Pravi prijatelji, kaj delate?!

Okrog mejnega problema, ki ga imamo Hrvati in Slovenci, se spleta in zapleta krog zunanjih prijateljev in svetovalcev, ki z navidezno dobro voljo – pomagati pri rešitvi problema, le-tega poglabljajo in grenijo.

Evropska komisija je s pobudo Ollija Rehna, komisarja za širitev, prvič v svoji zgodovini, na tako jasen in vsebinski način priskočila na pomoč svoji članici in kadidatki. Mejni problem med Slovenijo in Hrvaško, vsebinsko, vsak dan bolj, postaja tudi evropski problem. Hrvaška, ki je izmed vseh držav tako imenovanega Zahodnega Balkana,  najbliže vključitvi v polnopravno članstvo EU, ima odprta mejna vprašanja z vsemi svojimi sosedi, razen z Madžarsko.

Način, kako se uradni Zagreb odziva na pobudo uradnega Bruslja, kaže na dejstvo, da Hrvati sami niti niso sposobni pravilno ovrednotiti težave, ki jo imajo. Če bi se problema zavedali, bi se verjetno bolj potrudili, da v zase ugodnem trenutku zaprejo vsaj mejno poglavje s svojo zahodno, in za hrvaško članstvo v EU, najbolj zainteresirano sosedo, pa tega ne storijo.

Preštevanje in naštevanje  držav in vplivnih posameznikov, ki menda razumejo hrvaško stališče in obsojajo slovenskega, je  v Zagrebu postalo način razmišljanja, ki destimulira konstruktivni pristop k reševanju problema.

Slabo je, če sosedje pripisujejo Sloveniji izključno slabe namene, še slabše je, če jih pri tem vzpodbujajo zunanji “prijatelji”, pa naj si bodo to plačani lobist ali enostranski član ali članica evropskega parlamenta. K konceptu enotne evropske zunanje in varnostne politike, ne prispevajo niti solistične akcije tuje diplomacije, na primer avstrijske, ki ponuja “rešitve” za katere natančno ve, da so za Slovenijo nesprejemljive (novi avstrijski minister je bil pred dnevi v Ljubljani!). Ali pa recimo švedski minister, ki avtoriteto šefa diplomacije države, ki bo za Češko prevzela predsedovanje Evropski uniji, uporablja zato, da na svojem blogu etiketira Slovenijo kot  edinega krivca  za zaostrovanje mejnega problema in zastoj pri pogajanjih.

Trenutek je ključen, predvsem za Hrvaško in njene aspiracije, da postane članica EU. Ali si njeno politično vodstvo tega v resnici želi ali pa mu je bolj priročno, krivdo, spričo domačih problemov, gospodarskih in političnih, ki jo oddaljujejo od EU, zvaliti na Slovenijo?!

Če imata dve sosednji državi v svojih odnosih problem, morata izkazati pripravljenost  za  reševanje le-tega. Taktiziranje z jasnimi odgovori, beg pred resničnostjo, obtoževanje druge strani in etiketiranje, ni nadomestilo za konstruktivno diplomacijo.

Slovenija zaupa evropski komisiji, Hrvaška ne. Prijatelji bi uradnemu Zagrebu morali svetovati, naj  ravna drugače, bolj “evropsko”. Evropska unija je konec koncev zrasla iz želje po premostitvi težjih sporov, kot je recimo slovensko-hrvaški.

Premislek o novem začetku

Blokada Hrvaške je slaba rešitev, prispevala bo, vsaj začasno, k dodatni zahladitvi odnosov med sosednjima državama in kar je še huje, k negativnim čustvom , ki že tako prevevajo odnose med dvema narodoma. Zakaj se kljub temu zdi, sta bili poteza vlade in soglasna podpora radikalni odločitvi, utemeljeni in takorekoč edino možni?

1. Vsaj od zavrnitve parafiranega sporazuma Drnovšek-Račan, v bistvu pa že veliko prej, hrvaška politika odnosov s Slovenijo ni uvrščala med svoje prioritete. Namesto, da bi skupaj s slovensko stranjo na običajen, vztrajen, diplomatsko diskreten in s strokovnimi argumenti podkovan način, iskali rešitev odprtih vprašanj in predvsem najbolj težavnega problema meje na morju, se je uradni Zagreb zadovoljil s kupovanjem časa, lobiranjem za svoje  nepopustljive in neprilagodljive argumente in prepričevanjem domače javnosti, da se hrvaški strani ni treba truditi za kakršno koli kompromisno rešitev.

2. Zavedeni od peščice zapriseženih evropkih lobistov, ki jim je gostobesedno nekritično pritrjevanje Zagrebu postalo način političnega preživetja, so si hrvaški politiki ustvarili svojevrstno podobo odnosov v EU. Slovenijo, ki ima brez dvoma najbolj konkreten interes za hrvaško članstvo v EU, v Zagrebu dojemajo predvsem kot konkurenta v potegovanju za prestižno mesto leaderja v regiji jugovzhodne Evrope, sicer pa kot državo, ki je članica EU skoraj pogojno, in jo je mogoče, ko gre za vprašanja, ki obremenjujejo dvostranske odnose, preprosto zaobiti in celo izpostaviti kritiki in osamitvi znotraj EU.

3. Hrvaška je v odnosih s Slovenijo enostransko odstopila skoraj od vsakega dogovora, ki je bil sklenjen med Zagrebom in Ljubljano. Namesto izvajanja dogovorov, je ubrala pot ustvarjanja novih dejstev, na katera se je Slovenija odzivala z negodovanjem, diplomatskimi notami in izjavami, ki pa novega stanja niso spreminjali, ampak zgolj dokumentirali.

4.Štiri leta vlade Janeza Janše in zunanjega ministra Dimitrija Rupla v hrvaško-slovenskih odnosih niso prinesla nikakršnega napredka. Prav nasprotno, slovenska stran se je, kratkovidno, odrekla sporazumu Drnovšek-Račan , ki je prej kot slej najmočnejši argument za morebitno mednarodno arbitražo in se z nepremišljeno tiskovno konferenco obeh predsednikov vlad na Bledu, opredelila za reševanje spora med državama na sodišču v Haagu. Obdobje štirih let, ko se je bilo mogoče pogajati in iskati za obe strani sprejemljivo rešitev v dvostranskih pogovorih, je bilo izgubljeno.

5. Ob koncu leta 2008 je morala slovenska stran potegniti ročno zavoro. Nepopularna gesta, ki bo gotovo imela precej slabih posledic, ponuja možnost za nov premislek. Na potezi je predvsem Hrvaška, ki želi v EU. Tam se države, ki imajo odprta vprašanja, sporazumevajo. Sama EU je nastala kot uspešen poskus sporazuma in kompromisa.

Neprijetni trenutek v slovensko–hrvaških odnosih bo lahko kmalu pozabljen, če bosta obe vladi, ob podpori parlamentov in javnosti, iskreno poskušali najti pravično rešitev odprtih vprašanj, začrtati pravično mejo. Ne bo enostavno, je pa mogoče!