Blokade

Blokade, o katerih je prva spregovorila stranka Zares oz. njen predsednik, niso samo v politični sferi, blokade so tudi izven nje, povsod in v nas vseh. Blokada je splošna in trdovratna, vztraja na točki, ki se ji reče : kriza današnje globalne družbe.
Kriza se je pojavila nepoklicano in nepričakovano, slutiti jo je bilo sicer že dlje časa, vendar pripravljenosti za ukrepanje ni bilo. Čakalo se je pač do poslednjega diha. Zato je toliko bolj globoka in neprizanesljiva.

Naše blokade-strah

Blokade so tudi v nas, ljudeh vseh generacij. Starejši se še nostalgično ozirajo v preteklost, v čase od začetka, npr. 60-tih let pa do sredine 90-tih, ko je bilo obdobje relativne socialne varnosti in splošno stanje duha ni bilo tako napeto. Težko je ljudem sedaj pristajati na vse te spremembe na slabše, katerih največjo težo nosijo ravno oni.
Blokade so tudi v mladih ljudeh, ki se bodo jutri znašli na trgu dela z okleščenimi pravicami iz dela, kar pa je še hujše, da dela za vse, nikoli več ne bo. Politiki morate razumeti, da je odgovornost vlade z njenimi ukrepi izhoda iz krize in delodajalcev v gospodarstvu in javnem sektorju, ogromna do te generacije. Mladi so se znašli v neki notranji krizi sredi te obče, zunanje družbene krize. Vsaj tisti, ki se je zavedajo. In v takem položaju, nastanejo notranje blokade.
Ljudi je strah. Strah jih je zaradi negotove prihodnosti in strah jih je tudi groženj vseh vrst, predvsem tistih, ki prihajajo iz krogov političnih, gospodarskih ter finančnih elit. Strah izvira tudi iz njihovega občutka, da so prepuščeni samim sebi, bojijo se za svojo eksistenco, ki jo ogroža negotovost zaposlitve. Ta tesnoba in strah sta vsesplošna. Sprejemati odločitve v takem vzdušju je tvegano početje. To bedno počutje večinskega prebivalstva seveda ima za posledico blokade, zaradi katerih stopicajo na mestu. V bistvu, bi ljudje potrebovali spodbudo, ne pa neprestano zastraševanje.

Blokada zaradi premajhne izbire

Danes smo v položaju, ko izbira med enim in drugim sistemom in med ponujenimi opcijami , ni lahka: ker imamo že uveljavljeni tržni sistem, z razbohotenim neoliberalističnim pristopom- ta nam ustreza po eni strani, po drugi pa nas odbija, pri čemer neke druge variante tega sistema ni oz. je država niti ne poskuša iskati, kar velja tudi za ostali svet, nas to dejstvo postavlja pred ultimativno odločitvijo. Ponujene spremembe moramo nujno in brezpogojno sprejeti. Druge alternative ni- ali pa je, vendar smo opozorjeni, da bi bila taka odločitev za nas vse pogubna. Povsem razumem, da država ne more delovati neodvisno od zahtev institucij EU in stanja v globalnem svetu. Vendar, ko ljudje nimajo več možnosti izbire, se počutijo zbegano. Po eni strani jim ta sistem zmeraj nekaj obljublja, po drugi strani pa jim ta isti sistem odvzema. Tudi s temi izhodnimi strategijami je podobno- pristani in vse bo OK. Zavrnitev pomeni katastrofo. V položaju, ko je ponudba ultimativna, je izbira težka in tvegana. In to povzroča pri ljudeh blokado odločanja, in tudi zaradi tega ne pride do sprememb, če pa se to zgodi, so izsiljene. Družbeno soglasje je torej krhko in negotovo. Ljudje vejo, da so spremembe potrebne, vendar jih občutijo kot krivične, niso enako porazdeljene med vse plasti prebivalstva, zato se upirajo in hkrati bojijo. Stanje v družbi je zares shizofreno. Mislim pa, da se bodo ljudje na koncu koncev vendarle odločili za spremembe, ker je strah pred negotovo prihodnostjo, dovolj močan. Vprašam pa vas, ali je prav, da odločitve narekuje strah?

Nekaj misli tujih strokovnjakov:

Mladina, 21.1.2011: Dr. Gaspar Miklos Tamas, madžarski filozof:
»Ena od možnih rešitev bi bila ne redistribucija prihodkov, ampak redistribucija dela. Ljudje bi bili srečni, če bi delali tri ure na dan in štiri dni na teden. In skupnega družbenega proizvoda bi bilo absolutno dovolj za vse. Žal se to ne bo zgodilo, ker tak ukrep ne bi prispeval k povečanju dobičkov. In pa, ker ta logika ni v skladu s sedanjo logiko države«.
Kaj si mislim jaz o teh novodobnih ugotovitvah in idejah? Mislim si, da bi politične stranke morale odpreti vrata civilnim pobudam in se povezovati z njimi, ko gre za načrtovanje dolgoročnih družbenih sprememb. Ker problemi bodo postajali vse večji, vse bolj kompleksnejši, tako da jih sama politika ne bo več sposobna učinkovito reševati. Npr. lahko bi se kakšna delovna skupina strokovnjakov začela ukvarjati z idejo o uvedbi UTD. Ne gre za idejo, ki naj bi se uresničila v tem ali naslednjem mandatu, gre za neko vizijo prihodnosti, za družbeno spremembo, ki bo morda nekoč sprejemljiva, ko bo čas za to dozorel.
Sem spadajo tudi problemi v zvezi s podnebnimi spremembami in odzivi okolja na te spremembe. Zemlja ima omejitve, ki jih nočemo videti, ko neprestano ponavljamo vedno in isto mantro o nenehni gospodarski rasti. Naomi Klein pravi: Nujno potrebujemo nove zgodbe. Zgodbe z drugačnimi junaki-in potrebujemo junake, ki so pripravljeni na drugačno tveganje. Življenje je predragoceno, da bi ga zastavili za dobiček!
No, tudi tukaj imajo stranke priložnost, da v svoje vrste vključijo ljudi, ki se zavzemajo za ohranjanje naravnega okolja.

Zaključek

To moje razmišljanje nikakor ni nek recept za izhod iz sedanje krize, je le dodatek k blokadam, ki jih je v javnost poslalo vodstvo stranke Zares. Navedla sem le še dodatne razloge za blokado, ki ni zgolj politična, ampak je vsesplošna, zajela je celotno družbo, ki je postala zaradi nje dobesedno negibna. Če beremo blokade v tem širšem kontekstu, pa bi lahko našli recept za korak naprej, za rahlanje teh blokad, npr. da bi vlada bolj prisluhnila javnemu mnenju. Ker, vsaka pametna vlada to počne, že iz lastnega interesa, ki pa bi se v tem primeru vsaj v določeni meri lahko pokrival z javnim. In korist bi bila obojestranska. Vse to bi vlada lahko dosegla, če bi se bolj potrudila prepričati javnost. Strašenje ljudi pa naj ne bo taktika! Opozorilo, ne grožnja, » da bo konec države Slovenije«. In bi dosegli nek družbeni konsenz za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja pa tudi za korake naprej.
Jaz mislim, da so spremembe nujne in da moramo tvegati ter narediti korak naprej. Dejansko, ni veliko drugih možnosti.
Konec tega, pravzaprav neproduktivnega razmišljanja. Veliko bolj smiselno bi bilo pisati o aktualnih problemih- recimo: o šestih korakih do uspešne Slovenije-mislim, da je to res prva naloga sedanje vlade. Cilji so pravi. Ostajajo seveda še druga nerešena vprašanja- spremembe instituta referenduma in volilne zakonodaje in druga, da ne naštevam. Ta vprašanja naj se rešujejo vzporedno, če bo dopuščal čas, ne na silo in za vsako ceno. Prav gotovo bo enkrat prišel trenutek, ki bo zrel za obravnavanje navedenih tem.