Mag in nova oblačila
Tisti, ki od Maga pričakuje politični tednik, ki bo analiziral ozadja, predstavljal in soočal različne poglede, perspektive in novinarje, ki bodo reflektirali razliko med lastnim političnim prepričanjem in profesionalnimi novinarskimi normami, se je motil v preteklosti in se moti tudi danes. Mag je takšen kot je, bistveno drugačen ne more biti. Iz tega dejstva izvirajo tudi vse njegove težave z bralstvom, ki kot kaže nikakor ne zadostuje, da bi bil Mag lahko poslovno uspešen časopis. Bralcev, ki takšno revijo potrebujejo in so jo pripravljeni kupiti je preprosto premalo, oziroma še huje, politični profil bralca na katerega se Mag naslavlja, sicer malo bere in zato ne bere tudi Maga. Toda tisti, ki ga berejo so njegovi zvesti verniki: ne berejo ga zato, da bi nekaj zvedeli, ampak da bi v njem našli potrditev za to, kar že vedo. Magu ni potrebno prepričevati bralcev v verodostojnost njihovih člankov, ampak samo izpolniti pričakovanja bralcev.
Zaradi vsega tega je »spreobrnitev« Maga že vnaprej obsojena na neuspeh. Novih bralcev zaradi stare reputacije ne bo dobil, zapustili pa ga bodo tradicionalni bralci, ki jim bo odtegnil tedensko medijsko injekcijo o zarotah »starih sil« proti demokratični pomladi in podobne zgodbe. Seveda pa to dejstvo uprave Dela in njegovih lastnikov ne razveseljuje. Kako ohraniti politični tednik, ki prinaša izgube, hkrati pa razen vernikov v teorije zarote, prepriča le malo ljudi? Ob tem se je treba spomniti, kako je Mag prišel pod okrilje Dela. To je bilo za Delo neslavno obdobje ko je bilo samo orodje in hkrati politični prevzemni cilj Janeza Janše v že znamenitem dogovoru okoli prodaje Mercatorja. Očitno je bilo v okviru političnega prevzema Dela dogovorjeno tudi reševanje zgubarske revije in to tako, da so njeni lastniki rešili svoje premoženje pred propadom, hkrati pa je eden od glavnih mož in lastnikov Maga postal tudi predsednik Delove uprave. Najvišjo stopnjo degradacije je Delo doseglo tedaj, ko so se izpostavljeni novinarji Maga (z izjemo Markeša, ki je bil vedno nekakšna izjema) začeli pojavljati kot pisci na straneh Dela in celo v nekoč »kultni« Sobotni prilogi. Sam sem v hipu napisal odpoved naročnine, ko sem prvič v Sobotni prilogi zagledal uvodnik Silvestra Šurle, vendar odpovedi nisem poslal, ker sem si rekel, da taka oseba pač ne bo usmerjala mojih dejanj.
In kaj naj lastniki in uprava Dela storijo, če Maga ni mogoče preoblikovati v drugačno revijo in zagotoviti njegove poslovne uspešnosti? Najprej naj ga poskusijo prodati. Kapitalski krogi okoli RKC so dovolj močni za takšen nakup. Če to ne gre, naj novinarskemu kolektivu Maga dajo jasen mandat do kdaj morajo spraviti časopis na zeleno vejo, sicer bo ukinjen. To ne bi bilo prvič, da se časopis ali medij, ki ga trg ni sprejel mora posloviti. Bilo bi sicer škoda, ampak vseeno. Preobleči Mag v druga oblačila bi tudi pomenilo njegov konec. Moram priznati, jaz ne bom žaloval.