi, ali so izbrisani, ali so tako imenovani levičarji, drugačnost je za nekatere moteča. In če je moteča na enem segmentu, bo moteča tudi na drugih. In danes se ponovno soočamo s sovraštvom do drugačnosti.

Družinski zakonik ne ogroža in ne omejuje tradicionalne družine. Nasprotno, mislim, da prav predlogi, ki jih vsi priznajo temu zakonu – zaščita, varovanje otrok, jasnejša vloga vseh ustanov, ki se ukvarjajo z razmerjem v družinah, omogočajo boljše delovanje tudi tradicionalne družine. Ampak, zakon gre naprej. Širi pravice in daje možnost tudi nekaterim skupnostim, ki te možnosti niso imele, da živijo kot družina. To je treba poudariti. Žal, v tej kampanji v proti Družinskemu zakoniku želijo to prikrivati, želijo dokazati, da je to samo zakon, ki ustreza homoseksualnim, istospolnim skupnostim – ne, to je samo en majhen segment, ampak je pomemben. Pomemben, ker širi določene pravice in omogoča tudi tisti otrokom, ki dejansko, ki že zdaj, ki v praksi živijo v istospolni skupnosti, da imajo zagotovljene pravice in da ni diskriminacije. Če tega ne bomo storili – jaz se spominjam velikih razprav v nekaterih državah pred legalizacijo splava ali pred legalizacijo ločitve.

Še nedavno, v 70-ih letih so bile te borbe v nekaterih evropskih državah zelo aktualne. Prišlo je do referendumov, prišlo je do intenzivnih civilnih bojev za to, da je ženska dobila tisto osnovno pravico o odločanju o lastnem telesu, odločanju o rojstvu in tudi odločanju o razmerju do partnerja. In če gremo bolj nazaj – ta razprava me spominja na razprave izpred stoletja, ko ženska ni imela temeljnih pravic, ko ženska ni smela ne delati, ne voliti, in to je bilo takrat normalno. V nekaterih državah je danes to tudi normalno. In glej ga zlomka, v tistih istih državah bo danes homoseksualec ubit, ker obstaja tudi smrtna kazen za te deviacije. In to so netolerantne družbe, fundamentalistične ali teokratske. No, in tudi v razviti Evropi vemo, da so v zgodovini, ko se je pojavila zahteva po enakopravnosti žensk, nekateri označili, kot razpad tradicionalne družine. Seveda, razpad patriarhalne tradicionalne družine. Ampak, kolo zgodovine se je vrtelo naprej. Ženska je dobila pravice, in to kar je bilo takrat tabu, danes ni več. Danes živimo v svetu, kjer smo vsi državljani in državljanke enakopravni in ni razloga, tudi ob dejstvu, da Slovenija ni edina in ni prva civilizirana in demokratična država, ki predlaga takšno zakonodajo, ni razloga, da bi na enem segmentu rekli: “Ne, tukaj omejimo, ker ti so pač drugačni, niso normalni in bodo/ne bodo škodovali našim otrokom.”

Raziskav je veliko in nobena raziskava ni še dokazala, da bi bili otroci, ki živijo v istospolnih skupnostnih, kjer prevladuje zakon ljubezni, topline, medsebojnega spoštovanja, niso prikrajšani v primerjavi z nekaterimi drugimi. Lahko pa najdemo veliko primerov kjer v klasičnih tradicionalnih družinah pride in do zlorab in do nasilja in do ekscesnih situacij, ampak to so ekscesne situacije, ki jih lahko beležimo v vseh družinah ne glede na spolno usmerjenost. Jaz takšnih ekscesnih primerov kot smo jih slišali danes pripisujem nekim čudnim nagnjenem, neki floskuli o tem kako bodo neki stari ravnali z otroki, lepo vas prosim, pri posvojiti otrok vemo, kakšne so procedure, vemo koliko je pogojev, zahtevanih pogojev in kako je težko priti do posvojitve otroka, mora biti dokazano razmerje, ki bo temu otroku zagotovilo osnovne pravice in osnovno varstvo. To poigravanje z ekscesnimi in nerealnimi situacijami je samo dolivanje olja na ogenj, ki ne prispeva k treznosti te razprave. Imamo dober zakon tudi v tistem delu, kjer širi pravice, in ne izgubimo te priložnost. Imamo zakon, ki bo povzdignil Slovenijo na raven najbolj kultiviranih, najbolj tolerantnih, najbolj razvitih evropskih držav. In boste videli, da to, kar zdaj deluje kot boleč porodni krč, bo jutri nekaj čisto normalnega, tako kot je bila pravica do enakopravnosti žensk. Zato bom ta zakon odločno in prepričano podprl.

Nujna sprememba zakona o javnih zbiranjih

Pred prazno in že tretje leto nespodobno zapostavljeno Loggio, najlepšo beneško-gotsko palačo (XV.stoletja) v Sloveniji, smo se v petek, 12. februarja, nekateri Koprčani in Koprčanke zbrali spontano, z medsebojnim prijateljskim obveščanjem, da bi za trenutek na dostojanstven, miren ter kulturen način, spet oživeli nekdanjo “dnevno sobo” mesta, ki že nekaj let sramotno sameva in propada zaradi malomarnosti občinske uprave. Dogodek je bil pravilno prijavljen policiji oziroma upravni enoti, Mestna občina Koper (beri župan Boris Popovič) pa soglasja ni dala. Na kraj zbiranja občank in občanov je zato prišla policija.

Pravica zbiranja in svobodnega izražanja mnenja je zajamčena v Ustavi. Tudi Zakon o javnem zbiranju (ZJZ) ne predvideva kaznovanja udeležencev neprijavljenega shoda, če v njem ne pride do ravnanj, ki bi zahtevala razpustitev shoda in ni izrecne odločbe o prepovedi shoda. Tam ni bilo spornih ravnanj in če bi policija kogarkoli od udeležencev slučajno oglobila, to ne bi bilo v skladu z zakonom. V 40. členu ZJZ je določena le kazen za udeležbo na z odločbo prepovedanem shodu, ali če udeleženci ne upoštevajo ukaza policije, da shod razpustijo. Po 33. členu istega zakona policija razpusti shod, če na njem pride do ravnanj, ki to zahtevajo. Pred Loggio takih “ravnanj” ni bilo.

V resnici je največja sramota ta, da je župan poskusil preprečiti shod s samovoljno zlorabo Zakona o javnih zbiranjih in Zakona o splošnem upravnem postopku, ki lokalni skupnosti omogoča odločitev v roku 30 dni. Tudi če je policija postopala po predpisih, je zmotilo, da so policisti skušali identificirati organizatorje in so jih nato legitimirali in zaslišali. To je bilo videti kot pritisk in tudi kot oblika ustrahovanja.

Kot poslanec najavljam predlog spremembe 14. člena Zakona o javnih zbiranjih, ki sedaj omogoča lokalnim oblastem, da preprečijo sleherni shod občanov na javnih površinah, katerih lastnik je lokalna skupnost. Ta diskrecijska pravica župana in občinske birokracije je protiustavna in jo je treba preprosto črtati. Dovolj je, da shode dovoli upravna enota oziroma policija, ki lahko kompetentno presodi, ali je shod nesporen z vidika javnega reda in varnosti. Župan Popovič je zlorabil diskrecijsko pravico “lastnika” ali upravitelja javnih površin, ki je zapisana v zakonu.

Iz slednjega izhaja, da je veljavni ZJZ napisan na kožo tistim lokalnim uradnikom, ki samovoljno želijo preprečiti javno izražanje nezadovoljstva občanov. To bomo uspeli v državnem zboru  - upam – spremeniti.

Če pa bo kdorkoli od udeležencev za dogodek kaznovan, bom zahteval od pristojnih na MNZ pojasnilo in umik ukrepa, saj bi bila kazen neustavna, nezakonita in diskriminatorna. Policistom sem povedal, da smo VSI navzoči soorganizatorji srečanja in ponudil sem jim tudi svoje podatke. Le-teh pa niso zapisali. Če bodo kaznovali le eno ali nekaj oseb, bo to ravnanje zelo, zelo sporno.

Franco Juri
poslanec Zares
Koper

Ob eksploziji plinske elektrarne

Vest o nedeljski hudi eksploziji povsem nove plinske elektrarne družbe Clean Energy Systems v Middletownu (ZDA) in o žrtvah ter ranjenih, ki jih je nesreča terjala, znova opozarja na tveganje, ki ga za varnost neposredno izpostavljenih ljudi pomenita obratovanje in pretovarjanje zemeljskega plina. Nesreča, ki je poškodovala velik del centrale in je prizadela delavce, ki so se v njej nahajali, bi imela še večje posledice, če bi bi bila elektrarna v neposredni bližini mesta.

Kot poročajo ameriški mediji, je eksplozija plina, katero so čutili do 15 kilometrov daleč, povzročila razpoke v manj oddaljenih stavbah.

Nesreča v Middletowno zelo dramatično demantira trditve zagovornikov izgradnje plinskih terminalov in plinskih elektrarn v Tržaškem zalivu (v Kopru in Žavljah) ter predstavnikov družb TGE in Gas Natural, v katerih so vedno trdili, da zemeljski plin ne more eksplodirati.

Plinski terminali tveganje nesreč podvojijo, saj lahko utekočinjeni zemeljski plin – v primeru nesreče in razlitja v morje – povzroči t.i. gorečo lužo, uplinjeni plin pa katastrofalno eksplozijo.

V primerjavi s plinsko elektrarno v Midletown bi terminala v Kopru in Žavljah obratovala še bližje naseljenemu območju (v Kopru le kilometer od mestnega jedra), morebitna eksplozija ali požar pa bi – zaradi neposredne bližine drugih nevarnih objektov in rezervoarjev — lahko povzročila domino “Seveso” učinek s še hujšimi posledicami za varnost ljudi.

Nedavno je visok predstavnik TGE Janko Puklavec naslovil predsedniku DZ dr. Pavlu Gantarju dolgo pismo, v katerem se družba, ki načrtuje plinski terminal v Kopru, potoži zaradi sprejete Resolucije o strategiji  za Jadran, ki zavrača morebitno načrtovanje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu in slovenskih ozemeljskih vodah. V tem pismu so poslanci in okoljevarstveniki grobo diskreditirani.

Tragedija v ameriški državi vnovič Connecticut razkriva vse pasti velikih plinskih obratov in njihovo nevarnost, če so umeščeni v gosto naseljenih območjih.

Vlada Republike Slovenije naj upošteva soglasno sprejeto resolucijo državnega zbora o strategiji Jadrana in nedvoumno ter dokončno odslovi načrtovanje plinskega terminala v Kopru. Hkrati naj nemudoma sproži vse potrebne mednarodne postopke za preprečitev gradnje plinskega terminala v Žavljah.

Franco Juri
poslanec Zares

Pukšič ne pozna ustave in geografije

86.člen Ustave Republike Slovenije:

Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev. Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina.

Franc Pukšič pa je v Odmevih, 2. februarja 2010, povedal:

“86. člen ustave jasno pove, da v kolikor ni z ustavo ali zakonom torej drugače določeno, potem se torej lahko odloča, oziroma se odloča z dvotretjinsko večino.”

V nadaljevanju pa nas isti poslanec poučil o geografiji Sredozemlja:

“Slovenija bo izgubila stik z morjem in seveda torej Jadransko morje obvladovali Hrvaška, Grčija in Italija, in nihče drugi.”

Wikipedija:

Na kopnem na zahodu Grčija meji na Albanijo, na severu na Makedonijo in Bolgarijo ter na vzhodu na Turčijo, po morju pa jo z vzhoda obliva Egejsko morje, z zahoda in juga pa Jonsko in Sredozemsko morje.

Pukšičeva stopnja poznavanja Ustave Republike Slovenije in osnovnega zemljepisa je ena glavnih problemov zahtev in pričakovanj SLS v zvezi z arbitražnim sporazumom  in reševanju slovensko-hrvaškega spora.

Franco Juri
poslanec Zares

Podžiganje ideološke histerije Sloveniji ne koristi

Če so kritike, nasprotovanje in tudi interpelacije opozicije zoper vlado v parlamentarni demokraciji nekaj povsem običajnega in legitimnega, je ideološki spopad, ki ga je SDS v zadnjih mesecih zagnala zoper vse državne inštitucije, ki jih – po svoji logiki – politično ne nadzoruje (seveda z izjemo državnega tožilstva), vreden kritične presoje tistih, ki pri ustvarjanju take histerije ne želimo sodelovati.

Že nekaj časa se vrstijo napadi veljakov SDS zoper predsednika Republike, pred tem se je podobno dogajalo na račun sodstva, računskega sodišča, informacijske pooblaščenke, varuha človekovih pravic in celo sindikatov. Hkrati je predsednik SDS ljudi pozval k pomladanskim uličnim demonstracijam, k razlogom za proteste pa je navedel tudi prizadevanja vlade, da reši mejni spor s Hrvaško.

Praksa je znana iz nekaterih sosednjih političnih okolij; diskvalifikacija nosilnih stebrov državnosti (ne le vlade), da bi se ustvarjale izredne (revolucionarne?) razmere.

S posebno ihto se opozicija in njen “Zbor za Republiko“ v zadnjih časih ukvarjata zlasti s predsednikom države dr. Danilom Türkom, zaradi odlikovanja Tomažu Ertlu za akcijo Sever. Dve stranki sta zoper predsednika napovedali ustavno tožbo. Pri tem ju ne zanima, da je bil predsednik izvoljen neposredno na demokratičnih volitvah in da bodo o takih in drugačnih suverenih odločitvah predsednika odločali volilci na naslednjih volitvah. To velja tudi za državni zbor.

Prvak SDS bi moral vedeti, da volilne skrinjice zagotovo niso na ulicah ali trgih.

Ravnanje SDS je do države in njenih državljanov neodgovorno. Poslanka te stranke zlorablja svojo funkcijo predsednice komisije državnega zbora za peticije izključno za ideološko nabita obračunavanja, ki nimajo nobene zveze s sedanjostjo in realnimi problemi družbe. Medtem stvarne kršitve človekovih pravic (nasilje nad ženskami in otroki, nasilje v družini, šikaniranje na delovnem mestu, sovražni govor, ksenofobni in islamofobni izpadi, homofobija, diskriminacija Romov v nekaterih okoljih, zapostavljenost starejših oseb, težave invalidov, težave azilantov, posledice izbrisa, itd.) predsednice navedene komisije očitno ne zanimajo. Še dobro, da se z njimi ukvarja vlada!

Koristno bi bilo za vse, da bi se histerični ideološki napadi na predsednika Republike in na nosilce nadzornih funkcij v državi končno nehali in da bi se tudi opozicija posvetila svoji vlogi opozicije v parlamentu ter realnim problemom družbe in države ter njihovemu reševanju.

Franco Juri
poslanec Zares

Trditve predsednika preiskovalne komisije Hrovata

V zvezi z izjavami predsednika Preiskovalne komisije državnega zbora za ugotavljanje politične odgovornosti pri štetju izbrisanih, poslanca SDS Roberta Hrovata, da se zaradi ministrice Katarine Kresal preiskava po nepotrebnem politizira, se kot član iste komisije od predsednikove ocene odločno ograjujem.

Preiskavo štetja izbrisanih po nepotrebnem politizira prav predsednik preiskovalne komisije in sicer z vztrajanjem pri zahtevi, ki jo je na zadnji seji komisije za zaprtimi vrati večina članov komisije ocenila kot nepotrebna za učinkovito parlamentarno preiskavo ter z odločitvijo, da spisek vseh javnih uslužbencev, udeleženih v postopkih in dokumentaciji izbrisanih zahteva na sodišču. Večina članov je ocenila, da je razpolaganje s takim seznamom v preiskovalni komisiji z izrazitim političnim pečatom, ki je dolžna ugotavljati politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, ne le nepotrebna, temveč da je potencialno izpostavljena zlorabam v škodo uslužbencev, ki za svoje delo niso imeli nikakršne politične odgovornosti. MNZ je komisiji zagotovila vso merodajno dokumentacijo o odgovornih nosilcih uradnih postopkov vezanih z izbrisanimi.

Komisija pa je soglasno podprla utemeljeno zahtevo po ogledu magnetograma vladne seje 8.januarja 2004, kajti gre pri tem za jasno pristojnost komisije in je magnetogram vladne seje nesporno del dokumentacije, ki je merodajna pri ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij.

Franco Juri
poslanec Zares
član preiskovalne komisije

Komentar k članku “Zadrega zaresa ali države?”

V komentarju Zadrege Zaresa ali države? novinar Peter Jančič poda svoje tolmačenje kritične medkoalicijske razprave glede (ne)spoštovanja nekaterih ključnih zavez iz koalicijske pogodbe.

Njegovo, sicer legitimno, a ne nujno verodostojno, tolmačenje razmer nas skuša med drugim usmeriti k sklepanju, da naj bi bila za nesporazume v koaliciji kriva tudi pobuda oziroma predlog poslanske skupine Zares o zamrznitvi poslanskih potovanj, ki niso nujna oziroma, ki niso del redne mednarodne dejavnosti državnega zbora, v času gospodarske krize in sociane stiske. Jančičevo namigovanje je moč razumeti tudi tako, da glavna koalicijska stranka (SD) morda Zaresu zameri in da se sedaj maščuje tudi z nespoštovanjem koalicijske pogodbe, npr. s torpediranjem zakona o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije.

Pravzaprav se g. Jančiču iskreno zahvaljujem za pomen, ki mi ga pripisuje pri oblikovanju slovenske politične krajine. Sicer sem nekoliko bolj skromen in se bojim, da je njegov slavospev mojemu pomenu nekoliko pretiran. Hkrati komentator okrca druge kolege novinarje, češ, da so nasedli in se “navduševali” nad Zaresovo pobudo. Ker ima očitno g. Jančič odlično mnenje le o svojem razumevanju stvari, naj ga za še večjo odličnost opozorim, da pri nanizanju “nekaj sto ali nič evrov” varčevanja – v kolikor bi bila Zaresova pobuda sprejeta – pozablja navesti podatke, ki jih je Delo samo objavilo na svoji spletni strani. Zanimivo in zavajajoče je, da pozablja navesti, na primer, strošek skorajšnje poti “skupine prijateljstva” v Indijo, ki- spričo zavrnitve Zaresove pobude- ni bila “zamrznjena” ; 17 (sedemnajst) tisoč evrov. In tako naprej. Sicer se, tokrat le kot poslanec, g.Jančiču zahvaljujem za domala neverjetno solidarno obravnavanje pravic in tudi nedotakljivih navad poslancev.

Jasno je, da mu gre dosledno ravnanje Zaresovih poslancev, ki se dela teh nedotakljivih navad in pravic, tistih, ki niso nujne, v času krize, enostransko odpoveduje, nekoliko na živce. Če tega ne bi storili, bi bili zanj boljši? Hja, no, vsekakor bi bili bolj “normalno politični”, bolj “obvladljivi”. Tako mu otežujemo orientacijo.

Ne vem, če bom gospodu Jančiču razumljivo uspel dopovedati, da smo nekateri poslanci v parlament prišli neposredno iz civilne družbe, nekateri celo iz svobodno-novinarske sfere, kjer je življenje nekoliko manj udobno, kot je v parlamentu. Morda smo še “okuženi” z realnostjo, in zato počnemo za ustaljeno politiko čudne stvari. Stranka Zares, ki je z realnostjo “okužena”, je, kot priznava komentator, sprožila nekaj pobud za samoomejevanje politike, tudi poslanskih pravic. Zakon o nezdružljivosti funkcij poslancev in županov je bil najpomembnejši korak v tej smeri. Ni razlogov, da bi se ga sramovali. Nasprotno, nadaljevali bomo po tej poti. Gospodu Jančiču želim še naprej odlično delu na našem parketu.

Franco Juri
poslanec Zares

Razmislek o članstvu v Liberalni internacionali

Stranka Zares ima v Liberalni Internacionali (LI), organizaciji, ki združuje 67 liberalnih strank vseh celin, status opazovalca. Med polnopravnimi članicami LI je tudi Liberalna Demokracija Slovenije. LI je na svojem nedavnem kongresu za enega izmed podpredsednikov imenovala tudi trenutnega predsednika Hondurasa Roberta Michelettija. Predsednik LI Hans Van Baalen je to imenovanje navdušeno pozdravil in ga utemeljil s hvalnico Michelettiju, njegovemu “pogumu pri omogočanju demokratičnega volilnega procesa v Hondurasu”. Roberto Micheletti ni postal predsednik Hondurasa na demokratičnih volitvah, temveč je funkcijo prevzel avtomatično, kot prdsednik parlamenta, po posegu vojske in aretaciji ter izgonu demokratično izvoljenega predsednika Manuela Zelaye 28. junja 2009. “Ustavna kriza” , ki je pripeljala do vojaškega udara, se je v Hondurasu začela spričo predsedniške pobude za posvetovalni referendumu o nekaterih ustavnih vidikih, predvsem o možnosti ponovnega mandata oziroma pravice do ponovnega kandidiranja predsednika ( ki ga Hunduraška ustava sedaj onemogoča). Ker ima vojska, po tisti isti ustavi, tudi pristojnosti policije oz. ministrstva za notranje zadeve, je s silo odstavljeni predsednik Manuel Zelaya, liberalec levo-populistične orientacije, ki je razvijal dobre odnose z Nikaragvo Daniela Ortege in Venezuelo Huga Chaveza, vojski naložil tehnično izvedbo posvetovalnega referenduma.

Referendum je bil namenjen zgolj spodbujanju parlamentarne razprave o ustavnih reformah in ni bil zakonodajen oz zavezujoč.

Honduraška ustava sicer kategorično prepoveduje spremembe nekaterih členov (med drugim tudi spremembo sedanjega ustroja vladanja in trajnosti mandatov). Zelaya je ocenil, da je potrebno ustavo, ki je v marsičem anahronistična in nedemokratična, reformirati, in sicer v parlamentu, kjer je potrebna dvotretjinska večina, po predhodnem posvetovalnem referendumu. Ta poskus so preprečli z vojaško silo. Vojska je predsedniško mesto predala predsedniku parlamenta Robertu Michelettiju, napetost je eskalirala in dugi najrevnejši državi Latinske Amerike sta grozila splošen upor in državljanska vojna. Do tega scenarja ni prišlo, ker so vojaški puč obsodili vsi; tudi ZDA, Organizacija ameriških držav in EU. Micheletti, do nedavno Zelayev strankarski kolega, je po glasovanju v parlamentu, sprejel vlogo začasnega predsednika in nato je, pod pritiskom ZDA in mediacijo Brazilije in drugih držav, sprejel pogajanja pri iskanju kompomisa z nasprotno, Zelayevo stranjo. V Hondurasu je politični establishment preizkusil samozaščitni manever za nevtraliziranje poskusov globljih političnih in družbenih sprememb v tistih latinsko-ameriških državah, kjer niso še na oblasti levo usmerjene vlade.

Zaščita ustavnega reda,(ki je še daleč od demokratične vzdržnosti) , na katero se sklicujejo vojska in Michelettijevi podporniki, je le krinka za katero se artikulira politika čuvajev neoliberalne ideološke paradigme v Latinski Ameriki. Pri tem ima očitno podporo LI. Imenovanje Michelettija za enega od njenih podpredsednikov to dokazuje.

Menim, da bi, ob navedenih dejstvih, morali v Zares resno premisliti o tem ali sodi naša stranka v takšno internacionalo. Osebno imam o tem resne dvome.