Knjiga danes – vračanje k intimi in iskanje univerzalnosti

(ob svetovnem dnevu knjige)

V času, ko umetnost postaja vse bolj globalna, vzporedno potekajo procesi, ki naj bi globalnost čim bolj olajšali. Umetnost nagovarja v jeziku, ki ga vsakdo razume – bodisi, da gre za jezik podob oziroma zvoka, ali pa za vsebinske zadeve – opozarja na probleme, ki so intenzivneje občečloveški ali naj bi taki postali z demarginalizacijo raznovrstnih družbenih skupin. V postmodernizmu, ki ni nekaj v sebi sklenjenega, se čas in prostor rekonstruirata, obenem s pojavi izrazitejše estetizacije umetnosti in fiktivnosti kapitala kot takega. Po drugi strani kapital še nikoli ni v tolikšni meri kot danes obvladoval svetovnega umetniškega tržišča.

V tem času, pa tudi v slovenskem prostoru, se je knjiga znašla v nehvaležnem položaju – vendar s tem nismo povedali nič novega. Že davno nazaj je televizija spodbudila nezdravo konkurenco; kasneje so se ji pridružile druge informacijske tehnologije. Pri mlajših generacijah postopno upada pismenost. A naš namen ni, da moraliziramo.

Poiskati želimo nove smisle knjige. Verjetno je eden izmed smislov prav v integralni duhovni dimenziji, ki jo v izraziti meri podarja pisana beseda, zlasti če gre za umetniško pisano besedo, saj se dotika uma in srca. V dobi izpraznjenosti in plehkosti, ko tudi new age največkrat postaja nova tržna niša, je mogoče opaziti suverene, avtonomne posameznike. Ne dotakne se jih avtarkičnost slovenskega prostora, ne dotakne se jih bližina instantnih globalnih polizdelkov. Morda ne plačujejo 300 evrov mesečno za obiske »dušecelniških« seans, morda – samo hodijo v knjižnico.

Knjiga, če je dobra, se je danes izognila vsaki cenenosti in obenem ostala dostopna največjim siromakom. Ostala je ena izmed najbolj zahtevnih disciplin; še vedno radikalno odpira prostor posameznikove domišljije in s tem intime. Ne pušča nobene lagodnosti, nobene tekme s časom, nobenega krčenja prostora na reducirano zmožnost percepcije sveta.

Je knjiga zato danes ostala edina »klasična« umetnost? Niti ne. Ne samo, da se spreminja njena forma (npr. v obliki elektronske knjige, zvočnih posnetkov knjig …), knjiga se danes vrača na odre, na prizorišča skupnih srečanj, postaja vse bolj socialna kategorija. Ne dolgo tega sem imela v Berlinu, v Hiši kultur sveta, priložnost prisluhniti izvrstni pesnici indijskega rodu iz Kenije, Shailji Patel, kako je v nastopu – performancu predstavila svojo poezijo. Predstavila je nezmožnost afriške države, da uredi osnovne državljanske pogoje, predstavila je intimno občutje svoje večplastne identitete, morda najbolj izrazito v spraševanju o vlogi ženske v poti skozi presek časa. Shailja je pravzaprav prispodoba – v sebi nagovarja svet, kot se občuti danes. Spol, identiteta, tretji svet …

Majhne države, čeprav sredi Evrope, danes v dimenziji dobre literature niso nič manj tretji svet kot Afrika. Ne zaradi umetnikov – posameznikov ali posameznic samih. Pač pa zato, ker so zabubljene v svet ozko razumljenega jezika, omejenih možnosti promocije in avtocenzure ali celo nemosti zaradi omejenega, malomeščanskega okolja. Če bi želele enakopravnost z velikimi, bi bilo smiselno, da največ pozornosti namenijo slednjim kategorijam. Omogočiti kvalitetno prevajanje – pa predstavlja nenehen in nikoli do kraja izpolnjen izziv vsake dobre kulturne politike. Jezik je sredstvo sporočanja, a vse bolj tudi sredstvo komunikacije, ki mora širiti svoja krila in presegati vsako omejitev. Jezik naj bi bil polje absolutne svobode, vendar se dotika božanskega v Človeku.

Jezik kot sredstvo komunikacije torej – prav komunikacija tudi vzpostavlja knjigo v novi, socialni dimenziji. Ne gre le za prestižno knjigarno Barnes and Noble v New Yorku, ki je imela zame pomen svetišča; gre za to, da bi morale knjigarne ali knjižnice v najmanjših krajih postati prostori sakralnih srečevanj. Kraji, kjer bi vsak lahko odložil vsakodnevna, banalna bremena, vzel svojo knjigo s police, četudi bi bila v Braillovi pisavi ali na zvočnem zapisu, kjer bi mu postregli s skodelico čaja in beležko, v katero bi napisal svoj stavek nove knjige o knjigarni Tampazdaj …

Verjetno so minili časi, ko bi lahko eno samo knjigo brez slabe vesti poimenovali »knjiga vseh knjig«. Minili so tudi časi strahu in obenem etične odgovornosti, ob kateri se je Wittgensteinu zapisalo, da »o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«.

Kajti njegov stavek prehaja v mistiko, ki na drugi strani ugleda tišino kot svetlobo, kot umetnost, lahko v pisani besedi. Vrnimo se torej h klasiki v pesmi velikega Lorce:

»Pesem hoče biti luč. Svetijo se v temi / vlakna iz fosforja in lune. / Luč ne ve, kaj hoče. / V svojih opalnih mejah / sreča samo sebe / in se vrne.«

Se vračamo zato, ker na prizorišče mrtvih malikov vstopa tisto dobro, ki človeku dovoljuje, da se v umetnosti, ko nastopi Beseda, vsakič znova presega?

To je obenem posameznikova intima, če hočete – slovenskost -,  in njena transcendenca.

Anja Fabiani
predsednica programskega odbora za kulturo in medije