Piranski zaliv

Meja v Piranskem zalivu je eden od tistih problemov, ki ga ni mogoče rešiti, je »po definiciji nerešljiv« in, s katerim se bo treba naučiti živeti.

Nič posebnega, to ni edini in še zdaleč ne najbolj razvpit mejni problem med kakšnima državama. Kot recimo status Gibraltarja, o katerem se Velika Britanija in Španija bržčas nikoli ne bosta mogli dogovoriti, pa nimam vtisa, da bi ta problem kaj bistveno vplival na odnose med obema državama. Skratka, takšnih obmejnih sporov, ali sporov za kakšne odmaknjene otočke je v svetu veliko in nobeden od njih ne vpliva pomembno na svetovno ureditev, razen seveda tedaj, kadar zaradi novih okoliščin določena ozemlja postanejo prometno ali komercialno zanimiva, kot na primer najnovejši spori o tem, kdo naj si lasti Arktiko. Seveda pa se boste morali strinjati, da dileme v zvezi s Piranskim zalivom niso nič v primerjavi z Arktiko.

Pravzaprav je politika na obeh straneh, torej na Hrvaškem in v Sloveniji, v ne tako davni preteklosti storila svoje. Sporazum Drnovšek – Račan, s katerim naj bi uredili slovensko-hrvaške mejne probleme, vključno z mejo v Piranskem zalivu, je bil pravzaprav demonstracija zrelosti določene politike, ki se je zavedala, da v sporih te vrste nikoli ne moreš dobiti vsega, kar bi želel. Kompromis je bil zato edina mogoča rešitev. Zanimivo je, da prav ta sporazum Drnovšek – Račan, ki sta ga že potrdili obe vladi, meče drugačno luč na razumevanje razmerja med »stroko in politiko«. Običajna »kolumnistična resnica« je, da je »stroka« objektivna, racionalna, logična, zrela, medtem ko je politika iracionalna, kalkulantska, sebična, sama sebi namen in podobno. V primeru sporazuma Drnovšek – Račan, bi lahko trdili prav obratno. Če je v tem primeru politika pokazala določeno stopnjo zrelosti, je stroka ravnala nasprotno, saj je znano, da je bil glavni kritik sporazuma znani hrvaški strokovnjak za pomorsko pravo dr. Davorin Rudolf, ki je tedanji hrvaški opoziciji, in na svoj način tudi slovenskim nasprotnikom sporazuma, ponudil strokovne argumente za miniranje sporazuma in obenem mobiliziral tako hrvaško kot slovensko javno mnenje.

Ta, recimo temu »razdiralna« vloga stroke niti ni tako nenavadna, posebej, če še enkrat pogledamo razmerje med stroko in politiko ob konfliktnih vprašanjih: tista politika (ne vsakršna), ki bi rada rešila določen spor, se seveda nagiba k sprejetju še razumnega kompromisa, ki sicer ne prinese vsega, zagotovi pa uveljavitev določenih vitalnih interesov. Stroka pa se izhajajoč iz teorij in doktrin nagiba k tako imenovanim »čistim« rešitvam, zato teži k skrajnostim, k doslednemu uveljavljanju določenih teoretskih in doktrinarnih izhodišč, ki jih je politični kompromis obšel. Strokovno vpletanje je v primeru sporazuma Drnovšek – Račan težilo k skrajnim rešitvam na obeh straneh, mobiliziralo politične nasprotnike in dogovor je propadel. Treba je povedati, da se k takšnim rešitvam, ki temeljijo na doktrinarnih izhodiščih, nagibajo tudi strokovnjaki za pomorsko pravo, ki so blizu slovenski SD in zgodovinarji, ki so blizu SLS.

S tega vidika tudi najnovejše pobude v zvezi z rešitvijo meje na morju niso nič posebnega in so, tako kot že nemalokrat poprej, predvsem v funkciji notranje-političnih razmer, zdaj v eni, zdaj v drugi državi. Oba predsednika vlad si pač od novih pobud, ki naj dajejo vtis, da se »zadeve rešujejo«, obetata določene politične koristi, saj, če so bile volitve v Sloveniji leta 2004 zaznamovane s pomorskimi »incidenti«, naj bi bile volitve leta 2007 na Hrvaškem prežete z duhom medsebojnega sodelovanja in dogovarjanja.

Na koncu tega zapisa sem dolžan pojasniti, zakaj mislim, da gre pri določitvi morske meje v Piranskem zalivu za tako imenovani »nerešljiv problem«, s katerim bomo še dolgo živeli. Če parafraziram leta 2003 umrlega ameriškega sociologa Lewisa Coserja, gre v tem primeru za tipičen »nerealističen konflikt«, ki ni usmerjen v doseganje določenega rezultata (rešitev mejnih problemov), ampak v sproščanje določenih nakopičenih napetosti, hkrati pa povečuje znotraj-skupinsko solidarnost, kar se je tako lepo pokazalo na zadnjem srečanju parlamentarnih strank in poslanskih skupin pri predsedniku vlade, ko so ljudje, ki se sicer ne morejo strinjati tako rekoč o ničemer drugem v tej državi, dosegli »visoko stopnjo« soglasja v zvezi reševanjem problemov, ki jih imamo s Hrvaško. Skratka, ta konflikt je »funkcionalen« za Slovenijo in seveda tudi za Hrvaško. Pomislite: o čem naj se še poenotimo, če bi nam naenkrat »božja roka« odstranila spore s Hrvaško!

27 x komentirano

• 1.  GregorG pravi :
  21. avgust 2007 ob 18:20    

  Odlično Pavle, vidim, da nisi bilo “loše” na Lošinju… Pripominjam le še eno eksternalijo v zvezi z znamenito stroko: “poučevanje” politike na obeh straneh je zelo, zelo lukrativno početje: zakaj bi prispevali k odstranitvi akutnega pojava, če lahko trajno “rešuješ” kroničnega pacienta…

• 2.  Jal pravi :
  21. avgust 2007 ob 20:50    

  Znova odličen blog, provokativen razmislek, utemeljen in skoraj mu ni mogoče nasprotovati, ker je karseda racionalen. Dodala bi le še to, da je dodaten moment, ki razkriva igro obeh, v resnici prijateljskih in strankarsko povezanih, predsednikov vlad, da je bil t. im. slovenski predlog obelodanjen takorekoč tik pred volitvami, ko je vsem jasno, da ni primeren trenutek za sklepanje tovrstnih kompromisov. Če bi Sanader namreč sprejel Janšin predlog, bi bil to zanj nesporno politični samomor. Janša pa je iz spravljivega “usklajevanja” celotne slovenske politične scene iztržil tudi zelo veliko, ravno prav v trenutku, ko mu javno mnenje kaže ne preveč prijazno sliko (upadanje podpore vladi). Strankarska kolega sta se torej dobro uskladila, in tako je volk sit in koza cela.
  Kar pa zadeva neurejeno vprašanje meje, živimo lahko tudi s takšno, kakšrna je, zadnjih 16 let je dokaz za to.
  In nenazadnje, Janšina spravljivost in pripravljenost na dialog se konča že v naslednjem trenutku, ko zavrne Lahovnikovo pobudo o obravnavi javno-finančne politike in zajezitve naraščajoče inflacije (s katero pa je mnogo, mnogo teže živeti) – zelo prosojno.

• 3.  Maatjazh pravi :
  22. avgust 2007 ob 20:30    

  Primeri Gibraltarja, oddaljenih otočkov in Arktike so na konkretni ravni težko primerljivi z razmejitvenim vprašanjem med Slovenijo in Hrvaško, gledano v celoti in še posebej na morju. Vsak od teh primerov ima svojo specifiko, povsem drugačno od vprašanja meje med slovenskim in hrvaškim morjem. Skupni pa sta jim nezainteresiranost na eni strani in na drugi – nemoč diplomacije, da bi uveljavila ustrezne rešitve, sprejemljive za obe strani.

  Pri tem res še zdaleč ni nepomembno vprašanje razpoložljive strokovne podpore. V našem primeru je zagrebška stroka za pomorsko pravo tradicionalno “močnejša” od ljubljanske, vsaj iz dveh glavnih razlogov: prvi – nekateri naši vodilni strokovnjaki na tem področju so se usposabljali pri zagrebških profesorjih in drugi – namesto da bi Slovenija mednarodnopravno stroko razvijala , jo angažira pretežno politično (strokovnjake postavlja na politične položaje, medtem ko njihove katedre in inštituti “samevajo”). V perspektivi zaradi tega ne bo razvoja slovenske stroke na tem področju.

  Pristanek Slovenije na arbitražo dejansko pomeni tudi priznanje nemoči, da bi uveljavila historične argumente in strokovno utemeljila uporabo ustreznih splošnih načel za razmejitev na morju. V 16 letih od osamosvojitve bi lahko Slovenija usposobila lastno strokovno zaledje, a ni videti, da bi ji to uspelo. Še danes ni noben slovenski strokovnjak napisal teoretične knjige o splošnem mednarodnem pravu, ki bi se kosala s primerljivi “učbeniki” zagrebških znanstvenikov (izjema je, kolikor vem, področje mednarodnih odnosov).

  Kronični pacient lahko dobi v primeru, ko gre za edini izhod države na morje, hujšo politično diagnozo, kot v primeru vprašanja, v katero državo sodi nek oddaljen, npr. kurilski otoček, ali na katerem bregu Evfrata je na teh in teh koordinatah določena meja (no, kadar ne gre za nevarnost vojaškega spopada). Politični doktorji, ki tega ubogega pacienta predolgo obkladajo s pijavkami, namesto da bi posegli po najboljših dosežkih farmacevtske industrije, v očeh volilcev zgubljajo svojo kredibilnost in si jo težko povrnejo, tudi če vmes spremenijo nazive svojih strank.

• 4.  PavelG pravi :
  23. avgust 2007 ob 0:03    

  Nekaj kratkih komentarjev k zanimivemu Matjazhovem (verjetno se je tako podpisoval, ko programi še niso znali zapisati šumnikov) komentarju: ne bi se strinjal s tem, da niso ozemeljski spori po nekaterih značilnostih med seboj precej podobni: v večini nerešenih sporov gre za maksimalistične zahteve ene ali druge strani in za oceno, da gre pri kompromisu za večje tveganje kot je življenje z nerešenim sporom. Kurilski otoki so za nas nepomembni, ne pa za Japonce. Njim bi se zdel spor v Piranskem zalivu nepomembna stvar. To so subjektivne ocene. Gibraltar je za Špance stvar ponosa, nam pa je to bolj ali manj vseeno.
  Kar zadeva stroko, se strinjam, da je pomorsko pravo dosti bolj razvito na Hrvaškem, ampak to ni bila moja poanta. V primeru kompromisnega sporazuma Drnovšek-Račan je prav stroka nasprtoval v njem vsebovanim rešitvam – na Hrvaškem pomorsko pravna stroka, v Sloveniji pa bolj “zgodovinska” stroka. V zgodovinske argumente ne verjamem prav dosti, ker so pretežno rezultat nacionalnocentričnih konstrukcij. Zakaj ne bi zahtevali še cele Dalmacije in se sklicevali, da je bila Dalmacija pod upravo Ilirskih provinc za časa napolenoa – če se ne motim?
  Če prav razumem najnovejša dogajanja, bo najboljši dosežek farmacevtske industrije mednarodno sodišče v Haagu – v tem primeru bi se rajše poslužil pijavk.

• 5.  Klempavi pravi :
  26. avgust 2007 ob 11:29    

  Odličen blog my ass. Gospod Gantar je pa res prava oseba, ki bo rešila problem Piranskega zaliva. Ne vem, kaj je delal 12 let, ko je bil na ablasti. Jaz mu ne bi zaupal, kot se je nekoč izrazil poslanec Jelinčič – niti pravde za prazno steklenico coca-cole.

  ZARES – nova politika?

  Pravljica za lahko noč…in za naivne volivce.

• 6.  PavelG pravi :
  28. avgust 2007 ob 23:28    

  Klempavi, ne bom skrival – pri vašem komentarju mi je še najbolj všeč vaš psevdonim – nomen est omen. Zakaj naj bi jaz reševal Piranski zaliv, saj tako ali tako menim, da je problem “nerešljiv” in da se z njim da dobro živeti – le da Janez Janša tega ne ve, odslej bo zaradi “poti v Haag” živel pač malo slabše. Problem bo pa še vedno tu.

• 7.  Maatjazh pravi :
  29. avgust 2007 ob 3:33    

  Hvala za odgovor, gospod Gantar.
  Ob vaši pripombi k mojemu imenu pa sem se spomnil sijajne reakcije Gregorja Golobiča na otvoritvi zbiranja podpisov za predsedniškega kandidata dr. Turka. Videoreporter Denis Sarkić je tedaj napačno uporabil povratni zaimek in Golobič ga je kultivirano popravil. Tako nekako bi želel tudi jaz popraviti vašo uporabo mojega imena. Pravilno je – MaatjazhEvemU, ne Matjazhovem. Z lepimi pozdravi in brez zamere.

• 8.  ervinator pravi :
  29. avgust 2007 ob 3:50    

  Pa sem že mislil, da Zares ima potencial za evropsko usmerjeno stranko. Ampak s stališči njenih članov, da je mogoče dobro živeti z nedoločeno meddržavno mejo, se to društvo obrača proti Evropi. Žalostno.

• 9.  moet pravi :
  29. avgust 2007 ob 8:24    

  @ervinator
  pazi, da se ne utopiš v krokodiljih solzah; zaradi nedoločene slane meje bi utegnili imeti reševalci evroprobleme…

• 10.  PavelG pravi :
  29. avgust 2007 ob 10:56    

  @ervinator: takih problemov je v svetu kar veliko. Sam sem navajal problem Gibraltarja, pa vendarle Španija in U.K. zato nista v slabih odnosih. Seveda bi bilo doboro, da bi problem rešili, sam sem prepričan, da ga ta generacija politikov ne bo, vendar rešitve, kot se nakazujejo, lahko prej poslabšajo odnose med Hrvaško in Slovenijo. Imeli bomo rešen problem in slabe odnose. Danes pa oba predsednika vlad zatrjujeta, da so problemi tako rekoč odlični.

  MaatjazhU se opravičujem za napačno uporabo imena.

• 11.  ervinator pravi :
  29. avgust 2007 ob 14:58    

  Moet, tudi na kopnem vsa meja še ni določena in obstaja spor. Že pozabil?

  Zakaj bi arbitraža poslabšala odnose med državama? Arbitraža je nujna ravno zaradi pregretih nacionalističnih strasti ne-evropskih strank, zaradi katerih si evropske stranke ne morejo privoščiti dogovora brez tretje strani. Sporazum Drnovšek-Račan je bil povsem v redu, vendar ga nacionalisti na obeh straneh niso sprejeli. Pred volitvami leta 2004 se je slovenskim nacionalistom v SNS in SLS pridružila še LDS. Domnevam, da je z agresivno, združeno nacionalistično borbo (če se LDS pridružijo še poslanci iz Zares) dejansko mogoče zrušiti tudi sedanja prizadevanja za spodobno rešitev in preseganje strasti. Bomo videli.

• 12.  Bota pravi :
  29. avgust 2007 ob 19:41    

  V Piranskem zalivu oziroma reševanju problema južne meje na splošno, se križata slovenski nacionalni interes in interes Evropske zveze. Upam, da je slovenski politiki prioriteten nacionalni interes. V zgodovini ni bilo vedno tako, zato smo po pravilu vedno vlekli krajši konec.

  Boštjan Tavčar

• 13.  &chandon pravi :
  29. avgust 2007 ob 21:14    

  PavelG, ne strinjam se z vašim stališčem, da gre pri Piranskem zalivu za nerešljiv problem. Bi se pa strinjal, da je to nerešeno vprašanje zgolj odraz slabega dela in nesposobnosti vaše LDS-ovske vlade pri vodenju države in reševanju sosedskih vprašanj (in to vašo vlado sem v preteklosti celo volil – what a mistejka to mejka, kot bi dejal polkovnik Bertorelli).

  Glede na to, da ste nosilci društva ZARES in verjetno tudi stranke, ki se bo skotila iz njega, sami bivši člani LDS ( ste torej kot volk v ovčji preobleki), ne morete pričakovati, da vas bomo ponovno volili in s tem pristali na nadaljevanje vaše neuspešne politike.

  Predlagam, da razpustite društvo in si najdete delo v gospodarstvu.

• 14.  moet pravi :
  29. avgust 2007 ob 22:21    

  @chandon
  “(in to vašo vlado sem v preteklosti celo volil – what a mistejka to mejka, kot bi dejal polkovnik Bertorelli).”
  Ste torej kot ovca v volčji preobleki? ROFL
  btw: Če ste volili vlado, ste bili poslanec, potem – kot pravite sami – ste delali slabo in taisto zdaj počnete v gospodarstvu…

• 15.  Jal pravi :
  29. avgust 2007 ob 22:32    

  Chandon, mogoče se z obilno pomočjo medijev res neupravičeno ustvarja vtis, da je Zares kopija nekdanje LDS, s kot članica Zares odločno nasprotujem takšnemu poenostavljanju. Morda so doslej v javnosti nastopali predvsme znani obrazi, a verjamem, da dolgo ne bo več tako. Dosti nas je, ki sodelujemo, samo da javnost tega ne ve in ne vidi. Kar pa zadeva očitke nekdanjim vladam glede odnosov s Hrvaško, pa naj te spomnim na sporazum Drnovšek – Račan, ki je edini in doslej tudi najuogodnejši premik v med-državnih odnosih. Pri sedanji vladi smo videli le nekakšno brionsko izjavo in neko “načelno soglasje”, ob tem pa mnogo trepljanja in nastavljanja kameram. To ni ravno “tiha diplomacija”, ali pač.
  Osebno menim, da je malo možnosti za razrešitev mejnih vprašanj v kratkem času in tudi ne vidim potrebe, da bi hiteli in sprejemali odločitve tako rekoč na vrat na nos, morda se vsa slovenska javnost tudi preveč ukvarja s tem vprašanjem. Predsednik vlade tako rekoč ne počne nič drugega, vsaj tako je videti, in prepušča druga vprašnja svojim poslancem, nekaterim ministrom (le redki očitno še uživajo njegovo zaupanje) in raznim kvazi-neodvisnim ustanovam, kot je zadnji primer – na opozorila Lahovnika o visoki inflaciji (ki so mu sledili tudi svobodni sindikati), se je odzval vladni Urad za makroekonomske analize in razvoj, ki je, kakopak, ugotovil, da z vladno javno-finančno politiko ni nič narobe. Bi lahko torej kdo od predstavnikov vlade, morda končno že tudi njen predsedni, sicer obramboslovec, ki mu makro-ekonomija ni ravno “najjača strana”, odgovoril na preprosto vprašanje – zakaj tako visoka inflacija?!

• 16.  PavelG pravi :
  29. avgust 2007 ob 23:47    

  Vidim, da se je diskusija kar razživela. Lepo. Najprej nekaj komentarjev k @chandonu. Določitev morske meje je “nerešljiv problem” tedaj, kadar obe državi postavljata maksimalistične zahteve. Slovenska in hrvaška vlada sta že prišli do dogovora Drnovšek-Račan, pa so ga maksimalistične zahteve najprej na hrvaški, z novo vlado pa tudi na slovenski strani zavrnile. Težko bi rekli, da so torej prejšnje slovenske vlade delale slabo, če so vendarle prišle do določenega sporazuma. Ta vlada se bo morala še precej truditi, da bi dosegla nivo dogovora do katerega je prišla Drnovškova vlada.
  ervinator pravi, da sem pozabil,d a tudi meja na kopnem ni določena. Meja na kopnem je določena, obstaja pa nekaj spornih točk, ki so bile rešene v kontesktu sporazuma Drnovšek-Račan. meja seveda poteka po mejah katastrskih občin z razmeroma majhnimi odstopanji v eno ali drugo smer. Nekoliko večji problem je le območje ob Hotizi. Seveda pa je danes povsem jasno, da če Hrvati ne sprejmejo morske meje kot jo določena v sporazumu Drnovšek-Račan, ne veljajo tudi določene kompenzacije, ki so bile narejene v hrvaško korist. Če bo prišlo do reševanja problema s pomočjo tretjega, seveda te rešitve ne veljajo več. problem meje na morju je, da ni bila nikoli določena, medtem ko na kopnem ta meja obstaja – kot meja katastrskih občin in kot rečeno, razen nekaterih detajlov, je določena.
  Sicer pa mislim, da je igra z Medržavnim sodiščem predvsem v funkciji volitev na Hrvaškem. Šele po volitvah bomo videli, ali imata ena ali druga stran resno voljo, da problem rešita in odstopita od vzajemnih maksimalističnih rešitev.
  Kar zadeva Zares, ki da je LDS v “voljčji preobleki” nima smisla polemizirati na dejstveni ravni in dokazovati da veliko večino članstva predstavljajo ljudje, ki nikoli niso bili v LDS. @chandona to ne zanima. Pri njemu gre za vrednotno kvalifikacijo dvanjastih let “vladavine LDS” in od nje se distancira na podoben način kot sedanja “nova” LDS. Prav zanimivo. Od teh dvanjastih let se jaz ne distanciram – mislim, da je bilo storjeno veliko dobrega, pa tudi kakšne napake in problemi s katerimi so se ukvarjale vlade v prejšnjem deseltetju so v marsičem bili zelo različni od sedanjih problemov. Stranko bomo ustanovili, kljub nelagodju z vseh strani. In v tej stranki bo kar nekaj svežih obrazov.

• 17.  ervinator pravi :
  30. avgust 2007 ob 9:50    

  PavelG, sicer sem na dejstvo, da tudi kopenska meja ni v celoti določena, opomnil Moeta … Ker dejansko ni določena: princip glede meje katastrskih občin pač ni zadosten, saj se zaselki ob Dragonji prekrivajo v katastrih Slovenije in Hrvaške.

  “Sporazum Drnovšek-Račan” bi bil dober, če bi obveljal. Tako pa je iz njega nastal “nesporazum Drnovšek-Račan” …

• 18.  HOUSE pravi :
  30. avgust 2007 ob 17:37    

  itaq da se je diskusija “razzivela”, ce si pa zaresovci sami sebi pisejo komentarje

• 19.  Venček domačih na političnem prizorišču, teden št. 35 « Vsaka stvar nekam zadene pravi :
  30. avgust 2007 ob 19:09    

  [...] s Hrvaško. V čedalje manj resnem Zares-u jim je glede tega bolj malo jasno. Po “nesporazumu Drnovšek-Račan” sedaj Pavel Gantar [...]

• 20.  PavelG pravi :
  30. avgust 2007 ob 23:52    

  Ervinator: v zaselkih ob Dragonji na levem bregu se katastra ne prekrivata. Ti zaselki so v katastrski občini Piran, so si pa jih Hrvatje, kolikor vem, samovoljno vpisali v eno od njihovih katastrskih občin – mislilm da v Buje. To je sploh zgodba zase.

• 21.  Ventil | Drugi dom pravi :
  5. september 2007 ob 23:28    

  [...] o čem naj se še poenotimo, če bi nam naenkrat »božja roka« odstranila spore s Hrvaško! Več… (

• 22.  Irena pravi :
  9. september 2007 ob 20:41    

  Spoštovani Gospod Gantar

  Menda bo še kar nekaj časa trajalo, da bomo imeli v resnici po zakonu zarisane meje s Hrvaško. A zvito so to izpeljali, da se izgovarjali, da bodo v Haagu reševali kje je meja med nami, do kod je naše in od kod njihovo. Zvito je, saj kolikor slišim in vem že od prej, da je Haag sicer vojaško sodišče, a zakaj bi reševali samo mejne probleme na vodi. Zgleda, da jim je to ljubše, kot da vi morda še bili na slabšem oni in kaj izgubili če bi dali tudi kam drugam, kjer bi rešili kopensko in morsko mejo. Pa menda se ja ne bo izteklo tako, da bomo šli čez carino in nam bodo po stvareh šorali po meji še hrvati. Od kar sem bila majhna vem, da je bil Piran naš, slovenski. Prav proti državljanom hrvaške res nimam nič, saj njihova politika jih ravno tako usmerja po svoje in ker so po naravi bolj vroči, nastajajo cele vstaje, kot je bilo po vodi…

  Glede SOVE pa se mi zdi, da nikoli ni nobena stvar tako pregledana, sploh če predhodno kdo vse pospravi, da ne bi se našlo še tisto, kar je drugače skrito. To je tko menda kot če bi predsednik Amerike šel pregledovat CIO (no, pa to se je tudi zgodilo kolikor vem). Zdi se mi, da živimo v shizofrenični demokraciji. Vsak vidi po svoje, pa vsi gledamo isto…

  Želim Vam vsem lepe in uspešne dneve

  Irena

• 23.  Tomaž pravi :
  8. oktober 2007 ob 8:54    

  Bravo,….

  Strinjam se s tezo “funkcionalnosti” problema meje v Piranskem zalivu, saj zgodovinska dejstva večnega prijateljstva med narodoma to potrjujeta. S Hrvati Slovenci nikoli nismo bili v sporu. Šele z Srbizacijo politike (kraljevina SHS) so se pričele pojavljati težko razložljive tenzije, ki se kulminirajo v sporih okrog Piranskega zaliva. Problem je resnično banalen in je funkcionalen samo v dejstvu iskanja rešitev v času volitev.

• 24.  PeterG pravi :
  22. januar 2008 ob 23:02    

  Pavle, a bi kateri od Zaresovih poslancev v DZ postavil poslansko vprašanje PV Janši:

  Prosim, če slovenski javnosti razkrijete vsebino verbalne note MZZ št. N-25/05 z dne 25.1.2005, s katero je bil ustanovljen mejni prehod Hotiza.

  Ko jo boste prebrali, boste vedeli zakaj jo mora videti celotna slovenska javnost!

  Lp,

  Peter

• 25.  Peter J. ČESNIK pravi :
  5. marec 2008 ob 11:12    

  Za ta prispevek je “čebelica”. Status quo obstaja že dolgo časa. Prava Istra je zainteresirana za pozitivno, če tudi kompromisno rešitev. Problem so banski dvori in nekaj prenapetežev, kot je na primer Žirinovski v Rusiji. Obmejni spori so skoraj dnevna norma v svetu. Poglejmo samo Rusija:Japonska na severnih Kurilih in Sahlinu; potem je še tu boj za naftne pravice kar nekaj držav, ki mejijo na kitajsko morje, Omenim lahlo še nerešeno obmejno himalajsko območje Indije, Kitajske in Pakistana. Je pa skrajni čas, da MZZ ukrene nekaj (prav tako vlada). e najbolj učinkovita rešitev bi bila zamenjati Rupla in vlado. Vemo pa tudi od kod je JJ dobil idejo za izjavo, da so sporazumi “le črke na papirju”. Drnovšek-Račan so za Zagreb samo črke na papirju.

• 26.  Irena pravi :
  21. avgust 2008 ob 15:10    

  Danes je v Žurnalu, da Popovič ne bo s svojo stranko kandidiral na volitvah (Slovenija je naša). Čigava bo pa zdaj?

• 27.  mmi pravi :
  28. avgust 2008 ob 21:43    

  Domačini precej dobro poznamo Piranski zaliv in vemo kaj se zjutraj zrcali na morski gladini na eni in drugi strani zaliva, Dragonjo, ki ga vztrajno zaliva s svojo delto po stari strugi in po novejši iz 50tih let prejšnjega stoletja, dobro tudi vemo kaj je na eni in kaj na drugi strani njenih bregov. Težko pa razumemo to kar nam je prinesel zadnji val priseljencev tako do levega kot desnega brega te naše skromne reke. S te strani smo v Buje hodili na sejem, v Marijo na Krasu in Vižinado na ples, v Savudrijo po dateljne in ostanke amfor. Tudi Istranom z druge strani ni manjkalo domislic in privlekli so marsikaj zanimivega do nas, dokler ni val prišlekov pljusknil v te kraje z ene in druge strani. In prav TI danes krilijo z rokami in z ene in druge strani struge uboge rečice merijo kaj je njihovo.

  ???