Ob dnevu telekomunikacij in informacijske družbe

Dan telekomunikacij in informacijske družbe, to je današnji dan, je morda pravi trenutek za kratko rekapitulacijo aktivnosti na tem področju v (skoraj) prvi polovici mandata te v vlade. Uvodoma in iz spoštovanja do praznika informacijske družbe povzemimo ključno sporočilo, ki so ga ob tem dnevu letos razposlali Združeni narodi in Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU). Sporočilo je obarvano šanghajsko in se glasi “Boljša mesta in boljše življenje z IKT“. Opozarja na prispevek, ki ga informacijsko komunikacijske tehnologije lahko dajo k boljši prihodnosti naraščajoče populacije v urbanih centrih oziroma k višjemu življenjskemu standardu v urbanih okoljih: pametne zgradbe, inteligentna transportna omrežja, večja energetska učinkovitost, učinkovito ravnanje z odpadki in nenazadnje izmenjava informacij in znanja ter mobilno komuniciranje v vse bolj konvergenčni informacijski družbi, so ali postajajo del našega vsakdana.

Vrnimo se v Slovenijo. S ponovno združitvijo elektronskih komunikacij in storitev informacijske družbe pod eno streho je bil opravljen pomemben korak k integrirani obravnavi področja. Tako je pod eno streho, to je pod streho MVZT, vsa zakonodaja tega področja, hkrati pa ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, obravnava zadeve v zvezi z gospodarsko družbo s tega področja, ki je še v pretežni državni lasti. Uspešno je bila opravljena predstavitev oz. zaslišanje pred OECD, kjer je bilo tudi identificirano, da je usklajena skrb za kritične informacijske infrastrukture ena izmed perečih nalog, ki nas še čaka. Preko te točke pridemo tudi do t.i. državne informatike, ki je “skrita” pod Ministrstvom za javno upravo in za katero marsikdo opozarja, da ji vlada posveča premalo pozornosti. Organizacijska umeščenost je še posebej pomembna takrat, kadar je potrebno v okviru vlade razumeti in razložiti specifičen kadrovski vidik informatikov, nujnost sredstev za delovanje infrastrukture in predvsem sprejeti (s strani vseh resorjev) integrativno vlogo informatike.

V EU je z novo Barosovo komisijo informacijska družba doživela nekaj sprememb. Že pri komisarki Vivianne Reding so bili elektronskim komunikacijam in storitvam informacijske družbe pridruženi tudi mediji, sedaj pa je nova komisarka Neelie Kroes tudi uradno poimenovana kot komisarka za digitalno agendo. Za ohranjanje zavedanja o informacijski družbi in ob vseh izpričanih gospodarskih učinkih je tako ključnega pomena, da je digitalna agenda v Strategiji EU 2020 zapisana kot eden izmed vodilnih projektov.

Katere so prioritetne naloge, ki kratkoročno čakajo Slovenijo na področju informacijske družbe? Zaradi časovne pogojenost je v odpredju digitalni prehod. Najkasneje do 1. 12. 2010 bomo namreč v Sloveniji postopoma ugasnili vse analogne televizijske oddajnike in v celoti prešli na digitalno televizijsko oddajanje. Temu bodo sledile odločitve o preudarnem gospodarjenju s sproščenim frekvenčnim prostorom. Potrebno bo pripraviti strategijo Digitalna Slovenija, ki bo naslavljala ključna področja. Dokument bo moral preseči omejeno operativnost predhodnih dokumentov, zato bi ga bilo najbolje sprejeti v obliki nacionalnega programa, ki ga potrjuje Državni zbor RS. In nenazadnje, krepiti bo potrebno horizontalno vlogo IKT tako nan ravni dostopnosti, kakor tudi t.i. državne informatike ter široko prepustnih komunikacijskih omrežij.

K doseganju teh ciljev in k nujni javni pozornosti bo pripomogel tudi Strateški svet predsednika vlade za informacijsko družbo, ki bo imel svojo ustanovitveno sejo v sredo, 19. maja 2010. Upamo, da ne bodo vse medijske pozornosti tega dne požele napovedane študentsko-dijaške demonstracije :-/

Želim vam gigabitov poln dan

Precejšnje število zmerno ljubiteljskih, vendar zelo ilustrativnih videoklipov na jutjubu obuja spomin na legendarnega komunikologa Marshalla McLuhana. Širša javnost ga je (ponovno) odkrila takrat, ko je svetovni splet postal tako vseprisoten, da so se še celo najbolj aktivni kiberščaki vprašali “mar je vse to res?” – res glede dosegljivosti, lahkosti, globalnosti in vplivnosti. McLuhanovi iztrgani citati “o globalni vasi”, “o mediju, ki je sporočilo”, in “o mediju, ki je razsežnost telesa”, so doživeli množico privlačnih laičnih interpretacij in tudi ponovno poglobljenih znanstvenih razprav v luči informacijske družbe. McLuhan je svojo vizijo gradil v času televizije in radia, vendar je videl dlje, vse do interneta.

Združeni narodi so s posebno deklaracijo razglasili 17. maj za Dan informacijske družbe. Ta dan je že več desetletij tudi dan telekomunikacij, z (do)imenovanjem pa so dali priznanje tudi izjemni storitveni moči elektronskih komunikacij. Združeni narodi so leta 2003 in 2005 v okviru procesa Svetovnega vrha o informacijski družbi vsem državam poslali jasen apel, da se naj zavedajo gospodarskih in družbenih vplivov informacijsko komunikacijskih tehnologij in seveda tudi posledic, kot so informacijska izključenost, zaščita intelektualne lastnine in drugo. Letos je dan poseben poudarek zaščiti otrok v kibernetskem prostoru.

In kakšno je stanje informacijske družbe v Sloveniji? V okviru vlade poteka poskus vsebinske restavracije zagnanosti, ki je bila značilna na začetku tega desetletja. Upajmo, da bo uspešen. Preseneča, da celo nekateri iz koalicijskih strank poskušajo pripisati politične implikacije povsem strokovnim odločitvam, kot je združitev direktorata za informacijsko družbo in direktorata za elektronske komunikacije pod streho enega ministrstva, kar je povsem v skladu z organizacijskimi strukturami v okviru Evropske komisije. Informacijsko komunikacijske tehnologije namreč pridobivajo povsem nove dimenzije in odgovarjajo na najbolj pereča družbena vprašanja. Dober dokaz za to je na primer evropski dokument za spodbujanje uporabe IKT za olajšanje prehoda na energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami.

Strateško razmišljanje glede informacijske družbe je potrebno pomakniti korak naprej od zgolj opismenjevanja in širjenja zavedanja o osnovnih načelih. Kabinet britanskega predsednika vlade je pred kratkim imenoval Andrewa Scotta, direktorja za digitalno angažiranost. Njegove naloge so medsektorske in koordinativne. Pri nas bo to vlogo kmalu zasedel Strateški svet za informacijsko družbo, ki bo horizontalno povezoval resorje in upajmo da uspešno prebijal medresorske bariere.

Na koncu pa pridemo vselej do posameznika in njegove vključenosti v informacijsko družbo. Generacije informacijsko pismenih se povečujejo, lahek dostop do znanja zahteva ločitev zrnja od plev. Naloga je seveda nemogoča, zato je potrebna pozornost pri zaupanju v vire, razkrivanju identitete in puščanju digitalnih sledi.

Marshall McLuhan je umrl leta 1980, pred tem pa je še leta 1977 zaigral samega sebe v kratki, učinkoviti in nepozabni sceni v Annie Hall, legendarnem filmu Woodyja Allena. Če ste jo spregledali, si jo ponovno oglejte. Občutka superiornosti in nezmotljivosti sta hlapljivi zadevi. Tudi na spletu.

 Želim vam gigabitov poln Dan informacijske družbe

Kulturna prestolnica ali puščava?

http://www.eurozine.com/articles/2008-11-14-antoncic-sl.html

Odprta knjiga pove več

»K vragu vaša odprta politika, ko pa lahko politični nasprotniki preberejo vsako vašo idejo in razpravo o njej. Kje so vaši skriti aduti, s katerimi jih boste premagali? Zakaj ste tako zelo odprti?« Približno tako se glasijo vprašanja simpatizerjev po prvih obiskih spletnega mesta Zares – nova politika.

Razmišljanje pričnimo z druge strani. Razvoj programske opreme, po domače softvera, je pred več kot desetletjem privedel do odprtokodnega pristopa, ki je bil in je med drugim neprikrit protest proti monopolu multinacionalk na tem področju. Kmalu je sledilo tudi gibanje »creative commons«, ki kreativnemu sleherniku omogoča soustvarjanje na odprtem trgu idej, pri čemer sam odloča, katere pravice, če sploh, bo zadržal zase. A v obdobju, ko je intelektualna in industrijska lastnina svetinja, so tovrstni koraki s strani tradicionalistov označeni kot neumnost in naivnost.

Misli v prejšnjem odstavku imajo več kot očitno analogijo z dogajanji na »političnem trgu«. Tradicionalistični pristop prilaščanja idej, zgodovinskih obdobij in skupnih dejanj zapira politični prostor in posameznika izriva ali pa mu vsaj jemlje voljo za participacijo. Politične akterje takšne razmere hitro privedejo do ludvikovskega (mislim na štirinajstega) razmišljanja v slogu »Pomlad, to sem jaz!«

Bistvo odprtega pristopa je v posrednih učinkih, ki so težko merljivi ali pa so merljivi na daljši rok. Kritiki odprtega pristopa v softverski industriji opozarjajo na nerešen problem lastništva in z njim povezanega neposrednega zaslužka, hkrati pa pozabljajo, da odprta, prosto dostopna programska koda generira več milijard evrov vreden »ekosistem«, ki obdaja odprto kodo. Gre za množico novih storitev in neomejeno gojišče inovativnosti (priporočam branje knjige Dona Tapscotta in Anhonyja D. Williamsa z naslovom Wikinomics – How Mass Collaboration Changes Everything).

Podobno je s posrednimi učinki v odprti politiki. S tem, ko se odpovemo lastništvu nad določeno idejo, katere uresničitev lahko prispeva k boljšemu vsakdanu prebivalk in prebivalcev tako, da jo damo v javno obravnavo, odpremo komunikacijski prostor in izboljšamo kakovost komuniciranja. Prostora za konspirativnost nenadoma zmanjka in dana je možnost za sodelovanje. Informacijska odprtost je v svetovnem merilu dosegla razsežnosti, pri katerih je vsakdo soočen z dilemo, ali, v kolikšni meri in kdaj je pripravljeni pobegniti iz varnega zavetja omejenih informacij.

V Zares – nova politika smo z načinom komuniciranja s članstvom, z mediji in najširšimi javnostmi naredili radikalen korak, ki bo imel širše posledice za politično komuniciranje v našem prostoru. Poti nazaj namreč ni več. Ne za nas, ki smo prepričani, da je takšna vrsta komuniciranja prava in ne za nekatere druge akterje v političnem prostoru, ki se v veliki meri zatekajo k nenaravni kombinaciji populizma in konspirativnosti – slednje bi lahko poimenovali politična molotovka.

Nenadoma participacija

Predsedovanje Slovenije Evropski uniji je proizvedlo tudi zelo koristen stranski produkt. Dobili smo tisto, kar smo v komuniciranju Vlade RS zelo pogrešali, to so namreč elementi e-participacije. Spletno mesto predsedovanje.si/eu (sofinancirata ga MJU in UKOM) je poimenovano »Portal slovenskih nevladnih organizacij za obdobje predsedovanja Svetu EU od 1.1. do 30.6.2008« in ponuja mehanizme e-participacije, med njimi e-razprave, e-posvetovanja in e-peticije. Trenutno je postavljeno zgolj ogrodje sistema e-participacije, vsebinskih prispevkov oz. odprtih tem pa še ni, tako da lahko le upamo, da bo spletišče polnokrvno zaživelo in da bodo tukajšnje vsebine odmevale tudi na uradni strani predsedovanja eu2008.si, od koder sem bil napoten na stran o participaciji. Polnokrvno pomeni vsebinsko povezano, odzivno na dogodke in stališča ter ne zgolj prek okornih povezav tipa »kje sem že videl ta link?«.

Od kod ta nenadna volja vlade po participaciji? Smo morali počakati na predsedovanje EU, da se je zgodil pomemben korak na področju e-participacije? Ena izmed prvih potez Ministrstva za javno upravo leta 2005 je bila unifikacija spletnih strani ministrstev, kar je s predstavitvenega in stroškovnega vidika lahko bil prijazen korak, hkrati pa so s tem zatrli začetke e-participacije, ki so bolj ali manj usklajeno nastajali na posameznih spletnih straneh organov. Dileme glede stroškovne učinkovitosti ter celostne grafične podobe v povezavi z neizčrpnim virom novih idej ostajajo, vendar o tem kdaj drugič. Takrat prenovljene spletne strani z izjemo objavljanja gradiv in sporočil javnostim e-participacije še vedno ne omogočajo.

Bistven del e-participacije je namreč tudi ta, da sodelujoči v razpravi izvedo, kje se odraža ali zakaj ni upoštevano njihovo stališče. S tem bi pristojni ministri za marsikateri zakonski predlog, ki je bil po njihovem izpostavljen »široki javni razpravi«, to lahko tudi potrdili.

Spomnimo se arogance ob spreminjanju medijske zakonodaje, začudenja nekdanjega ministra Zupana nad odzivom javnosti pri reformi znanosti in visokega šolstva ter hladnega ponavljanja svojih pogledov na participacijo ministra Zvera.

Dialog v vseh teh in mnogih drugih primerih bi bil (boljši), če bi participacija delovala. Z »e« ali brez njega.

Spletnemu mestu civilno-družbenih organizacij predsedovanje.si/eu želim aktivno življenje in upam, da bodo vsebinske razprave nastavile zrcalo predsedujočim in temu primerno vplivale na odločitve.

Da bi se uresničila ta dobra želja, morata biti izpolnjena le dva pogoja. Prvi je tehnično-spletno-arhitekturne narave, ki pravi, da morajo prispevki civilne družbe in njihovi izsledki najti svojo povezanost z uradnimi stranmi predsedovanja in seveda dejavnostmi v zvezi z njo.Drugi pogoj je povezan s cesarjevimi oblačili. Doma je še vedno gol.

»Delanje« zgodovine

V obdobju med obema vojnama dvajsetega stoletja so bila sredstva množične reprodukcije in razpošiljanja vizualnega gradiva omejena predvsem na tisk. Te omejitve so bile odlično gojišče manipulacij, med katerimi so danes medijsko najbolj izpostavljene tiste, ki so povezane s Stalinom. Znamenite retuširane fotografije, kot je na primer znamenit posnetek z »izginulim« Trockim ali pa manj znana fotografija s prav tako »izginulim« Nikolajem Jezovom, v času njihovega nastanka niso v trenutku obkrožile sveta, saj tehnološka razvojna stopnja medijev in politični nadzor tega nista omogočala. Tako je zgodovina nekaj čas ostala takšna, kot so jo »naredili«.

Prej…

… in potem.

vir: www.newseum.org/berlinwall/commissar_vanishes/vanishes.htm

Danes je vse drugače, bi lahko rekli. Digitalizacija in globalna povezava v internet tovrstne tatove zgodovine hitro razkrinkajo. V teh dneh pa lahko preberemo, da se tega vsi povsem ne zavedajo. Papež je pravkar suspendiral monsinjorja Tommasa Stenica zaradi njegove izjave, da homoseksualnost ni greh. Lahko zamahnemo z roko in rečemo, da gre za interno stvar cerkve kot inštitucije ter da se z njihovimi notranjimi trenji ne bomo ukvarjali. Primerno pa je, da se ukvarjamo z implikacijami njihovih dejanj. Med prvimi ukrepi, ki jih je izvedel Vatikan, je bil izbris spletnih strani monsinjorja. Pri tem so spregledali, da so gospoda hkrati poslali med ikone kibernetskega prostora, saj je s tem zanesljivo dobil svoje mesto v učbenikih novih medijev in političnih manipulacij v povezavi z njimi. Iskalniki si namreč zapomnijo več, kot bi včasih želeli.

Prej…

… in potem.

Zgornji primer je zgolj iztočnica za sproščeno razmišljanje o tem, kako nastaja zgodovina. Po mojem pojmovanju bi bilo zgodovinsko korektno, če bi (katerikoli) oblastniki arhivirali preteklost, četudi jim ni po volji. Sploh pa, če imajo v rokah orodja za »delanje« večtisočletne zgodovine. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko izbrisanih Nikolajev in Tommasov je oz. ni v zgodovinskih gradivih, na katerih temeljimo tudi dojemanje sedanjosti.

Primeri, ki sem jih navedel, odpirajo vprašanje sodobnega arhiviranja, digitalnih knjižnic, upravljanja digitalnih pravic in ne nazadnje etike uporabe spleta. Občasno so namreč potvorbe zgodovine navidezno majhne in nepomembne, kot na primer tista, ko nek državni organ obljubi velike prihranke z neko svojo dejavnostjo, čez nekaj časa pa ta podatek na spletu ni več viden. Lahko dokažem? Ne morem, ker je bil časovni interval prekratek, da bi se stran samodejno arhivirala, sam pa tudi nisem naredil »screenshota«. Zgodovina pa gre naprej.

Ko Odmevi ustavijo pamet

Danes, 2. oktobra 2007, je bila na delovnem obisku v Sloveniji komisarka EU za informacijsko družbo Viviane Reding. Gospa Reding je zadolžena za informacijsko družbo in medije, torej za področji, ki sta z različnimi poudarki v ospredju slovenske politike in precejšnjega dela javnosti. Prvo področje (informacijska družba) zato, ker se z njim vlada praktično ne ukvarja in drugo (mediji) zaradi razpetosti med oddaljenostjo od svoje primarne vloge (nacionalna RTV) in ignoranco (film).

Tisto, kar me je kot gledalca današnjih Odmevov na RTVSLO v razpoloženjsko stanje iz naslova, je bilo poročilo o obisku komisarke. Povedali in pokazali so, da se je sestala z evropskim poslancem Lojzetom Peterletom in mu čestitala k uspešnemu delu pri oblikovanju evropske regulative (pišem po spominu). Zanimivo je, da so mediji pred dnevi poročali, da je gospod Peterle najredkeje prisoten in najmanj aktiven slovenski evroposlanec, zato bi lahko rekli, da je pri komisarki šlo za vljudnostno gesto in predvolilno podporo. Gospod sicer predseduje odboru za informacijsko družbo pri zvezi ljudskih strank v EP, vendar o tem tehtnejših podatkov na spletu nisem našel. Zato bralke in bralce prosim, da o tem izbrskajo kaj več podatkov.

Komisarkina agenda za današnji dan vsebuje srečanja z mnogimi ministri in prav to je tisto, o čemer bi gledalci Odmevov želeli izvedeti več. Kako je spodbudila novo ministrico Mojco Kucler Dolinar, da bi v nasprotju s svojim predhodnikom prepoznala, da Slovenija stagnira na področju informacijske družbe? Ali jo je minister Simoniti prepričal, da je na medijskem področju vse v najlepšem redu in da bomo kmalu prispevali svoje filmske izdelke v evropski kulturni prostor? Kako so glede na še vedno ne dovolj konkurenčno okolje na področju elektronskih komunikacij potekali pogovori z ministrom za gospodarstvo?

O teh točkah smo k sreči lahko slišali in brali v drugih oddajah in medijih. A glede na osrednjo vlogo in prestiž, ki ga Odmevi še vedno imajo med informativnimi oddajami na nacionalni televiziji, je najmanj nenavadno, da se obisk evropske komisarke skrči na vsebinsko najmanj pomemben, vendar v času predsedniških volitev izstopajoč propagandni segment.

Ali je spodobno, da dvomim?

Pobude za elektronske volitve oz. elektronsko glasovanje se pojavljajo v valovih, ki jih pogojujejo bližina volitev (največkrat s strani opozicije), želja po promociji (v tistem trenutku aktualna vlada), občasno pa tudi zavist (ob prihodu novic dobre prakse npr. iz Estonije). Marsikateremu vsakodnevnemu uporabniku interneta ni jasno, zakaj država še ne omogoča e-glasovanja, saj to je zgolj še ena spletna storitev, ki bi jo ob ustrezni zaščiti lahko udobno uporabljali iz svojega naslanjača od koderkoli in kadarkoli. Zakaj sem osebno kar zoprno zadržan na tem področju, bom poskušal razložiti v nadaljevanju. Ta blog pišem tudi v upanju, da bo kdo od bralcev ali bralk pripomogel k idejnemu preboju na področju e-glasovanja.

Dejstva so naslednja: tehnologija je na voljo, sistem digitalnih potrdil, ki zagotavljajo istovetnost uporabnika storitve, deluje zanesljivo, elektronski volilni imenik, ki je preslikan iz centralnega registra prebivalcev, je zlahka na voljo, (skoraj) vsako volišče in velika večina domov ima dostop do interneta.

Kljub velikemu prodoru uporabe interneta in tehnološkim izboljšavam pri identifikaciji (npr. biometrične metode) dilema ostaja še vedno enaka: postopek e-glasovanja zaradi zaupnosti zahteva ločitev identitete volivca in njegovega glasu, pri tem pa rekonstrukcija ne sme biti dovoljena. Preverjanje celotnega poteka glasovanja je tako onemogočeno, programskemu sistemu pa moramo v celoti zaupati. Zagata zaradi prepovedi rekonstrukcije glasu pride do izraza tudi pri preverjanju delovanja sistema – testiranje tovrstnega programja zahteva vpogled v algoritem (razkritje pomeni ogroženost), tako imenovano testiranje črne škatle (brez vpogleda v kodo, presoja zgolj na podlagi zunanje funkcionalnosti) pa se je izkazalo kot nezadostno (primer negativnega štetja glasov v ZDA; poljudni namig: dokumentarni film Hacking Democracy, poglobljene razprave o ranljivosti Dieboldovih volilnih naprav in še marsikje drugje).

Primerjava e-glasovanja z drugimi e-storitvami, ki jim dnevno zaupamo (npr. e-bančništvo in podobno), ni primerna, saj je pri teh storitvah identiteta uporabnika storitve zaradi zaupnosti zgolj zakrita, nikoli pa ni ločena od vsebinskih podatkov. S tem je omogočena rekonstrukcija stanj poteka transakcije.

Zagovorniki e-volitev pogosto uporabljajo analogijo »zaupanje v papir se prenaša v zaupanje v e-stroj«, vendar ta primerjavo ne zdrži, saj gre za povsem različna medija. Kompleksnost, ki je potrebna za njuno zanesljivo »delovanje«, je povsem drugačna in pri e-mediju zahteva mnogo širši krog zaupanja vrednih dejavnikov (osebnih, omrežnih, programskih in strojnih).

Kako to, da kot velik uporabnik, pristaš in zagovornik vsega, kar je »e«, dvomim? Še tako perfektni tehnološki sistem ob stiku z realnim družbenim okoljem naleti na ovire, ki so bile ob razvoju pozabljene, spregledane ali zgolj ne dovolj ozaveščene. Zahtevan pogoj pri e-glasovanju, da možnost rekonstrukcije glasu (zaradi zaupnosti) do posameznika ne sme obstajati, je izjemno omejujoč in glede na naravo volitev, ki vedno in povsod potekajo v naelektrenem ozračju, je lahko tudi usoden.

Seveda bi problem lahko rešili tako, da bi vsakemu, ki bi glasoval od doma, poslali domov komisijo, ki bi odkljukala njegovo identiteto (v zagotovilo, da na primer ni glasoval z dedkovo identiteto). Si predstavljate potujoče e-volilne komisije? Seveda se šalim. Glede morebitne napake v programski opremi ali napačno delovanje katerekoli naprave (tudi te, ki je bila testno v uporabi na voliščih) pa je tako, da lahko povzroči veliko zadrego: v trenutku, ko bi bila razlika med številom oddanih glasov in prejetih glasov različna od nič, bi morali volitve razveljaviti.

Kako naprej? Rešitev vidim v več korakih: (1) v uvajanju e-volilnega imenika, ki bi uvodoma omogočil oddajo glasu na kateremkoli volišču in ne zgolj v domačem kraju, (2) v uvajanju naprednejših biometričnih metod identifikacije in (3) v odprtosti programske kode, ki ločuje glas od identitete volivca. Slednja naloga je najtežja, vendar je ključni element zaupanja – omogočena mora biti namreč javna presoja algoritma.

Ne tako majhne dvojezične zagate

Dejstva povzemam iz medijev (Večer, Népújság, Vestnik). Na dvojezični srednji šoli v Lendavi se je zvrstilo nekaj neuspelih razpisov za ravnatelja ali ravnateljico javnega zavoda. Na zadnji razpis sta se prijavila kandidata, izmed katerih eden ni povsem izpolnjeval pogojev glede znanja madžarskega jezika, vendar ga je svet šole podprl z desetimi glasovi za in z le dvema proti. Na pol v javnosti se je zvrstilo nekaj interpretacij o tem, kaj pomeni znanje madžarskega jezika in ali s tem, da je kandidat v osemdesetih letih končal dvojezično srednjo šolo, zadostuje kriterijem glede znanja jezika. Slednjemu naj bi pritrdilo tudi pravno mnenje pristojnega ministrstva, k imenovanje kandidata pa mora svoje neobvezujoče mnenje podati minister za šolstvo. Izbrani kandidat za ravnatelja se pomanjkljivosti očitno zaveda tudi sam in je zato napovedal, da bo »na mesto pomočnika ravnatelja imenoval sodelavko ali sodelavca, ki dobro obvlada madžarski jezik.« Madžarska narodnostna skupnost s tovrstnim tolmačenjem kriterijev ni zadovoljna in je zaradi tega prejšnji teden sklicala tudi izredno sejo.

Narodnostne skupnosti so zunaj svojih matičnih držav (če jo sploh imajo) izpostavljene asimilacijskim procesom, ki jih je z nepremišljenimi dejanji mogoče izjemno pospešiti. Meja med pravim in nepravim pristopom je na dvojezičnih območjih izjemno tanka in pomična. Večinoma je obremenjena z zgodovino, skoraj vedno pa tudi z aktualno politiko. Poudariti velja, da je politika Republike Slovenije do italijanske in madžarske manjšine tradicionalno dobra, zato Slovenija s svojim odnosom do narodnostnih skupnosti zaenkrat še ohranja svoje adute, ko se poteguje za pravice Slovencev v Italiji ali na Madžarskem.

Kraji na vzhodnem obrobju države so bili več desetletij zaradi geografsko političnih razmer zanemarjani. Spremembe, ki jih prinašajo evropske integracije, pomenijo gospodarsko, kulturno in populacijsko rast. Večjezičnost in multikulturnost preverjeno predstavljata potenco na krivulji rasti. Adutov, ki jih Slovenija ima, ne gre zapraviti, zato moramo biti pozorni na zadeve, kot je na primer ohlapno tolmačenje jezikovnih kriterijev pri imenovanju ravnateljev javnih zavodov, kot izhaja iz uvodnega primera. Simbolen pomen takšnih dejanj je namreč lahko usoden. S simbolne ravni problemi kaj hitro preidejo v dejstva, ki vodijo v neželeno asimilacijo in/ali netijo nezadovoljstvo med prebivalci.

Še ena malenkost. Kandidat iz prvega odstavka je vidni član največje vladne stranke in njen svetnik v enem izmed občinskih svetov. Nosilka liste te iste stranke na lokalnih volitvah 2006 je bila vsega spoštovanja vredna znanstvenica in med drugim avtorica madžarsko-slovenskega slovarja. Veljalo bi slišati tudi njeno mnenje. Drugi kandidat naj bi namreč pogoje izpolnjeval v celoti.

www.vecer.si/clanek2007082305238533
www.nepujsag.net/templates/?a=2887&z=2
www.lendava.si/?mode=novica&newsId=920

Požrešnost

Te dni na spletu odmeva izjemno »inovativna« ideja nemškega notranjega ministra, ki namerava v boju proti terorizmu uporabiti nič drugega kot trojanske napade prek elektronske pošte. Trojanski virus se ob aktiviranju namesti v računalnik in preiskuje podatke na disku. Minister ob podpori ministrske predsednice izjavlja, da bi bili tovrstni napadi na (potencialne?) teroriste natančno usmerjeni in z omejenim časom delovanja. K sreči je tamkajšnja opozicija povzdignila glas, pomisleke pa je izrazila tudi ministrica za pravosodje. Toda seme te ideje je nedvomo zasejano v evropski prostor.

Ni tako daleč, ko je Slovenija v zakonodajo med prvimi članicami EU zelo poslušno prenesla zahteve Direktive o zadrževanju podatkov o elektronskih komunikacijah. Direktiva govori o tem, da je podatke o prometu (kdo je s kom komuniciral in kdaj) potrebno shranjevati daljši čas, kot je zakonodaja predpisovala doslej. Pomisleki javnosti ob tej direktivi niso izhajali zgolj iz civilne družbe, temveč je svoje pomisleke zelo natančno podal tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor. Na podlagi te evropske direktive je Republika Slovenija novelirala Zakon o elektronskih komunikacijah, ki sedaj v 107. členu dovoljuje 24 mesečno hranjenje podatkov o prometu, medtem ko direktiva omogoča omogoča obdobje hranjena podatkov tudi samo 6 mesecev. Ker so bili amandmaji opozicije v času spremanja novele zakona preglasovani, je poslanska skupina Zares dilemo ponovno odprla s predlogom za večjo komunikacijsko varnost.

Po sprejemu direktive sem imel občutek, da je še globji poseg v zasebnost (pa čeprav na latenten način) v zreli demokraciji nemogoč, zato me nemški predlog izjemno preseneča, saj kibernetskemu nadzoru dodaja dimenzijo, ki nadzor prenese na sicer inkriminirano raven vdora v računalniški sistem s pomočjo trojanskega virusa in sledenja vedenju uporabnika.

Zapis sem naslovil “požrešnost” zaradi strahu, da bodo evropski nosilci novodobnih represivnih idej povsem izgubili občutek za zasebnost, saj vsi, ki sodelujemo v razpredenih spletnih socialnih omrežjih, lahko zaradi kompleksne narave teh mrež hitro postanemo sumljivi in s tem vključeni v eno izmed operacij boja proti terorizmu. Argumenti e-nadzora očitno postajajo vedno bolj guantanamovsko ohlapni in še vedeli ne bomo, da smo za svojim računalnikom nič krivi že oblečeni v kombinezon živo oranžne barve. Koliko zasebnosti smo torej pripravljeni žrtvovati za varnost?