Knjiga, kdo bo tebe ljubil?

Da bi razumeli konotacijo svetosti besede, jezika in z njim knjig, se moramo zavedati, da je njihov pomen vezan na kolektivnega duha, na zavest skupnosti, družbe, ki jih definira. Besede so v službi sporazumevanja, v službi gradnje povedi, jezika, ki je nosilec tako posameznika kot tudi naroda. Sporazumevanje seveda ni preprosta veščina, temveč je odraz človekovega duha in osebnosti. Beseda in z njo jezik morata izraziti najvišje, kar zmore posameznik znotraj družbe in istočasno družba kot celota. Pisatelj je pooblaščen, da ohranja svetost besede in razvija njene sporazumevalne in literarnoestetske razsežnosti. Jezik in z njim knjige so vsekakor privilegij človeka, zato se nam nenehno poraja vprašanje, ali lahko danes v svetu popačene komunikacije in elektronskih medijev sploh še na pristen način občutimo svetost besede, svetost jezika, knjige in skoznje izrazimo sebe? Ali ima knjiga še tolikšno moč, da preseže stanje neke družbene ideologije in ali je še beseda tista, ki definira vprašanja pravičnosti, strpnosti in spoštovanja do posameznika? Kako neki, ko pa mladim odrekamo priznavanje drugačne govorice, drug način razmišljanja in dojemanja sveta, četudi vse to na načelni ravni pripisujemo jeziku kot nosilcu narodove identifikacije. Če je strpnost do drugačnosti nova drža družbe, zakaj potemtakem še vedno gojimo izrazito nestrpnost do jezika drugega oziroma drugega jezika, če parafraziram naslov zadnjega vseslovenskega tekmovanja v znanju materinščine.

V svetu knjig še vedno velja, da recimo novodobna besedila merimo z enakimi vatli kot tradicionalne pesniške ali prozne vrste, ker preprosto ne premoremo usposobljenih strokovnjakov, ki bi znali slediti razvoju jezika in književnosti, ravno zato, ker jezik ni zgolj vprašanje šolskega kurikula ali togo postavljenih kriterijev, temveč tudi vprašanje, recimo, posameznikove osebne drže, ali na drugi strani subkulture mladih, ki prav tako niso zgolj porabniki ampak tudi ustvarjalci.

Kot avtorica moram priznati, da jezik v mojih delih vse bolj ponazarja neke vrste grafično ilustracijo vsebine. Na eni strani mi besede pomenijo poimenovanje snovne stvarnosti, na drugi pa grafično, skorajda vizuelno sredstvo za kreiranje literarne. Možnosti oz. razsežnosti besed se mi zdijo v okviru jezika kot skrajno žive tvorbe neomejene. 

Današnja generacija je prav tako zgodba o jezikih in dialektih in številnih identitetah in sinergiji, ki je meje presegla že davno pred EU. Mladi Evropejci v svoj jezik vnašajo prevzete besede, anglizme ter tujke in s tem v bistvu sprejemajo nase in vase delček kolektivne zavesti. Ali se bo torej naš jezik razdrobil in razblinil v džungli govorečih ali pa ga bomo uspeli ohraniti zaklenjenega v kovčku sredi puščave samozadostnosti? Ali v resnici sploh imamo možnost izbire? Imamo jo. V knjigah. 

Skrbi nas, kdo se bo vračal h knjigam in kdo od nas bo sploh vztrajal ob njih. Mene tudi. Še posebej, odkar sem na lastne oči in ušesa videla ter slišala, da se redni in ugledni profesorji književnosti na naših fakultetah zavzemajo za vsesplošno digitalizacijo literature, celo za izvorna elektronska besedila, in nas, tradicionalne bralce ter avtorje, obkladajo s fetišisti, ki knjige otipavamo in ovohavamo. Porogljivo nam napovedujejo, da bomo čez petdeset let svoje fetiše ovohavali v muzejih. Na vse kriplje se upiram tesnobi, ki se plazi vame ob spoznanju, da premorejo upokojenec, delavec v tekstilni industriji, vzgojiteljica v vrtcu in strugar več spoštovanja do knjige kot tisti, ki o njeni vsebini strastno predavajo svojim študentom.

Knjige so, podobno kot jezik, vez in hkrati odtegovanje posameznika v njegovem odnosu do sveta nasploh. V poslanici ob Svetovnem dnevu knjige je predsednik Društva slovenskih pisateljev med drugim zapisal: Vrnimo se torej domov, vrnimo se h knjigam.

Dodajam: Kajti ljubo doma, kdor ga ima.

Skakalnica v prihodnost

Kaj si nor, kaj mi delate! Najprej mi je šel v maloro svetilnik 21. stoletja, zdaj pa še skakalnica! Človek se komaj dobro odrine in na slepo zaprhuta po zraku, že mu luč na koncu predora od številnih redukcij še komajda brli. To, kar zadnje čase kuhajo našemu vrlemu županu, ni nič drugega kot maliciozna prektrojanska konspirativna zarota! Da ti takole v Financah špekulirajo, koliko bi Franc Kangler rad zaslužil z Univerzijado. Eno je, koliko bi rad, in nekaj čisto drugega, koliko bo! Namigovanja, da se župan in župnik vselej vedeta, kakor lastnika našega premoženja in ne kot upravljalca, ki ravnata v duhu dobrega gospodarja, so večmadežna “marijahimlfart” natolcevanja! Preudaren gospodar ima za sabo vedno garante s tremi črkami. Strinjam se z županom: Maribor šampijon in Olimpija brez pimpija! Vsi so proti nam! Sploh oni, ki niso z nami! Dajte no, če bi ves napor, ki ga vložimo v to, da Maribor vselej prikazujemo kot drugorazredno mesto, raje preusmerili v višjo kakovost bivanja, kulturo mobilnosti in kakšno pametno strategijo razvoja, tudi besedičenje o centralizaciji moči ne bi imelo tolikšnega učinka. Tako pa, nič ne de, če je cesar nag! Seveda je nag, saj je v raju! Zato nikarte figovih listov, v raju tako nihče ne spregleda. Edino drevo spoznanja pa je že zdavnaj okupirala RKC. In plesni ne spraviš več z drevesa. Le da ste, gospod župan, univerzijado zagovarjali tudi v mojem imenu in trkali na mojo lokalpatriotsko zavest, ne da bi me vprašali, kaj si želim, ali še bolje − kaj potrebujem!

Saj večino časa modro molčim, da ne bi okolici škodila s svojim blond sevanjem, ampak krivice me prizadenejo kot vsako pravo “artifišl” bjondo. Pa sem zato malo brskala po transcedentalni dokumentaciji – kako? Da gre za transparetno? A je razlika? − in zaihtela nad nesrečno usodo družbe MTB. Si predstavljate kraj nesrečnega imena v čudežnih okoliščinah realnih in z ustreznimi vsebinskimi podlagami podprtih (in ne podrtih) finančnih konstrukcij? Zahtevam in pričakujem in računam, preden me strto pospravijo na varno, da se že danes transce…parentno imenuje vse zasebne vlagatelje (in ne podjetja v državni lasti), ki so pripravljeni vložiti v univerzijado 60% vseh potrebnih sredstev, to bi zneslo po ‘matematikavoš’ kakih 180 MIO eur, par milijončkov gor ali dol, kot je mimogrede izračunala moja kolegica, tudi blondinka. Gospod župan, tako kot niti za milimeter ne odstopate od projekta (čeprav imate prav: v razmerah ekoloških sprememb bi bila skakalnica za nas, pohodnike, bližnjica od Lukeja v dolino!), boste, kajneda, vehementno izposlovali, da taisti zasebni vlagatelji podpišejo obligatorno pogodbo o investiranju s kako ljubko klavzulo o pravno-materialni odgovornosti. Pod drugačnimi pogoji univerzijade ne bo, vem, da ne, ker se boste do zadnje potne srage borili, da ljudem, ki dnevno ostajajo brez zaposlitve, ne boste naložili še bremena odplačevanja dolgov zaradi tretjerazredne prireditve, s katero je podobno kot s tujimi bendi: Slovenijo na globusu izpraskajo šele, ko gre njihova zvezda pančkat. Naš župan ne bo nikoli in pod nobenim pogojem dovolil, da ubogi Mariborčani na račun raznoraznih tzv. donatorjev, ki bodo dobrohotno prispevali nekaj sredstev za gradnjo in pozneje za drobiž pokupili vse, kar bo z armiranimi betonskimi plohi ali montažnim lepilom pritrjeno na podlago, naslednjih dvajset let nastalo brezno filamo z vsebino svojih polpraznih žepov. Tudi vodje mariborskega zavoda za varstvo narave ni o sprejemljivosti posegov v naravno okolje nihče ničesar vprašal, ker ni časa za dolgotrajne razprave, MTB na področju gradbeništva pač ne ponuja polovičarskih rešitev! Temelje je potrebno zabiti globoko, vse do Kitajske!

Ampak si sploh predstavljate, koliko vsega je namesto teh bedastoč realno mogoče postoriti s takimi zneski? Nekdo me je opozoril, recimo, da bodo na Bledu z manj kot 1 milijončkom evrov realizirali zimske igre za športne veterane. Poskusite si zamisliti, koliko rentabilnih projektov je mogoče izpeljati s temi sredstvi, recimo, obnoviti propadajoče planiške skakalnice, ki so že zdaj videti kot nasedle dvojambornice sredi puščave. Investirati v megalomanske projekte samo zaradi samopromocije peščice ljudi, je perverzno, če vprašate mene. Ampak me seveda ne.

Na uho mi je prišlo (blond, napol slepa, vendar slišim!) nekaj o zlobnih škratovskih nakanah MŠŠ, ki bo menda investiralo nekaj deset milijonov evrov v obnovo ljubljanskih športnih objektov, dasiravno nikjer ne stoji črno na belem, da se bo, kot me je opozorilo nekaj modrih glav v bližini, to zgodilo ravno NAMESTO Univerzijade. Ampak že vidim in slišim, kako se po Mariboru spet širi ujetega ptiča tožba, saj kužne klice po zraku vedno zanese k nam, Celje, recimo, pa se lepo razvija v miru in neodvisno od teh zagamanih morostarjev. Kdor sebe doživlja kot periferni živec, ne bo nikdar možgansko deblo.

In ko že rovarim po tej gudronski jami, naj odpadna olja še malo razmažem po svoji najljubši temi, evropski prestolnici kulture (EPK). Malo sem poškilila (mogoče sem zato videla dvojno preveč) dostopno gradivo z naslovom Čista energija. Čujte, finančna konstrukcija je postavljena brez vsebinskih prioritet in konkretnih izvedbenih načrtov glavnih projektov, pa kljub vsemu trdno stoji v zraku. Meni se kaj takega nikoli ne posreči! No, mogoče se mi sofistirane vsebine preprosto niso odtisnile na mojo provincialno mrežnico. Ker ne najdem razumnega vzroka za prikrivanje informacij s strani začasnega sekretariata, zaključujem, da ni kolovrata za predenje rdeče niti, torej osnovne sporočilnosti, ki jo Maribor kot nosilec projekta pošilja svetu, čeravno je bilo osnovno sporočilo eno od štirih ključnih izhodišč, na podlagi katerih je mednarodna ocenjevalna komisija projekt dosodila Mariboru s partnerskimi mesti. Bi me kot anemičnega kulturniškega subjektiča tudi zanimalo, kdaj bo imenovan umetniški vodja, kdo bo imenoval člane programskih svetov, pač take drobnarije, čeprav se nekaterim imenom že obljubljajo megalomanski projekti na področju uprizoritvenih umetnosti, le da ni razvidno, v čigavem imenu. Smem predlagati, da bi bodoči umetniški vodja po javnem razpisu podprl tudi katerega od literarnih projektov, s katerim bi se priklamfali vsaj nekam na rep bleščečih vsebin, magari prevod Martina Krpana ali zbranih Pohorskih pravljic. Nadalje sem vrgla oči na peclje, ko sem v Večerovi sobotni prilogi v začetku februarja prebrala izjavo predsednika začasnega sekretariata EPK, da so sodelavci v ekipi večinoma volontersko opravili veliko delo. V finančnem načrtu se trenutno sredstva za kulturne investicije gibljejo okrog 156.296.865,00 eur, od tega sredstva lokalne skupnosti 93.293.811,00 eur, kar pa seveda ne pomeni, da je to celotna vrednost projekta EPK. Skrivnost ostaja namreč prav delež operativnih stroškov, ki zajemajo programske stroške, stroške osebja in zunanjih sodelavcev, trženja, promocije, materialne stroške itd. Meni se okice svetijo, ker si domišljam, da se splača volontirati pri vas, tako da me, prooosim, sprejmite v svoje vrste! Naj se tudi kulturi zgodi narod!

Se vam tudi svetijo okice? Jap, umetnost je draga stvar, bomo morali Mariborčani najprej opraviti “šnelkurz”, že če ji bomo hoteli samo gledati pod trtico. Nerodno je, da se nekateri podatki o investicijah ne ujemajo s finančno konstrukcijo, ki je priloga projektni dokumentaciji EPK na voljo javnosti, predvsem glede na v njej predstavljen podatek, da bi naj že v letu 2008 v kulturno infrastrukturo investirali skoraj 17 MIO, vendar do tega, kolikor je znano meni in mojim blond kolegicam, ni prišlo. Ali pač? Nimam pravih podatkov? Ne izkazujejo realnega stanja? Postrezite mi s pravimi številkami in zaprite mi usta, prepričajte me, da se ne bodo polnili žepi, temveč od recesije izsušena prostranstva srca in duha!

Vem. Me že pošiljate nazaj loščit plastiko. Ali mi priporočate, naj se raje najprej udeležim kakega foto šutinga za Mrs King Kong Senior in šele potlej odpiram usta v mikrofon. Ampak z nami ženskami je pač tako: tudi kadar v prvi vrsti ne vidimo cesarja, vedno takoj prepoznamo drage znamke, ki visijo z njega.

Ob svetovnem dnevu pismenosti

“Vemo, da so knjige svet, v katerega vstopimo le, ko odpovedo vsi drugi glagoli. Še sreča, da se čas vsaj zaradi knjig kdaj pa kdaj ustavi. Kadar nas strani premočno posrkajo vase, odložimo knjigo in stopimo na prag, da vdihnemo hitrost mimodrvečega sveta. Spet drugikrat naredimo ravno nasprotno: stopimo na prag knjig, da vdihnemo premišljeno počasnost besed, tistih pravih meja naše resničnosti.” (Janja Vidmar)

Naj parafraziram stavek Glavnega Mojstra: Najprej je bila beseda.

In zato jih otroci potrebujejo. Potrebujejo knjige, da dohitijo svet. In mi potrebujemo otroke, da dohitimo sebe.

Če se torej vrnem k 8. septembru, svetovnemu dnevu pismenosti, bi bilo dobro začeti v klinču generacijskega prepada:

Nej na meje dajo napis,
dobrodošli v državi, k se je gradila
z ilegalno prodajo orožja
in krajo deviz …
(Samo Boris: Dežela)

Tako zveni kreativno pisanje mladih, osvobojeno spoštovanja (hvala bogu) do “svete krave slovenščine”.

Vsa raperska besedila za ta blog so prispevali klapa Nikolovski in Sami norci. Fantje, zares hvala!

In še pojasnilo Nikolovskega: “Hip hop danes, bolj pravilen izraz bi bil rap glasba, je namreč pojmovanje (beri: ime) za kulturo, ki vsebuje štiri elemente: DJ-anje, Mc-janje, Breakdance, Grafitiranje; kot kreativno izražanje presega ‘bling bling’ in vso materialno zasvojenost, ki jo moderne hip hop zvezde prinašajo. Daleč od geta, pištol, trdih drog, prihaja hip hop počasi nazaj, k svojim koreninam. Nazaj k temam kot, kakšen je svet okoli nas in kako ga doživljamo. Globlje in globlje.”

Vsak od nas si je po kakšnem zares vrhunskem branju zaželel po telesu nalepiti obliže, da bi čim dlje zadržal ugodje in spoštovanje do resničnega estetskega presežka. Ko fašeš iglice, ki ti injicirajo plat občutij, za katere sicer v življenju preprosto nisi dovolj dovzeten. In za to gre pri kreativnem pisanju. Vsi občudujemo inteligentna, pretanjena literarna tkiva avtorjev, ki zaznavajo svet okrog sebe s kompletno kolekcijo čutil, še s tretjim očesom.

O kreativnem pisanju so popisane cele plahte. Celo največji umi soglašajo, da je za ustvarjalno življenje pomembno, da znamo na izviren in avtonomen način drugim sporočati svoje misli, svetovni nazor, občutke in ideje. Vendar gola nadarjenost ne zadostuje, kompleksno izražanje lastnih zamisli in zahtev temelji predvsem na zbiranju informacij, ostremu očesu, branju, branju in še enkrat branju za miselni treking in kar je še teh možganskih proizvodnih procesov, zaradi katerih naj bi postala prisotnost vsakega posameznika na tem planetu neprecenljiva. Razvijanje tozadevne obrti pa si je nemogoče zamišljati brez vznesenega prebiranja literarnih besedil domače in svetovne produkcije ali kot pravi stroka: temelj kreativnega pisanja je razvijanje sposobnosti večplastnega branja, kreativnega, kritičnega, osebnega, zdolgočasenega, napornega, papagajskega, lahkotnega, polovičarskega, poneumljajočega, pretencioznega in nenazadnje, instant branja receptov za uspešno samoaktualizacijo brez samoangažiranja. Potem med temelje sodijo še interpretacije vseh teh silnih branj, kot tudi ali celo predvsem, uvodna motivacija vanje.

Ustavmo se mal,
moja mama dela že 40 let k žival,
ne mormo it na morje,
ker je blo dnarja premal,
ampak ga nismo razmetaval,
ne ne,
na mejhni nogi smo živel,
da bi lahko pršparal …
(Overdose: Bl k maš mn daš)

In zato se že takoj na začetku znajdemo pred temeljnim grafitom hip hop generacije: PO SSKJ JE MOTIVACIJA TISTO, KAR POVZROČA KAKO DEJANJE, RAVNANJE, NAGIB, SPODBUDO …
Sami pozitivni pojmi, kajne? Zakaj je potemtakem ravno z motivacijo toliko težav? Zakaj v šoli in doma deluje samo ekstrinsična motivacija? Nič ni narobe, kadar učence ali dijake spodbujamo k ustvarjanju z zunanjimi motivatorji, če le-ti spodbudijo njihov interes in s tem tudi notranjo motivacijo po individualnem doživljanju estetskega oz. etičnega.

V bistvu pomanjkanje motivacije ni pretirana skrivnost: Pouk ostaja kljub novim časom, ki častijo drugačne vrednote, kljub novim spoznanjem in doktrinam v praksi enak – pedagoško, sistematično osmišljen proces, togo vpet v preživete kalupe, ki jih je za odkrivanje namesto posnemanja, za poustvarjanje in samostojno reševanje situacij mogoče razkleniti samo z železobetonsko trmo, svojeglavostjo in zanesenjaštvom preredkih učiteljev in mentorjev, ki vidijo dlje in globlje. Vse prevečkrat v želji, da bi mladim posredovali čim več znanja, dosegamo ravno nasprotno: v svoji miselni shemi si ne zgradijo niti osnov, na katere bi pozneje lahko pripenjali vsaj koristne informacije.

Kajti v našem sistemu družbenih vrednot otrok ali mladostnik ustreza vsem razpisnim pogojem funkcioniranja šele s poznavanjem levega ujemalnega in desnega neujemalnega prilastka, seveda na rovaš estetike besedne umetnosti. Za dokončno iztrebljenje tistih redkih firbcev, ki se še gredo kreativno branje in pisanje, pa v prvem letniku srednje šole poskrbijo, najprej Homer, potlej pa še Dante, Kafka&company in kriogeneza bralne kulture izpljune kreativce ranga besedil o mačotu z brizgalno brizgo. In spet vprašanje: kako je mogoče, da visoka literatura vodi k padcu brizgalne brizge?

Z motivacijo doma je pa takole: mat kupi tenko Lady in pravi: “Da bom mela cel mesec kaj za brat …”, fotr pa zeva v sinhronizirane risanke, da mu ni treba brati podnapisov. Vsi bi pa kot po čudežu radi strastne, angažirane bralce, ki bi lezli skozi z nevidnim rezilom izrezana okna domišljije, k junakom, ki so mogoče v nekem drugem svetu enako resnični in ravnokar izrezujejo okenca, skozi katera osvobajajo nas, svoje domišljijske junake. Ja, to bi radi, ker smo skromni in kreativni. In pišemo.

Z inercijo šolskega sistema vzgajamo kiborge in dušimo ustvarjalnost mladih, zatorej bodimo hvaležni za vsak izviren grafit in rapersko besedilo, ki ga mladi sploh uspejo izluščiti iz okostenelih korpusov materinščine. Se še spomnite igrice “Naj bo trden most, kakor kamen, kost”? Naš jezik je pretrd, da bi bil trden. Če bi bila posebej zlobna, bi si upala trditi, da je v menopavzi. Zato ni več prožen. Potrebuje jogo. In pri tem gnetenju in raztezanju igra pomembno vlogo ravno naša mladina.

Kajti jezik je k sreči živa tvorba in po zaslugi mladih se kljub konstantnemu mrtvičenju razvija, spreminja in izmuzuje kot blob iz istoimenske ameriške klasike. Besedišče hip hop generacije je žuganje s prstom, ki ga mladina vrača odraslim. Ali je grafit kreativno pisanje? Je. Ali sodijo družbeno kritična raperska besedila v …

Moja Slovenija, lepa dežela!
Zakaj če rada imaš me, si prihodnost mi vzela?
Biu sm zvest ti vs ta čas,
ti odrivaš me,
Slovenija moja draga … jebi se!
(Megiboy: I feel sLOVEnia)
… poezijo? Da. Ali obravnavajo razkol med lirskim subjektom in svetom? Ponovno, da. Ali upoštevajo rime? Trikrat da. Ali gre za izpovedna besedila, morda celo impresije? Da. Grafiti, E-jezik MSN klepetalnic, zakodirana sms sporočila, ki jih je nemogoče dešifrirati, so del kreativnega pisanja, ki ga ne zmoremo ovrednotiti, ker se ne zmoremo prilagoditi novonastalim, nenehno spreminjajočim se razmeram. Kajti če nečesa ne poznamo, še ne pomeni, da je apriori brez vrednosti.

Čeprav lahko po drugi strani že tako preprosta reč kot je uvodna motivacija s pomočjo konkretnih dogodkov pomaga pri osvajanju abstraktnih zakonitosti. Aktualni izvlečki dogajanj iz sveta filma, športa, sodobne glasbe, književnosti, mode in raznih zanimivosti lahko umestijo teoretična znanja v doživljanjsko shemo vsakega otroka in mladostnika.

Sicer pa – nova oblast – nove reforme. Radi bi kreativce, ki bi razmišljali in delovali globalno, z jezikom kot nosilcem nacionalne identitete; po drugi strani pa krčimo število ur slovenščine v poklicnih in strokovnih šolah, ker je menda za strugarje in ličarje vseeno, katero sveto kravo vodijo na pašo.

Nadalje branje: odrasli se pritožujemo, da mladina bere samo nalepke na pločevinkah. Da ne ve, kdo je France Bevk (z vsem dolžnim spoštovanjem: hvala bogu, na nekaterih ikonah se počasi že sme nabrati tenka plast prahu, kajti tudi dolgoročni spomin se razteza samo do skrajnih meja svojih zmogljivosti). Da mladina ve samo, kdo je Lačni Franc. Da je potrebno mladini približati branje. Ki da je nekaj posebnega. In o tem, pazite ironijo, pridigamo odrasli s svojo, na čelu vtetovirano mantro: “Branje? Kakšno branje neki! Kje pa imam čas za branje?!” Koliko učiteljev/ic, mentorjev/ic se lahko zares pohvali z zavidljivo bralno kondicijo? Koliko je takšnih, ki se že vse življenje oklepajo svoje priprave iz Cankarjevega Mojega življenja, da bi učencem priskutili njihovo lastno? Koliko njih zares sledi, pozna, interpretira ali celo dovoli interpretacijo besedil sodobne slovenske književnosti, tudi mladinske? In to je vendar predpogoj za branje z razumevanjem in za kreativno pisanje samo.

Cilji kreativnega pisanja so jasni: razvijanje sposobnosti obvladovanja jezika, odpravljanje slogovnih in tudi slovničnih napak, torej ustvarjalno mišljenje, oplemeniteno z nadgradnjo besednega sporočanja. Konec koncev je najnovejši model audija popoln šele z vso dodatno opremo. Mogoče zategadelj mrgoli doktorjev znanosti, ki pred objavo svoje razprave potrebujejo vsaj pet trdoživih lektorjev. Muči jih sindrom presiromašne dodatne opreme ali celo njena odsotnost.

Hip hop generacija je kreativna. Hip hoparji niso potrošniški džankiji, temveč mladi, ki skozi svoja besedila bistro, večplastno in do bolečine surovo secirajo družbo, sistem, državo. Ne drži, da je hip hop generacija izgubljena in zablojena zato, ker ne konzumira Cankarja, Bevka in Kosmača. Hip hop generacija je samo  del kompletnega, integriranega vezja vsega, kar nas definira v času in prostoru. Je odgovor na kroki razrahljanih odnosov, ter odtujenih, z osamljenostjo in hrepenenjem nabitih intimnih presečišč odraslih, ki nimamo ne časa ne volje doživljati. Kreativnost sredi praznine pa pritiče samo božanskemu.

Zato ponavljam: hip hop generacija je noro kreativna. Vendar odrasli s svojimi običajnimi kriteriji za ocenjevanje ustvarjalnosti, to so: slovnične zmogljivosti, Toporišič, obrtna veščina pisanja, Toporišič, sporočilnost, Toporišič, izvirnost, Toporišič, mogoče v kombinaciji z Dularjem, nismo več usposobljeni za presojanje literarnih vrednot, kajti skozi literarno zgodovino se niso spridili zgolj literarni junaki in pisatelji, temveč tudi bralci.

Vse se je začelo s protesti,
študentov, delovnih ljudi,
ki so se zbrali na cesti.
pred parlamentom vpili, dajte nam jesti,
medtem ko so vladarji ravnali po svoji vesti.
(KING: Začelo se je)

Ali tovrstna poezija ustreza kriterijem kreativnega pisanja? Ali iz nje odsevajo idejnost, inovativnost, asociiranje, novo v starem, svež pogled? Ali gre za ustvarjalno mišljenje, obogateno s posameznikovo sposobnostjo besednega sporočanja? Ali konec koncev gre za jezikovno ustvarjalnost? In ali imamo sploh pravico mlade spodbujati h kreativnemu pisanju z zakrknjenimi besedili in nekreativnimi ukrepi?

Na ta vprašanja si boste morali odgovoriti sami.

“Ne vem, kako je z drugimi, sam jst sm v osnovni biu v knjižničarskem krožku in sm meu knjigo rd  … in ona mene!” (Nikolovski)