Premislek o novem začetku

Blokada Hrvaške je slaba rešitev, prispevala bo, vsaj začasno, k dodatni zahladitvi odnosov med sosednjima državama in kar je še huje, k negativnim čustvom , ki že tako prevevajo odnose med dvema narodoma. Zakaj se kljub temu zdi, sta bili poteza vlade in soglasna podpora radikalni odločitvi, utemeljeni in takorekoč edino možni?

1. Vsaj od zavrnitve parafiranega sporazuma Drnovšek-Račan, v bistvu pa že veliko prej, hrvaška politika odnosov s Slovenijo ni uvrščala med svoje prioritete. Namesto, da bi skupaj s slovensko stranjo na običajen, vztrajen, diplomatsko diskreten in s strokovnimi argumenti podkovan način, iskali rešitev odprtih vprašanj in predvsem najbolj težavnega problema meje na morju, se je uradni Zagreb zadovoljil s kupovanjem časa, lobiranjem za svoje  nepopustljive in neprilagodljive argumente in prepričevanjem domače javnosti, da se hrvaški strani ni treba truditi za kakršno koli kompromisno rešitev.

2. Zavedeni od peščice zapriseženih evropkih lobistov, ki jim je gostobesedno nekritično pritrjevanje Zagrebu postalo način političnega preživetja, so si hrvaški politiki ustvarili svojevrstno podobo odnosov v EU. Slovenijo, ki ima brez dvoma najbolj konkreten interes za hrvaško članstvo v EU, v Zagrebu dojemajo predvsem kot konkurenta v potegovanju za prestižno mesto leaderja v regiji jugovzhodne Evrope, sicer pa kot državo, ki je članica EU skoraj pogojno, in jo je mogoče, ko gre za vprašanja, ki obremenjujejo dvostranske odnose, preprosto zaobiti in celo izpostaviti kritiki in osamitvi znotraj EU.

3. Hrvaška je v odnosih s Slovenijo enostransko odstopila skoraj od vsakega dogovora, ki je bil sklenjen med Zagrebom in Ljubljano. Namesto izvajanja dogovorov, je ubrala pot ustvarjanja novih dejstev, na katera se je Slovenija odzivala z negodovanjem, diplomatskimi notami in izjavami, ki pa novega stanja niso spreminjali, ampak zgolj dokumentirali.

4.Štiri leta vlade Janeza Janše in zunanjega ministra Dimitrija Rupla v hrvaško-slovenskih odnosih niso prinesla nikakršnega napredka. Prav nasprotno, slovenska stran se je, kratkovidno, odrekla sporazumu Drnovšek-Račan , ki je prej kot slej najmočnejši argument za morebitno mednarodno arbitražo in se z nepremišljeno tiskovno konferenco obeh predsednikov vlad na Bledu, opredelila za reševanje spora med državama na sodišču v Haagu. Obdobje štirih let, ko se je bilo mogoče pogajati in iskati za obe strani sprejemljivo rešitev v dvostranskih pogovorih, je bilo izgubljeno.

5. Ob koncu leta 2008 je morala slovenska stran potegniti ročno zavoro. Nepopularna gesta, ki bo gotovo imela precej slabih posledic, ponuja možnost za nov premislek. Na potezi je predvsem Hrvaška, ki želi v EU. Tam se države, ki imajo odprta vprašanja, sporazumevajo. Sama EU je nastala kot uspešen poskus sporazuma in kompromisa.

Neprijetni trenutek v slovensko–hrvaških odnosih bo lahko kmalu pozabljen, če bosta obe vladi, ob podpori parlamentov in javnosti, iskreno poskušali najti pravično rešitev odprtih vprašanj, začrtati pravično mejo. Ne bo enostavno, je pa mogoče!