Peticija za takojšen umik iz Afganistana
[emailpetition id=”1″]
Mednarodne organizacije na podlagi različnih poročil raziskav ugotavljajo, da se razmere kljub velikim finančnim in drugim vložkom ter naporom sil misije Združenih narodov ISAF pod vodstvom Nata v Afganistanu v devetih letih trajanja vojaške operacije ne izboljšujejo, ne v varnostno-političnem in upravnem smislu, še manj pa v zvezi s socialno-ekonomskim položajem afganistanskega ljudstva ter ravnjo varstva človekovih pravic, demokracije in svobode medijev.
Ključni cilji iz politične deklaracije EU – Afganistan (11. 11. 2005) in tisti, ki jih je določil „Afganistanski dogovor“ leta 2006 niso doseženi. Varnost, pravna država, spoštovanje človekovih pravic, transparentno delovanje državnega aparata in financiranja, zmanjšanje obsega industrije drog, reforme varnostnega in pravosodnega sistema, obnova in razvoj niso zagotovljeni ali pa le deloma, bistveno pod vsemi pričakovanji.
Resda naj bi se misija ISAF, ki obsega 130.000 vojakov (od tega 90.000 ameriških), končala že konec leta 2014, vendar pa je vse več držav, izmed 50 sodelujočih v vojaški akciji, ki je v zadnjem času napovedalo vsaj delni umik svojih vojska.
Tako naj bi Francija do konca letošnjega iz Afganistana umaknila 1.000 od 3.600 svojih vojakov, Avstralija je napovedala, da bo do konca 2013 povsem umaknila svoje sile, Velika Britanija naj bi umaknila 500 vojakov, ker naj bi bila afganistanska vojska že dovolj usposobljena, ZDA naj bi do konca leta 2011 umaknila 10.000 vojakov, leta 2012 pa 23.000, umik naj bi se odvijal postopoma vse do 2014, Nemčija pa prav tako navaja, da čaka primerno priložnost za predčasen umik svojih sil iz Afganistana. Slovenija naj bi letos zmanjšala število svojih vojakov z 89 na 80.
V prejšnjem mandatu državnega zbora je odbor za zunanjo politiko leta 2010 podprl Zaresov predlog o pripravi strategije in časovnice za umik slovenskih vojakov iz Afganistana, zatem pa je Evropski parlament na pobudo evropskih poslancev Pina Arlacchija (S&D) in Iva Vajgla (ALDE/ Zares) 16. 12. 2010 sprejel resolucijo o novi strategiji za Afganistan.
Njeno ključno sporočilo je, da evropski poslanci predlagajo prenehanje vojaškega posega v Afganistanu in da morata EU in mednarodna skupnost nadaljevati oziroma okrepiti razvojno podporo. Ta naj Afganistanu pomaga zaustaviti industrijo drog in nezakonito oboroževanje, vzpostaviti učinkovite mehanizme za boj proti korupciji, okrepiti demokracijo in pravno državo in drugo.
Evropski parlament v resoluciji o novi strategiji za Afganistan med drugim ugotavlja:
- med letoma 2002 in 2009 je mednarodna skupnost Afganistanu namenila 40 milijard ameriških dolarjev mednarodne pomoči, pa vendar Unicef poroča, da 59% afganistanskih otrok pod petim letom starosti ne dobi zadostne hrane in da pet milijonov otrok še vedno ne more hoditi v šolo;
- po poročilu agencije za usklajevanje pomoči v Afganistanu (ACBAR) iz leta 2008 je pomoč Afganistanu neučinkovita, saj se ogromni zneski na koncu spremenijo v poslovne dobičke za izvajalce, javna naročila in razpisi so nepregledni, plače in nadomestila za delavce, ki so napoteni v tujino, pa visoki;
- po podatkih iz Poročila Združenih o človekovem razvoju (2009) Afganistan padel na lestvici indeksa človekovega razvoja na 181. mesto od 182, pri čemer je leta 2003 zasedal 173. mesto;
- leta 2008 je bilo tako izvršenih 16 smrtnih kazni, pri čemer so bile ugotovljene kršitve in neizpolnjevanje mednarodnih standardov glede pravnih postopkov;
- razmere, v katerih živijo ženske v Afganistanu, so še zaskrbljujoče, po podatkih ZN je stopnja umrljivosti mater druga najvišja na svetu, šiitska zakonodaja pa omejuje temeljne človekove pravice poročenim ženskam;
- parlamentarne volitve septembra 2010 niso bile izvedene na pošten in demokratično pregleden način, saj so bile „zaznamovane z goljufijami in nasiljem“, mnogim Afganistancem pa udeležba na volitvah ni bila omogočena.
Nedavno je predsednik vlade Janez Janša napovedal, da bo Slovenija tudi po zaključku misije ISAF v Afganistanu konec leta 2014 za Afganistan prispevala pol milijona dolarjev, generalnemu sekretarju Nata Rassmusenu pa je zagotovil, da bo Slovenija ostala v Afganistanu do konca misije, kot se je izrazil, po načelu „skupaj notri, skupaj ven“. Za to smo prejeli tvitersko pohvalo generalnega sekretarja Nata, da je Slovenija „močna Natova zaveznica“.
O tej odločitvi Janeza Janše ni bil predhodno obveščen ne vrhovni poveljnik slovenske vojske predsednik republike dr. Danilo Turk, kot tudi ni bilo opravljeno nikakršno posvetovanje s poslanci Državnega zbora.
Nadaljnjo sodelovanje v vojni v Afganistanu je tesno povezano s podrejenim položajem Slovenije v okviru zveze Nato, kar se kaže tudi v nekritičnem sprejemanju pobud in finančnih zavez, ki v času krize in socialnih krivic, ki izhajajo iz Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), preusmerjajo pomembna javna sredstva k nakupom in naložbam brez razvojnega učinka.
Primer je finančno sodelovanje Slovenije v projektu ameriškega vohunskega letala. Janševa vlada se pri tem sklicuje na prejšnje zaveze, hkrati pa brez pomislekov retroaktivno ukinja pridobljene socialne pravice upokojencem borcem NOB, internirancem, žrtvam vojnega nasilja in delavcem doma.
Takojšen umik iz vojne, ki ima značilnosti tuje okupacije in postaja vse bolj potratna, je še bolj potreben v času, ko najbolj izpostavljeni dela našega prebivalstva vse bolj krute posledice gospodarske krize in razkroja socialne države.
[signaturelist id=”1″]