Dramatičen zasuk k obnovljivim virom energije

Primarna energija je notranja, kinetična in potencialna energija goriva, vode, vetra, sončnega sevanja, spremenjena v toploto ali prek pogonskega stroja v mehansko delo. Da bi vse energente spravili na skupni imenovalec, jih glede na njihovo energetsko vrednost izrazimo v »tons of oil equivalent«. V Sloveniji se letno porabi nekaj več kot 5 milijonov ton naftnega ekvivalenta.

Evropska komisija je nerealen cilj predsednikov vlad nekoliko omilila. V pravkar izdanem energetsko-okoljskem paketu direktiv je iz 20 odstotkov vseh virov primarne energije preskočila na 20 odstotkov porabljene energije. Pri tem je odšteta stran vržena toplota pri proizvodnji elektrike v termo in jedrskih elektrarnah in tako je cilj znižan za nekaj odstotnih točk. Obveznosti pa je komisija različno razdelila med države članice, pač glede na stanje v njih leta 2005. Tako je Sloveniji pripisala, da porabi 16 odstotkov energije iz obnovljivih virov (v resnici jih okrog 15, vendar so v Bruslju statistično predvidevali, da bodo Drava, Sava in Soča v prihodnje bolj vodnate), do leta 2020 pa jih mora 25. Med vsemi viri primarne energije je v Sloveniji danes obnovljivih okrog 10,5 odstotka. Za ilustracijo: najnovejši cilj iz Bruslja, ki govori o 25 odstotkih pri porabi bi med vsemi primarnimi viri pomenil okrog 17,5 odstotka. Leta 2000 smo že bili pri 12,3 odstotnem deležu obnovljivih virov energije, le v sedmih letih pa smo padli na omenjenih okrog 10,5 odstotka (iz pribl. 20 na 17,5% obnovljivih virov pri porabi).

Nekaj ilustracij: nuklearka v Krškem proizvede slabih 9% vse te porabljene energije. Polovico te količine porabijo Talum, Tovarna dušika Ruše in Acroni z Jesenic. Skoraj polovico vse porabljene energije predstavljajo nafta in naftni derivati. Če bi zgradili še eno nuklerako v Krškem, kot jo predvideva Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023 (proizvodnja 7,5 do 8,5 TWh), bi le-ta predstavljala pribl.13,5 % vse danes porabljene energije, oziroma skupaj z obstoječo pribl.22 %. Če k temu dodamo še 25 % obnovljivih virov in skoraj 50% nafte in naftnih derivatov, smo že pri 100%. V tem primeru moramo ukiniti uvoz zemeljskega plina (slabih 15 % sedanje porabe končne energije) ter zapreti termoelektrane v Šoštanju, Trbovljah in Ljubljani. Toda termoelektrane proizvedejo slabih 8 % porabljene energije in če obstanejo, bi morali ob novi nuklearki in potrebnih obnovljivih virih ter ob nadaljevanju rabe zemeljskega plina skoraj prepoloviti porabo nafte in naftnih derivatov.

In kaj se dogaja s slovenskimi obnovljivimi viri? Večino slovenske energije iz obnovljivih virov (85,5 %) proizvedejo hidroelektrarne na Dravi, Savi in Soči. Ta proizvodnja je v zadnjih letih zaradi nihanj v vodostaju celo upadala. Po drugi strani pa je izjemno močno zrasla poraba energije, predvsem električne (po stopnji 3,8 odstotka letno v obdobju 2000-2005). Ker je dodatna elektrika prišla iz neobnovljivih virov v Šoštanju, Krškem ali iz uvoza, se je torej delež slovenskih obnovljivih virov zmanjšal. Celotna veriga hidroelektrarn na Spodnji Savi in še vetrno polje na Volovji rebri ne bi mogli spraviti deleža obnovljivih virov energije tja, kjer je že bil leta 2000.

Osnutek direktive predvideva, da vsaka država članica najkasneje do leta 2010 izdela svoj akcijski načrt kako bo zagotovila izpolnitev svoje kvote obnovljivih virov. Vendar ima direktiva na vsaki dve leti prehoden cilj. Slovenija mora do konca leta 2012 iz 16 odstotkov priti že na 18,25 odstotka obnovljivih virov energije in tako naprej vsaki dve leti. Država, ki tega ne bo izpolnila, bo morala manjkajočo kvoto kupiti v drugi državi članici. Certifikati »z obnovljivim poreklom« bodo torej že kmalu velik posel. Mimogrede naj povem, da bodo najbolje zaslužili investitorji v velika vetrna polja v Severnem morju, saj so prav njim na kožo napisane tudi prehodne določbe, kar kaže na to, da je direktivi poleg skrbi za energetsko varnost in okolje botroval tudi biznis.

Resnost zahtev, ki jim Slovenija verjetno nikakor ne bo kos, zahteva dramatične spremembe in takojšen akcijski plan s široko strankarsko podporo. Potrebne so temeljite spremembe obstoječih tehnologij v industriji, rekonstrukcija praktično vsega slovenskega stanovanjskega fonda, veliki posegi v prostor, sprememba celotnega voznega parka, gradnja novih elektrarn na obnovljive vire. Vsak od nas bo to še kako občutil, predvsem v denarnici.

Vlada je koncem januarja z zamudo sprejela nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016. Ta, žal povsem nerealen akcijski načrt je še obveznost po direktivi 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah, medijsko pa je bil predstavljen kot takojšen odziv na osnutek energetsko-podnebnega paketa direktiv. V akcijskem načrtu je 29 ukrepov za varčnejšo rabo energije, ki naj bi navrgli prihranek končne energije pribl. 4261 GWh, kar je 9% povprečne porabe iz obdobja 2001-2005 oziroma malo manj kot proizvedejo vse slovenske termoelektrarne. Akcijski načrt predvideva 380 mio EUR investicij iz javnih sredstev in še pribl. 700 mio EUR iz privatnih. Žal ne prinaša nič novega, glede na že vzpostavljeno delovanje ekološkega sklada in ministrstev za gospodarstvo ter za okolje, le obseg dela naj bi bil večji. Nekaj malega svežine je le v idejah o obvezni delitvi stroškov toplote v večstanovanjskih zgradbah, kjer pa naj bi poseg v etažno lastnino izvajali kar na podlagi ministrskega pravilnika (za kaj takega bo morda potreben celo poseg v ustavo), pri zelenih javnih naročilih in pri spremljanju porabe energije v javnih zgradbah. Po tem akcijskem načrtu naj bi povečali delež obnovljivih virov energije za 0,5%, ob nerealni predpostavki, da se poraba energije ne bo povečevala.

Toda poraba energentov se povečuje. Najbolj v prometu, tudi v industriji in gospodinjstvih. Tudi poraba električne energije v industriji se povečuje. V letu 2006 se je najbolj povečala v proizvodnji izdelkov iz gume in plastičnih mas (73 GWh) proizvodnji strojev in naprav (61 GWh), prehrambeni industriji (57 GWh) ter v železarnah (55 GWh). Samo to povečanje pogoltne več kot eno hidroelektrarno na Spodnji Savi.

Država spodbuja neobnovljive vire. Subvencije v energetiki so v letu 2006 znašale 65 mio €, pri čemer je bilo kar 63 % tega zneska namenjeno izrabi in pridobivanju energije iz fosilnih goriv. V Sloveniji je še vedno najbolj subvencioniran energent premog. V letu 2006 je bilo za izkoriščanje premoga dodeljenih 40,9 mio € sredstev, od tega 14,6 mio € za zapiranje rudnika RTH, 26,3 mio € pa je bilo izplačil podjetjema TET in TE-TOL iz naslova prednostnega dispečiranja električne energije. Obdavčitev kurilnega olja pa je npr. v letu 2006 glede na leto pred tem padla kar za 16%. In ni čudno, da je v Sloveniji kar 49% vse toplote pridobljene iz mazuta in kurilnega olja, kar je najbolj nesmiselno razmetavanje tega redkega naravnega vira.

Poseben problem je transport. 10 odstotkov vseh prodanih goriv naj bi bilo biodizla iz rastlinskih maščob ali etanola iz sladkornega trsa, pese ali koruze. Z oljno ogrščico je danes v Sloveniji posejanih okrog 2.500 ha, po oceni Ministrstva za kmetijstvo pa je moč posejati do 7.000 ha površin. Na taki površini je moč dobiti do 4.500 ton maščob. To pomeni, da največja možna domača proizvodnja oljne ogrščice lahko pripomore kvečjemu k 0,1% vsebnosti biogoriv v vseh prodanih pogonskih gorivih. Brez uvoza enostavno ne bo šlo.