Zmaga

»Vem, da so vas vlačili po zobeh, a kdor gre prvi skozi steno je zmeraj krvav. Zmeraj! To ne ogroža le načina, na katerega teče biznis, ampak – v njihovih glavah – ogroža igro. Toda to, kar resnično ogroža je njihovo preživetje, njihove službe. In vsakokrat, ko se to zgodi, pa naj gre za vlado, način delovanja biznisa, ali karkoli že… ljudje, ki držijo vajeti, ki imajo svoj prst na sprožilcu, bodo stavili, da ste nori..«

John William Henry, glavni lastnik Boston Red Sockets v filmu Moneyball
(Opomba: Prevod po zvočnem zapisu je moj. Za smisel garantiram, za vsako besedo pa ne.)

Billy Beane je bil (če ni še zmeraj) generalni direktor baseball kluba Oakland Athletics. V tem klubu, pravem palčku v ameriški ligi, je prvi uvedel kombinacijo statistike in računalnika pri izboru igralcev. V sistem, ki so ga obvladovali scouti, ljudje, ki so odlično poznali igro in izbirali igralce po intuiciji, je prinesel revolucionarno spremembo. Vsi so bili skeptični, mnogi izrecno proti, češ – na igrišču ne zmaguje ststistika. Po začetnih neuspehih, je prišla vrsta zmag in nato poraz v finalu. Zagovorniki starega so triumfirali, na Billyija Beana se je vsul plaz kritik.

To je bil trenutek, ko ga je v Boston Red Sockets, enega od velikanov lige, povabil John William Henry in mu povedal, kar je zgoraj citirano. Bil je eden redkih, ki je zaslutil, kaj Beanov model pomeni za baseball. In res, dobrih 15 let kasneje, uporabljajo ta model vsi klubi v ligi, Beana pa je revija Sports Illustrated uvrstila med 10 največjih športnih direktorjev vseh časov v vseh športih.

Zakaj in kako je ta zgodba primerljiva z Zares? Beane je prinesel spremembo, ki jo je okolje sprejelo šele čez čas. Zares je prinesel spremembo, ki jo bo okolje morda sprejelo čez čas. Tako Beane, kot Zares sta skozi zid prišla krvava, ranjena in demoralizirana. Obstaja pa tudi pomebna razlika: Beanu je za preboj zadostoval en razsvetljen lastnik, ki sprevidi njegovo genialnost in ta se je našel. Zaresu en posameznik tega ne more zagotoviti, zato si bo to lahko priboril le s potrpežljivostjo in vztrajnim delom.

Največja nevarnost na tej poti pa je Zaresu popolno fokusiranje na vtop v parlament oz. na volilni rezultat. Volilni rezultat je v politiki zelo pomemben, ne sme pa biti edini pomemben. Tako kot smo v Manifestu za odgovorno ekonomijo opozorili, da je dobiček pomemben, da pa sistem postane družbeno škodljiv, če je dobiček edina preokupacija podjetij, tako velja tudi v politiki. Politika, v kateri je pomemben le volilni rezultat, postane družbeno škodljiva. In danes smo – več ali manj – v tem zosu povsod, ne le v Sloveniji.

Politika se, zmeraj bolj, orientira zgolj na volilni rezultat. Pahor, ki vsa leta vodenja vlade več govori v kamero, kot odloča, Erjavec, ki vseskozi stresa svoje štose, ali Janša, ki vsako potezo podreja zrušenju vlade in čimprejšnjim volitvam, so le nekateri odsevi tega stanja. Zakaj politiki tako ravnajo? Ker se – egoistično gledano – splača. Tako kot se – egoistično gledano – splača poganjati za dobičkom. Družbeno ceno – ljudstvu največkrat nevidno – teh patoloških obnašanj, namreč poravna država.

Zgolj na volilni rezultat orientirana politika seveda ni v korist le politikom. Če bi bila, bi ne bila tolerirana. Takšna politika koristi medijem, ki iz tega delajo novo zvrst resničnostnega showa, koristi industriji oblikovanja javnega mnenja (vključno z raziskovalci javnega mnenja), predvsem pa koristi, če se izrazim z besedami J W. Henrija, tistim, ki držijo vajeti v rokah. Kajti prav neskončna predanost bitki za volilne rezultate tem ljudem omogoča, da ohranjajo vajeti v rokah. Za dobre volilne izide je namreč potreben denar, prav odvisnost od denarja, potrebnega za volilne uspehe pa zagotavlja, da se ohranijo dobri odnosi med politiki in »bogatimi fanti«.

Tako kot je Billy Beane s svojim modelom ogrozil kariere in eksistence v baseballu, tako je Zares s svojimi »neracionalnimi« dejanji, ki so evidentno kršila pravila, ogrozil lepo utečeno igro politike in kapitala. Tako kot so Beanea proglašali za »norega«, so o nas pisali, da smo lopovi.
Po hudem volilnem porazu, je naša največja možna zabloda to, da spregledamo svoje zmage. Pa ne mislim toliko na tiste konkretne zmage kot je prekiitev kreditiranja tajkunov, ali uspešen socialni dialog s sindikati javnega sektorja, ali podvojitev sredstev za raziskave in razvoj ali zakon o odvzemu nezakonitega premoženja, ali… Ne, mislim na tiste trajne pridobitve, ki so kot plod naših prizadevanj postale del slovenske politike nasploh. Te ostanejo pa če smo ali nismo v parlamentu. V mislih imam npr. našo januarsko ugotovitev o blokadah v slovenskem političnem sistemu in današnje soglasje vseh strank, (z izjemo SDS), da je potrebna drugačna ureditev referenduma. Ali pa npr. našo bitko z AUKN in današnje soglasje vseh (razen Pahorja), da je to agencijo treba ukiniti. Ali pa dejstvo, da je v programih obeh novih parlamentarnih strank, cela vrsta Zaresovih inovacij iz Manifesta za odgovorno ekonomijo oz. dokumenta Za odpravo blokad.

Paradoksalno pa je ena od naših največjih zmag tudi naš največji poraz. Ko smo aprila lani predlagali umik treh predsednikov strank iz vlade, je bil naš namen, da z rekonstrukcijo vlade, brez Pahorja, omogočimo levosredinski politični opciji, da učinkoviteje vodi vlado in si spet pridobi zaupanje volilcev. Ko smo iz vlade izstopili, je bil to naš zadnji poskus, da Pahorja in SD pripravimo, da tak korak omogočita. Za razliko od Berlusconija in Papandreuja, je Pahor vztrajal na funkciji in državo spravil na predčasne volitve, a na koncu bomo vendarle dobili levosredinsko vlado, ki je ne bo vodil Pahor. Zmaga za državo in državljane (res da z nepotrebno izgubo časa), volilni poraz za nas.

Naj končam. Sprememba, ki jo je Zares prinesel, sprememba, ki je iritirala in ogrožala, je bila naša pripravljenost delati poteze, za katere smo vedeli, da nam ne morejo koristiti pa smo jih vseeno naredili. Igro smo, skratka, kvarili s tem, ko nam je bilo preživetje naših idej pomembnejše od političnega preživetja. Danes, ko beremo o strankah, ki kalkulirajo z vstopom v vlado, ker bi jim to lahko prineslo »Zaresovo usodo«, se lahko ponosno spomnimo, da l. 2008 nismo oklevali, čeprav smo vedeli, da bi nam koristilo biti v opoziciji. Enako je bilo z našim izstopom iz vlade ali našimi bitkami z lobiji. Če je kaj ogrožalo dobičkanosna razmerja tistih, ki »držijo vajeti«, je bila to prav naša »nerazumna« pripravljenost delati poteze v dobro države, pa čeprav nam škodujejo. Zato bi bilo danes pa res nerazumno, če bi to svojo dediščino demontirali z izključno fiksacijo na volilni rezultat. Na tej dediščini je treba vztrajati in če nam uspe, bo to še ena naša zmaga. V nasprotnem primeru bo projekt Zares pač zgolj eden od strankarskih projektov.