Sazas

Dogajanja in nejasnosti okrog delovanja Sazasa seveda niso od včeraj in niso nastala pred mesecem dni. Nezaupanje (z vseh strani) do institucije, ki ji je država podelila koncesijo ali monopol nad kolektivno zaščito glasbenih avtorskih pravic je prisotno pravzaprav vse od njene ustanovitve. Skozi dogodke, ki so se na Sazasu nepregledno zgodili v zadnjem času oz. v zadnjem obdobju, je tudi povsem normalno, da se je odzvala zainteresirana in še kakšna druga javnost. Na eni strani imamo nezadovoljne uporabnike avtorskih del, ki polnijo finančno malho Sazasu (gostinci in drugi obrtniki, prireditelji koncertov, mladinski centri, seveda so tu tudi mediji idr.), na drugi strani pa imamo armado nezadovoljnih avtorjev, ustvarjalcev naše – slovenske – glasbe,  ki se čutijo s strani Sazasa (oziroma njegovega vodstva) finančno in drugače izigrani. Sazas tako izgublja verodostojnost. Verodostojnost pa za izvajanje svoje dejavnosti nujno potrebuje. Takšno stanje kot je danes v ZARES seveda ocenjujemo kot nevzdržno. 

Osnovno poslanstvo Sazasa je spodbujanje ustvarjalnosti. Toda kako, če se glasbenikom, katerih avtorska dela se vrtijo manj, honorarji pravzaprav sploh ne obračunajo. (npr. imaš 40 starejših skladb, ki se zavrtijo 9 x na leto = 360 predvajanj. Za ta predvajanja medij ali drug uporabnik, ki odda playlisto, plača Sazasu enak znesek, kot za en sam hit, ki pa se zavrti 360 X na leto. Avtor s takšno količino predvajanja seveda dobi odličen avtorski honorar. To seveda nikakor ni sporno.

Sporno je, da gre v kvoto skupne mase, iz katere se obračuna trenutnemu “hitmakerju” tudi denar, ki bi ga moral dobiti avtor, katerega 40 pesmi so se npr odvrtele »le« vsaka po 9 x na leto). Avtorji, katerih skladbe se torej predvajajo manj, prispevajo svoje zaslužene honorarje v skupno malho iz katere pa se nakazujejo sredstva le avtorjem, ki presegajo nek »nedemokratično« definiran prag. Razlog naj bi bil v visokih stroških obdelave, kar je seveda dejstvo, ki je popolnoma brez racionalne podlage. Toliko o poslanstvu spodbujanja ustvarjalnosti.

Na tak način se ustvarja tudi klientelizem v Sazasu. Pred leti, ko se je dvignil cenzus za rednega člana s 1000€ na 4.000€ oziroma stari milijon tolarjev, se je število rednih članov, ki imajo glasovalno pravico zmanjšalo za 35%. Sedaj jih je  179. Na zadnji izredni skupščini 7. 5. 2008 je bilo prisotnih 54 rednih članov s pravico glasovanja (40 pa jih je glasovalo ZA sprejetje letnega poročila in letnega – finančno poslovnega načrta za leto 2006). Vseh članov Sazasa (torej tistih, ki ustvarjajo glasbo in za to prejemajo avtorske honorarje) pa je več kot 5000. O vsem je na neki točki torej odločalo 8 promilov glasbenih ustvarjalcev. Vodstvo Sazasa pa poudarja, da so odločitve sprejete z 90% podpore.

Osnovna težava pa je v nepreglednosti poslovanja. Besede o zmanjšanju režijskih stroškov Sazasa s 30% na nekaj več kot 20% v zadnjih 6 letih so pravzaprav komične, če vemo, da se je v tem času prihodek Sazasa dvignil za 300%. Kar pomeni, da se je v nominalnem smislu režijski strošek za poslovanje povečal za 2 in večkrat … Da ne govorimo o indicih o izplačevanju izjemnih dodatkov k plačam, ki ne vzdržijo nikakršne neodvisne revizije. Večajo se torej prihodki, večajo se stroški poslovanja, preglednost pa se na drugi strani manjša.

Revizijo je Urad RS za intelektualno lastnino (pri MG) (URSIL) celo zahteval, vodstvo Sazasa pa je vse skupaj rešilo z interno revizijo, za te pa je seveda bolj ali manj jasno, kakšen izid pokažejo. URSIL nima dovolj nadzora nad poslovanjem društva, ki je dobilo koncesijo, da razporeja s 6 in več milijoni evrov na leto. Vodstvo Sazasa predvideva in v praksi tudi izvršuje celo izključitve tistih članov iz društva, ki se javno ne strinjajo (!?!) z njegovo politiko.

V ZARES ugotavljamo, da stanje na SAZASU nikakor ne katalizira ustvarjalnosti, temveč ustvarjalnost zavira, posledice pa so na dlani. Pomanjkanje koncertnih dogodkov, trivializacija glasbe, nezmožnost preživetja novih in mladih ustvarjalcev na trgu itd… Na drugi strani pa nepreglednost poslovanja vpliva tudi na uporabnike in plačnike avtorskih del, ki se zavedajo, da je plačevanje avtorskih pravic absolutno potrebno, seveda pa pod pogojem, da je pregledno in da so tarife določene s soglasjem in v skladu z zakonom o avtorski in sorodnih pravicah. Težko pa 58% zvišanju tarif za uporabnike rečemo pregledno. Zato je nujno analizirati stanje, opraviti revizije in na podlagi ugotovitev predlagati takšen sistem, ki bo res deloval. Takšna rešitev kot jo imamo danes zagotovo ni dobra. Slovenija je zaradi svoje majhnosti, tako trga, kot izvajalcev, seveda edinstven primer, zato primerjave s francoskim ali nemškim sistemom, kot jih vseskozi omenjajo predstavniki Sazasa, nikakor niso na mestu. Sazas potrebuje sistemsko prevetritev in verodostojnost vodstva, za katere bi bilo po vseh teh letih prerekanj in zdrah morda bolje, da ne bi prihajala izključno iz ozkih glasbenih krogov.