Ugotovitev številnih uglednih državnikov in družboslovnih teoretikov o posledicah aktualne gospodarske krize je, da kapitalizem po tej gospodarski krizi nikoli več ne bo tak, kot je bil. Mnoge samoumevnosti so z njo postavljene pod vprašaj in med njimi je prav gotovo tudi koncept korporativnega upravljanja in potreba po demokratizaciji tudi znotraj podjetij.

V svetu se že nekaj desetletij z izjemno naglico odvijajo velike spremembe v družbenoekonomski realnosti ob prehodu iz (post)industrijske v informacijsko družbo in družbo znanja, v kateri se izobrazbena raven zaposlenih strmo dviga. V Sloveniji se je npr. število študentov v zadnjih 50 letih povečalo za 40 krat, število tistih z visoko izobrazbo in magisterijem pa samo v zadnjih 20 letih potrojilo (iz 45 000 na 131 000). Ročno delo ves ta čas izgublja na pomenu nasproti delu na podlagi znanja.

Tako daljnosežne spremembe v strukturi prebivalstva in naravi njihovega dela pa s sabo prinašajo potrebo po drugačni družbeni participaciji ne le v političnih entitetah (občina, država), ampak tudi v podjetjih. Vendar pa se te spremembe niso razvojno odrazile tudi v spremembah in iskanju ustreznejših konceptov podjetij, načinih upravljanja in odnosih med nosilci dela in znanja ter nosilci kapitala (med zaposlenimi in lastniki).

Ekonomska demokracija je eden od odgovorov na te spremembe. Je način upravljanja v podjetjih, ki temelji na učinkoviti izrabi t.i. človeškega kapitala in s polnim angažiranjem človeškega kapitala povečuje učinkovitost in uspešnost poslovanja.

Pomen človeškega kapitala

Pomen t.i. človeškega kapitala (znanje, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij že dolgo zelo hitro narašča, vse večji del tržne vrednosti podjetij pa danes predstavlja njihov intelektualni (človeški in strukturni) kapital. V družbenoekonomski realnosti torej že dolgo ne velja več, da zaposleni podjetju zgolj – za plačo – prodajajo svojo »delovno silo« ampak je bolj ali manj nesporno, da – vsaj t.i. delavci z znanjem – v resnici vanj vlagajo svoje znanje, sposobnosti, motivacijo, pripadnost itd., skratka svoj »človeški kapital«, ki je ena ključnih podlag ustvarjanja nove vrednosti, in hkrati v njem prevzemajo tudi poslovno tveganje, ki je, čeprav drugačne vrste, marsikdaj enako ali pa celo večje od tveganja lastnikov finančnega kapitala. To kaže, da so danes zaposleni pomembna konkurenčna prednost in pomembno premoženje podjetij.

Paradoksalno pa je, da je kljub tem očitnim premikom težišča pomena za ustvarjanje nove vrednosti s finančnega na človeški oziroma nasploh na intelektualni kapital podjetij, danes tako sistem lastništva podjetij kot tudi sistem korporacijskega upravljanja še vedno utemeljen izključno na lastnini nad finančnim kapitalom. Utemeljeno se zato zastavlja vprašanje – še zlasti zdaj, v nastopajoči »eri znanja« – koliko to zavira hitrejši ekonomski in socialni razvoj.

Ekonomska demokracija je motivacijski faktor

Zaposleni, ki so obravnavani (in plačani) kot »strošek delovne sile«, ne pa kot najpomembnejši potencialni poslovni vir, se v poslovnem procesu seveda tudi dejansko obnašajo (samo) kot delovna sila brez lastnega interesa za optimalno angažiranje vseh svojih delovnih in ustvarjalnih zmožnosti v poslovne namene. Posebej današnjih »delavcev z znanjem«, katerih potrebe v zvezi z delom niso več pretežno, kaj šele izključno materialne narave, ampak v podjetju uresničujejo tudi osebnostne in societalne potrebe, torej ni več mogoče učinkovito motivirati ter pridobiti njihovo organizacijsko pripadnost le s plačo. Tovrstne potrebe ljudi v sferi dela je mogoče učinkovito zadovoljiti le z visoko razvitimi oblikami t.i. organizacijske oziroma ekonomske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku in možnost notranjega lastništva oziroma solastništva na kapitalu podjetij), ki skupaj tvorijo pojem »ekonomske demokracije«.

Ukrepi za pospešitev razvoja ekonomske demokracije v Sloveniji

Razvoj ekonomske demokracije v Sloveniji bomo v praksi uresničevali predvsem preko razvoja in udejanjanja organizacijske in ekonomske participacije zaposlenih in sicer tako, da bomo normativno uredili sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij in zavodov; udeležbo zaposlenih pri rezultatih poslovanja ter širjenje notranjega lastništva zaposlenih oziroma delavskega delničarstva:

• Soupravljanje zaposlenih

Po skoraj šestnajstih letih veljavnosti in preizkušanja v praksi bomo podprli celovito prenovo Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju ter hkrati uredili sodelovanju delavcev pri upravljanju zavodov.

• Udeležba zaposlenih na dobičku

Podprli bomo celovito prenovo Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku v smeri, ki bo stimulirala podjetja k večji udeležbe zaposlenih pri dobičku.

• Notranje lastništvo zaposlenih

Podprli bomo davčne vzpodbude dolgoročneje naravnanim oblikam lastništva zaposlenih in ustrezno (enostavno, ampak zavezujoče) ureditev organiziranja delničarstva/lastništva zaposlenih (načrti delavskega delničarstva) ter interno trgovanje z delnicami na osnovi obstoječih primerov dobre prakse (npr. Irska).

Ekonomska demokracija vpliva na poslovno uspešnost

Ekonomska demokracija je lahko koncept, ki prispeva k zmanjševanju socialnih razlik, vendar pa to ni njena prvenstvena »naloga«. Ekonomska demokracija je predvsem koncept, ki v upravljanje podjetij prinaša elemente etike vključenosti. Je odgovor na spremembe v izobrazbeni strukturi prebivalstva in porajajočo se družbo znanja, v kateri nastajata tako potreba po drugačnem, ne več zgolj materialnem, motiviranju posameznikov, kot potreba po povečani organizacijski in ekonomski participaciji zaposlenih. Prav zaradi tega je tudi koncept, ki pomembno vpliva na poslovno uspešnost podjetij.

(Programska izjava je bila sprejeta na 4. konvenciji, 21. novembra 2009.)

14 x komentirano

• 1.  stane pravi :
  17. november 2009 ob 22:04    

  Ekonomska demokracija temelji na načelu ena delnica en glas, politična pa na načelu en človek en glas.
  Govoriti, da je kapitalizem, kateremu temelj je ena delnica en glas, lahko motivacijski faktor za vse, brez lastništva deleža v podjetju, je neumnost.
  Ta neumnost preide v dejstvo samo z delnico države, katere lastniki so vsi državljani in ki ni prenosljiva.
  Samo preko države, ki je tihi partner vsakega podjetja, lahko delavci pridejo do soupravljanja v konkretnem podjetju, ne da bi jim bilo potrebno predhodno kupiti delnic tega podjetja.
  Če bo taka programska izjava sprejeta, nihče ne bo vedel o čem govori, ker tega ne ve niti anonimni avtor sam.
  Če bi vedel, bi se izrazil enostavno.
  Ekonomska demokracija bo postala motivacijski faktor za vse takrat, ko se bosta načeli ekonomske in politične demokraciji združili v eno: En človek – ena delnica – en glas.
  To pa naredi samo delnica države, ne pa neko puhlo slepomišenje o demokraciji.

• 2.  Matjaž - Ljubljana pravi :
  18. november 2009 ob 12:12    

  Korak naprej k zmanjšanju razlik in k souživanju sadov dela. Predvsem bi se skozi tak razvoj podjetja spremenila iz strojev za proizvajanje dobička v stroje za poganjanje življenja in poslovanja na več nivojih. Delovna sila ne bi bila samo input od spodaj, da bi rezultati leteli iz stroja zgoraj, pač pa bi postala deležnik dobička.

  pri takem projektu, stranka, ki bo to podpirala, bo 100procentno imella močno podporo pri ljudeh in, bo naletela tudi na odpor v določenem segmentu lastnikov, menedžerjev.

• 3.  stane pravi :
  18. november 2009 ob 23:38    

  Bogdan, tudi tvoji izjavi manjkajo samo trije stavki, da postane politični bingo.

  Predlog programske izjave: Zares za ekonomsko demokracijo

  Ugotovitev številnih uglednih državnikov in družboslovnih teoretikov o posledicah aktualne gospodarske krize je, da kapitalizem po tej gospodarski krizi nikoli več ne bo tak, kot je bil. Mnoge samoumevnosti so z njo postavljene pod vprašaj in med njimi je prav gotovo tudi koncept korporativnega upravljanja in potreba po demokratizaciji tudi znotraj podjetij.

  “Največje podjeteje v državi pa je država sama.
  Več kot očitno je, da je ravno to podjetje, ki je v nikogaršnji lasti, postaja vse večja cokla razvoja in napredka demokracije.”

  V svetu se že nekaj desetletij z izjemno naglico odvijajo velike spremembe v družbenoekonomski realnosti ob prehodu iz (post)industrijske v informacijsko družbo in družbo znanja, v kateri se izobrazbena raven zaposlenih strmo dviga. V Sloveniji se je npr. število študentov v zadnjih 50 letih povečalo za 40 krat, število tistih z visoko izobrazbo in magisterijem pa samo v zadnjih 20 letih potrojilo (iz 45 000 na 131 000). Ročno delo ves ta čas izgublja na pomenu nasproti delu na podlagi znanja.

  Tako daljnosežne spremembe v strukturi prebivalstva in naravi njihovega dela pa s sabo prinašajo potrebo po drugačni družbeni participaciji ne le v političnih entitetah (občina, država), ampak tudi v podjetjih. Vendar pa se te spremembe niso razvojno odrazile tudi v spremembah in iskanju ustreznejših konceptov podjetij, načinih upravljanja in odnosih med nosilci dela in znanja ter nosilci kapitala (med zaposlenimi in lastniki).

  Ekonomska demokracija je eden od odgovorov na te spremembe. Je način upravljanja v podjetjih, ki temelji na učinkoviti izrabi t.i. človeškega kapitala in s polnim angažiranjem človeškega kapitala povečuje učinkovitost in uspešnost poslovanja.

  Pomen človeškega kapitala

  Pomen t.i. človeškega kapitala (znanje, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij že dolgo zelo hitro narašča, vse večji del tržne vrednosti podjetij pa danes predstavlja njihov intelektualni (človeški in strukturni) kapital. V družbenoekonomski realnosti torej že dolgo ne velja več, da zaposleni podjetju zgolj – za plačo – prodajajo svojo »delovno silo« ampak je bolj ali manj nesporno, da – vsaj t.i. delavci z znanjem – v resnici vanj vlagajo svoje znanje, sposobnosti, motivacijo, pripadnost itd., skratka svoj »človeški kapital«, ki je ena ključnih podlag ustvarjanja nove vrednosti, in hkrati v njem prevzemajo tudi poslovno tveganje, ki je, čeprav drugačne vrste, marsikdaj enako ali pa celo večje od tveganja lastnikov finančnega kapitala. To kaže, da so danes zaposleni pomembna konkurenčna prednost in pomembno premoženje podjetij.

  Paradoksalno pa je, da je kljub tem očitnim premikom težišča pomena za ustvarjanje nove vrednosti s finančnega na človeški oziroma nasploh na intelektualni kapital podjetij, danes tako sistem lastništva podjetij kot tudi sistem korporacijskega upravljanja še vedno utemeljen izključno na lastnini nad finančnim kapitalom. Utemeljeno se zato zastavlja vprašanje – še zlasti zdaj, v nastopajoči »eri znanja« – koliko to zavira hitrejši ekonomski in socialni razvoj.

  Ekonomska demokracija je motivacijski faktor

  Zaposleni, ki so obravnavani (in plačani) kot »strošek delovne sile«, ne pa kot najpomembnejši potencialni poslovni vir, se v poslovnem procesu seveda tudi dejansko obnašajo (samo) kot delovna sila brez lastnega interesa za optimalno angažiranje vseh svojih delovnih in ustvarjalnih zmožnosti v poslovne namene. Posebej današnjih »delavcev z znanjem«, katerih potrebe v zvezi z delom niso več pretežno, kaj šele izključno materialne narave, ampak v podjetju uresničujejo tudi osebnostne in societalne potrebe, torej ni več mogoče učinkovito motivirati ter pridobiti njihovo organizacijsko pripadnost le s plačo. Tovrstne potrebe ljudi v sferi dela je mogoče učinkovito zadovoljiti le z visoko razvitimi oblikami t.i. organizacijske oziroma ekonomske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku in možnost notranjega lastništva oziroma solastništva na kapitalu podjetij), ki skupaj tvorijo pojem »ekonomske demokracije«.

  Ukrepi za pospešitev razvoja ekonomske demokracije v Sloveniji

  Razvoj ekonomske demokracije v Sloveniji bomo v praksi uresničevali predvsem preko razvoja in udejanjanja organizacijske in ekonomske participacije zaposlenih in sicer tako, da bomo normativno uredili sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij in zavodov; udeležbo zaposlenih pri rezultatih poslovanja ter širjenje notranjega lastništva zaposlenih oziroma delavskega delničarstva:

  Soupravljanje zaposlenih
  Po skoraj šestnajstih letih veljavnosti in preizkušanja v praksi bomo podprli celovito prenovo Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju ter hkrati uredili sodelovanju delavcev pri upravljanju zavodov.

  Udeležba zaposlenih na dobičku
  Podprli bomo celovito prenovo Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, tako da bomo uvedli tudi načelo obvezne udeležbe zaposlenih na dobičku v podjetjih, ki presegajo določeno število zaposlenih.

  Notranje lastništvo zaposlenih
  Podprli bomo davčne vzpodbude dolgoročneje naravnanim oblikam lastništva zaposlenih in ustrezno (enostavno, ampak zavezujoče) ureditev organiziranja delničarstva/lastništva zaposlenih (načrti delavskega delničarstva) ter interno trgovanje z delnicami na osnovi obstoječih primerov dobre prakse (npr. Irska).

  Ekonomska demokracija vpliva na poslovno uspešnost

  Ekonomska demokracija je lahko koncept, ki prispeva k zmanjševanju socialnih razlik, vendar pa to ni njena prvenstvena »naloga«. Ekonomska demokracija je predvsem koncept, ki v upravljanje podjetij prinaša elemente etike vključenosti. Je odgovor na spremembe v izobrazbeni strukturi prebivalstva in porajajočo se družbo znanja, v kateri nastajata tako potreba po drugačnem, ne več zgolj materialnem, motiviranju posameznikov, kot potreba po povečani organizacijski in ekonomski participaciji zaposlenih. Prav zaradi tega je tudi koncept, ki pomembno vpliva na poslovno uspešnost podjetij.

  “Toda, ekonomska demokracija, ki temelji na načelu ena delnica en glas, bo postala obči motiv vseh ljudi samo tako, da postanejo vsi ekonomski lastniki svojih držav.
  Povejmo državljanom z delnico države, da je država njihovo podjetje in ekonomska demokracija bo zaživela v vseh podjetjih.”

• 4.  Miroslav Prešern pravi :
  19. november 2009 ob 7:53    

  Predlog programske izjave podpiram, ker gre v smeri “novega počlovečenja” medebojnih odnosov v podjetjih in v celotni družbi in ker lahko samo na ta način dosežemo večjo učinkovitost podjetij in družbe.

  Lep pozdrav!
  miro

• 5.  Silvester pravi :
  19. november 2009 ob 9:16    

  Moram priznati, da me je spreletel srh sreče in zadovoljstva, ko sem prebiral to programsko izjavo. Pa ne zato, ker sem na tak ali drugačen način o tem javno pisal tudi sam na tem blogu in v drugih medijih.
  Spoznanje, da je le človeški kapital tisti, ki nas lahko popelje v boljši jutri, ohrani ta svet zdrav, zagotovi svobodo človeku in demokracijo je spoznanje, ki šteje več kot največja odkritja v naravnoslovni znanosti, ker tudi ta s tem stopajo v službo človeka in ne kapitalskih profitov.
  Vem, da je to še le začetek.
  Smo mala državica, ki si v uvajanju novega lahko privošči več kot veliki in to je naša komparativna prednost. Zakaj se v politiki vedno zgledujemo po nekih vzorcih. Če bi tako bilo v naraoslovju, v gospodarskih družbah, bi stali na mestu in ne bi imeli nobenih inovacij.
  Pa saj je včeraj Kek s svojim fanti pokazal prav to, da je človeški kapital tvorec uspeha. Enotnost, sodelovanje vsi za enega in eden za vse, uspeh v rezultatu in ne denarni nagradi, je bilo to kar nam je prineslo zmago. Rusi so imeli denarja v izobilju pa premalo ustvarjalne duhovne energije (človeškega kapitala) tima.
  S to izjavo je stranka upravičila ime nova politika.
  Izjava me celo vodi k razmišlanju, da bi stopil v stranko, čeprav sem sebi obljubil, da bom ostal neodvisen in svoboden državljan.

• 6.  stane pravi :
  19. november 2009 ob 10:09    

  Silvester, se strinjam, spisek želja je pravi in po meri človeka, manjka samo orodje za izvedbo v praksi.

• 7.  Nikolovski pravi :
  24. november 2009 ob 18:29    

  Odlično!

• 8.  maks lavrinc pravi :
  26. november 2009 ob 15:52    

  Danes se celo desne stranke po Evropi, pa tudi pri nas kitijo s skrbjo za človekove pravice, socialno državo in podobnimi okraski, ki v družbi “vžgejo”. Seveda opaziš razliko, ko pogledaš kako nameravajo do tega priti. Še bolj očitne razlike pa se pokažejo pri tem, kaj za to neka stranka ZARES naredi. Zato gledam na sprejetje takšne izjave, kot pomemben prispevek k boljši prepoznavnosti in determiniranosti naše stranke. Predlagam tudi, da se opravi razmislek o tem, da bi to počeli , seveda tisti, ki imajo to možnost večkrat in bolj opazno. Čakanje na novinarska vprašanja ni dovolj, saj največkrat tudi ne dajo priložnosti, da bi razloge za neko stališče približali ljudem. Če dam primer. Ko je bilo predlagano, da se pokojnine začasno zamrznejo, bi bilo treba ljudem razložiti, zakaj ob tem, da tisoči izgubljajo službo povprečna plača raste in z njo bi rasle tudi pokojnine. Minister Erjavec je mrtvo hladno na televiziji tvezil neumnost, da za to ni nobene potrebe, ker se tako ali tako plače ne bodo dvigovale. Novinarji, ki skrbijo predvsem za zadostno mero škandalov in vsega kar se v medijih dobro prodaja nimajo ne interesa, povečini pa tudi znanja ne,da bi Erjavca demantirali. To bi moral storiti nekdo od naših in upokojencem na ta način sporočiti, da jim stranka ZARES iskreno želi dobro.

  Način, kako je bil dokument ponujen konvenciji v sprejem, mi pa ni bil všeč, saj me je spominjal na neke davne manire. Na vhodu dobiš programsko izjavo, ki je ob pomanjkanju časa, slediš namreč dogajanju za govorniškim odrom, niti ne prebereš prav natančno,saj računaš, da so stališča, ki so jih pripravili v vodstvu stranke, širše verificirana. Sumljivo ti postane šele potem, ko desna roka odsotnega gospodarskega ministra opozori na nedomišljenost tistega dela izjave, ki govori o obvezni delitvi dobička med zaposlene. Tako se po moje ne dela!!! Stališče, ki naj bi ga sprejela konvencija, kot najvišji organ stranke, bi moralo biti verificirano v predhodni razpravi članstva ali vsaj tistih,ki se v stranki ukvarjajo s področjem gospodarstva. Sicer obstaja možnost, da se sprejme nekaj, kar je v nasprotju z večinskim mnenjem članov stranke in je plod razmisleka manjše skupine ali celo posameznika. Pričakujem, da bo tudi zaradi notranje demokracije v stranki,vprašanja, ki jih imam, drugič mogoče snovalcem zastaviti preje. Tu naletimo na problem na katerega sem enkrat v preteklosti že opozoril. To je komunikacija centrale z bazo. Nimam predlogov kako zagotoviti zadovoljivo komuniciranje med vodstvom stranke in člani, pričakujem pa, da jih boste poskusili najti vi. Ob tem menda ni treba ponovno poudarjati, da z internetom ne prideš v vsako hišo, kjer živijo naši simpatizerji.

  No in sedaj k vprašanjem in mojim pomislekom na katera bi rad slišal odgovore tistih, ki mislijo, da bi bilo treba v zakonu zapovedati udeležbo zaposlenih pri delitvi dobička.

  Ali takšna ureditev ne bi učinkovala enako kot povečanje davka na dobiček in bi zato odvračala potencialne vlagatelje v naše gospodarstvo? Že tako imamo po izjavah tujcev na mnogih področjih odbijajoče predpise (delovna razmerja, zapletenost postopkov pri gradnji objektov, neučinkovito sodstvo i.t.d.).

  Ali takšna ureditev ne bi dodatno silila lastnikov kapitala, da dobiček v še večji meri poskrijejo, kar bi se odrazilo tudi na manjših prihodkih države?

  Zakaj uzakoniti neko splošno obvezo, ko pa vemo, da so dobički, pa tudi možnosti zanj in njegovo skrivanje v različnih gospodarskih panogah različni. Naj navedem samo nekaj primerov proizvodnja ključavnic, bančništvo, železniški transport, farmacija,pošta in podobno. Tudi oblikovanje cen navsezadnje ni povsod enako.

  In za konec zakaj vzeti lastnikom kapitala in upravam možnost, da si kupijo naklonjenost zaposlenih s prostovoljno delitvijo dobička v njihovem podjetju. Ali ne bi bilo bolje razmišljati v smeri, da se takšno udeležbo stimulira in davčno razbremeni, saj je ne nazadnje predvsem od lastnikov in uprav podjetij odvisno ali dobiček bo ali ne in kolikšen bo.

• 9.  stane pravi :
  26. november 2009 ob 17:48    

  Vse drži, kar sprašuješ, če bi hotela država deliti delavcem dobiček lastbikov podjetij, ne pa svojega, ki ga pobira podjetjem z davkom na dobiček.

• 10.  TomažJ pravi :
  27. november 2009 ob 8:40    

  @Maks Lavrinc

  Absolutno sprejemam pomisleke, ki si jih navedel v svojem postu. Sprejemam jih kot odprtje debate o Ekonomski demokraciji.
  Sama programska izjava je po mojem mnenju odlična iztočnica kam in kako. Črni petek na svetovnih borzah, veliki padec vrednosti Azijskih delnic bo morda vplival na razvoj dogodkov v EU in ZDA… V tem je prikaz nemoči kapitala, ki je vpet v razmišljanje: Vsi za enega, eden zase… Tako enostavno ne gre več naprej. Način ekonomskega delovanja družbe, ki je viden danes je bil v svojih obrisih viden že v dveh svetovnih krizah, ki sta se reševali s pomočjo svetovnih vojn. Človeštvo je dovolj izkušeno, da si da vsaj možnost iskanja druge ali drugačne poti.

  Ekonomska demokracija je odlično orodje oziroma kretnica na tej poti. Iskanje opravičil za nestrinjanje v košari morebitnih tujih vlaganj je nesmisel. Realen pogled na zahteve kapitala je jasen. Visokih tehnologij, presežek vrednosti, razvoj in raziskave niso poslovni modeli, ki investicijski kapital zanimajo kot ključen faktor v investicijskem ciklusu. Kapital zanima kratkoročni učinek. Slovenija je bila kot del nekdanje najhitreje rastoče ekonomije (ki je bazirala na Ekonomski demokraciji) razvojno previsoko, da bi bila zanimiva za kapital, ki se želi oplajati na balonu ustvarjenem iz razrušene, naglo rastoče ekonomske družbe. Če sem realnejši lahko argumentirano zatrdim, da je kapital danes postal največja cokla razvoju. V zadnjih 20 letih (da ne govorim o daljšem obdobju) se realno v razvoju svetovne ekonomije ni zgodilo nič pretresljivega. Mnogi bi mi oporekali z nastankom digitalne revolucije (internet,…) a moram jih že v začetku razočarati… vsa zgodba je bila izumljena in v uporabi prej preden je prišla v množično uporabo… Kapital jo je uokviril, ji dodal dodano vrednost, vmes potonil in kot feniks vstal na pogoriščih dotcomov. Dejansko pa se ni zgodilo nič. Razlike med bogatimi in revnimi so se samo večale in verjetnost, da je prišel čas, ko se mora to nehat je velika.
  Kot sem dejal, je po mojem mišljenju Ekonomska demokracija kretnica, ki pripelje družbo v nov zagon. Ne samo omenjanje delitev dobička, ki je končen fragment delovanja poslovnega subjekta… zaposlenega pripelje v stanje sodelavca. Sodelavca pri iskanju konkretnih rešitev. Novi poslovni modeli, ki so na vidiku, le dobrim zamislim odpirajo vrata v kupčevo življenje. Da pridemo do teh rešitev pa potrebujemo pamet. Potrebujemo razvoj, potrebujemo raziskave, potrebujemo poslovne modele in potrebujemo zdravo pamet slehernege sodelujočega v poslovnem procesu. Z vizualizacijo si samo na kratko lahko projecirate sliko takšnega podjetja… Strpnost, marljivost in enormen kreativni naboj.

  Ekonomska demokracija je kretnica v prehodu v post informacijsko Kreativno družbo.

  Kreativna družba ne ugotavlja kako najhitreje, kako najučinkoviteje. Kreativna družba se ne ukvarja z iskanjem rešitev za preživetje. Kreativna družba probleme obvladuje.
  Kreativnost je mentalni miselni in sociološki proces, ki generira ustvarjanje novih idej ali konceptov, pojmov oziroma ustvarja nove povezave med obstoječimi idejami in koncepti.
  Z znanstvenega zornega kota se kreativnost smatra kot proizvod kreativnih misli (divergentne misli), ki vsebujejo originalnost in sprejemljivost. Alternativna in vsakodnevna razlaga termina kreativnosti je enostavna – ustvarjanje nečesa novega.
  Čeprav se intuitivno smatra za enostavno je kreativnost zelo zapleten fenomen. Preučuje jo behavioralna psihologija, socialna psihologija, psihometrija, kognitivne znanosti, umetna inteligenca, filozofija, zgodovina, ekonomija, gospodarstvo, menedžment. Za razliko od večino pojasnjenih fenomenov v znanosti, za kreativnost kot tako ne obstaja edinstven – avtoritaren pogled oziroma definicija.
  Kreativnost se je često pripisovala čudežu, kognitivnim procesom, družbeni okolici, osebnim značilnostim oziroma slučajnosti. Nekateri opredeljujejo kreativnost kot lastnost s katero se rodimo – drugi trdijo da jo je mogoče pridobiti z koriščenjem enostavnih tehnik šolanja.
  Čeprav je mnogokrat povezovana z umetnostjo in književnostjo je edinstven del inovativnosti in izumiteljstva in važen del menedžmenta, ekonomije, gradbeništva, industrijskega dizajna, znanosti in arhitekture.
  Neopredeljena in večplastna narava kreativnosti je pripomogla, da so v iskanju novih kreativnih rešitev in tehnik zrasle nove industrije. Zdi se, da kreativnost – tajni fenomen, neprecenljivo pomemben in neprestano viden leži iznad razlag znanstvenih raziskovanj!

• 11.  TomažJ pravi :
  1. december 2009 ob 9:13    

  The finest moments occur when the bureaucrats give the designers a clean sheet of drafting paper and let them dream. There’s genius in knowing how to create a truly big invention — and there’s wisdom in knowing how to recognize it and use it. ~Time Magazine

  http://www.time.com/time/specials/packages/completelist/0,29569,1934027,00.html

• 12.  Bojan pravi :
  22. junij 2010 ob 9:40    

  Mi lahko, prosim, nekdo kakovostno in temeljito pojasni, zakaj so poslanci Zaresa glasovali proti predlogu zakona o obvezni udeležbi delavcev pri dobičku?

  Minister Lahovnik je IMO primerno pojasnil, zakaj bi dopolnilo o obveznosti bilo dobro, toda že maja naj bi glede tega v Zaresu bili razdeljeni. Pri glasovanju v DZ te razdeljenosti ni bilo. S svetlo Jurijevo izjemo so vsi bili proti.

  Na celi strani ne najdem razprave ali članka, ki bi se ukvarjal s tem, programska izjava s 4. konvencije pa eksplicitno navaja podporo stranke takemu zakonu. Torej?

• 13.  Peter Hartman pravi :
  22. junij 2010 ob 10:52    

  Pri tej temi, bi bil popolnoma kratek. Sicer se mi ideje dopadejo, vsekakor pa bi omenil neko dejstvo, ki edino odgovarja današnji realnosti.
  Časi ko bi govorili o Ekonomski demokraciji, ali socialni demokraciji so po mojem mnenju minili. Formalno lahko označujemo posamezne vsebine in pojme kakorkoli želimo. A dejstvo je v današnjem malem, pestrem, kompleksnem, hitrem svetu popolnoma preprosto.
  Obstaja samo Dejanska demokracija z zavednimi Ljudmi, ki se zavedajo popolne soodvisnosti v tem kompleksnem svetu in tako tudi razmišljajo ravnajo in govorijo ter predvsem živijo. Ali pa je ni! In je zgolj formalna fraza, ki prikriva nekaj povsem drugega kot demokracijo, kot jo pač pojmujemo po njeni vsebini. Kar bi naj bila, če bi bili centri moči enakomerno porazdeljen, zavest in vednost pa na nekem civiliziranem, tehnološki in siceršnji ravni vsaj približno enaka .

  Vse ostale predpone in označbe so povsem brezpredmentne in delijo nekaj kar se vsebinsko deliti v svoji pestri kompleksnosti sploh ne da deliti. Preprosto še enkrat. Demokracija je ali pa ni!

  LP iz MB

• 14.  Hermes pravi :
  20. julij 2010 ob 13:31    

  Hvala za zdravilno iskrenost!
  Kapitalizem nam je – hočemo mi to ali nočemo, vsilil konkurečni boj, ki je s pomočjo predvsem Janševe vlade, prišel v tako stanje, da se borimo za preživetje. Kapitalistu je vseeno, kakšen politični sistem želimo ali imamo razen, če ni konkurenčen. Živ primer so komunistični Kitajci, ki za potrebe svetovnega ( predvsem Ameriškega ) kapitalizma dekultivirajo oz dehumanizirajo stotine milijonov Kitajcev, da so bolj fleksibilni (eno rolo pod pazduho zaspanje na delovnem mestu ) in milijardna masa potujočih delavcev.
  Dovolj je Pahorjevega sprenevedanja. Moral bi že zdavnaj objaviti, da smo v vojni za golo preživetje s svetovnim kapitalizmom.
  Najbolj smešen je Marcel Štefančič, ki bi ustanavljal nekakšno social demokratsko stranko v pogojih, ko se držiš nad vodo samo z ekstremno dodano vrednostjo.
  Kapitalizem se lahko pobije samo z dodano vrednostjo. In kako ustvariti pogoje za reprodukcijo dodane vrednosti? Nič lažjega….(za nadaljevanje je potrebno plačati!)